<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep in sodba III Ips 93/2015

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:III.IPS.93.2015
Evidenčna številka:VS00000086
Datum odločbe:18.04.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSL sodba I Cpg 644/2013
Datum odločbe II.stopnje:23.09.2014
Senat:dr. Mile Dolenc (preds.), Vladimir Balažic (poroč.), mag. Marijan Debelak, Franc Seljak, mag. Rudi Štravs
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:distribucijska pogodba - prodajna pogodba - agencijska pogodba - prenehanje pogodbe - bistvene sestavine pogodbe - odstop od pogodbe brez odpovednega roka - izročitev bančne garancije

Jedro

Dejstvo, da se distribucijska pogodba močno približuje prodajni pogodbi, še ne pomeni, da je treba v zvezi z njenim prenehanjem uporabiti določbe o prodajni pogodbi oziroma splošne določbe OZ o prenehanju pogodb. Ravno v zvezi s tem vprašanjem tudi pravna teorija zavzema stališče, da zaradi elementa trajnosti distribucijskega razmerja praviloma pride v poštev (smiselna) uporaba določb o prenehanju agencijske pogodbe in posledicah tega prenehanja.

Že sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da sta pogodbeni stranki v letih 2009 in 2010 poslovali v okolju zaostrene ekonomske situacije, recesije in upada prodaje na področju motornih vozil ter da je visok dolg tožnice do toženke povzročil povečano poslovno tveganje na obeh straneh, poplačan pa je bil med drugim z vračanjem motornih vozil in unovčitvijo prve bančne garancije. V takih okoliščinah nepredložitev nove bančne garancije tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja dovolj resen vzrok za toženkin odstop od Pogodbe brez odpovednega roka.

Izrek

I. Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže.

II. V preostalem se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

IV. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 10.211,40 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je vtoževala povračilo škode (izgubljenega dobička ter stroškov nakupa in opreme poslovnih prostorov), ki naj bi ji nastala zaradi toženkine odpovedi "dealerske" pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.568.095,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povračilo stroškov postopka (I. točka izreka) ter tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka) ter tožnici naložilo povračilo pritožbenih stroškov toženke (II. točka izreka).

4. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo ter dopolnitev revizije zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Prvenstveno je predlagala razveljavitev sodb obeh sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču druge stopnje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

5. Revizija in dopolnitev revizije sta bili vročeni tožnici, ki je v odgovoru predlagala zavrnitev revizije ter zavrženje dopolnitve revizije in priglasila stroške revizijskega postopka.

6. Ker je tožnica dopolnitev revizije vložila pravočasno,1 je toženkin predlog za zavrženje dopolnitve revizije neutemeljen.

Dejanska podlaga spora

7. V postopku so bila ugotovljena naslednja pravnorelevantna dejstva:

- pravdni stranki sta 1. 1. 2003 sklenili Dealersko pogodbo o prodaji motornih koles in drugih proizvodov ter postprodajnih storitev programa A. (v nadaljevanju Pogodbo) ter Pogodbo o opravljanju servisnih storitev;

- toženka je tožnico (dealerko) pooblastila za prodajo proizvodov znamke A. na območju ZRJ in se ji zavezala nuditi rabat, tožnica pa se je zavezala proizvode naročati samo pri toženki in zgolj te proizvode prodajati končnim uporabnikom, analizirati in raziskovati tržišče s ciljem uspešnega plasmana proizvodov, redno obveščati toženko o dosežkih poslovanja, tržnem položaju, pogojih in nastopu konkurence ter nuditi vso pomoč pri dogovorjenih aktivnostih s ciljem uspešne in povečane prodaje, ipd.;

- Pogodba je veljala eno leto s tihim obnavljanjem za naslednje enoletno obdobje, razen če bi jo katera od pogodbenic ob koncu leta preklicala ali če bi predčasno odstopila od Pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti druge pogodbenice (v tem primeru je bila dolžna sporočiti namen odstopa 30 dni pred odstopom);

- dobavljeno blago je tožnica v skladu s Pogodbo plačevala na podlagi računov z odloženim rokom plačila, ki jih je toženka izdala tožnici, za zavarovanje plačil pa je bila toženki dolžna izročiti bančno garancijo na prvi poziv;

- 15. 4. 2010 je toženka zaradi neplačanih zapadlih obveznosti unovčila bančno garancijo;

