<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS sodba II Ips 295/2015

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.295.2015
Evidenčna številka:VS0018967
Datum odločbe:18.05.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 2504/2014
Senat:Janez Vlaj (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Tomaž Pavčnik, mag. Rudi Štravs
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - mediji - odgovornost izdajatelja - kršitev osebnostnih pravic - svoboda izražanja - pravica do časti in dobrega imena - pravica do osebnega dostojanstva - kolizija ustavnih pravic - zapor - pazniki - ravnanje z obsojenci

Jedro

Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da z izpostavitvijo vzdevka prvega tožnika, imena drugega tožnika in priimka tretjega tožnika, zaradi katerih jih je lahko določen krog ljudi prepoznal, meje svobode izražanja niso bile prekoračene. Iz članka je jasno razvidno, da gre za povzetek tistega, kar je avtor izvedel od obsojencev, da pa so obsojenci povedali, da pri zlorabah niso bili udeleženi vsi pazniki, ampak le nekateri, ki so jih obsojenci tudi izpostavili z vzdevki, imeni ali priimki. To izpoved je povzel novinar v svojem prispevku. Pravilna je zato ocena sodišča druge stopnje, da je imel utemeljen razlog, da je verjel v resničnost njihovih navedb in da spornega članka kljub temu, da je povzel vzdevke oziroma delna imena tožnikov, ni napisal z žaljivim namenom.

Pravilna pa je tudi ocena sodišča druge stopnje, da ob tem, da ni bilo izkazano, da bi novinar poznal identiteto tožnikov, ni utemeljen očitek, da bi moral pred objavo članka pridobiti tudi njihov odziv. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da je novinar pridobljeno informacijo preveril pri Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij in upoštevajoč navedene okoliščine s tem zadostil standardom poklicnega novinarstva.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožena družba izdaja revijo A., v kateri je bil 9. 6. 2008 objavljen članek z naslovom ... Članek je bil dostopen tudi na spletni strani revije. V članku so opisane razmere v slovenskem zaporu B., kjer so tožniki zaposleni kot pazniki. Tožniki zatrjujejo, da je toženka z neresničnimi, žaljivimi trditvami v članku nedopustno posegla v njihovo čast in dobro ime in zato od sodišča zahtevajo, naj ji naloži plačilo odškodnine.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je podana odškodninska odgovornost toženke in ji naložilo, naj prvemu tožniku plača 4.000,00 EUR, drugima dvema pa vsakemu po 3.500,00 EUR odškodnine. V presežku je tožbene zahtevke zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbene zahtevke tožnikov zavrnilo.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 60/2015 dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje nesorazmerno omejilo toženkino pravico do svobode izražanja in javnega obveščanja z odločitvijo, da je toženka z objavo vzdevkov paznikov v zaporu in načinom pisanja o njihovem domnevnem nasilju nad obsojenci, protipravno posegla v pravice tožnikov do zasebnosti, časti in dobrega imena, vključno z domnevo njihove nedolžnosti?

5. Na podlagi tega sklepa tožniki zoper odločitev sodišča druge stopnje vlagajo revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagajo, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovno sojenje. Navajajo, da sta obe sodišči ugotovili, da so tožniki v spornem članku navedeni s takšnimi podatki, da jih je vsaj določen krog ljudi lahko prepoznal. Menijo, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da so zato, ker so javni uslužbenci, dolžni trpeti širše meje sprejemljive kritike in je bilo pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi novinar v spornem članku moral izpustiti njihova imena oziroma vzdevke. Tožniki opozarjajo, da so sicer javni uslužbenci, da pa niso javne osebnosti. Poudarjajo, da je bilo o tem dogodku res več poročanja v medijih, vendar brez imen ali vzdevkov, in zato ni pravilen sklep sodišča druge stopnje, da so tožniki zaradi tega dogodka postali relativne javne osebnosti. Pri tem se sklicujejo na odločbi višjih sodišč opr. št. II Cp 341/2013 in II Cp 621/2013. Opozarjajo tudi na zadevo Ustavnega sodišča št. Up-2940/07, v kateri je to sicer dopustilo senzacionalistično poročanje o nepravilnostih v policiji, vendar je šlo za komandirja policijske postaje in ne navadnega policista. Menijo, da gre v obravnavani zadevi za nedovoljen poseg v pravico do časti in dobrega imena tudi zato, ker je novinar o problematiki poročal ne da bi informacije preveril, z izjemno žaljivim slogom in tako da je objavil vzdevke tožnikov, po katerih jih je mogoče prepoznati. Sklicujejo se na odločbe Vrhovnega in Ustavnega sodišča št. Up-50/99, II Ips 179/1998 in II Ips 658/2004. Opozarjajo, da dejstvo, da je članek pisan v pogojniku, pri bralcih ne preprečuje ustvarjanja vtisa, da gre za preverjene informacije. Menijo, da je novinar, ki je članek napisal, strokovnjak, ki se zaveda, da zaradi objave nepreverjenih informacij tožnikom lahko nastane škoda, pa jih je kljub temu izpostavil z vzdevki, jih označil za sadiste in osebe, ki se obnašajo kot posamezniki v „mučilnici“ Abu Grajb, kar izkazuje njegov namen zaničljivega pisanja. Poudarjajo, da je kaznivo dejanje razžalitve mogoče storiti tudi z namigovanjem na domnevno žaljiva dejstva, čeprav v pogojni obliki, če je to storjeno z namenom zaničevanja ali pa z izražanjem negativnih vrednostnih sodb. Menijo, da iz prispevka izhaja jasen vtis podcenjevanja, preziranja, zaničevanja, da presega meje objektivno dopustne kritike in je bil napisan zato, da se poseže v ugled in osebnostne pravice tožnikov. Tožniki navajajo, da se je toženec za pojasnilo obrnil na upravo zavoda, da pa to ne zadošča in bi moral informacije preveriti tudi pri njih samih. Tožniki opozarjajo tudi, da odločitev sodišča druge stopnje ni dovolj obrazložena, zato menijo, da je podana kršitev iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

6. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je bila revizija dopuščena le glede presoje pravilne uporabe materialnega prava, zato na očitke glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne bo odgovarjalo.

9. Kot sta pravilno izpostavili že sodišči prve in druge stopnje gre v obravnavani zadevi za kolizijo med pravico do časti in dobrega imena, ki je v Ustavi varovana v okviru pravice do osebnega dostojanstva (34. člen) in pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen) ter svobodo izražanja, ki jo Ustava varuje v 39. členu. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera.(1)

10. Vrhovno sodišče, Ustavno sodišče in Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP) so v svojih odločbah že večkrat poudarila izjemen pomen svobode izražanja za zagotavljanje demokratične razprave. Prav zato so s svobodo izražanja varovane tudi trditve in mnenja, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. V okviru pravice do svobode izražanja pa ima prav svoboda tiska posebej pomembno vlogo, saj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost.(2) Široke meje svobode tiska so eden od temeljev sodobne demokratične družbe, še zlasti, ko gre za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju.(3) Ocena o tem, ali je kritika presegla še dovoljene meje, je po ustaljeni sodni praksi odvisna od tega, kdo je oškodovanec, za kakšno obliko komunikacije gre, predvsem pa tudi kakšna je teža in pomen zadeve, ki jo sporni prispevek obravnava.

11. Tožniki se strinjajo z oceno sodišč, da je obravnava razmer v zaporu in domnevnega mučenja zapornikov s strani nekaterih paznikov tema, ki je družbeno pomembna. Obveščanje javnosti o tovrstnih domnevah je potrebno zaradi družbenega nadzora nad delovanjem takšnih institucij. Obe sodišči sta ocenili, da je imel novinar toženke na podlagi izpovedb zapornikov utemeljen razlog verjeti, da se zlorabe v zaporu res dogajajo. Tožniki menijo, da je novinar z objavo njihovih vzdevkov oziroma skrajšanih imen, po katerih jih je bilo mogoče prepoznati, presegel meje svobode izražanja glede na to, da je bil članek napisan le na podlagi izpovedi zapornikov, preiskava domnevnega neprimernega obravnavanja pa še ni bila končana. Tožniki menijo tudi, da bi moral novinar za odziv zaprositi tudi njih.

12. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno izhajali iz dejstva, da tožniki sicer niso (relativno) javne osebe, da pa so javni uslužbenci(4). V zadevi Up-2940/07, na katero se sklicujejo tudi tožniki v reviziji, je Ustavno sodišče upoštevajoč prakso ESČP zapisalo, da so ravnanja javnih uslužbencev načeloma vedno predmet javnega interesa, čeprav pri tem ne gre za izvrševanje politične funkcije in da je obseg sprejemljive kritike večji, ko se prek medijev izvrševana pravica do svobode izražanja nanaša na zadeve, ki so v javnem interesu. Navedlo je tudi, da je v primeru, ko zapisane informacije temeljijo na izjavah drugih oseb (npr. intervjuju), treba jasno razlikovati, katere informacije izvirajo od novinarja in kdaj gre zgolj za navajanje izjav drugih oseb. Če bi bil novinar odgovoren za razširjanje informacij, ki jih je podala druga oseba, bi to resno ogrozilo prispevek novinarskega poročanja k javni razpravi o zadevah javnega pomena, zato je takšna odgovornost lahko podana samo, če obstajajo posebej upravičeni razlogi. Sicer pa po stališču ESČP v tovrstnih primerih novinarju ni treba dokazovati resničnosti navedenih dejstev, temveč zadošča, da so njegove izjave temeljile na zanesljivih informacijah ali zanesljivih virih, kar pomeni, da je imel utemeljen razlog, da je verjel v resničnost navedb in je bil zato v dobri veri.

