VSRS Sodba XI Ips 47551/2016-278

Jedro

Razen začasnega ekstradicijskega pripora, ki sme trajati največ 40 dni, EKI ne ureja preostalih ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v postopku izročitve drugi državi, zato so ti ukrepi, ki naj zagotovijo izpolnjevanje mednarodnih obveznosti države, prepuščeni ureditvi po nacionalnem pravu. Država prosilka, ki Republiko Slovenijo prosi za izročitev posameznika, mora poleg ostalih zahtevanih podatkov posredovati tudi natančen opis dejanja, ki naj bi ga storil posameznik, in navesti dokaze, ki bodo slovenskemu sodišču omogočila samostojno presojo o utemeljenosti suma, da je posameznik storil očitano mu kaznivo dejanje.

Iz določbe prvega odstavka 20. člena Ustave RS nedvoumno izhaja, da je obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila očitano ji kaznivo dejanje, nujni predpogoj za odreditev pripora in mora obstajati že pred odvzemom prostosti. Slednje pomeni, da sodišče ne sme z naknadno ugotovljenimi dejstvi utemeljevati odreditve pripora.

Četudi v obravnavani zadevi do kršitve prepovedi spremembe na slabše ni moglo priti že zato, ker sodišče obdolžencu kazenske sankcije ni izreklo in ni spreminjalo pravne presoje dejanja, pa je po presoji Vrhovnega sodišča poglavitno, da v postopku odločanja o priporu do kršitve prepovedi reformatio in peius sploh ne more priti. Pritrditi je namreč treba stališču, da mora prepoved ostati omejena le na primere, pri katerih gre za meritorno odločanje o kazenskem zahtevku oziroma o drugih zahtevkih.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je na podlagi tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v postopku ponovnega odločanja o priporu po razveljavitvi prvotnega sklepa s sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 47551/2016 z dne 13. 2. 2017, s sklepom z dne 20. 2. 2017 ponovno odredila izročitveni pripor zoper obdolženega A. A. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki traja od dne pridržanja do izročitve Ruski federaciji oziroma do odločitve ministra za pravosodje, s katero se izročitev zavrne, vendar najdlje trideset mesecev. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 1. 3. 2017 pritožbi obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeni.

2. Zoper izpodbijana sklepa so obdolženčevi zagovorniki vložili zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovorniki iz Odvetniške pisarne B. B. in odvetniki, d. o. o., izpodbijanima sklepoma očitata več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, in sicer kršitev antecedenčnosti utemeljenega suma (drugi odstavek 202. člena ZKP), kršitev prepovedi spremembe na slabše (385. člen ZKP), kršitev 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije ter tretjega odstavka 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Sodišču nadalje očitajo, da neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora ni ustrezno obrazložilo (1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) in da zunajobravnavni senat ni odgovoril na vse pritožbene navedbe. Ker sodišče ni določilo milejšega ukrepa, uveljavljajo tudi kršitev drugega odstavka 192. člena ZKP in prvega odstavka 20. člena Ustave RS ter kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni upoštevalo pomembnih okoliščin pri presoji obdolženčeve begosumnosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi, izpodbijana sklepa spremeni in pripor zoper obdolženca odpravi, oziroma izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne okrožnemu sodišču v novo odločanje oziroma odredi katerega od konkretno navedenih milejših ukrepov.

