VSRS Sodba XI Ips 8230/2017-207

Jedro

Resda je sodišče obdolženca v drugi sodbi spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine, vendar vrsta oziroma narava kaznivega dejanja, za katero je bil obdolženec že pravnomočno obsojen, ne predstavlja izhodišča za presojo, ali obstaja nevarnost ponovitve istovrstnega oziroma specifičnega kaznivega dejanja. Pri presoji je treba izhajati iz vrste kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita v postopku odreditve pripora.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 22. 2. 2017 zoper obdolženega D. J., ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 24. 2. 2017 zavrnil obdolženčevo pritožbo ter mu naložil plačilo sodne takse, s sklepom z dne 1. 3. 2017 pa je zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika ter obdolžencu prav tako naložil plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obdolženec in njegov zagovornik. Obdolženec uveljavlja kršitev 149.a in 150. člena ZKP ter kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in Ustave RS. Meni, da je policija zlorabila določili 149.a in 150. člena ZKP ter prekomerno posegla v njegovo zasebnost, ker je pooblastila na podlagi navedenih členov izvajala še potem, ko je ugotovila, da obdolženec preprodaja prepovedano drogo. Sklepanje sodišča, da gre za organizirano kriminalno dejavnost, naj ne bi temeljilo na materialnih dokazih, prav tako pa tudi pri hišni preiskavi niso bili najdeni dokazi, ki bi kazali na njegovo kriminalno dejavnost. Navaja, da bi moralo sodišče sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti materialno utemeljiti in da bi o taki nevarnosti moglo sklepati le v primeru, če bi bil obdolženec zasačen pri izvedbi kaznivega dejanja. Sklepu sodišča o ponovitveni nevarnosti nasprotuje tudi obdolženčev zagovornik, ki v zahtevi izpostavlja, da je obdolženec zaposlen in s plačo preživlja dva mladoletna otroka ter ženo, ki ni zaposlena in je v hišnem priporu. Po stališču zagovornika tudi prejšnje življenje obdolženca ne napotuje na sklep o ponovitveni nevarnosti, saj sodišče izbrisanih kazni ne sme upoštevati, kazen po zadnji obsodbi pa je obdolženec že skoraj v celoti prestal. Zagovornik meni, da bi moralo sodišče zoper obdolženca odrediti milejši ukrep hišnega pripora, v katerem obdolženec, kljub možnosti uporabe komunikacije na daljavo, dejansko ne bi mogel trgovati s prepovedano drogo, saj le-te ne bi mogel niti pridobiti niti nikomur izročiti. Poleg tega pa bi bil ves čas pod nadzorom policije. Tako kot obdolženec tudi njegov zagovornik Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevi ugodi ter izpodbijana sklepa razveljavi in zoper obdolženca pripor odpravi oziroma odredi hišni pripor.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo navaja, da je sodišče v izpodbijanem sklepu obrazložilo okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost obdolženca ter neogibnost in sorazmernost pripora. Dodaja, da bo obdolženec lahko svoje trditve o nezakonitosti policijskih ukrepov ter hišne preiskave uveljavljal v nadaljnjih fazah kazenskega postopka. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi zavrne kot neutemeljeni.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavah nasprotujeta navedbam vrhovnega državnega tožilca. Obdolženec je v izjavi navedbe iz vložene zahteve dodatno pojasnil in dopolnil.

B.

5. Jedro obdolženčevih navedb v zahtevi predstavlja očitek, da sklep sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, nima podlage v zbranem dokaznem gradivu. Po presoji Vrhovnega sodišča dokazno gradivo, zlasti izpisi telefonskih komunikacij, poročila o tajnem opazovanju, zapisniki o zasegu predmetov in analize zaseženih snovi, predstavljajo zadostno podlago za sklepanje preiskovalnega sodnika o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. V izpodbijanem sklepu preiskovalnega sodnika ni izostala niti utemeljitev hudodelskega združevanja in vloge obdolženca v tej združbi. Preiskovalni sodnik je na podlagi vsebine komunikacije med obdolžencem in njegovima dobaviteljema sklepal, da je znotraj kriminalne združbe vzpostavljena hierarhična struktura, pri čemer naj bi obdolženec kot podrejeni član združbe upošteval navodila M. V. in D. O. ter se jima za svoja dejanja tudi opravičeval.

