<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba II Ips 100/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.100.2017
Evidenčna številka:VS00000095
Datum odločbe:01.06.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSC Sodba Cp 304/2016
Datum odločbe II.stopnje:17.11.2016
Senat:Anton Frantar (preds.), Tomaž Pavčnik (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, Janez Vlaj
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev škode - odškodninska odgovornost - nesreča pri delu - varstvo pri delu - odgovornost investitorja - opustitve - solidarna odgovornost naročitelja in izvajalca del - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - teorije vzročnosti - varnostni načrt - izdelava varnostnega načrta - odgovornost delodajalca za nesrečo pri delu

Jedro

Izvajalčeva opustitev je bila samostojen pravno relevantni vzrok nastale škode. Izvajalčeva opustitev ni posledica dejstva, da investitor (laik) ni izdelal varnostnega načrta, marveč je posledica dejstva, da je kršil svoje samostojno določene varnostne obveznosti. Kljub manjkajočem varnostnem načrtu delodajalec namreč ni razbremenjen svojih obveznosti s področja varstva pri delu. Kar je pomembno v konkretni zadevi, je tudi to, da je bil investitor (fizična oseba, laik) v pogodbenem razmerju zgolj z enim samim izvajalcem (strokovnjakom) ter za uresničevanje varnostnih standardov ni bila potrebna nobena koordinacija. Drugače bi bilo morda v primeru, ko bi šlo za kompleksno gradnjo (npr. gradnjo viaduktov, tunelov, avtocest itd.) ter prav zaradi kompleksnosti gradnje, v kateri je soudeleženo večje število izvajalcev, posamezen izvajalec samostojno, brez enotnega varnostnega načrta varnosti delavcev ne bi mogel zagotoviti ali pa bi mu bilo to v bistveni meri oteženo. Šele v takšnem položaju se izdelava varnostnega načrta kaže kot primerno in tudi nujno sredstvo za dosego namena varnostne norme.

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se tožnikov zahtevek v celoti zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati še 9.662,83 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je 19. 7. 2006 kot delavec na gradbišču padel s strehe in se poškodoval. Ni bil ne privezan, ne kako drugače varovan. Odškodnino je uveljavljal tako od svojega (kvazi)delodajalca - izvajalca del, kakor od investitorja (sedanjega toženca). Odločitev o zahtevku zoper izvajalca je že pravnomočna in ni predmet tega revizijskega postopka. Sedaj sporna je le še solidarna odgovornost investitorja del.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo in toženca zavezalo k solidarnemu plačilu 68.802,71 EUR. Odškodninsko odgovornost je zgradilo na očitku, da toženec ni pripravil varnostnega načrta. O njem govori drugi odstavek 82. člena tedaj veljavnega besedila Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).1

3. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo glede obsodilnega dela sodbe zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženec. Bistvo revizijskih navedb so naslednje trditve.

Da varnostnega načrta ni bil dolžan izdelati. Trdi, da je varnostni načrt del projektne dokumentacije, določene s posebnimi predpisi. Ker pa toženec za konkretna dela ni potreboval gradbenega dovoljenja, mu tudi varnostnega načrta ni bilo treba izdelati.

Investitorstvo samo po sebi ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost. Za škodo odgovarja izključno tisti, ki ima realno, dejansko možnost, da prepreči njen nastanek. Sodišči bi morali opraviti analizo konkurence vzrokov.

Revident se poklicno ni nikoli ukvarjal z gradbeno dejavnostjo. Do škodnega dogodka je prišlo izključno zaradi protipravnih ravnanj delodajalca in izključno v sferi med njim in tožnikom.

Vztraja pri soprispevku tožnika.

Meni, da je prisojena odškodnina previsoka.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

6. Revizija je utemeljena.

Glede glavne stvari

7. Osrednje vprašanje v tej zadevi je, kakšen je odškodninski pomen določbe drugega odstavka 82. člena ZGO-1. Ta določba je s konceptualnega vidika nenavadna. Investitorju oziroma naročniku del (ki je fizična ali pravna oseba) namreč nalaga strokovno breme s področja varstva pri delu. Nestrokovnjak - naročnik naj torej izdela varnostni načrt, ki se ga bo moral držati strokovnjak - izvajalec del.

