VSRS Sodba II Ips 267/2015

Jedro

Določba drugega odstavka 51. člena ZZZDR bi bila lahko neposredna podlaga za originarno pridobitev skupne lastnine na stanovanju le v primeru, če bi bil kot kupec stanovanja v kupoprodajni pogodbi z dne 2. 11. 2005 naveden eden od zunajzakonskih partnerjev. S tem, ko sta soglašala, da je kot kupec stanovanja v pogodbi naveden toženkin stari oče, je z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi te pogodbe lastninsko pravico na stanovanju pridobil on. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da pravdni stranki zgolj z delnim plačilom kupnine nista mogli na podlagi drugega odstavka 51. člena ZZZDR originarno pridobiti skupne lastnine na stanovanju. S tem, ko je toženkin stari oče sporno stanovanje z darilno pogodbo izrecno podaril le toženki, je to stanovanje z vpisom njene izključne lastninske pravice v zemljiško knjigo prešlo v njeno posebno premoženje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi:

" I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka."

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.578,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 23. 5. 2012 od sodišča zahteval, naj ugotovi, da stanovanje v Ljubljani spada v skupno premoženje pravdnih strank in da znašata solastninska deleža pravdnih strank na tem stanovanju 1/2. Od sodišča je zahteval tudi, naj toženki naloži izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis njegove solastninske pravice v zemljiški knjigi.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je sporno stanovanje s kupoprodajno pogodbo odkupil stari oče toženke, da pa sta tožnik in toženka, ki sta v tem času živela v zunajzakonski skupnosti, prispevala vsak približno eno tretjino kupnine. Stari oče je nato kupljeno stanovanje podaril toženki, ta pa se je na podlagi darilne pogodbe v zemljiški knjigi vpisala kot izključna lastnica stanovanja. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ugotovljene okoliščine ne omogočajo sklepa, da je zato, ker sta pravdni stranki prispevali del kupnine, na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) stanovanje prešlo v njuno skupno lastnino.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da sporno stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank in da njun solastniški delež na njem znaša za vsakega 1/2. Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da je bil od vsega začetka namen vseh udeležencev ta, da pravdni stranki pridobita lastninsko pravico na stanovanju, v katerem sta ob nakupu stanovanja že živela.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožnika v celoti zavrne. Poudarja, da iz razlogov sodišča druge stopnje izhaja, da sta pravdni stranki sporno stanovanje pridobili že na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 2. 11. 2005 oziroma z delnim plačilom kupnine po tej pogodbi dne 9. 3. 2006, s čimer naj bi že nastalo njuno skupno premoženje. Nato pa je sodišče v 11. točki obrazložitve navedlo, da s plačilom pretežnega dela kupnine nobena od pravdnih strank ni pridobila lastninske pravice na spornem stanovanju in da je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 2. 11. 2005 pridobil lastninsko pravico na spornem stanovanju toženkin stari oče. To pa pomeni, da si razlogi nasprotujejo in da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženka tudi opozarja, da ne drži, da je sodišče druge stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja le drugače uporabilo materialno pravo, ampak iz razlogov izhaja, da je spremenilo dokazno oceno izvedenih dokazov, s čimer je poseglo v njeno pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Meni, da je s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je namreč zmotno navedlo, da sta pravdni stranki s hčerko živeli v stanovanju že pred odkupom stanovanja. Stanovanje je bilo kupljeno 2. 11. 2005, preden sta se pravdni stranki spomladi 2006 vselili v stanovanje. Pred tem je v stanovanju živel najemnik, stari oče toženke in ne pravdni stranki. Posledično je tudi napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil že od vsega začetka namen vseh udeležencev ta, da pravdni stranki pridobita lastninsko pravico na stanovanju, v katerem sta tedaj že živeli. Toženka poudarja tudi, da ni bilo nobenih ovir, da kupoprodajno pogodbo z denacionalizacijskimi upravičenci skleneta pravdni stranki sami. Tudi drugo dejstvo, ki ga je izpostavilo drugostopenjsko sodišče, da naj bi pravdni stranki zaradi starega očeta toženke plačali nižjo kupnino za stanovanje, ni resnično in tega tudi nobena od pravdnih strank v postopku ni zatrjevala. S takšnim ugotavljanjem dejstev je sodišče druge stopnje po mnenju toženke prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank in kršilo razpravno načelo iz 212. člena ZPP. Toženka poudarja, da je sodišče druge stopnje tudi zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 51. člena ZZZDR, saj je štelo, da z delno izpolnitvijo tuje obveznosti s strani zakoncev samodejno nastane kar njuno skupno premoženje. Poudarja, da to nasprotuje temeljnim določbam glede varstva lastninske pravice tretjih oseb, ki jim je bila pomoč nudena. Opozarja, da njen stari oče lastninske pravice na stanovanju ni mogel kar izgubiti s tem, ko sta mu pravdni stranki pomagali plačati del kupnine, kar pa izhaja iz razlogov sodišča druge stopnje.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. ZZZDR v drugem odstavku 51. člena določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta med trajanjem zunajzakonske skupnosti s posojili neposredno prodajalcu stanovanja plačala vsak približno tretjino kupnine, tretjino pa je prispeval stari oče toženke. Tožnik je ves čas zahtevek utemeljeval z originarno pridobitvijo lastninske pravice in na tej podlagi je tudi sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje. To stališče pa je materialnopravno napačno. Določba drugega odstavka 51. člena ZZZDR bi bila lahko neposredna podlaga za originarno pridobitev skupne lastnine na stanovanju le v primeru, če bi bil kot kupec stanovanja v kupoprodajni pogodbi z dne 2. 11. 2005 naveden eden od zunajzakonskih partnerjev. S tem, ko sta soglašala, da je kot kupec stanovanja v pogodbi naveden toženkin stari oče, je z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi te pogodbe lastninsko pravico na stanovanju pridobil on. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da pravdni stranki zgolj z delnim plačilom kupnine nista mogli na podlagi drugega odstavka 51. člena ZZZDR originarno pridobiti skupne lastnine na stanovanju. S tem, ko je toženkin stari oče sporno stanovanje z darilno pogodbo izrecno podaril le toženki, je to stanovanje z vpisom njene izključne lastninske pravice v zemljiško knjigo prešlo v njeno posebno premoženje.

