VSRS Sodba II Ips 38/2017

Jedro

Z odločitvijo, da rušenje objekta ne bi bilo družbeno sprejemljivo (drugi odstavek 25. člena ZTLR) še ni odločeno tudi o tem ali je graditelj objekta pridobil lastninsko pravico na zemljišču.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik je dolžan tožencu povrniti 420,08 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Spor se nanaša na parceli številka 6132/3 in 6132/5 k.o. ..., ki sta po podatkih zemljiške knjige last tožnika, po tožbenih trditvah pa v njegovo lastninsko pravico posega toženec. Zato je zahteval sodno varstvo: sodišču je predlagal, naj tožencu prepove poseganje v njegovo lastninsko pravico in sicer (1) na parceli št. 6132/3 tako, da ne sme stopati nanjo, se na njej zadrževati, kositi travo ali izvrševati kakršnokoli drugo obliko posesti in (2) na parceli št. 6132/5 tako, da ne sme stopati nanjo, se na njej zadrževati, kositi travo, ustavljati avtomobilov in motornih koles, postavljati in skladiščiti gradbeni material ali izvrševati kakršnokoli obliko posesti ter tako, da mora s parcele odstraniti naložen gradbeni material in zidan objekt dimenzij 7 x 7 metrov in na parceli vzpostaviti prejšnje stanje.

2. Toženec se je v postopku branil s trditvijo, da zemljiškoknjižni podatki ne prikazujejo dejanskega lastninskega stanja in da lastninska pravica na spornih nepremičninah pripada njemu.

3. Sodišče prve stopnje je (v zadnjem sojenju) ugodilo zahtevku glede parcele 6132/3, zavrnilo pa ga je glede parcele 6132/5 k.o. .... Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 57/2016 dopustilo revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča glede pravnih vprašanj:

- ali je glede na konkretne okoliščine primera mogoča zavrnitev zahtevka po negatorni tožbi brez poprejšnje nedvoumne ugotovitve, da ima toženec ustrezno stvarno pravico in

- ali sta nižji sodišči na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih materialnopravno pravilno presodili, da rušenje objekta ne bi bilo družbeno opravičljivo.

