VSRS sklep II Ips 66/2017

Jedro

Če naj ne gre za protiustaven poseg v njegovo pravico do zasebne lastnine, potem mora biti po plačilu reparacije njegov položaj tak, da bi bil ob normalno skrbnem ravnanju sedaj premoženjsko izravnan. Kolikor bi ob normalno skrbnem ravnanju lahko bil okoriščen, toliko naj upravičencu povrne na rovaš njegovega prikrajšanja. To pomeni, da je od njega v skladu z načelom skrbnosti dobrega gospodarja utemeljeno pričakovati, da krije stroške normalnega vzdrževanja stvari, ki naj premoženje ohranjajo takšno, kot je bilo leta 1991. Vrednotno nevdržno pa je, če mu, na drugi strani, nalagamo, da bi moral v premoženje še dodatno investirati zgolj zato, da bi bilo mogoče nepremičnine optimalno tržiti (dobiček od takšnega trženja pa bi šel nazadnje denacionalizacijskemu upravičencu in ne njemu). Prav to pa v bistvu revidentki nalaga izpodbijana sodba, ko odločitev gradi na načelu najbolj gospodarne rabe. Kar v tem primeru pomeni, da bi moral nepremičnine urediti kot nekaj, kar v času uveljavitve ZDen niso bile (parkirišče, otroško igrišče, kamp, skladišče itd.).

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se v izpodbijanem (to je: obsodilnem) delu razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Uvodno

1. V tej pravdi tožnice zahtevajo plačilo odškodnine iz naslova nemožnosti uporabe premoženja v času od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) dalje. Premoženje, v zvezi s katerim tožnice uveljavljajo plačilo nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe tvorijo nepremičnine ..., vse vpisane v zemljiškoknjižni vložek 5253 k. o. .... Gre za nepremičnine, katerih skupna površina znaša 4.354 m², in se nahajajo v centru E. V naravi obsegajo več zemljišč z dvema večjima objektoma, zgrajenima leta 1929. En objekt nosi ime B., drugi pa C. Te nepremičnine so bile vrnjene zapustniku tožnic v denacionalizacijskem postopku. Tožnice so dedovale vsaka do 1/4. Odločba o denacionalizaciji je postala pravnomočna 4. 1. 2007. Nepremičnine so bile vrnjene v posest 2. 7. 2010. Denacionalizacijski zavezanec je bila družba A., d. d. Toženka je univerzalna pravna naslednica te družbe.

Odločitev sodišča prve stopnje

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna plačati vsaki tožnici 217.895,57 EUR s pripadajočimi obrestmi od 20. 1. 2011 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

3. Odločitev za obdobje od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji je sodišče prve stopnje oprlo na ustaljeno razlago drugega odstavka 72. člena ZDen. Sklicujoč se na usklajeno sodno prakso je zavrnilo ugovore tožene stranke, češ da tožeča stranka do vračila premoženja v denacionalizacijskem postopku ni bila lastnica uvodoma navedenih nepremičnin, da tožena stranka na drugi strani ni imela od teh nepremičnin nobene koristi, ter da je tožena stranka oseba zasebnega prava. Za obdobje od pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe do vračila v posest pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na splošno pravilo 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka, katerega osrednji del je bil dokaz z izvedencem, ugotovilo in presodilo, da bi bilo po načelu najgospodarnejše rabe sporne nepremičnine mogoče uporabljati oziroma tržiti z oddajo in sicer delno v kmetijske namene, delno v stanovanjske namene, delno za skladišče in delno kot zemljišče za park, igrišče, parkirišče, itd.. S pomočjo izvedenca je nato ugotovilo višino hipotetične najemnine za posamezne nepremičnine. Pri tem je upoštevalo in od višine najemnine odštelo hipotetične stroške vzdrževanja in upravljanja ter tudi hipotetičen izpad dohodka zaradi nezasedenosti nepremičnin ali neizterljivosti najemnin. Slednjič je zavrnilo še ugovor tožene stranke, da bi moralo sodišče od ugotovljenih zneskov odbiti davščine. Pri tem se je sklicevalo na sodno prakso.