8. Konceptualni smisel te določbe je mogoče videti, ko gre za varovanje navzven (zoper tretje), katerim bo investitor ob opustitvi dolžnega ravnanja skupaj z izvajalcem tudi solidarno odškodninsko odgovoren na podlagi 187. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ko pa gre za varovanje izvajalčevih delavcev, pa gre za primer nadnormirane varstvene ureditve.

9. Izvajalec del je namreč tisti, ki mora v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD) - z naročnikovim varnostnim načrtom ali brez njega - skrbeti za varnost svojih delavcev. Če to svojo obveznost opusti (in spet velja, da jo lahko opusti tako v primeru, če varnostni načrt obstaja ali pa če ne obstaja), je odškodninsko odgovoren.

10. A naj bo določba še tako nekonceptualna, gre za zakonsko določbo, ki ji sami zase (kot goli dispoziciji pravnega pravila) najbrž ni mogoče očitati neustavnosti. Čim je tako, gre za veljavno zakonsko pravo.

11. A to, da gre za veljavno upravnopravno obveznost investitorja, še ne pomeni, da je zakonodajalec normiral tudi pravno pravilo z naslednjo vsebino: "Opustitev obveznosti iz drugega odstavka 82. člena ZGO-1 je podlaga investitorjeve odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo ob delu utrpijo delavci."

12. Takšno pravno pravilo je lahko šele plod sodniškega ustvarjanja prava. A takšna sodna rešitev bi bila utemeljena le v primeru, ko bi bil vrednotno utemeljen tudi sklep o obstoju pravno relevantne vzročne zveze (131. člen OZ). Po presoji Vrhovnega sodišča sklep o obstoju pravno relevantne vzročne zveze, iz razlogov, ki sledijo, v konkretnem primeru ni utemeljen.

13. Res je, da dolžnostno ravnanje, kakor je določeno v sporni zakonski določbi, na prvi pogled terja uporabo teorije o ratio legis vzročnosti. V skladu s to teorijo je vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo vzpostavljena, če je odgovorna oseba kršila varstveno normo, katere namen je bil prav preprečitev takšnega škodnega dogodka, kot se je pripetil.

14. A zastavlja se vprašanje, ali je namen te varstvene norme sploh lahko dosežen, če investitor ravna v skladu s predpisanim dolžnostnim ravnanjem. Ali še drugače: ali je obveznost, določena v drugem odstavku 82. člena ZGO-1, sploh primerno sredstvo za dosego namena (varnost delavcev).

15. Med neizdelavo varnostnega načrta in škodno posledico realno gledano ni neposredne zveze. Neposreden vzrok je sicer sam padec, a njegove škodne posledice bi bile (lahko) preprečene, če bi tožnikov delodajalec ravnal v skladu s predpisi o varstvu pri delu. Prav obseg delodajalčevih samostojnih varnostnih obveznosti predstavlja po presoji Vrhovnega sodišča primerno sredstvo za dosego želenega namena (varnosti delavcev). O tem, da bi izvajalec tako moral ravnati ter da ni ravnal tako, ne more biti dvoma. Zato je bila zoper njega tudi izdana ugodilna sodba. Odškodninsko odgovornost torej že imamo vzpostavljeno in znotraj nje tudi jasno izraženo vzročno zvezo med opustitvijo izvajalca in škodno posledico.