- nekaj mesecev pred unovčitvijo bančne garancije sta pravdni stranki poslovali na podlagi avansnih plačil;

- toženka je z dopisom z dne 15. 9. 2010 tožnico pozvala na izročitev nove bančne garancije ter ta poziv ponovila v dopisu z dne 10. 12. 2010 z opozorilom, da bo v nasprotnem primeru po 30 dneh odpovedala Pogodbo;

- z dopisom z dne 10. 12. 2010 je toženka tožnici pod izrecnim pogojem izročitve nove bančne garancije posredovala v podpis tudi dva aneksa, ki sta odpravljala konkurenčne klavzule in ekskluzivizem za dealerko;

- tožnica je podpisana aneksa vrnila toženki, slednja pa ju ni nikoli podpisala;

- tožnica toženki ni izročila nove bančne garancije, zato je ta Pogodbo z dopisom z dne 4. 2. 2011 odpovedala iz krivdnih razlogov na strani tožnice.

8. Tožnica je v postopku trdila, da je toženka Pogodbo odpovedala neupravičeno, saj naj bi z nepodpisom aneksov in z neposredovanjem potrdila o veljavnosti Pogodbe za leto 2010, ki naj bi ga banka zahtevala za izdajo bančne garancije, sama povzročila tožničino nezmožnost pridobitve nove garancije.

Nosilni razlogi izpodbijane sodbe

9. Sodišče druge stopnje je Pogodbo pravno opredelilo kot tipično distribucijsko pogodbo z elementi tako agencijske kot prodajne pogodbe in posledično pritrdilo sodišču prve stopnje glede uporabe 832. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)2 pri presoji utemeljenosti toženkinega odstopa od Pogodbe. Hkrati je opozorilo na to, da je bil odstop od Pogodbe skladen tudi z njenim 12. členom, po katerem je lahko vsaka stranka odstopila v primeru neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti nasprotne stranke, pri čemer je bila namen odstopa dolžna sporočiti 30 dni prej. Presodilo je, da je bila izročitev bančne garancije bistvena sestavina Pogodbe, njena neizročitev pa posledično dovolj resen razlog za odpoved Pogodbe. Tožnica pa naj bi ne dokazala, da je pri banki sploh podala zahtevo za izdajo bančne garancije niti da je bilo za njeno izdajo nujno potrebno novo potrdilo o veljavnosti Pogodbe za leto 2010. Izjave direktorja tožnice v zvezi s tem naj bi si nasprotovale, medtem ko naj bi bila v pravdi predložena izjava banke o zahtevanem potrdilu po oceni sodišča druge stopnje podana naknadno in za potrebe sodnega postopka. V času avansnega poslovanja naj bi se Pogodba dejansko sploh ne izvajala, saj tak način plačevanja ni bil skladen s Pogodbo, zato je šlo za navaden kup. Zgolj posredovanje aneksov naj bi na veljavnost Pogodbe ne vplivalo.

Razlogi za delno zavrženje revizije

10. Revidentka izpodbija tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka, saj naj bi sodišče druge stopnje neutemeljeno prisodilo povračilo stroškov (po mnenju revidentke nepotrebnega) odgovora na pritožbo.

11. Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni tak sklep,3 je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP) (I. točka izreka).

O utemeljenosti revizije v preostalem (dovoljenem) delu

12. Revizija ni utemeljena.

13. Revidentka meni, da je Pogodbo treba kvalificirati kot dvojno kupno pogodbo oziroma kot okvirno prodajno pogodbo, ki je po svoji naravi bližje prodajni kot pa agencijski pogodbi. Iz pogodbenih določb naj bi namreč izhajalo, da ekonomsko tveganje nosi distributer, ne pa principal, saj je prvi drugemu dolžan plačati za dobavljeno blago neodvisno od tega, ali ga bo uspel prodati naprej. Bančna garancija naj bi bila le instrument zavarovanja plačila, ne pa bistvena sestavina Pogodbe. Na to naj bi kazala tudi skopost pogodbenih določb v zvezi z garancijo ter dejstvo, da se je Pogodba po unovčenju garancije izvajala tudi brez nje (z avansnim poslovanjem), torej garancija ni bila pogoj za izvajanje Pogodbe. Njena nepredložitev naj bi zato ne mogla biti resen vzrok, ki je lahko razlog za prekinitev Pogodbe. V zvezi s tem revidentka opozarja še, da način plačila s Pogodbo ni bil točno določen, zato naj bi bil vsak način plačila, torej tudi avansno plačilo, pogodbeno veljaven in naj bi ga pogodbeni stranki kot takega tudi šteli in uporabljali. Nepomembno naj bi bilo, ali je toženki tako poslovanje zagotavljalo zadostne količine prodanega blaga, saj naj bi Pogodba količine blaga sploh ne omenjala.