Odločitev pritožbenega sodišča

4. Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank, obe zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

5. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčeve ugovore zoper ustaljeno razlago drugega odstavka 72. člena ZDen. Ugotovilo je, da je odločitev sodišča prve stopnje skladna z ustaljeno sodno prakso, v kateri so bili istovrstni ugovori, kot jih podaja toženec, že večkrat zavrnjeni.

6. Zavrnilo je tudi toženčev procesni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo. Pritrdilo je sicer navedbi, da so tožnice zatrjevale, da bi bilo mogoče nepremičnine oddajati kot hotelski kompleks, sodišče pa je nato ugotovilo, da to glede na stanje nepremičnin ne bi bilo mogoče ter je nato hipotetično najemnino ugotavljalo glede na bistveno slabše stanje nepremičnin ob uveljavitvi ZDen. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago za ugotavljanje, na kakšen način bi bilo mogoče tržiti sporne nepremičnine.

Povzetek revizijskih navedb

7. Revizijo vlaga tožena stranka. Z njo izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje v celotnem obsodilnem delu.

Uvodoma zatrjuje materialnopravno nepravilnost izpodbijane odločitve, saj bi morale biti po njenem stališču od ugotovljenega zneska odštete davščine. Trdi, da je obveznost na podlagi 72. člena ZDen obdavčljiva. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 435/2011 z dne 27. 9. 2011. To samo po sebi še ni problematično. Težava nastopi, ker je način izvršitve davčne obveznosti specifičen. Določajo ga davčni predpisi in 59. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) kot plačnika davka določa izplačevalca. Toženec je plačnik davka, ki je dolžan izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj od dohodkov, ki so obdavčljivi. Šteje se, da je davčni odtegljaj odtegnjen v breme dohodka davčnega zavezanca. Če tega ne stori, se davčni odtegljaj s pripadajočimi dajatvami izterja od plačnika davka, torej v konkretnem primeru od toženke. Revidentka obširno utemeljuje svoje stališče, da bi morala biti sodba v izreku oblikovana tako, da je toženka dolžna posamezni tožnici plačati dosojeni znesek tako, da od tega zneska obračuna in plača davke ter posamezni tožnici nato izplača neto znesek s pripadajočimi obrestmi. S tako oblikovanim izrekom bi odpadla tudi dilema za izvršilno sodišče. Revidentka namreč meni, da bi sicer moralo davčno zakonodajo upoštevati tudi izvršilno sodišče.

Revidentka sodiščema nadalje očita, da sta funkcijo sojenja prepustili izvedencu. Izvedenec je namreč samostojno presodil, ali bi se lahko nepremičnine tržile, zakaj bi se lahko tržile in kakšen donos bi lahko dosegli upravičenci. Ob uporabi metode hipotetične najemnine, ki jo je izvedenec nepravilno povezal z metodo najgospodarnejše rabe, je izvedenec prevzel funkcijo odločanja o sporu. Enako velja tudi za manjkajoče razloge glede možnosti uporabe B. Odločitev nižjih sodišč, da bi se B. lahko uporabljal kot skladišče, temelji na subjektivnem mnenju izvedenca. Tega dejstva sodišče ni ugotavljalo samo. Na ogledu je lahko le ugotovilo, da v objekt zaradi nevarnosti ni mogoče vstopiti. Tožena stranka je dokazovala (z listinami), da je bil objekt predviden za rušenje in da je bil že od leta 1975 zaprt. V povezavi s tem vprašanjem revidentka sodišču druge stopnje očita, da na njune pritožbene navedbe ni zadovoljivo odgovorilo. Navedlo je, da ugotovitev o tem, da bi se objekt lahko uporabljal za skladišče, temelji na mnenju izvedenca G., ki ga toženec s pritožbo ni uspel omajati. Sodišče druge stopnje nadalje ni odgovorilo na argumente glede kršitve pravil postopka (kršitve razpravnega načela in ustavnih pravic toženke). Prav tako ni odgovorilo na konkretne ugovore, da pri presoji uporabnine za čas po 4. 1. 2007 niti teoretično ni mogoče izhajati iz metode najgospodarnejše rabe. V luči določbe 198. člena OZ je nevzdržna ugotovitev sodišča, da korist, ki bi jo dejansko lahko dosegle tožnice glede na stanje ob vrnitvi, sploh ni pravno pomembno dejstvo. Čeprav je sodišče zapisalo, da je odmena po 72. členu ZDen drugačna, sui generis, pa je za obe obdobji prikrajšanja ugotovljena na identičen način. Zoper takšen pristop je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge, na katere sodišče druge stopenj ni odgovorilo.

