VSRS Sklep II Ips 96/2017

Jedro

Tožnikovemu edinemu tožbenemu zahtevku za povračilo izgubljenega dohodka je sodišče prve stopnje delno ugodilo, in sicer v sedaj sporni višini. Le v presežku (nad to višino) pa ga je zavrnilo. Zaradi napačnega izhodišča pritožbenega sodišča glede obsega pravnomočno razsojene stvari je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji ugodilo in odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je zaradi poškodbe, utrpljene v prometni nesreči, zahteval povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. V revizijskem postopku je sporno zgolj še povračilo premoženjske škode v višini 7.144,61 EUR, kar je tožnik vezal na izgubo dohodka. Po spremembi tožbe je na ta račun zahteval:

- primarno 9.132,00 EUR (bruto znesek);

- podredno 7.305,60 EUR (neto znesek).

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženo združenje tožniku plačati 10.744,57 EUR odškodnine za utrpelo premoženjsko in nepremoženjsko škodo (od tega spornih 7.144,61 EUR na račun premoženjske škode) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Več od tega tožniku ni priznalo. Odločilo je tudi o stroških postopka. Pritožili sta se obe pravdni stranki.

3. Sodišče druge stopnje je ob prvem sojenju pritožbi toženega združenja delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode v višini 7.144,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnikova tožba ni sklepčna. V skladu s tem je spremenilo tudi stroškovno odločitev. V preostalem je toženkino, v celoti pa tudi tožnikovo pritožbo zavrnilo.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 111/2014 z dne 17. 12. 2015 tožnikovi dopuščeni reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je to zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega dohodka in glede stroškov postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za končno odločbo. Po oceni revizijskega sodišča je tožnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu in zahtevi po sklepčnosti tožbe s tem, ko je pojasnil, da zahteva izgubo dohodka pri opravljanju odvetniške dejavnosti, in ponudil tudi način, po katerem naj sodišče njen obseg ugotovi.

5. Sodišče druge stopnje je ob ponovnem sojenju zavrnilo tožnikovo pritožbo v delu, v katerem je izpodbijal odločitev o stroških postopka, toženkini pritožbi, kolikor se nanaša na zavezo plačati premoženjsko škodo, pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo za še odprt znesek 7.144,61 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožbo v tem delu zavrglo, in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 1.443,89 EUR do tedaj nastalih stroškov. Tožniku je naložilo še povračilo toženkinih pritožbenih in revizijskih stroškov.

Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o povračilu premoženjske škode delno ugodilo tožnikovemu podrednemu tožbenemu zahtevku in pojasnilo, da gre v razmerju med primarnim in podrednim tožbenim zahtevkom za t. i. vključena zahtevka. Sodba, ki pravnomočno zavrne primarni tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega dobička v bruto znesku (zoper to se tožnik namreč ni pritožil), nato pa (delno) ugodi podredno uveljavljenemu zahtevku za plačilo izgubljenega dobička v neto znesku, pa prekrši pravilo ne bis in idem. Zato je po oceni pritožbenega sodišča podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 270/2016 z dne 10. 11. 2016 revizijo dopustilo v smeri preizkusa pravilnosti odločitve višjega sodišča o obstoju absolutne bistvene kršitve in uporabe pravila ne bis in idem v obravnavani zadevi.

7. Tožnik na njegovi podlagi Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in ponovno sojenje pred drugim senatom pritožbenega sodišča. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

Povzema dosedanji potek postopka. Opozarja, da se na nosilni razlog izpodbijane odločitve sodišče druge stopnje pri prvem sojenju ni oziralo. Izpostavlja, da je zahtevke uveljavljal znotraj iste pravde in zahtevek iz naslova izgubljenega dobička jasno obrazložil. Po njegovi oceni zahtevka pravila ne bis in idem ni mogoče uporabiti, ker zahtevka nista zneskovno identična. Odločitev pritožbenega sodišča pa nasprotuje poštenemu sojenju, saj je podredni zahtevek postavil zaradi naziranja sodišča prve stopnje, da mu gre lahko le povračilo izgubljenega dobička v neto znesku. To je korektno štelo, da uveljavlja le zahtevek v neto znesku v višini 7.305,60 EUR in jasno presodilo, da se ne odpoveduje zahtevku v celoti, ter pravilno oblikovalo izrek sodbe. Opozarja, da se zoper odločitev sodišča prve stopnje ni imel interesa pritožiti. V nadaljevanju povzema in obrazlaga utrpelo škodo ter opozarja na trditve toženega združenja.

8. To na vročeno revizijo odgovarja. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora.

9. Revizija je utemeljena.

10. Tudi po oceni revizijskega sodišča sta zahtevka, ki ju je kot primarnega in podrednega postavil tožnik, do višine nižjega istovetna ne glede na to, da nista zneskovno enaka. Z obema tožnik zahteva povračilo izgubljenega dohodka, ki ga veže na nastanek enega škodnega dogodka. Razlikujeta se le v načinu njegovega izračuna (bruto ali neto). Manjši znesek je torej vsebovan v večjem. T. i. vključeni zahtevki pa niso prava eventualna kumulacija, pravzaprav sploh niso kumulacija, pač pa en sam zahtevek (v višini večjega) ne glede na to, kako jih poimenuje in postavi stranka.¹ Tovrstno navidezno kumulacijo sodišče praviloma reši tako, da le enkrat obravnava tožbeni zahtevek. Če navideznost zahtevane kumulacije spregleda, lahko prekrši tudi prepoved ponovnega sojenja o isti stvari.²

11. Po nastopu pravnomočnosti odločitve mora sodišče zavreči (ponovno) tožbo, o kateri še ni odločeno, če z njo tožnik zahteva tisto, kar mu je že bilo pravnomočno zavrnjeno ali prisojeno (drugi odstavek 319. člena ZPP). Izhodiščno stališče pritožbenega sodišča je torej pravilno. Držijo tudi razlogi, da se tožnik zoper odločitev sodišča o delni zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka na račun izgubljenega dohodka ni pritožil, kar bi lahko kazalo na takšno situacijo v obravnavani zadevi. Revizijsko sodišče pa pritrjuje tožniku, da se zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku za povračilo izgubljenega dohodka ni imel interesa pritožiti.