16. Izvajalčeva opustitev je bila torej samostojen pravno relevantni vzrok nastale škode. Izvajalčeva opustitev ni posledica dejstva, da investitor (laik) ni izdelal varnostnega načrta, marveč je posledica dejstva, da je kršil svoje samostojno določene varnostne obveznosti. Kljub manjkajočem varnostnem načrtu delodajalec namreč ni razbremenjen svojih obveznosti s področja varstva pri delu. Kar je pomembno v konkretni zadevi, je tudi to, da je bil investitor (fizična oseba, laik) v pogodbenem razmerju zgolj z enim samim izvajalcem (strokovnjakom) ter za uresničevanje varnostnih standardov ni bila potrebna nobena koordinacija. Drugače bi bilo morda v primeru, ko bi šlo za kompleksno gradnjo (npr. gradnjo viaduktov, tunelov, avtocest itd.) ter prav zaradi kompleksnosti gradnje, v kateri je soudeleženo večje število izvajalcev, posamezen izvajalec samostojno, brez enotnega varnostnega načrta varnosti delavcev ne bi mogel zagotoviti ali pa bi mu bilo to v bistveni meri oteženo. Šele v takšnem položaju se izdelava varnostnega načrta kaže kot primerno in tudi nujno sredstvo za dosego namena varnostne norme. Takšne dejanske okoliščine v obravnavani zadevi niso bile ugotovljene, tožnik pa tudi ni vložil odgovora na revizijo, v katerem bi trdil, da so bile takšne dejanske okoliščine sploh zatrjevane.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča torej toženčeva opustitev obveznosti iz drugega odstavka 82. člena ZGO-1 ni povzročila škodne posledice, je sama zase ne bi mogla preprečiti in tudi ni vzrok opustitve izvajalčevih pravno samostojno določenih obveznosti s področja varstva pri delu, torej opustitve, ki je v resnici pravno relevantni vzrok nastale škode.

18. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da med toženčevo opustitvijo in škodno posledico ni podana pravno relevantna vzročna zveza (131. člen OZ), kar nadalje izključuje obstoj toženčeve odškodninske odgovornosti. Revizija je torej utemeljena. Podan je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Na podlagi procesnega pooblastila iz prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je zato Vrhovno sodišče reviziji ugodilo ter sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da se tožnikov zahtevek zoper toženca v celoti zavrne.

Glede stroškov postopka

19. Ker je Vrhovno sodišče spremenilo izpodbijano odločbo, je moralo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Tožnik je v razmerju do toženca v celoti pravno propadel, zato sam do povračila stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP), mora pa na podlagi istega pravila tožencu povrniti njegove pravdne stroške.

20. Toženec je upravičen do povračila plačanih sodnih taks za pravna sredstva ter stroškov odmerjenih po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Glede na to, da je bilo tožencu s pravnomočno sodbo v prvem postopku (točka III izreka sodbe P 1009/2009 z dne 10. 9. 2013) že priznano povračilo stroškov, ki se nanašajo na že prvič zavrnjeni del tožbenega zahtevka, je Vrhovno sodišče stroške odmerilo od sedaj sporne vrednosti 68.802,71 EUR za celoten postopek. Ti stroški znašajo za postopek pred sodiščem prve stopnje 1.023,00 EUR (tar. št. 3100), 944,00 EUR (tar. št. 3102), za prvi postopek pred pritožbenim sodiščem 1.259,00 EUR (tar. št. 3210), za drugi postopke pred pritožbenim sodiščem 1.259,00 EUR (tar. št. 3210) ter za revizijski postopek 1.574,00 EUR (tar. št. 3300). K skupni vsoti 6.059,00 EUR je treba prišteti še DDV v višini 1.332,98 EUR (tar. št. 6007) ter skupen znesek sodnih taks za pravna sredstva v višini 2.898,00 EUR. Skupni znesek stroškov je 10.289,98 EUR.

21. Ker je zaradi specifike zadeve (solidarna odgovornost toženca skupaj s prvotnim prvotožencem tako glede glavne kot postranske terjatve), sodišče prve stopnje tožencu že neodvisno od nasprotne, solidarno določene stroškovne obveznosti priznalo povračilo 627,15 EUR (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), je ta znesek Vrhovno sodišče od skupaj izračunanih stroškov odštelo.

-------------------------------
1 Določba se glasi: Investitor mora poskrbeti za ustrezen načrt organizacije gradbišča, izdelan v skladu s pogoji iz gradbenega dovoljenja in za izdelavo varnostnega načrta v skladu s predpisi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu ter zagotoviti, da bo gradbišče urejeno v skladu z varnostnim načrtom. Izvajalec oziroma v primeru, če je več izvajalcev, tisti izvajalec, ki ga imenuje investitor, mora gradbišče urediti v skladu z varnostnim načrtom in izvajanje del organizirati tako, da zaradi njih na gradbišču ne bodo ogroženi varnost objekta, življenje in zdravje ljudi, promet, sosedni objekti ali okolje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 187
Zakon o graditvi objektov (2002) - ZGO-1 - člen 82, 82/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.07.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4OTU4