Revidentka trdi, da je tako na prvi kot drugi stopnji obrazloženo ugovarjala, da je sodišče z nekritičnim sprejemom mnenja izvedenca kršilo 7. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter prekoračilo zastavljeno trditveno podlago tožnic. Tožnice so namreč trdile, da bi nepremičnine tržile za oddajanje kot hotelski kompleks. Sodišče je ugotovilo, da to ne bi bilo mogoče. V takšnem položaju bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti, ker tožnice niso dokazale trditev, na katerih so utemeljevale tožbeni zahtevek. Revidentka ne soglaša z odločitvijo sodišča druge stopnje, da je uporaba metode najgospodarnejše rabe in ocenjevanje koristi na podlagi druge rabe kot je zatrjevano, nekaj manj od tega kar zatrjujejo tožnice. Meni, da to ne drži, marveč gre za nekaj drugega, kar je bilo zatrjevano.

Revidentka meni, da sta nižji sodišči tožnicam prisodili koristi, ki ne obstajajo in ne bi mogle nastati. Že iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-22/99 z dne 12. 1. 1999 izhaja, da je treba upoštevati okoliščine, ki kažejo na to, ali bi denacionalizacijski upravičenec res imel premoženjske koristi, če bi premoženje dobil v upravljanje oziroma posest že prej. Nadalje se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 291/2014 z dne 19. 5. 2016, iz katere izhaja, da je treba donos od nepremičnin zatrjevati in dokazati. To pomeni, da donosa ni mogoča zgolj predpostavljati. Toženka je prepričana, da opisani način oddajanja, ki ga je simuliral izvedenec, ni najverjetnejši tek dogodkov. Prisojena hipotetična najemnina mora biti približek temu, kar bi oškodovana stranka po normalnem teku stvari dejansko iztržila. Sodišče bi torej moralo ugotoviti, kako bi po normalnem teku stvari ravnala oškodovana stranka. Iz dejstva, da tožnice v času po vračilu nepremičnine v petih letih niso iztržile ničesar (niso se poslužile niti enega od predvidenih namenov trženja), izhaja, kako bi ravnale tožnice, če bi jim bila posest prepuščena že prej. Sodišče bi se moralo vsebinsko opredeliti do tega ugovora, a se ni. Trdi, da hipotetična korist ne sme biti nerealna korist. Potreben bi bil bolj restriktiven pristop.

V nadaljnjem delu revizije toženka posebej problematizira uporabnino glede objekta B. Celotna sodba v tem delu, ki se glasi na znesek 191.807,15 EUR, temelji na subjektivni presoji izvedenca, da bi se objekt lahko uporabljal kot skladišče. Tega sicer v postopku nihče ni zatrjeval. Iz nespornih trditev toženke (ki niso bile prerekane) izhaja, da je bil ta objekt od leta 1975 zaprt in se ni uporabljal. Bil je predviden za rušenje. Sklicuje se na izvedeniško poročilo S. P. Zato je nerazumen zaključek, da bi tožnice kljub temu dosegle 191.807,15 EUR koristi od oddajanja v najem objekta, ki se ni uporabljal, ker je bil zastaran in dotrajan, nevaren za uporabo ter fizično ves čas zaprt oziroma zazidan. Pritožbeno sodišče na vse tovrstne pritožbene navedbe ni vsebinsko odgovorilo, marveč se je pavšalno sklicevalo na mnenje izvedenca.