5. Tožnik v dopuščeni reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je odgovor na prvo vprašanje nujno nikalen: če toženec ne dokaže, da je lastnik zemljišča, mora sodišče zahtevku tožnika ugoditi in varovati njegovo lastninsko pravico pred nelastnikom. Ravno v tem je bistvo negatorne tožbe, kar je Vrhovno sodišče nazadnje poudarilo v odločbah II Ips 212/2013 in II Ips 229/2012. Poudarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je lastnik parcele št. 6132/5 tožnik in da toženec ni bil dobroveren, zato je na njej gradil protipravno. Svoje ugotovitve je obširno obrazložilo v 10. do 14. točki obrazložitve in jim sodišče druge stopnje, katerega stališče je bilo nasprotno, namreč da o toženčevi lastninski pravici na parceli 6132/5 še ni pravnomočno odločeno, ne more dajati drugačnega pomena ali jih spreminjati. Opozarja na sodbo revizijskega sodišča II Ips 229/2011, ki ob razlagi dometa instituta pravnomočnosti in pravila ne bis in idem pove, da ni mogoče vložiti nove tožbe na podlagi istega dejstvenega kompleksa, na katerem temeljijo prejšnje pravnomočne sodbe, čeprav v pravnomočnih sodbah upoštevanim dejstvom doda nova in čeprav se tožnik sklicuje na drugo pravno podlago. Navaja postopke, v katerih je tožnik uveljavljal, da je lastnik hiše A., pa so bili vsi njegovi zahtevki zavrnjeni. Odločitev pritožbenega sodišča je v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 401/2005, po kateri nedobroverni graditelj ne more pridobiti lastninske pravice na tujem svetu po 24. členu ZTLR. V sodbi II Ips 201/2001, ki je obravnavala gradnjo brez potrebnih dovoljenj (t.i. črno gradnjo) pa je Vrhovno sodišče zavzelo ravno nasprotno stališče kot pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi, namreč, da nezakonita gradnja (kakšno je izvršil toženec kot slaboveren uzurpator) ne more imeti za posledico več pravic kot zakonita gradnja. Na drugo dopuščeno vprašanje sta sodišči odgovorili zmotno oziroma pomanjkljivo. Uporabili sta določbo 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki ne ob vložitvi tožbe ne v času sojenja ni več veljal, družbeno opravičljivost rušenja pa sta presojali izključno skozi vrednost objekta, ne da bi presojali tudi okoliščine, ki jih je tožnik izrecno navedel in jih toženec ni prerekal: da je objekt toženca nelegalen, da ga ni mogoče legalizirati, da je zgrajen na kmetijskem zemljišču, da so bili vsi lastninski zahtevki toženca zavrnjeni, da je toženec trdovratno posegal v tožnikovo nepremičnino in bil celo na tožnikovem zemljišču nasilen do njegove žene, da je z gradnjo stopnic nadaljeval kljub tožnikovemu upiranju in celo po vložitvi tožbe. Izpodbijana sodba nima razlogov o drugih načinih vznemirjanja tožnikove lastninske pravice na parceli št. 6132/5, kot so košnja, odlaganje gradbenega materiala, parkiranje vozil in podobno, pač pa se ukvarja izključno z razlogi za družbeno nesprejemljivost rušenja nelegalne gradnje. Sicer pa je tudi ugotovitev, da je vrednost tožnikovega zemljišča nižja od vrednosti toženčeve zgradbe, napačna in bistveno presega po izvedencu ugotovljeno vrednost. Ta realno znaša približno 84.000 EUR in presega vrednost gradnje. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 192/2008, da je treba zgradbo, za katero ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, šteti za nelegalno v celoti, nelegalne gradnje pa se po sodbi X Ips 494/2008 odstrani na stroške zavezanca po odredbi gradbenega inšpektorja. Ugotovitev, da odstranitev toženčevega prizidka ne bi bila družbeno opravičljiva, zato odstopa od teh stališč in je absurdna. Sodna praksa je že izrekla, da rušenje nelegalno zgrajenega objekta sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode. Zaključi, da toženec ni dokazal, da bi pridobil lastninsko pravico na spornem zemljišču, torej je to tožnikova last, sodišči prve in druge stopnje pa sta mu njeno varstvo odrekli in jo poteptali ter nagradili samovoljo, nasilje, nedobrovernost in nezakonitost.

6. Toženec je na revizijo obrazloženo odgovoril. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj jo zavrne. Opozarja, da revizijska graja presega tisto, ki jo je sodišče dovolilo s sklepom o dopustitvi revizije in da se nedovoljeno ukvarja tudi z dejanskimi vprašanji. Strinja se z razlogi izpodbijane sodbe, da vprašanje toženčeve pridobitve lastninske pravice na spornem zemljišču ni res iudicata. Tožnikovo označbo toženca kot slabovernega uzurpatorja oceni za popolnoma deplasirano. Toženec poudarja, da se meje v naravi razlikujejo od katastrskih meja, kar se je ugotovilo tudi ob ogledu na kraju samem: katastrska meja namreč poteka preko 100 let starega objekta toženca (ne preko prizidka), v kleti katerega so bili najdeni mejniki. Tožnik je postopke zoper toženca pričel šele nekaj let po nakupu nepremičnin, ko je ugotovil, kje so mejniki. S temi postopki mu je preprečil legalizacijo prizidka in odpravo vseh do tedaj pridobljenih dovoljenj. Tožnik si parcele 6132/5 ni nikoli fizično lastil ali jo užival, pač pa jo je pridobil le "papirnato." Bistvo spora je v vprašanju lastninske pravice. Toženčeva stavba je bila v družbeni lastnini. Na funkcionalnem zemljišču je imel pravico uporabe, ki se je z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) pretvorila v lastninsko pravico, pri čemer o obsegu funkcionalnega zemljišča še ni bilo odločeno v nobenem postopku. Nasprotuje revidentovemu stališču, da bi moralo biti odločeno po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ) in ne po ZTLR, pa tudi stališču, da je njegov objekt t.i. črna gradnja. V zvezi z vprašanjem družbene opravičljivosti rušenja poudarja, da je treba poleg kriterija vrednosti, ki je bil uporabljen s prepričljivimi argumenti, upoštevati še ugotovitev, da sta stanovanjska hiša in prizidek gradbeno in funkcionalno tako povezana, da bi tožencu z rušenjem prizidka nastala škoda tudi na preostanku hiše, toženec, ki je invalidski upokojenec z nizko pokojnino in njegova družina, pa bi se zaradi neurejenega stanja, ki ga ni sam zakrivil (šlo je za zatečeno stanje) znašli na cesti, kar gotovo ni družbeno sprejemljivo in bi pomenilo nesorazmeren poseg v njihovo dostojanstvo in varnost.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato utemeljenosti revizijskih navedb, ki ta okvir presegajo, bodisi zato, ker se nanašajo na parcelo 6132/3, ali na materialnopravna pravna vprašanja v zvezi s parcelo 6132/5, glede katerih revizija ni bila dopuščena,¹ ali na procesna vprašanja,² ne more presojati. Prav tako ne revizijskih trditev, s katerimi tožnik polemizira z dejanskimi ugotovitvami, jih graja ali dopolnjuje,³ saj revizije po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Z zidanjem na tujem zemljišču po določbah 25. člena ZTLR nedobroverni graditelj praviloma ni mogel pridobiti lastninske pravice na zemljišču. V prvem odstavku je namreč določeno:

(1) Če je graditelj vedel, da gradi na tujem zemljišču, ali če tega ni vedel, pa se je lastnik temu takoj uprl, lahko lastnik zemljišča zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, ali naj graditelj poruši gradbeni objekt in mu zemljišče vrne v prvotno stanje, ali naj mu graditelj izplača prometno ceno zemljišča.

Takojšnje nasprotovanje lastnika zemljišča gradnji na njegovem zemljišču je pomembno z več vidikov. S tem, ko se lastnik zemljišča gradnji upre, postane do tedaj morebiti dobroveren graditelj nedobroveren. Okoliščina, da je vedel, da gradi na tujem zemljišču, je predpostavka za uporabo določb 25. člena ZTLR.⁴ Če se lastnik zemljišča gradnji ne upre, postane nedobroveren tudi on.⁵ Položaj, ko sta nedobroverna (nepoštena) oba, graditelj in lastnik zemljišča, v 25. členu ZTLR ni izrecno urejen (ureja položaj, ko je lastnik zemljišča dobroveren, graditelj pa nedobroveren). Po stališču Vrhovnega sodišča nedobrovernost lastnika zemljišča ni ovira za neposredno uporabo določb 25. člena ZTLR.⁶ Sodišče jo upošteva v okviru presoje utemeljenosti izbire po določbi prvega odstavka 25. člena ZTLR, v konkretnem primeru zahtevka lastnika zemljišča, da mora graditelj objekt porušiti (drugi odstavek navedenega člena zakona).⁷ V literaturi se poudarja, da je ključna razlika med položajem, ko sta nedobroverna tako lastnik zemljišča kot graditelj, in položajem, ko je graditelj nedobroveren, lastnik zemljišča pa dobroveren, v tem, da nedoboroveren lastnik zemljišča ne more zahtevati odstranitve zgradbe in ima na izbiro le ostale možnosti iz prvega odstavka 25. člena ZTLR.⁸

10. Zakon določa dve izjemi, ko nedobroverni graditelj ex lege pridobi lastninsko pravico na zemljišču.⁹

Ena od njiju (ki v konkretnem primeru ni bila uveljavljana in je za odločitev o reviziji nepomembna) je podana, ko lastnik zemljišča zamudi rok za izbiro iz petega odstavka istega člena ZTLR:

(5) Pravico izbire iz prvega odstavka tega člena more lastnik zemljišča uveljaviti najpozneje v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja gradbenega objekta. Po preteku tega roka lahko zahteva izplačilo prometne cene za zemljišče.

Po tej določbi je nedobroverni graditelj pridobil poleg lastninske pravice na zgrajenem objektu tudi lastninsko pravico na zemljišču, na katerem stavba stoji (stavbišče), in na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe (funkcionalno zemljišče), če lastnik zemljišča v triletnem prekluzivnem roku iz petega odstavka 25. člena ZTLR, ki teče od zaključka gradnje, ni uveljavil možnosti izbire, ali bo zahteval vzpostavitev v prejšnje stanje, ali naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu ali pa naj mu graditelj povrne prometno ceno zemljišča.¹⁰

Ali je toženec pridobil lastninsko pravico po določbi petega odstavka 25. člena ZTLR, sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali.