Obdolženčev zagovornik J. U., zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga, kot uvodoma navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter kršitve 20. člena Ustave RS in c. točke prvega odstavka 5. člena EKČP. Sodišču očita, da v izpodbijanem sklepu pri presoji utemeljenega suma ni upoštevalo listin, ki so jih predložili obdolženec oziroma njegova obramba. Iz listin naj bi izhajalo, da celotna površina ukinjene parcele št. ...203, s katero naj bi obdolženec nezakonito razpolagal, nikoli ni bila v lasti Republike Dagestan, ter da v času vložitve kazenske ovadbe zoper obdolženca parcela z navedeno številko niti ni več obstajala. Ker se preiskovalna sodnica do teh navedb ni opredelila, je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na to, da je sodišče kljub nezadostnim dokazom presodilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, je podana kršitev materialnega prava. V opisu dejanja bi po stališču zagovornika moralo biti jasno navedeno, na kateri površini očitno deljenega lastništva je obdolženec nezakonito razpolagal. Na izrecno vprašanje preiskovalne sodnice s tem v zvezi pa država prosilka ni odgovorila. Zagovornik navaja, da stališče preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata o obstoju utemeljenega suma temelji na kazenski ovadbi in v njej navedenih listinah glede takrat neobstoječe parcele in neobstoječe izmere v lasti Republike Dagestan, ki so nerazumljive. To pa po mnenju zagovornika še vedno velja tudi za opis kaznivega dejanja. Zagovornik z zahtevo izpodbija tudi presojo o obdolženčevi begosumnosti ter graja presojo sodišča o neogibni potrebnosti pripora ter zunajobravnavnemu senatu očita, da se ni opredelil do vseh pritožbenih navedb. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sklep ter pripor odpravi oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje v 24 urah od prejema sodbe.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevi navaja, da sta zahtevi utemeljeni, saj so listine, na katere se pri utemeljevanju suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, sklicujeta izpodbijana sklepa, še vedno nerazumljive. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevama ugodi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki pritrjujejo stališču vrhovne državne tožilke.

B.

5. Kršitev četrtega odstavka 524. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 202. člena ZKP ter četrtega odstavka 202. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in 403. člena ZKP ter 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP obdolženčevi zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da je sodišče pripor zoper obdolženca odredilo na podlagi naknadno pridobljenih (novih) prevodov listin ruskih pravosodnih organov, torej na podlagi dokazov, ki v času odreditve pripora dne 21. 12. 2016 niso obstajali oziroma se v spisu niso nahajali. Sodišče bi moralo po stališču zagovornikov v ponovljenem postopku o utemeljenosti odreditve pripora zoper obdolženca odločati glede na stanje na dan 21. 12. 2016, ko je sodišče prvič odločalo o odreditvi pripora zoper obdolženca. Z naknadno pridobljenimi prevodi naj bi sodišče za nazaj utemeljevalo sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

6. Ker sta Republika Slovenija, ki v tej zadevi nastopa kot zaprošena država, in Ruska federacija, ki nastopa kot država prosilka, ratificirali Evropski konvencijo o izročitvi iz leta 1957 in oba dodatna protokola iz let 1975 in 1978 (v nadaljevnaju EKI), se za primere, ki so urejeni s to konvencijo uporabljajo določbe konvencije. V preostalem veljajo izključno zakoni zaprošene države (22. člen EKI). Razen začasnega ekstradicijskega pripora, ki sme trajati največ 40 dni (16. člen EKI), EKI ne ureja preostalih ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v postopku izročitve drugi državi, zato so ti ukrepi, ki naj zagotovijo izpolnjevanje mednarodnih obveznosti države, prepuščeni ureditvi po nacionalnem pravu. V slovenskem pravu so ti ukrepi določeni v tretjem odstavku 524. člena ZKP, ki smiselno napotuje na XVII. poglavje ZKP oziroma izrecno na posamezne določbe ZKP o priporu. Dodatni pogoj, ki mora biti izpolnjen za odreditev ekstradicijskega pripora zoper posameznika, je prav tako določen v tretjem odstavku 524. člena ZKP – tuja država mora posredovati popolno prošnjo za izročitev. Vsebina prošnje za izročitev je v primeru dveh pogodbenic EKI določena v 12. členu EKI. Slednja sicer prav tako kot ZKP od države prosilke zahteva, da v prošnji opiše dejanje, ki naj bi ga storil obdolženec, izrecno pa ne določa, da bi morali biti v listinah iz a) točke drugega odstavka tega člena (priporni nalog) navedeni dokazi za utemeljenost suma. Ne da bi država prosilka dokaze v posredovanih listinah vsaj navedla, če že ne priložila, sodišče ne bo moglo odločiti, ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila očitano ji kaznivo dejanje. Zato mora država prosilka, ki Republiko Slovenijo prosi za izročitev posameznika, poleg ostalih zahtevanih podatkov posredovati tudi natančen opis dejanja, ki naj bi ga storil posameznik, in navesti dokaze, ki bodo slovenskemu sodišču omogočila samostojno presojo o utemeljenosti suma, da je posameznik storil očitano mu kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče je že presodilo, da to ne pomeni, da bi morala država prosilka dokaze tudi predložiti in v več svojih odločbah presodilo, da od tujih (pravo)sodnih organov ni mogoče pričakovati, da bodo utemeljen sum in dokaze, na katere se ta opira, obrazložili na enak način kot slovenska sodišča, ki dejstveno in dokazno podlago strogo ločujejo(1). Vendar pa, kot je Vrhovno sodišče presodilo v tej zadevi s sodbo z dne 13. 2. 2017, zaključek o obstoju utemeljenega suma in opisu dejanja, ki se očita obdolžencu, ne more temeljiti na prevodih listin, ki so nerazumljivi v tolikšni meri, da zaključek o utemeljenem sumu in opisu dejanja, očitanem obdolžencu, na njihovi podlagi sploh ni mogoč.