V naslednjem sklopu revidentka uveljavlja še druge nepravilnosti pri odmeri odškodnine. Utemeljuje, da bi bilo potrebno uporabiti dodaten korekcijski faktor znižanja najemnine. Posebej izpostavlja odmeno za oddajanje parkirišč, izračunano na 232.046,48 EUR. Opozarja, da sodišče in izvedenec nista upoštevala, da nobene infrastrukture za tovrstno oddajanje nepremičnin na teh zemljiščih ni. Nepremičnine se pred letom 1991 in niti kasneje nikoli niso uporabljale za ta namen. Sodišče bi moralo izhajati iz dejanskega stanja nepremičnin v letu 1991, česar ni storilo. Za oddajanje parkirišč bi bilo potrebno parkirišča šele pripraviti. To je zvezano z določenim vložkom. Celotne ugotovitve skupaj glede različne rabe nepremičnin so nerealne in neživljenjske. Revidentka trdi, da pritožbeno sodišče na vse te pritožbene navedbe ni vsebinsko odgovorilo in se je zgolj pavšalno sklicevalo na mnenje izvedenca.

V naslednjem sklopu revidentka uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava pri odmeri za čas po 4. 1. 2007. Sklicujoč se na sodno prakso trdi, da pri izračunu prikrajšanja in obogatitve v sporih zaradi neupravičene obogatitve sodišča nikoli ne izhajajo iz metode najgospodarnejše rabe. Ta metoda ni v skladu z obogatitvenim principom. Tožena stranka bi bila lahko obogatena le toliko, kolikor ji ni bilo potrebno plačevati najemnine lastniku po tržnih cenah. Tudi tu je sodišče kršilo načelo vezanosti na trditveno podlago. Kar je tu izračunal izvedenec, v resnici ni odmena po 198. členu OZ, marveč ugotovitev izgubljenega dobička. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do ugovorov toženke glede temelja. Toženka je ugovarjala, da je bila zemljiškoknjižna lastnica do 9. 7. 2009 in da tožnice do tedaj niso zahtevale vrnitve posesti, temveč je bila sporazumna izročitev v posest opravljena šele leta 2010, medtem ko so pri prejšnjih izročitvah tožnice zavrnile prevzem nepremičnin.

Revidentka v sklepnem delu revizije obširno in argumentirano napada pravilnost ustaljene sodne prakse glede razlage drugega odstavka 72. člena ZDen. Bistveni poudarki so:

- da je razlaga tega besedila z argumentom a contrario napačna;

- da gre za nesorazmeren poseg v lastnino denacionalizacijskega zavezanca in s tem za kršitev njegovih ustavnih in konvencijskih pravil;

- da sodna praksa temelji na dvajset let starem judikatu ter so se razmere od tedaj spremenile. Prva sprememba je sama dolžina časa, za katerega je treba plačevati odmeno, drugo dejstvo pa je, da so bili tedaj zavezanci družbenopravne osebe, danes pa so to zasebni subjekti;

- da prisojanje odmene za tako dolgo obdobje nasprotuje tudi bistvu pravila o zastaranju; (bistvo pravil o zastaranju je, da preprečuje odločanje o zelo oddaljenih dogodkih);

- da gre pri tako dolgem postopku vračanja v denacionalizacijskih postopkih očitno za sistemsko napako, kar pa ne more bremeniti zasebnih subjektov, marveč kvečjemu državo.