6. Pripor po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP sme sodišče odrediti, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 196/2007 z dne 31. 5. 2007 razsodilo, da se glede na besedilo te določbe za odreditev in tudi podaljšanje pripora zahteva obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da ni potrebno, da bi bile podane vse v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP naštete okoliščine, temveč mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave. Sodišče glede na zbrane podatke in dokaze ugotovi, katere okoliščine so podane in presodi, katere so odločilne v zvezi z ugotavljanjem obstoja obdolženčeve ponovitvene nevarnosti.

7. Preiskovalni sodnik je v sklepu ugotovil več okoliščin, na podlagi katerih je utemeljil sklep o realni in konkretni nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Obdolžencu se očita, da je v obdobju petih mesecev v 35 primerih trgoval s prepovedano drogo heroin, in sicer v količinah od 5 do 15 gramov, pri čemer naj bi dejanje storil v hudodelski združbi, v kateri naj bi sodelovala tudi njegova žena V. J. Za očitano kaznivo dejanje je predpisana kazen zapora od petih do petnajstih let. Poleg objektivnih okoliščin je sodišče v izpodbijanih sklepih ugotovilo tudi več subjektivnih okoliščin, ki kažejo na obdolženčevo nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj. Po eni strani kaže na obdolženčevo vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj in željo po dodatnem zaslužku dejstvo, da naj bi obdolženec z izvrševanjem očitanega mu kaznivega dejanja nadaljeval še potem, ko so mu policisti dvakrat zasegli prepovedano drogo heroin, po drugi strani pa dejstvo, da naj bi očitano mu kaznivo dejanje storil v času pogojnega odpusta s prestajanja kazni treh let in devetih mesecev zapora, ki mu jo je s sodbo I Ks 50667/2010 z dne 7. 1. 2015 na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP izreklo Okrožno sodišče v Kopru v postopku zaradi storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Z navedeno sodbo je okrožno sodišče obdolžencu izreklo enotno kazen po več pravnomočnih kazenskih sodbah. Resda je sodišče obdolženca v sodbi I Ks 50667/2010 z dne 31. 7. 2014 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine, vendar vrsta oziroma narava kaznivega dejanja, za katero je bil obdolženec že pravnomočno obsojen, ne predstavlja izhodišča za presojo, ali obstaja nevarnost ponovitve istovrstnega oziroma specifičnega kaznivega dejanja (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP). Pri presoji je namreč treba izhajati iz vrste kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita v postopku odreditve pripora, torej vrste kaznivega dejanja, za katero obstaja verjetnost na ravni utemeljenega suma, da ga je storil prav obdolženec, zoper katerega se odreja pripor. Zato presoji sodišča, ki je na podlagi obdolženčevega dosedanjega življenja ter drugih okoliščin in dokazov presodilo, da je pri obdolžencu, če bi bil na prostosti, podana nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče oporekati. Trditev obdolženčevega zagovornika, da sodišče ne sme upoštevati izbrisanih kazni, s čimer verjetno misli na obsodbe, je splošna in je Vrhovno sodišče ni moglo presojati. Zagovornik bi moral konkretno navesti, katere obsodbe, na katere naj bi se sodišče pri utemeljevanju ponovitvene nevarnosti oprlo, so bile izbrisane.

8. Preiskovalni sodnik ter zunajobravnavna senata sta v izpodbijanih sklepih obrazložila presojo neogibnosti pripora ter sorazmernosti posega v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Pritrditi je njihovemu stališču, da glede na obdolženčeve osebne lastnosti ter naravo očitanega mu kaznivega dejanja, odreditev hišnega pripora ne bi mogla preprečiti ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj. Strinjati pa se je tudi z njihovo presojo, da gre za sorazmeren poseg, ki zaradi varstva zdravja in življenja ljudi pretehta nad pravico obdolženca do osebne svobode.

9. Vrhovno sodišče obdolženčevih očitkov o kršitvi 149.a in 150. člena ZKP ni presojalo, saj jih v pritožbi niti on sam niti njegov zagovornik nista uveljavljala (peti odstavek 420. člena ZKP). Prav tako Vrhovno sodišče ni presojalo z ničimer utemeljenih obdolženčevih navedb o kršitvi Ustave RS in EKČP.

C.

10. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

07.06.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 295/97
• Sodba I Ips 105/98
• Sodba I Ips 123/2000