8. Tožnik je tudi v pritožbi vztrajal, da je (so)lastninsko pravico na stanovanju pridobil originarno in je to utemeljeval tudi z dejstvom, da naj bi bilo darilo dano obema, ker je bil od vsega začetka namen vseh udeleženih, da bosta s toženko oba postala lastnika spornega stanovanja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tudi če bi bilo stanovanje podarjeno obema, pravdni stranki ne bi pridobili skupne lastnine originarno na podlagi samega zakona (drugega odstavka 51. člena ZZZDR), ampak bi lahko pogodbeno pridobili le solastninsko pravico na stanovanju. Tožnik bi torej moral podati trditve o navideznosti obstoječe darilne pogodbe, vsebini prikrite darilne pogodbe in tudi postaviti ustrezne tožbene zahtevke, poleg tega bi v tem primeru moral tožbo vložiti tudi zoper starega očeta toženke in šele v takšnem primeru bi lahko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ocenilo, ali je tožnik trditve uspel tudi dokazati.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče druge stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, zato je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ugodilo reviziji in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

11. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 54. člena ZPP. Ker je toženka z revizijo uspela, ji mora na podlagi istih določb tožnik povrniti stroške revizijskega postopka v višini 1.578,68 EUR (nagrada za revizijo po tar. št. 3300 znaša 1.274,00 EUR, 20,00 EUR za mat. stroške in 22 % DDV). Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 288/2019
• VSL sodba I Cp 3126/2015
• VSRS Sodba II Ips 20/2019