Odgovor na revizijo

8. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Presoja Vrhovnega sodišča

9. Revizija je utemeljena.

Glede vprašanja, ali je drugi odstavek 72. člena ZDen sploh lahko podlaga za denarni zahtevek

10. Revidentka nasprotuje že samemu temelju zahtevka za nemožnost uporabe denacionalizacijskega premoženja. Zaveda se obstoja dolgoletne in ustaljene sodne prakse. A vendarle meni, da je (bila) razlaga drugega odstavka 72. člena ZDen že v izhodišču napačna. Argumente, s katerimi napada ustaljeno razlago, črpa tudi v pravni literaturi(1) in v odklonilnem ločenem mnenju Dragice Wedam-Lukić v zadevi U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999. Nadgrajuje jih z argumentirano tezo, da predstavlja končni učinek (tudi) izpodbijane odločitve nesorazmeren poseg v pravico do zasebne lastnine(2),(3) ter s tem nedopusten poseg v revidentkine ustavne in konvencijske pravice.

11. Načelo enakega varstva pravic terja zadržanost pri spreminjanju sodne prakse. Ker gre:

- (a) pri ustaljeni razlagi drugega odstavka 72. člena ZDen

z argumentom nasprotnega razlogovanja, po kateri denacionalizacijskemu upravičencu pripadajo odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja, za eno izmed mogočih razlag zakonskega besedila,

- (b) ker je ta skladna tudi s temeljnim vrednotnim načelom izravnalne pravičnosti ter bi bilo do nje mogoče priti tudi prek metode iz drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih(4) ter

- (c) gre za pravna razmerja, ki izvirajo iz časovno zaokroženega postopka denacionalizacije ter se ta razmerja v prihodnosti (ko bodo enkrat dokončno urejena) več ne bodo pojavljala, bi odstop od ustaljene sodne prakse, kolikor se tiče izhodiščnega vprašanja (torej, ali upravičencem sploh pripada pravica do plačila nadomestila za nezmožnost uporabe), pretirano posegel v ustavno načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

12. Kar je pri tem tudi pomembno, je, da po presoji Vrhovnega sodišča takšno izhodišče razlage drugega odstavka 72. člena ZDen nujno ne posega v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) na nedopusten način. Pravkar podano stališče pa hkrati vendarle dopušča možnost, da nadaljnja razlaga (konkretizacija) besedila drugega odstavka 72. člena ZDen lahko privede ravno do rezultata, ki bi bil z vidika posega v pravico do zasebne lastnine ustavnopravno nedopusten. Z vidika varstva te ustavne pravice je zato samoumevno, da mora razlagalec (sodišče) to upoštevati in da končni rezultat ne sme biti tak, da bi nesorazmerno posegel v pravico denacionalizacijskih zavezancev do zasebne lastnine(5).

Glede nadaljnje razlage drugega odstavka 72. člena ZDen, ki se tiče narave in s tem višine terjatve

13. Ključna težava je, ker mora sodišče v tovrstnih pravdah odločati o izgubljeni koristi, katere vrsta in zato tudi obseg sta hipotetična. Ker bo kritje te, hipotetične, izgubljene koristi naloženo v breme zavezanca, je treba stališče sodne prakse, da je treba „izhajati izključno iz položaja upravičencev in je zato povsem nepomembno, ali so denacionalizacijski zavezanci z uporabo vrnjenih nepremičnin pridobili določeno korist ali ne,“(6) v primerih, ko so zavezanci za plačilo nadomestila zasebnopravni subjekti, razlagati na tak način, da to ne bo privedlo do protiustavnega posega v zasebno lastnino(7).

14. Kadar je zavezanec zasebnopravni subjekt, je ustavne meje njegove zasebne lastnine mogoče varovati le tako, da se presoja in upošteva tudi njegov položaj. Ta je bil tak, da je bil ves čas denacionalizacijskega postopka lastnik premoženja, s katerim (a) ni smel razpolagati zaradi prepovedi iz 88. člena ZDen ter (b) je bil ves čas v negotovosti, da bo treba premoženje vrniti (da bo torej lastninsko pravico izgubil). Imel je torej lastninsko pravico na stvari izven pravnega prometa, za katero je bilo verjetno, da jo bo v denacionalizacijskem postopku tudi dokončno izgubil. Takšna lastninska pravica je popačena do te mere, da je za nazaj mogoče govoriti o njeni izvotljenosti. Od treh lastninskopravnih upravičenj (s stvarjo razpolagati, jo imeti v posesti ter jo uporabljati - 37. člen Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ), je bilo razpolagalno upravičenje zaradi prepovedi iz 88. člena ZDen nasploh izključeno, ostali dve upravičenji pa sta zavezancu sicer pripadali, vendar mora zanju sedaj denacionalizacijskemu upravičencu plačati denarno nadomestilo.