13. Tako kot v zadevi Up-2940/07 sta tudi v obravnavani zadevi bistveni dve okoliščini, ki tehtanje med človekovimi pravicami, ki so prišle v kolizijo, močno nagnejo v prid pravici do svobode izražanja, in sicer: 1) šlo je za novinarsko poročanje o temi, ki je imela velik pomen za javnost: članki so obravnavali pojav suma storitve kaznivih dejanj v zvezi z opravljanjem njihovih dolžnosti in je zato javnost imela pravico, da je o njih obveščena; in 2) tožniki so opravljali javno službo in so bila zato njihova ravnanja izpostavljena strožji presoji v tisku in javnosti. Njihov prag tolerance do odzivov javnosti mora biti zato višji od običajnega, zato je varstvo njihove zasebnosti v zvezi z opravljanjem takšnega dela nižje kot v zadevah zasebnega pomena.

14. Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da z izpostavitvijo vzdevka prvega tožnika, imena drugega tožnika in priimka tretjega tožnika, zaradi katerih jih je lahko določen krog ljudi prepoznal, meje svobode izražanja niso bile prekoračene. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da je iz članka jasno razvidno, da gre za povzetek tistega, kar je avtor izvedel od obsojencev, da pa so obsojenci povedali, da pri zlorabah niso bili udeleženi vsi pazniki, ampak le nekateri, ki so jih obsojenci tudi izpostavili z vzdevki, imeni ali priimki. To izpoved je povzel novinar v svojem prispevku. Pravilna je zato ocena sodišča druge stopnje, da je imel utemeljen razlog, da je verjel v resničnost njihovih navedb in da spornega članka kljub temu, da je povzel vzdevke oziroma delna imena tožnikov, ni napisal z žaljivim namenom(5).

15. Pravilna pa je tudi ocena sodišča druge stopnje, da ob tem, da ni bilo izkazano, da bi novinar poznal identiteto tožnikov, ni utemeljen očitek, da bi moral pred objavo članka pridobiti tudi njihov odziv. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da je novinar pridobljeno informacijo preveril pri Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij in upoštevajoč navedene okoliščine je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je novinar s tem zadostil standardom poklicnega novinarstva.

16. Vrhovno sodišče še dodaja, da zadevi II Ips 179/1998 in II Ips 658/2004, ki jih v reviziji izpostavljajo tožniki nista primerljivi z obravnavano zadevo. V prvi zadevi je bilo odločeno, da je novinar prekoračil meje svobode izražanja, ker je v članku obdolžil oškodovanko, ki je takrat opravljala dolžnost vodje okrožnega javnega tožilstva, da je zadrževala kazenske ovadbe, v drugi zadevi pa zato, ker je oškodovanca obdolžil, da je razpečeval mamila. V obeh primerih je bilo ugotovljeno, da novinar ni imel podlage za prepričanje, da so dejstva resnična, članka nista bila napisana tako, da bi bilo iz njih razvidno, da gre za nepotrjena dejstva, niti ni novinar skušal pridobiti odziva pristojnih. Očitek tožnikov, da izpostavljene zadeve izkazujejo, da je v obravnavani zadevi podan odstop od uveljavljene sodne prakse, tako ni utemeljen.

17. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Odločitev, da tožniki sami krijejo svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

----

(1) Glej odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-191/09 in Up-916/09.

(2) Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-172/94, Up-91/02 in Up-1391/07.

(3) Glej zadeve ESČP Sunday Times proti Združenemu kraljestvu, Lingens proti Avstriji, Obeschlick proti Avstriji, Feldek proti Slovaški, Sürek proti Turčiji.

(4) Zato sta neprimerljivi zadevi višjega sodišča v Ljubljani II Cp 341/2013 in II Cp 621/2013, na kateri se sklicujejo revidenti, saj je šlo v teh zadevah za poseg v osebnostne pravice (relativno) javnih oseb.

(5) Primerljiva je zadeva ESČP Selistõ proti Finski (Appl. no. 56767/00, 16. 2. 2005), v kateri je novinar na podlagi razgovora z zakoncem pokojnice v članku zapisal, da je bil domnevni vzrok njene smrti v alkoholiziranosti kirurga, pri čemer je bilo kirurga mogoče identificirati, odziv pa mu je bil omogočen po objavi člankov. ESČP je odločilo, da so finska sodišča z obsodbo novinarja nedopustno omejila njegovo svobodo izražanja.


Zveza:

URS člen 34, 35, 39.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.06.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4NjY0