11. Zahtevek sta zavrnili na podlagi drugega odstavka 25. člena ZTLR, ki določa drugo izjemo:

(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko sodišče odloči, da zgrajenega gradbenega objekta ni treba porušiti, če to glede na okoliščine primera, zlasti pa glede na vrednost objekta, premoženjske razmere lastnika zemljišča in graditelja ter glede na njuno obnašanje med gradnjo ne bi bilo družbeno opravičljivo.

12. O merilih iz drugega odstavka 25. člena ZTLR, relevantnih za odločitev o rušenju objekta, ki ga je na zemljišču dobrovernega lastnika zgradil nedobroverni graditelj (prvi odstavek 25. člena ZTLR), se v teoriji navaja, da zakon ne zahteva primerjave med vrednostjo objekta in zemljišča, pač pa ima v mislih subjektivno vrednost objekta za graditelja; da se v okviru obnašanja lastnika zemljišča in graditelja med gradnjo upošteva predvsem eventualna brezobzirnost nasilne gradnje s strani graditelja navkljub upiranju lastnika zemljišča ter eventualna neskrbnost ali celo nenasprotovanje lastnika zemljišča k gradnji z namenom, da bi graditelju kasneje nastala čim večja škoda ob zahtevanem rušenju ter da mora sodišče v vsakem primeru imeti pred očmi, da se rušenje že zgrajenega objekta ne dovoli, če to ne bi bilo družbeno opravičeno, kar kaže na precej ekstenzivno uporabo določbe drugega odstavka 25. člena ZTLR.¹¹ Ekstenzivnost uporabe drugega odstavka 25. člena ZTLR pa je tudi predmet kritike: gre namreč za izjemo, ki bi jo bilo treba uporabljati restriktivno.¹² Če je bil nedobroveren tudi lastnik zemljišča, pa zakonska zahteva, da je treba o rušenju zgradbe odločiti tudi glede na obnašanje lastnika zemljišča in graditelja med gradnjo, ne podpira zaključka, da je družbeno opravičljivo rušiti zgradbo, ko lastnik zemljišča ni pravočasno reagiral na zidanje na svojem zemljišču; ker ni pravočasno reagiral, ne more potem, ko je stavba zgrajena, zahtevati njenega rušenja - to bi pomenilo zlorabo pravic po četrtem odstavku 2. člena ZTLR.¹³ To pa pomeni, da bo lahko nepošteni lastnik zemljišča praviloma (v prekluzivnem roku iz petega odstavka 25. člena ZTLR) lahko izbiral med dvema možnostima: zahtevati posest zgradbe in plačati zanjo nadomestilo ali zahtevati od graditelja, naj odkupi zemljišče po prometni ceni.

13. Izhodišče sodišč prve in druge stopnje je bilo, da je bil toženec kot graditelj nedobroveren, tožnik kot lastnik zemljišča pa, enako kot njegov pravni prednik,¹⁴ dobroveren. Presoja o dobrovernosti B. in tožnika temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik svojo nepremičnino od B. kupil potem, ko je bil prizidek k toženčevi hiši že zgrajen, da je B. B. ob prodaji tožnika opozorila, da je objekt nelegalen, da so B. tožencu ovirali gradnjo, saj je imel z njimi številne lastninske spore¹⁵ in da se je od leta 1993 dalje temu upiral tudi tožnik. Toženec, ki je na prvi stopnji glede parcele št. 6132/5 k.o. ... uspel in ni imel pravnega interesa za pritožbo, je v odgovoru na tožnikovo revizijo ugotovitve o nasprotovanju gradnji najprej prizidka (k osnovnemu objektu, ki takrat sploh še ni bil njegov, pač pa je bil družbena lastnina v uporabi Občine C.) in nato (ko je zgradbo že odkupil od Občine C.) še zunanjih stopnic, grajal; trdil je, da nasprotovanja gradnji, za katero lastniki zemljišča vedeli, ni bilo. Dokazanost teh trditev (ker za odločitev to ni bistveno, se revizijsko sodišče ne opredeljuje do vprašanja, ali je bilo trditveno in dokazno breme na njem) bi pomenila nedobrovernost lastnika zemljišča in s tem iz razlogov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve, praktično izključila možnost uspeha zahtevka za rušenje.