15. Če naj ne gre za protiustaven poseg v njegovo pravico do zasebne lastnine, potem mora biti po plačilu reparacije njegov položaj tak, da bi bil ob normalno skrbnem ravnanju sedaj premoženjsko izravnan. Kolikor bi ob normalno skrbnem ravnanju lahko bil okoriščen, toliko naj upravičencu povrne na rovaš njegovega prikrajšanja. To pomeni, da je od njega v skladu z načelom skrbnosti dobrega gospodarja utemeljeno pričakovati, da krije stroške normalnega vzdrževanja stvari, ki naj premoženje ohranjajo takšno, kot je bilo leta 1991. Vrednotno nevdržno pa je, če mu, na drugi strani, nalagamo, da bi moral v premoženje še dodatno investirati zgolj zato, da bi bilo mogoče nepremičnine optimalno tržiti (dobiček od takšnega trženja pa bi šel nazadnje denacionalizacijskemu upravičencu in ne njemu). Prav to pa v bistvu revidentki nalaga izpodbijana sodba, ko odločitev gradi na načelu najbolj gospodarne rabe. Kar v tem primeru pomeni, da bi moral nepremičnine urediti kot nekaj, kar v času uveljavitve ZDen niso bile (parkirišče, otroško igrišče, kamp, skladišče itd.).

16. Pristop nižjih sodišč, ki temelji na izračunavanju izgubljene koristi po načelu najgospodarnejše rabe, zato po presoji Vrhovnega sodišča nedopustno posega v revidentkino pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Iz tega razloga je razlaga drugega odstavka 72. člena ZDen, na kakršni temeljita izpodbijani sodbi, materialnopravno napačna.

Glede zahtevka za čas od pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe do vrnitve v posest

17. Nižji sodišči sta sicer navedli, da je pravna podlaga za to obdobje 198. člen OZ in ne drugi odstavek 72. člen ZDen. Vendar hkrati nista ravnali tako, marveč sta tudi zahtevek za to obdobje presojali enako kot zahtevek za poprejšnje obdobje. Tak pristop je napačen iz dveh razlogov. Najprej iz zgoraj že opisanega, nato pa tudi zato, ker obogatitvenega zahtevka za obdobje po 4. 1. 2007 ni mogoče presojati glede na stanje nepremičnin v letu 1991. Če gre za obogatitveni zahtevek (in takšnega tožnice tudi uveljavljajo), potem je mogoča le rešitev, ki upošteva sedanje stanje nepremičnin. Drugačna razlaga bi bila mogoča le ob uporabi odškodninske podlage. Te pa tožnice ne uveljavljajo in tudi sodišči nista presojali, ali so podane vse prvine odškodninskega dejanskega stanu.

Odločitev Vrhovnega sodišča

18. Podan je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker je iz tega razloga ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi procesnega pooblastila iz drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

19. Odločitev o stroških postopka temelji na pooblastilu iz tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Napotki za nadaljnje delo

20. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, kolikšno korist bi zavezanec ob stopnji skrbnega ravnanja, kot je bila pojasnjena zgoraj, lahko imel od spornih nepremičnin ter nato tožeči stranki priznati nadomestilo za izgubljeno korist največ v takšnem obsegu. Ker gre za dve različni obdobji ter s tem tudi za dve različni pravni podlagi vtoževanega nadomestila, bo moralo hipotetično korist za prvo obdobje (do spremembe lastništva na podlagi denacionalizacijske odločbe) ugotavljati glede na stanje nepremičnin v času uveljavitve ZDen, za drugo obdobje pa glede na stanje nepremičnin, kakršne so bile, ko so tožnice postale lastnice.