14. Sodišče druge stopnje je pravno naravo Pogodbe pravilno opredelilo kot distribucijsko pogodbo. Ta zakonsko ni posebej urejena, se pa po svojih značilnostih deloma približuje prodajni pogodbi, deloma pa agencijski pogodbi. Distributer od svojega dobavitelja kupuje blago z namenom, da ga nadaljnjim kupcem proda v svojem imenu in za svoj račun. Pogodbena kavza je torej v nadaljnji distribuciji blaga. Prav ta namen, trajnejša narava pogodbenega razmerja in posebne dodatne ugodnosti ter dolžnosti, ki jih ima distributer v razmerju do dobavitelja, pa distribucijsko pogodbo razlikujejo od navadnega kupa. Distributer ima običajno dolžnosti v zvezi s promocijo in pospeševanjem prodaje blaga, medtem ko mu dobavitelj za nakup blaga, ki je običajno v večjih, vnaprej dogovorjenih količinah, nudi rabate. Pogost je tudi element izključnosti tako na strani nakupa kot na strani prodaje.

15. Prav take značilnosti ima Pogodba, ki je bila sklenjena za daljše časovno obdobje z namenom distribucije proizvodov A. na trgu ZRJ, pri čemer se je tožnica zavezala proizvode naročati samo pri toženki in zgolj te proizvode prodajati (distribuirati) končnim uporabnikom ter prevzela dodatne obveznosti v zvezi s pospeševanjem prodaje ter poročanjem toženki, dobiček pa je lahko pridobivala iz razlike med (zaradi ponujenih rabatov nižjo) nakupno ceno in prodajno ceno. Ni šlo torej (kot trdi revidentka) zgolj za okvirno prodajno oziroma okvirno nabavno pogodbo, četudi sta si po osnovnih značilnostih pogodbi podobni. Hkrati pa dejstvo, da se distribucijska pogodba močno približuje prodajni pogodbi, še ne pomeni, da je treba v zvezi z njenim prenehanjem uporabiti določbe o prodajni pogodbi oziroma splošne določbe OZ o prenehanju pogodb. Ravno v zvezi s tem vprašanjem tudi pravna teorija zavzema stališče, da zaradi elementa trajnosti distribucijskega razmerja praviloma pride v poštev (smiselna) uporaba določb o prenehanju agencijske pogodbe in posledicah tega prenehanja.4 Sodišči nižjih stopenj sta zato pravilno uporabili kogentno določbo prvega odstavka 832. člena OZ, ki se nanaša na odstop od (agencijske) pogodbe in v skladu s katero lahko vsaka stranka iz resnih vzrokov, ki jih mora navesti, zlasti neizpolnitve obveznosti druge stranke ali zaradi izjemnih okoliščin, odstopi od pogodbe brez odpovednega roka ali pred določenim časom. Pri tem velja dodati, da je toženka pri odstopu od pogodbe upoštevala tudi 12. člen Pogodbe, ki je pogodbenima strankama omogočal predčasen odstop od Pogodbe v primeru neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti druge pogodbenice, s čimer je ravnala v korist tožnice, saj ji je v skladu z omenjenim členom namen odstopa sporočila 30 dni vnaprej.