7. Tudi iz določbe prvega odstavka 20. člena Ustave RS nedvoumno izhaja, da je obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila očitano ji kaznivo dejanje, nujni predpogoj za odreditev pripora in mora obstajati že pred odvzemom prostosti.(2) Slednje pomeni, da sodišče ne sme z naknadno ugotovljenimi dejstvi utemeljevati odreditve pripora. V obravnavani zadevi ne gre za kršitev antecedenčnosti utemeljenega suma, saj pravnomočni sklep o odreditvi pripora zoper obdolženca, ki je predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem, ne temelji na dejstvih in dokazih, ki bi bili pridobljeni po trenutku odločanja o priporu s tem sklepom – torej po 20. 2. 2017. Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 13. 2. 2017 o zakonitosti prvotnega pravnomočnega sklepa o odreditvi klasičnega ekstradicijskega pripora zoper obdolženca že presodilo in sklep zaradi procesne kršitve razveljavilo. Sklepa preiskovalne sodnice z dne 20. 2. 2017 in zunajobravnavnega senata z dne 1. 3. 2017 sta predmet nove presoje Vrhovnega sodišča. Zato Vrhovno sodišče, ki je že odločilo, da je bil prvotni sklep o odreditvi pripora nezakonit, v tem postopku presoja le zakonitost izpodbijanih sklepov z dne 20. 2. 2017 in z dne 1. 3. 2017, kar pomeni, da presoja, ali so bili v trenutku odreditve pripora dne 20. 2. 2017 izpolnjeni vsi pogoji za pripor, torej tudi utemeljeni sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje po kazenskem zakoniku Ruske federacije. Ker je sodišče z novimi prevodi listin, ki so bile priložene prošnji za izročitev obdolženca, v času odreditve pripora razpolagalo, o kršitvi antecedenčnosti utemeljenega suma, kot že zgoraj pojasnjeno, ne moremo govoriti.

8. Neutemeljene so tudi navedbe obdolženčevega zagovornika, da so listine, na katerih je sodišče utemeljilo sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, še vedno nerazumljive oziroma da utemeljeni sum ne temelji na razumljivih dokazih ter da iz opisa dejanja, ki naj bi ga storil obdolženec, ni razvidno, s katerimi zemljišči naj bi obdolženec nezakonito razpolagal. V kazenski ovadbi zoper obdolženca z dne 8. 10. 2014 je dejanje, ki se očita obdolžencu, sedaj jasno opisano, v njej pa so navedeni tudi dokazi, ki so podlaga za očitek obdolžencu ter dejstva, ki iz navedenih dokazov izhajajo. Zato sta preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat po presoji Vrhovnega sodišča imela zadostno podlago za sklepanje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje.(3) Dokazna ocena listin, ki so jih predložili obdolženec oziroma njegova obramba ter listin, ki jih je naknadno posredovala država prosilka, bo predmet dokaznega postopka v državi prosilki.