21. Ker revidentka obširno problematizira tudi učinek davčnih obveznosti na odločitev v civilni pravdi, Vrhovno sodišče v okviru napotkov za nadaljnje delo podaja naslednje splošno izhodišče. V zadevi II Ips 313/2015 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastane šele v trenutku izplačila dohodka, torej s trenutkom plačila nadomestila upravičencu. Za vprašanje obdavčitve dohodka se bo tako uporabila davčna ureditev, ki bo veljala v času izplačila dohodka. V trenutku odločanja o tožnikovi pravici do nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen niti višina niti obstoj obdavčitve nista poznani. Ko bo tožena stranka izpolnila in plačala tudi davčni odtegljaj, pa bo imela možnost ugovora delno izpolnjene terjatve v izvršilnem postopku.

----

(1) J. Zobec, O uveljavljanju zahtevkov za nemožnost uporabe denacionalizacijskega premoženja, PP 19-20/99, str. 14-16 ter J. Tekavc, Odškodnina po 72. členu ZDen, PP, 39/2013.

(2) „Ustavni pojem lastnine je širši od civilnopravnega pojma lastninske pravice (…) Varovalni učinek ustavne določbe mora zajeti vse tiste pravne položaje, s katerimi se uresničuje varovanje svobode na premoženjskem področju.“ - tako G. Virant in L. Šturm v: Komentar Ustave Republike Slovenije, (ur. L. Šturm), Fakulteta za državne in evropske študije, 2010, str. 342.

(3) „Varovalni učinek 33. člena se razteza na vse pravne položaje, ki imajo za posameznika na podoben način kot lastninska pravica premoženjsko vrednost in ki mu omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju ter s tem svobodno in odgovorno oblikovanje lastne usode.“ - tako J. Zobec v: Komentar Ustave Republike Slovenije Dopolnitev A, (ur. L. Šturm), Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, str. 452.

(4) Glej pritrdilno ločeno mnenje Lojzeta Udeta v zadevi U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999.

(5) Revidentka utemeljeno opozarja, da so razmere danes bistveno drugačne, kot so bile ob sprejemu precedenčne sodbe VSRS II Ips 587/1994 z dne 9. 12. 1994. Bistvena razlikovalna okoliščina je ta, da so imele položaj zavezancev ob uveljavitvi ZDen družbenopravne osebe, danes pa ga imajo zasebnopravni subjekti. Tu tudi več ne gre za denacionalizacijo samo - torej za vračilo premoženja, ki je bilo družbena lastnina. Tu gre za denarni zahtevek, ki naj izravna vrednostno nesorazmerje, ki je nastalo med dvema zasebnima subjektoma v sistemu zasebne lastnine (torej v zdajšnjem ustavnopravnem redu)

(6) Npr. Sklep VSRS II Ips 138/2013 z dne 23. 4. 2015 in Sodba VSRS II Ips 50/2016 z dne 12. 5. 2016.

(7) Takšna razlaga ne odstopa od predhodnih odločitev Vrhovnega sodišča (in tudi ne sodbe VSRS II Ips 196/2015), marveč upošteva različnost položajev, ko je zavezanec zasebnopravni subjekt, in položajev, ko je to državni sklad, kjer je višina zakupnine, ki gre državnemu skladu, zamejena s Pravilnikom o zakupih kmetijskih zemljišč in kmetij. Takšna omejitev, ki jo je država sama postavila državnemu skladu, zato ne more biti merilo za izračun izgubljene koristi, marveč je treba izhajati iz položaja upravičencev.

Datum zadnje spremembe:

01.09.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 264/2017
• VSRS sodba II Ips 317/2013
• VSL Sodba I Cp 170/2022