16. Pri tem pa ostaja revizijsko sporno, ali tožničina nepredložitev bančne garancije predstavlja dovolj resen vzrok za odstop od Pogodbe. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da gre za bistveno sestavino Pogodbe, saj pri distribucijski pogodbi morebitni ekonomski neuspeh distributerja obremenjuje principala. Revidentka zavzetemu stališču neutemeljeno očita neobrazloženost, saj je obširno pojasnjeno v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Stališče o razporeditvi tveganja ekonomskega neuspeha je, kot opozarja revidentka, sicer res napačno: ekonomsko tveganje glede končne prodaje pri distribucijski pogodbi namreč nosi distributer,5 saj proizvode prodaja nadaljnjim kupcem v svojem imenu in za svoj račun. Vendar pa to samo po sebi ne pomeni, da nepredložitev bančne garancije v zavarovanje distributerjevega plačila dobavitelju ne more pomeniti resnega vzroka za dobaviteljev odstop od pogodbe. Že sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da sta pogodbeni stranki v letih 2009 in 2010 poslovali v okolju zaostrene ekonomske situacije, recesije in upada prodaje na področju motornih vozil ter da je visok dolg tožnice do toženke povzročil povečano poslovno tveganje na obeh straneh, poplačan pa je bil med drugim z vračanjem motornih vozil in unovčitvijo prve bančne garancije. V takih okoliščinah nepredložitev nove bančne garancije tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja dovolj resen vzrok za toženkin odstop od Pogodbe brez odpovednega roka.

17. Pri tem ne igra (kot zmotno meni revidentka) posebnega pomena dejstvo, da so bila pogodbena določila o bančni garanciji skopa, saj je tožničina obveznost iz 10. člena Pogodbe povsem jasno razvidna: izdati bančno garancijo v znesku 100.000 EUR na prvi poziv. V zvezi z avansnim poslovanjem, ki naj bi odpravilo potrebo po bančni garanciji, pa revizijsko sodišče poudarja, da tako nekajmesečno poslovanje pred unovčenjem garancije ne more že samo po sebi pomeniti tihe spremembe 10. člena Pogodbe, ki je sicer določal, da je rok za toženkina plačila tožnici 90 dni od dobave. Pomeni kvečjemu način, na katerega je toženka, potem ko je tožnica že imela visok neporavnan dolg do nje, začasno zmanjševala poslovno tveganje. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, ki niso več predmet revizijske presoje, pa izhaja tudi to, da tožnica niti ni izkazala, da bi po toženkinem unovčenju garancije sploh podala kakšna nova naročila,6 zato so neupoštevne (in neutemeljene) revizijske navedbe, da se je Pogodba v tem času nesporno izvajala. Ob vsem navedenem se izkaže, da si razlogi izpodbijane sodbe niso v medsebojnem nasprotju in da sodba posledično ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ji jo očita revidentka.

18. Revidentka nadalje trdi, da toženkin dopis z dne 15. 9. 2010 po vsebini niti ni bil poziv na predložitev bančne garancije, pa tudi sicer naj bi iz njega ne izhajala toženkina volja odstopiti od Pogodbe niti ni vseboval primernega dodatnega rok za predložitev garancije (kar naj bi bil pogoj za pravilen odstop od Pogodbe). Navedba v izpodbijani sodbi, da je v tem dopisu toženka jasno navedla, da je tožnica dolžna unovčeno garancijo skladno s Pogodbo nadomestiti z novo, je dejanske narave in ni več predmet revizijskega preizkusa. Taka toženkina zahteva po svojem smislu pomeni prav očitek o kršenju Pogodbe, zato se revidentka spreneveda s trditvami, da toženka nepredložitve garancije ni izrecno opredelila kot kršitve Pogodbe. V zvezi z dodatnim izpolnitvenim rokom in izraženo voljo za odstop od Pogodbe pa revidentka v celoti spregleda pojasnilo sodišča druge stopnje, da je toženka tožnico na predložitev garancije opozorila (tudi) v dopisu z dne 10. 12. 2010, v katerem je izrecno vztrajala pri izročitvi nove bančne garancije, jo pozvala na odpravo kršitev v roku 30 dni od prejema poziva, kar je štela za primerni dodatni rok za izpolnitev pogodbenih obveznosti, ter jo opozorila na to, da bo v nasprotnem primeru Pogodbo odpovedala. To je nato tudi storila z dopisom z dne 4. 2. 2011. Ob povedanem je torej ravnala tako v skladu z določili OZ kot tudi v skladu z 12. členom Pogodbe.