14. Vendar pa so po presoji revizijskega sodišča podani razlogi za uporabo določbe drugega odstavka 25. člena ZTLR in za presojo o družbeni neopravičljivosti rušenja tudi pod predpostavko dobrovernosti lastnikov spornega zemljišča (njihovega upiranja gradnji). Sodišče prve stopnje je ob odločanju, ali je treba prizidek in stopnišče k toženčevi hiši na parceli tožnika porušiti, kot pomembne okoliščine upoštevalo vrednost objekta (40.050 EUR), vrednost zemljišča (14.800 EUR) in razmerje teh dveh vrednosti (63% : 37%), torej merilo, ki ga 26. člen ZTLR izrecno določa za primere gradnje na tujem zemljišču, ko sta dobroverna tako graditelj kot lastnik zemljišča, a ga sodna praksa sprejema tudi za primere iz 25. člena istega zakona. Sicer pa je v konkretnem primeru sodišče poleg ocenjene objektivne vrednosti prizidka upoštevalo tudi njegovo funkcionalno povezanost z osnovnim objektom toženca, ki jo nazorno izpričuje ugotovitev, da "razmejitev" med osnovnim objektom in prizidkom poteka skozi dnevno sobo, hodnik, sanitarije in spalnice; na ta način je torej upoštevalo tudi subjektivno vrednost objekta za graditelja, ki predstavlja dom njegove družine in dostop do njega. Končno je upoštevalo še, da bi ob odstranitvi prizidka nastala na osnovnem objektu škoda, ki bi bila višja od stroška rušenja (15.000 EUR) in stroška legalizacije (15.000 EUR). Ne drži torej revizijski očitek, da je bilo o družbeni neopravičljivosti rušenja odločeno izključno na podlagi (ocenjene) vrednosti objekta. In navedene okoliščine so v prid odločitvi, da rušenje ne bi bilo družbeno opravičljivo.

15. Z revizijskimi trditvami, da sodišči nižjih stopenj nista upoštevali tožnikovega aktivnega upiranja gradnji stopnic (in to celo na kmetijskem zemljišču), za katero toženec ni imel nobenih dovoljenj in naj bi jo nadaljeval celo po vložitvi tožbe, toženčevega nasilja nad tožnikovo družino, zavrnitve vseh njegovih lastninskih zahtevkov v drugih pravdah in nemožnosti legalizacije objekta - črne gradnje, tožnik uveljavlja, da je bil zaradi neupoštevanja okoliščin, na katere opozarja, napačno napolnjen pravni standard (ne)opravičljivosti rušenja. Po presoji revizijskega sodišča nima prav. Da je zemljišče, na katerem je gradil toženec, kmetijsko, sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili; izvedenec gradbene stroke ga je ocenil kot stavbnega (na 176 EUR/m2, tožnik sam pa v reviziji trdi celo, naj bi bilo vredno 84.000 EUR), zato ni ustrezna primerjava z odločbo II Ips 1201/2001, po kateri ni mogoče pridobiti lastninske pravice z zidanjem na tujem kmetijskem zemljišču. Da je toženec gradil brez ustreznih (upravnih) dovoljenj, kar sodi v okvir pravnega dejstva "obnašanja strank med gradnjo" iz drugega odstavka 25. člena ZTLR, je bilo ugotovljeno. Nenazadnje si je težko predstavljati, da bi za gradnjo na tujem zasebnem zemljišču (v času, ko stavbna pravica še ni bila ena od stvarnopravnih pravic) graditelj sploh lahko pridobil odločbo o dovolitvi priglašenih del, lokacijsko ali gradbeno dovoljenje. Vendar je v tej zvezi, ker je vprašanje legalnosti gradnje v prvi vrsti stvar razmerja med graditeljem in državo, pomembna ugotovitev izpodbijane sodbe, da predstavlja oviro za legalizacijo tožnikove gradnje predvsem neurejeno lastništvo zemljišča. Ugotovljeno je tudi, da navkljub temu, da je bila gradnja izvršena že pred več desetletji, odločba o rušenju ni bila izdana. Na podlagi navedenega izpodbijana sodba zaključi, da legalizacija ni izključena, kar tožnik v reviziji sicer zanika, vendar neobrazloženo (zgolj s ponavljanjem trditve, da legalizacija ni mogoča) in zato neupoštevno. V zvezi z očitkom o neupoštevanju njegovega aktivnega upiranja k gradnji stopnišča revizijsko sodišče tožniku odgovarja, da ugotovitev o (vsakršnem) upiranju gradnji zadošča za zaključek, da lastnik zemljišča ob gradnji ni bil nedobroveren, da je sodišče prve stopnje upiranje gradnji ugotovilo in da odločitev o reviziji temelji na izhodišču, da je bil med gradnjo dobroveren. V zvezi z obnašanjem toženca pa tožnik seveda utemeljeno obsoja njegovo agresivnost do tožnikove družine, a pri tem prezre, da je relevantno toženčevo obnašanje med gradnjo in v zvezi z gradnjo, o čemer ugotovitev ni, dogodki, ki jih opisuje, pa se nanašajo na čas po gradnji in na spore v v zvezi s parcelo št. 6132/3 k.o. ....

