VSRS Sklep I R 47/2017

Jedro

Na načelni ravni bi bilo mogoče pritrditi stališču tožnice glede nesmotrnosti odločanja o skupnih dejanskih in pravnih vprašanjih v ločenih postopkih pred različnimi sodišči; vendar to še ni zadosten razlog za prenos pristojnosti na Okrajno sodišče v Murski Soboti. Kadar je namreč razlog za delegacijo po 67. členu ZPP iskati v dejstvu, da bo drugo sodišče lažje in ceneje izvedlo postopek, je jasno, da se kot delegirano sodišče določi tisto, na katerega odkazujejo konkretne okoliščine primera. Glede na prebivališče tožnice, sedež pooblaščene odvetniške družbe, ki jo zastopa, prebivališča predlaganih prič in kraj škodnega dogodka (vse z območja Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu) pa nobena od teh ne napotuje na sklep o optimalni izvedi tega postopka pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je na Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu vložila zoper toženo stranko tožbo zaradi plačila odškodnine 10.000,00 EUR s pripadki in hkrati predlagala, da se za postopanje in odločanje v tej zadevi iz razloga smotrnosti določi drugo stvarno pristojno sodišče - in sicer Okrajno sodišče v Murski Soboti. V predlogu navaja, da je zaradi uveljavitve svoje odškodninske terjatve na podlagi identičnega dejanskega stanja že pred tem vložila tožbo na Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu zoper zavarovalnico A., pri kateri je imela v času škodnega dogodka tožena stranka zavarovano svojo odškodninsko odgovornost (na način, da krije le škodo, ki presega znesek 10.000,00 EUR), vendar je bila s sklepom, izdanim na podlagi 105. a člena Zakona o sodiščih, prenesena pristojnost na Okrajno sodišče v Murski Soboti. Po mnenju tožnice ne bi bilo smotrno, da se o identičnih dejanskih in pravnih vprašanjih v zvezi z njeno upravičenostjo do odškodnine iz istega škodnega dogodka odloča pred različnima sodiščema v dveh pravdah - in to z izvajanjem identičnih dokazov glede na tožničine dokazne predloge. Če bo Vrhovno sodišče tudi v tej zadevi preneslo pristojnost na Okrajno sodišče v Murski Soboti, bo lahko tožnica predlagala združitev obeh pravd v skupno obravnavanje na podlagi določbe 300. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), za kar bi bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji.

2. Predlog ni utemeljen.

3. Po določbi 67. člena ZPP lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke (ali pristojnega sodišča) določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Temeljni namen delegacije pristojnosti je torej smotrnost; v poštev pride predvsem takrat, kadar je utemeljeno pričakovati, da bo pri drugem sodišču postopek enostavnejši in cenejši kot pri sicer pristojnem sodišču.

4. Razlog za delegacijo (ki ga tožnica kot edinega ponuja v oporo svojemu predlogu) je lahko tudi predvidena združitev več pravd, ki tečejo pred različnimi sodišči, toda le izjemoma, saj je uresničitev možnosti, da bi se več pravd združilo za skupno obravnavanje, odvisna od presoje sodišča, na katerega je predlagan prenos pristojnosti, ali bi bilo glede na določbo 300. člena ZPP z združitvijo mogoče doseči pospešitev obravnavanja ali zmanjšanje stroškov postopka.

5. Na načelni ravni bi sicer bilo mogoče pritrditi stališču tožnice glede nesmotrnosti odločanja o skupnih dejanskih in pravnih vprašanjih v ločenih postopkih pred različnimi sodišči; vendar to glede na doslej obrazloženo še ni zadosten razlog za prenos pristojnosti na Okrajno sodišče v Murski Soboti, za kar se zavzema tožnica v svojem predlogu. Kadar je namreč razlog za delegacijo po 67. členu ZPP iskati v dejstvu, da bo drugo sodišče lažje in ceneje izvedlo postopek, je jasno, da se kot delegirano sodišče določi tisto, na katerega odkazujejo konkretne okoliščine primera. Glede na prebivališče tožnice, sedež pooblaščene odvetniške družbe, ki jo zastopa, prebivališča predlaganih prič in kraj škodnega dogodka (vse z območja Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu) pa nobena od teh ne napotuje na sklep o optimalni izvedi tega postopka pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti (temveč ravno obratno). Ob tem pa tudi ni odveč opozorilo na tožničine lastne trditve o obsegu jamstva zavarovalnice za odškodninsko odgovornost tožene stranke kot razlogu za ločeno vložitev dveh tožb, saj te njene trditve niso v prid sklepu o nujnosti razčiščevanja identičnih dejanskih in pravnih vprašanj v obeh postopkih.

6. Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljan razlog smotrnosti za delegacijo pristojnosti v obravnavanem primeru ni podan, je bilo treba predlog tožeče stranke zavrniti.

Datum zadnje spremembe:

10.07.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III R 2/2018-3
• VSRS Sklep III R 7/2018-3, enako tudi VSRS Sklep III R 6/2018-3, VSRS Sklep III R 5/2018-3, VSRS Sklep III R 4/2018-3, VSRS Sklep III R 3/2018-3
• Sklep III R 11/2010