19. Sodišče druge stopnje naj bi po mnenju revidentke spregledalo tudi bistvo pritožbenih navedb v zvezi z aneksi. Pritožnica naj bi trdila, da posredovani aneksi dokazujejo, da je Pogodba v času njihovega posredovanja še veljala, medtem ko naj bi sodišče druge stopnje presojalo njihovo vsebino, ki pa naj bi za odločitev ne bila relevantna. Revizijsko sodišče ugotavlja, da za sodišči nižjih stopenj veljavnost Pogodbe v času posredovanja aneksov (to je z dopisom z dne 10. 12. 2010) niti ni bila vprašljiva ? v postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bila Pogodba odpovedana šele z dopisom z dne 4. 2. 2011. Povsem neutemeljene so torej revizijske trditve, da naj bi bilo nesporno, da so bili aneksi posredovani potem, ko je toženka že odpovedala Pogodbo. Sodišče druge stopnje je v zvezi z aneksi (pravilno) pojasnilo zgolj to, da aneksa nista spremenila veljavnosti Pogodbe niti glede na svojo vsebino niti zaradi samega dejstva, da sta bila tožnici sploh posredovana (nepodpisana). Toženka ju je namreč poslala pod izrecnim pogojem predložitve bančne garancije v 30 dneh. Nepredložitev garancije je rezultirala v toženkinem odstopu od Pogodbe, vrnjenih aneksov pa toženka posledično seveda ni podpisala in nista nikoli stopila v veljavo.

20. Nenazadnje revidentka nasprotuje zaključku sodišča druge stopnje, da je v pravdi predložena izjava banke glede zahteve po predložitvi potrdila o veljavnosti Pogodbe za leto 2009/2010 kot pogoja za pridobitev garancije neverodostojna, ker je bila dana šele tekom in za potrebe postopka. Meni, da resničnost te izjave v postopku ni bila izpodbita in skupaj s predloženo izjavo banke za leto 2006/2007 vodi v zaključek, da je bilo potrdilo potrebno. Tak revizijski očitek po svoji naravi predstavlja nasprotovanje dokazni oceni sodišča druge stopnje, revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ni pa odveč dodati, da je dokazna presoja sodišč nižjih stopenj v zvezi s tem dejstvom temeljila tako na oceni listin kot tudi na izpovedi direktorja tožnice, ki s svojo izpovedjo sodišč ni prepričal, nasprotujoče pa so si bile tudi pritožbene navedbe in njegova izpoved.

21. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

22. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, sama krije lastne revizijske stroške (III. točka izreka), medtem ko je toženki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (IV. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 10.211,40 EUR (8.350,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 33007 in 20,00 EUR pavšala za materialne stroške po tar. št. 6002 ter 1.841,40 EUR za 22 % DDV).

-------------------------------
1 Sodba sodišča druge stopnje je bila pooblaščencu toženke vročena 9. 10. 2014. Zadnji dan tridesetdnevnega roka za vložitev revizije je bila sobota, 8. 11. 2014, zato se je v skladu s četrtim odstavkom 111. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) rok iztekel s pretekom prvega prihodnjega delavnika, to je ponedeljka, 10. 11. 2014. Pooblaščenec toženke je dopolnitev revizije oddal priporočeno na pošto 10. 11. 2014, zato je v skladu z drugim odstavkom 112. člena ZPP pravočasna.
2 832. člen OZ (Odstop od pogodbe brez odpovednega roka)(1) Vsaka stranka lahko iz resnih vzrokov, ki jih mora navesti, zlasti neizpolnitve obveznosti druge stranke ali zaradi izjemnih okoliščin, odstopi od pogodbe brez odpovednega roka ali pred določenim časom. Te pravice s pogodbo ni mogoče izključiti ali omejiti.(2) Če izjava o tem ne navaja resnih vzrokov, se šteje za odpoved z rednim odpovednim rokom.(3) Vsaka stranka ima pravico do odškodnine, če za odpoved brez odpovednega roka ali pred potekom časa ni bilo resnega vzroka.(4) Neutemeljena odpoved daje drugi stranki pravico, da odstopi od pogodbe brez odpovednega roka.
3 Glej Pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja 2/98, str. 4.
4 P. Grilc, Pravna narava distribucijske pogodbe, v: Zbornik znanstvenih razprav (LXX. letnik, 2010), str. 121; V. Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo (GV Založba, Ljubljana 2006), str. 349.
5 V. Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo (GV Založba, Ljubljana 2006), str. 347 in 349.
6 13. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
7 Toženka je priglasila nagrado v znesku 8.608,43 EUR, ki ji glede na vrednost spornega predmeta ne pripada, zato ji je revizijsko sodišče priznalo ustrezno nižji znesek.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 832

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4OTYy