16. Vrhovno sodišče ocenjuje, da že zaradi v prejšnjih točkah obrazložitve navedenih razlogov rušenje spornega dela toženčevega objekta res ne bi bilo družbeno opravičljivo, kot sta presodili sodišči prve in druge stopnje. Kljub temu dodaja, da tako presojo toliko bolj utemeljuje preizkus sorazmernosti po tožniku zahtevanega ukrepa med njegovo ustavno varovano pravico do varstva lastninske pravice na eni strani (ob upoštevanju, da gre za manjšo površino zemljišča, za katero se ne trdi, da bi bilo nujno potrebno za funkcioniranje njegove nepremičnine) ter toženčevo ustavno pravico do zasebnega in družinskega življenja (ob upoštevanju, da gre za del dolgoletnega doma toženca in njegove družine)¹⁶ na drugi strani.

17. Na vprašanji, glede katerih je bila dopuščena revizija, Vrhovno sodišče torej odgovarja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da rušenje ne bi bilo družbeno opravičljivo in da s tem še ni bilo odločeno tudi, da je tožnik postal lastnik sporne parcele. Učinek sodbe o zavrnitvi zahtevka za rušenje gradnje je, da lastnik zemljišča lahko uveljavlja le še ostale možnosti iz prvega odstavka 25. člena ZTLR. Če pri tem propade, graditelj uspe z lastninskim zahtevkom.

18. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

19. O stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena ZPP. Stroške toženca je odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi.