9. Po stališču obdolženčevih zagovornikov je sodišče s ponovno odreditvijo pripora zoper obdolženca po razveljavitvi prvotnega pravnomočnega sklepa kršilo prepoved spremembe na slabše (prepoved reformatio in peius). Ta institut kazenskega procesnega prava, ki je urejen v 385. členu ZKP, sodišču prepoveduje, da bi na podlagi pritožbe, ki je bila podana le v korist obdolženca, spremenilo sodbo v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Na podlagi določbe tretjega odstavka 424. člena ZKP prepoved velja tudi v postopku, ki sledi odločitvi Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti. Četudi v obravnavani zadevi do kršitve prepovedi spremembe na slabše ni moglo priti že zato, ker sodišče obdolžencu kazenske sankcije ni izreklo in ni spreminjalo pravne presoje dejanja, pa je po presoji Vrhovnega sodišča poglavitno, da v postopku odločanja o priporu do kršitve prepovedi reformatio in peius sploh ne more priti. Pritrditi je namreč treba stališču, da mora prepoved ostati omejena le na primere, pri katerih gre za meritorno odločanje o kazenskem zahtevku oziroma o drugih zahtevkih.(4) Če bi sledili stališču zagovornikov, potem zoper osebo, ki ji je sodišče na podlagi pritožbe v njeno korist pripor odpravilo ali izreklo milejši ukrep, pripora kasneje sploh ne bi bilo mogoče izreči, četudi bi obstajali vsi pogoji za odreditev pripora. To bi bilo v nasprotju z ureditvijo po ZKP, ki omogoča stopnjevanje ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka, oziroma ki omogoča tudi večkratno odreditev pripora zoper posameznika, če so izpolnjeni za to določeni pogoji. Zato z izpodbijanim pravnomočnim sklepom prepoved iz 385. člena ZKP ni bila kršena. Ker se je zunajobravnavni senat v zadostni meri opredelil tako do pritožbenih navedb o kršitvi prepovedi spremembe na slabše kot o kršitvi antecedenčnosti utemeljenega suma, kršitev 22. člena Ustave ni podana.

10. Obdolženčevi zagovorniki izpodbijajo tudi presojo sodišča, da je pri obdolžencu podan priporni razlog begosumnosti. Navajajo, da je sodišče presojo o obdolženčevi begosumnosti gradilo na višini predpisane kazni za dejanje, ki naj bi ga storil obdolženec, ter na dejstvih, da gre za tujca zoper katerega je razpisana mednarodna tiralica oziroma za tujca, ki v Republiki Sloveniji nima stalnega bivališča. Ob sklicevanju na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Shteyn (Stein) proti Rusiji z dne 18. 6. 2009 trdijo, da gola možnost prečkanja meje za odreditev pripora ne zadostuje, pri čemer opozarjajo, da je bila obdolžencu potna listina, s katero je na podlagi vizuma legalno vstopil na območje Evropske unije (v nadaljevanju EU), zasežena in posledično EU ne more zapustiti. Dodatno navajajo, da obdolženec za kazenski postopek zoper njega sploh ni vedel in da ni ugotovljeno, da bi se izogibal ruskim organom, ki ga niti niso iskali ter da je iz Rusije odpotoval po odpravi hišnega pripora. Zunaobravnavnemu senatu pa očitajo, da se ni opredelil do pritožbenih navedb o srčni bolezni obdolženca, o dejstvu, da obdolženec skrbi za mladoletne otroke ter o dejstvu, da vodi svojo gospodarsko družbo.

11. Sodišče odredi pripor zoper osebo iz razloga begosumnosti, če se skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila (1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP). Okoliščine, ki kažejo na begosumnost določene osebe, sodišče ugotavlja v vsakem posameznem primeru, pri čemer je Vrhovno sodišče že presodilo(5) , da odreditev pripora iz navedenega razloga ne more temeljiti zgolj na ugotovitvi, da gre za tujega državljana, ki pri nas nima prijavljenega stalnega prebivališča. Verjetnost bega namreč ni odvisna od formalnega statusa osumljenca, temveč od njegovih dejanskih vezi s socialnim okoljem, v katerem živi (družina, zaposlitev), vezi s tujim okoljem, njegovega značaja, premoženja in podobnih okoliščin. Tudi izkazana verjetnost, da bo osumljenec zapustil našo državo, sama zase ne pomeni, da je podan razlog za odreditev pripora(6). Begosumnost je izkazana šele, če se tej okoliščini pridružijo še druge okoliščine, ki kažejo na to, da se bo skrival in s tem državnim organom preprečil, da bi ga izsledili. Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali te okoliščine obstojijo ter razumno presoditi, ali je nevarnost bega večja od negotovosti, ki bi se ji posameznik s pobegom izpostavil.(7)

12. Sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo več okoliščin, ki v medsebojni povezavi kažejo na obdolženčevo begosumnost. Obdolženec je tujec, državljan Ruske federacije in Republike Azerbajdžan, ki ima v tujini tudi stalno prebivališče, v Republiki Sloveniji pa nima niti premoženja, družine, sorodnikov, zaposlitve ali prijateljev, skratka ničesar, kar bi ga vezalo na bivanje v naši državi. Vendar sodišče na verjetnost bega ni sklepalo le na podlagi teh okoliščin, temveč je tudi ugotovilo, da je bil obdolženec organom Ruske federacije do sedaj nedosegljiv, zaradi česar je bila zoper njega med drugim izdana tudi mednarodna tiralica. Zagovorniki sicer trdijo, da obdolženčeva nedosegljivost ni izkazana, a podatki spisa tega ne potrjujejo. Iz vsebine sklepa o razpisu tiralice z dne 26. 1. 2015 namreč izhaja, da je bil obdolženec že od 15. 1. 2015 dalje odsoten na naslovu svojega prebivanja, čeprav je bil zoper njega odrejen hišni pripor do vključno 16. 1. 2015, in da je bil kasneje ruskim organom nedosegljiv, saj mu niso mogli vročiti vabil, da se zglasi na preiskovalnem oddelku. Sodišče je tudi ugotovilo, da ima obdolženec več potnih listov, poleg ruskega in azerbajdžanskega ima tudi diplomatski potni list Republike Azerbajdžan. Na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin, pri čemer je Vrhovno sodišče pustilo ob strani razloge za spremembo imena obdolženca, sta preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat po presoji Vrhovnega sodišča razumno presodila, da je obdolženec begosumen.

13. Ugotovljene dejanske okoliščine, ki zadostujejo za sklepanje, da je nevarnost bega večja od negotovosti, ki bi se ji obdolženec s pobegom izpostavil, hkrati utemeljujejo tudi presojo, da je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna. Zato navedbam zagovornikov, da je neogibna potrebnost pripora neustrezno ter pomanjkljivo obrazložena, ni mogoče pritrditi. Zunajobravnavni senat, ki se je pri presoji opredelil do vseh relevantnih okoliščin, je tudi izrecno pojasnil, da z milejšim ukrepom nevarnosti pobega ni mogoče odpraviti, oziroma da obdolženčeve navzočnosti v postopku izročitve Ruski federaciji ni mogoče zagotoviti z milejšim posegom v njegovo osebno svobodo. S tem pa je sodišče presodilo tudi o sorazmernosti ukrepa in natančnejša analiza sorazmernosti ukrepa, za kar se zavzemajo obdolženčevi zagovorniki, ni potrebna, še zlasti ob ugotovitvi, da se je sodišče opredelilo tudi do pritožbenih navedb o slabem zdravstvenem stanju obdolženca in vložnikom pritožb pojasnilo, da je pripornikom zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba. Navedb zagovornikov, da je obdolženec preganjan iz političnih razlogov, pa sodišče v postopku odločanja o ekstradicijskem priporu ne more upoštevati.

C.

14. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Sodbi XI Ips 3968/2016 z dne 21. 4. 2016, XI Ips 26836/2016 z dne 24. 11. 2016.

(2) Šturm, Lovro: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2010, str. 225.

(3) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije XI Ips 26836/2016-153 z dne 24. 11. 2016.

(4) Zobec, Živko: Komentar zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1985, str. 783.

(5) Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 52426/2013 z dne 28. 11. 2013.

(6) Gl. odločbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 65359/2012 z dne 28. 1. 2013.

(7) Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-185/95 z dne 24. 10. 1996, tč. 7.

Datum zadnje spremembe:

07.06.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 379/2002, enako tudi XI Ips 26836/2016-103
• VSRS Sodba XI Ips 47551/2016
• VSRS Sodba XI Ips 26836/2016-153