<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 6284/2017-126

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:XI.IPS.6284.2017.126
Evidenčna številka:VS2008257
Datum odločbe:16.03.2017
Senat:Barbara Zobec (preds.), Branko Masleša (poroč.), Maja Tratnik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - ponovitvena nevarnost - neogibna potrebnost pripora - hišni pripor - obrazložitev

Jedro

Kadar sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka, ni treba posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma poteka postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 11. 2. 2017 zoper obdolženca odredil pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ocenil je, da je obdolženec utemeljen sumljiv storitve kaznivega dejanja poskusa umora po 4. točki 116. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom z dne 13. 2. 2017 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi, kot sklepno navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 20. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklepa »razveljavi ter odredi, da se osumljenca spusti na prostost,« podredno pa, naj ju spremeni tako, da zoper obdolženca odredi hišni pripor oziroma da »napadeni sklep razveljavi ter vrne naslovnemu sodišču v ponovno odločanje«.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Sklepa sta zadostno obrazložena, tako z vidika subjektivnih in objektivnih prvin ponovitvene nevarnosti kot z vidika neogibne potrebnosti odrejenega ukrepa. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Sodišče mora pri presoji, ali obstaja realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, upoštevati ne samo težo in okoliščine storitve kaznivega dejanja, ampak tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dotedanje življenje. Po ustaljeni sodni praksi je tako ponovitvena nevarnost kot priporni razlog podana tedaj, kadar je izkazana najmanj ena (objektivna) okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena (subjektivna) okoliščina, ki zadeva storilca. Te okoliščine pa morajo biti take narave, da kažejo na nevarnost, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.(1)

6. Preiskovalni sodnik je v sklopu objektivnih okoliščin upošteval in zadostno obrazložil težo dejanja (gre za najtežje kaznivo dejanje zoper življenje in telo, ki se kaznuje z zaporom najmanj 15 let) in način storitve (brutalnost). Stališče vložnika, da so ugotovljene objektivne okoliščine nezadostne za sklep o ponovitveni nevarnosti, zato ni utemeljeno. V sklopu subjektivnih okoliščin je preiskovalni sodnik upošteval in zadostno obrazložil obdolženčevo obsojenost (povzročitev posebno hude telesne poškodbe); njegovo bolestno in močno izraženo ljubosumje in mržnjo do oškodovanca; dlje trajajoče grožnje nekdanji partnerki z ubojem; spremenjeno in nepredvidljivo vedenje obdolženca in njegovo odločenost po maščevanju. Na tej podlagi je ocenil, da bo obdolženec morebitne nadaljnje konflikte reševal z nasiljem, zaradi česar je utemeljen sklep o realni in konkretni nevarnosti za ponovitev istovrstnega oziroma dokončanje istega kaznivega dejanja. Tej oceni po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče odreči razumnosti, ne glede na to, da preiskovalni sodnik ni izrecno upošteval dejstva, da naj bi obdolženčevo dejanje ostalo pri poskusu. Zmotne so tudi navedbe vložnika, da preiskovalni sodnik svojih ugotovitev ni utemeljil na zbranih dokazih. Za grožnje nekdanji partnerki z ubojem po izvršenem kaznivem dejanju je namreč preiskovalni sodnik pojasnil, da so bile izvršene po komunikacijskem sredstvu, na strani 4 sklepa preiskovalnega sodnika pa je vsebina te grožnje povsem jasno razvidna iz povzetega uradnega zaznamka z dne 9. 2. 2017 (po storitvi kaznivega dejanja in pred odvzemom prostosti je obdolženec nekdanji partnerki po prenosnem telefonu večkrat »očital nezvestobo in ji navajal, da se bosta srečala v nebesih, kakor tudi, da se raje ustreli kot da bi šel v zapor«). Izpodbijan pravnomočen sklep je po presoji Vrhovnega sodišča v tem delu (objektivne in subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti) zadostno obrazložen, zato kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja vložnik, ni podana.

7. Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče presoditi, ali so podani naslednji pogoji: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz prvega odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi (prvi odstavek 20. člena Ustave). Pri presoji tretjega od navedenih pogojev, torej neogibnosti pripora za potek postopka ali varnost ljudi, mora sodišče pretehtati: i) ali je poseg primeren za dosego cilja (ta korak je mogoče izpustiti, ker je to presojo opravil že zakonodajalec)(2), ii) ali je poseg nujen, ker cilja ni mogoče doseči z milejšim ukrepom, in iii) ali je teža posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi ukrepa nastale.(3) Sodišče mora torej pri odreditvi pripora ne le ugotoviti, ali so za to podani pogoji, ki jih določa zakon, ampak tudi utemeljiti neogibnost tega ukrepa. Utemeljitev neogibnosti pripora pa sama po sebi implicira odgovor, zakaj sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega drugega ukrepa. Tudi iz določbe prvega odstavka 199.a člena ZKP, ki predpisuje hišni pripor, izhaja, da se ta ukrep odredi, kadar odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka. S pomočjo logične razlage kot metode za ugotavljanje pravnega pravila, predpisanega z navedenimi določbami, je po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario) moč ugotoviti, da kadar sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka, ni treba posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma poteka postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov.(4)

8. Vložnik razumne ocene preiskovalnega sodnika o neogibni potrebnosti pripora ne more izpodbiti z navedbo, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, saj preostale okoliščine, pojasnjene v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, nad tem dejstvom pretehtajo. Z navedbo, da je obdolženčeva nekdanja partnerka z oškodovancem in otrokom vred pred kratkim odpotovala v Ukrajino, zaradi česar bi naj bila možnost ponovnega konflikta med njimi izključena (očitno le začasno, saj vložnik ne zatrjuje, da se je tja preselila), uveljavlja nedovoljen razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zaradi tega je neutemeljen tudi očitek o možnosti odreditve milejšega omejevalnega ukrepa. Izpodbijan pravnomočen sklep je tudi v tem delu (neogibna potrebnost pripora) zadostno obrazložen, zato ni podana zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Z navedbami, da obdolženec ni imel namena moriti; da je nekdanji partnerki po tem, ko jo je zalotil z ljubimcem, določno odredil, naj se odstrani; da bi dejanje lahko dokončal, če bi to želel; in da sodišče teh dejstev ni ugotavljalo in ocenjevalo, vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve Ustave in ZKP niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

----

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 35458/2012-179 z dne 9. 8. 2012, tč. 14.

(2) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-74/95 z dne 7. 7. 1995.

(3) Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 47951/2014-116 z dne 22. 1. 2015.

(4) Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, I Ips 254/2006 z dne 24. 8. 2006, XI Ips 37014/2015-89 z dne 9. 11. 2015, in druge.


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.06.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4NTk5