12. Pravni interes stranke za pritožbo je podan tedaj, ko ima možnost, da bo z njo dosegla zase boljšo odločitev. V nasprotnem primeru sodišče njeno pritožbo zavrže (343. člen ZPP). Praviloma stranka, ki je v pravdi zmagala, tega interesa nima. Tožnik, ki je uspel z enim od več eventualno kumuliranih zahtevkov, ob zavrnitvi primarnega zahtevka sicer ima upravičeno potrebo (pravni interes), da to odločitev izpodbija. Tudi tedaj, ko sta primarni in podrejeni zahtevek po vrednosti enaka.³ Pa vendar tožnik, ki je v resnici v istem postopku uveljavljal le en zahtevek za povračilo premoženjske škode (do neto višine), čeprav ga je zapisal kot dva zahtevka in ju medsebojno postavil v razmerje eventualne kumulacije, nima pravnega interesa, da izpodbija odločitev sodišča, ki mu je na ta račun prisodilo 7.144,61 EUR, pri čemer to istih 7.144,61 EUR ni zavrnilo.

13. Po oceni revizijskega sodišča namreč sodišče prve stopnje o sedaj spornem tožbenem zahtevku ni odločilo z zavrnitvenim delom izreka in s tem z učinkom pravnomočnosti, na katerega zakon veže prepoved sojenja o isti stvari. Izrek v II. točki sodbe sodišča prve stopnje se glasi: "Zavrne se, kar tožeča stranka zahteva več ali drugače iz naslova primarnega in podrednega tožbenega zahtevka." V I. točki izreka pa je sodišče prve stopnje zgolj dosodilo (tudi) spornih 7.144,61 EUR brez dodatnega pojasnila. V razlogih je sicer dodalo, da potrebe po dveh zahtevkih ni bilo, ker bi samo izračunalo neto znesek izgubljenega dohodka tako, da bi v višini davčne obveznosti zmanjšalo bruto znesek, kar kaže na to, da je sporni znesek želelo prisoditi podredno. Le izrek sodbe pa je tisti, ki pove, o čem je sodišče odločilo (prvi odstavek 319. člena ZPP). Pri iskanju njegovega pomena je prva v vrsti jezikovna razlaga. Ob pravilnem izhodišču, da je spornih 7.144,61 EUR zgolj enih, pa ni mogoč sklep, da je hkrati zajetih z "več ali drugače", kar je sodišče prve stopnje zavrnilo. Povedano drugače: tožnikovemu edinemu tožbenemu zahtevku za povračilo izgubljenega dohodka je sodišče prve stopnje delno ugodilo, in sicer v sedaj sporni višini. Le v presežku (nad to višino) pa ga je zavrnilo.

14. Če je sodišče prve stopnje hkrati še (napačno) ravnalo ter odločalo in odločilo o podrednem tožbenem zahtevku (in ga v izreku nad sporno višino zavrnilo), čeprav ga v resnici ni bilo, to ne pomeni nasprotnega. V tem primeru je sicer prekoračilo meje zahtevanega, kar pritožbeno sodišče lahko sanira le ob izrecnem pritožbenem ugovoru. V nasprotnem primeru pa takšna, čeprav napačna, odločitev postane pravnomočna. A ne narekuje zaključka, da je sodišče prve stopnje najprej v celoti (v bruto znesku) zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za povračilo izgubljenega dohodka, saj tega ne pove izrek zavrnitvenega dela.

15. Po oceni revizijskega sodišča torej o sedaj spornem delu tožbenega zahtevka pred odločitvijo v izpodbijanem sklepu še ni bilo pravnomočno odločeno. Tožniku zato tudi ni mogoče naložiti bremena, da bi moral takšno odločitev sodišča izpodbijati s pritožbo. Svojega položaja (v tem delu) namreč ne bi mogel izboljšati.

16. Zaradi napačnega izhodišča pritožbenega sodišča glede obsega pravnomočno razsojene stvari je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji ugodilo in odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Ni pa pritrdilo tožnikovemu predlogu za ponovno sojenje pred spremenjenim senatom. Ocenilo je namreč, da to (prvič zavzeto) napačno pravno stališče še ni razlog za izključitev senata. Na ostale razloge ni odgovarjalo, saj ob povedanem ti niso več pomembni ali pa sežejo izven dopuščenega vprašanja.

17. Odločitev o revizijskih stroških je revizijsko sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 170. in naslednja.
² Z vprašanjem vključenih zahtevkov se je Vrhovno sodišče že večkrat ukvarjalo (primerjaj odločbe II Ips 248/2002, II Ips 639/2005,...)
³ Primerjaj J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2009, 3. knjiga, str. 357 in naslednja.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep III DoR 48/2014
• VSRS Sklep II DoR 109/2020
• VSRS Sklep II DoR 114/2017