-------------------------------
¹ Na primer, ali je treba sporno razmerje presojati po 25. členu ZTLR ali po SPZ.
² Na primer da je o lastninski pravici na parceli 6132/5 k.o. ... pravnomočno odločeno v drugem postopku, da izpodbijana sodba nima razlogov o drugih načinih vznemirjanja tožnikove lastninske pravice na parceli št. 6132/5 k.o. ... razen gradnje.
³ Na primer glede vrednosti dela parcele št. 6132/5 k.o. ..., ki ga je pozidal toženec, o toženčevi gradnji še po vložitvi tožbe, da gradnje ni mogoče legalizirati.
⁴ Primerjaj Vizner, B., Komentar Zakona o osnovnim vlasničkopravnim odnosima, Zagreb, 1980, stran 162 in 163, podaja razlago, da je graditelj nedobroveren v smislu določb 25. člena ZTLR le, če ve, da gradi na tujem in ne na svojem zemljišču, ne pa tudi, če bi to moral vedeti ali če bi lahko vedel (če je torej izključena njegova zmota o lastništvu zemljišča); če je lastnik zemljišča takoj nasprotoval gradnji, odpade razlika med položajem, ko je graditelj vedel in ko bi moral vedeti, da ni lastnik zemljišča. Če se ugotovi, da bi graditelj lahko vedel, da gradi na tujem svetu, je treba uporabiti 24. člen ZTLR. Če graditelj nadaljuje z gradnjo kljub nasprotovanju lastnika zemljišča, to kaže na njegov namen s svojim nedopustnim ravnanjem pridobiti določeno korist. Določbe 25. člena ZTLR naj bi to preprečile.
⁵ Glej Žuvela, M., Stjecanje prava vlasništva - posebno o građenju na tuđem zemljištu i dosijelosti, Zakonitost, Zagreb, 9-10/1990, stran 970 in 973 in Gavella, N., Stjecanje prava vlasništva preradom, sjedinjenjem, izgradnjom zgrade i odvajanjem plodova, Zbornik Pravnog fakulteta u Zagrebu, 1-2/1981, stran 70.
⁶ V teoriji na primer Vizner in Gavella, ibidem, menita, da je treba pravno praznino zapolniti z analogijo z uporabo določb 26. člena ZTLR, ki se nanaša na primere, ko sta graditelj in lastnik zemljišča dobroverna. Nasprotno stališče, da analogija ni primerna, ker bi stimulirala gradnjo na tujem zemljišču, zagovarjata Stanković, O. in Orlić, M., Stvarno pravo, Treće izmenjeno i dopunjeno izdanje, Naučna knjiga, Beograd, 1986, stran 164. Pomembna razlika med določbama 25. in 26. člena ZTLR je v vrednosti kot merilu za presojo stvarnopravnih posledic gradnje na tujem zemljišču: po 25. členu je eno od meril za zavrnitev zahtevka za rušenje zgradbe vrednost te zgradbe, po 26. členu pa je za presojo, ali bo lastnik zemljišča postal lastnik zgradbe ali obratno odločilno razmerje vrednosti zgradbe in zemljišča.
⁷ Glej Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 21. in 22.12.1987 ter odločbe II Ips 511/1996, II Ips 120/1999 in druge.
⁸ Glej Stanković, O. in Orlić, M. ter Gavella, N., ibidem. Glej še 12. točko obrazložitve te odločbe.
⁹ O tem, kako jo uveljavljati, v zaključku sodbe.
¹⁰ Tratnik, M., Veljavnost ZTLR in SPZ glede gradnje na tujem svetu, Pravna praksa 13, letnik 2012, stran 20 in naslednje. Glede funkcionalnega zemljišča glej na primer odločbi II Ips 511/1996, II Ips 120/1999 in druge.
¹¹ Glej Vizner, B., navedeno delo, stran 164.
¹² Tako na primer Gavella, prav tam.
¹³ Gavella, prav tam.
¹⁴ Z izgradnjo prizidka okrog leta 1984 je toženec po podatkih spisa povečal zgradbo, ki je bila v družbeni lastnini, pri čemer je od Občine C., ki je z njo upravljala, pridobil soglasja in dovoljenja (ta niso bila izdana za zemljišče s sedanjo parcelno št. 6132/5 k.o. ..., a je bila meja določena šele po izgradnji) in je torej dejansko gradil v njeno korist. Pravilnosti presoje pravnih učinkov gradnje na zemljišču v zasebni lasti, s katero je bil povečan objekt v družbeni lastnini, po določbah 24. do 26. člena ZTLR, pravdni stranki nista izpodbijali. Sporno med njima je bilo le, ali so bile te določbe pravilno uporabljene (kot bi šlo za gradnjo v zasebni lasti na zasebnem zemljišču). S tem je bil zamejen tudi revizijski preizkus.
¹⁵ Kar je ugotavljalo na podlagi toženčeve trditve, da prejšnji lastniki gradnji niso nasprotovali; trditveno in dokazno breme o nasprotovanju gradnji je bilo sicer na tožniku.
¹⁶ Evropsko sodišče za človekove pravice je odločilo, da je izguba bivališča med najhujšimi posegi v pravico do spoštovanja stanovanja in bi morala imeti vsaka oseba, za katero obstaja nevarnost tako velikega posega, možnost zahtevati preizkus sorazmernosti tega ukrepa (sodbi McCann proti Združenemu kraljestvu št. 19009/04 in Rousk proti Švedski št. 27183/04) ter da je bilo kršeno pravo v primeru odvzema posesti in rušenja domov romskih družin, ki so jih odredile domače sodne oblasti, ne da bi poleg izostanka dovoljenja za gradnjo in nezakonite zasedbe zemljišč ugotavljale še druge razloge in ne da bi analizirale sorazmernost ukrepov (sodba Bagdonavicius and Others proti Rusiji št. 19841/06).

Datum zadnje spremembe:

29.08.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 504/94
• VSRS Sklep II DoR 57/2016
• VSL sodba I Cp 3993/2008