VSRS Sodba XI Ips 3724/2015-1409

Jedro

Pripornih razlogov iz 201. člena ZKP zoper obdolženca, ki je že v priporu po drugem odstavku 307. člena, ni mogoče uveljaviti drugače kot z odreditvijo pripora po 201. členu ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 18. 1. 2017 zoper obtoženega B. M. odredilo pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 25. 1. 2017 zavrnilo pritožbo obtoženčeve zagovornice.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je obtoženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi, kot uvodoma navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklepa spremeni tako, da predlogu za odreditev pripora ne ugodi in pripor odpravi ter obdolženca izpusti na prostost, podrejeno pa, naj sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Sklepa sta zadostno obrazložena, protispisnosti ni.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obtožencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnica je v pritožbi zoper sklep z dne 18. 1. 2017 navedla, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem so so spremenile okoliščine, ki so obstajale ob odreditvi pripora po 307. členu ZKP. V sklepu z dne 25. 7. 2016, s katerim je odredilo pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP, je namreč pojasnilo, da »nobeden izmed razlogov za pripor po 201. členu [ZKP] ni podan«. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu z dne 25. 1. 2017 zavzelo stališče, da »so bile okoliščine, na katere se sklicuje izpodbijani sklep, sodišču znane že ob odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP in bi sodišče, [če] bi imelo predlog državnega tožilstva za odreditev pripora zoper obtoženca, imelo možnost odrediti pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP že v času, ko je zoper njega odredilo pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP.«

6. Očitno je, da je pritožbeno sodišče z »okoliščinami« označilo dejstva, za katera je sodišče prve stopnje vedelo že ob odreditvi tako imenovanega disciplinskega pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP. Višje sodišče je drugače kot prvostopenjsko sodišče ocenilo, da bi ta dejstva zadoščala za oceno o podanosti pripornega razloga begosumnosti, zaradi česar bi lahko sodišče prve stopnje že tedaj namesto disciplinskega pripora odredilo pripor po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Z drugačno pravno oceno teh dejstev pritožbeno sodišče ni kršilo pravil kazenskega postopka, kot zmotno navaja vložnica, zlasti pa ni zagrešilo kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki gre za tako imenovano protispisnost iz te določbe le v položaju, ko sodišče v odločbi reproducira vsebino dokaza v nasprotju z njegovo vsebino in na tej podlagi ugotavlja odločilna dejstva.(1) Sodišče druge stopnje ni zagrešilo te kršitve, saj v sklepu ni reproduciralo vsebine dokaza v nasprotju z njegovo vsebino in na tej podlagi ugotavljalo odločilnih dejstev, temveč je pri presoji pritožbenih navedb sprejelo le drugačno pravno oceno.

7. Vložnica neutemeljeno navaja, da se pritožbeno sodišče ni zadostno opredelilo do njene pritožbene navedbe o nedopustnosti odreditve pripora zoper osebo, ki je že v priporu. Pritožbeni senat je pojasnil, da je sodišče prve stopnje imelo podlago za odločanje tem, ali je podan priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ker je državni tožilec predlagal odreditev pripora iz tega razloga. To pojasnilo je po oceni Vrhovnega sodišča povsem zadostno glede na skopo pritožbeno navedbo, da zoper obtoženca pripora ni bilo mogoče odrediti, ker mu je bila prostost že odvzeta. Vrhovno sodišče k temu stališču dodaja, da že odrejen pripor ne more biti znova ali dodatno odrejen in da se nov priporni razlog zoper že priprto osebo lahko uveljavi s podaljšanjem pripora iz dodatnega pripornega razloga, kot je pojasnilo v sodbi XI Ips 24167/2015-2486 z dne 4. 5. 2016. Vendar je v citirani zadevi šlo za priporna razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. V obravnavani zadevi pa gre za pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP in za pripor po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP in po 201. členu ZKP nista enaka ukrepa. Razlikujeta se zlasti v namenu (pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP je disciplinski ukrep, namenjen preprečevanju obstrukcijskega ravnanja obdolženca),(2) trajanju in možnosti podaljšanja (disciplinski pripor je nepodaljšljiv). To pomeni, da pripornih razlogov iz 201. člena ZKP zoper obdolženca, ki je že v priporu po drugem odstavku 307. člena, ni mogoče uveljaviti drugače kot z odreditvijo pripora po 201. členu ZKP. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni navedeno, kdaj začne teči pripor na tej novi podlagi, vendar vložnica s tega vidika napadene odločbe ne problematizira.

8. Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče presoditi, ali so podani naslednji pogoji: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz prvega odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi (prvi odstavek 20. člena URS). Pri presoji tretjega od navedenih pogojev, torej neogibnosti pripora za potek postopka ali varnost ljudi, mora sodišče pretehtati: i) ali je poseg primeren za dosego cilja (ta korak je mogoče izpustiti, ker je to presojo opravil že zakonodajalec)(3), ii) ali je poseg nujen, ker cilja ni mogoče doseči z milejšim ukrepom, in iii) ali je teža posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi ukrepa nastale.(4) Sodišče mora torej pri odreditvi pripora ne le ugotoviti, ali so za to podani pogoji, ki jih določa zakon, ampak tudi utemeljiti neogibnost tega ukrepa. Utemeljitev neogibnosti pripora pa sama po sebi implicira odgovor, zakaj sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega drugega ukrepa. Tudi iz določbe prvega odstavka 199.a člena ZKP, ki predpisuje hišni pripor, izhaja, da se ta ukrep odredi, kadar odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka. S pomočjo logične razlage kot metode za ugotavljanje pravnega pravila, predpisanega z navedenimi določbami, je po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario) moč ugotoviti, da kadar sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka, ni treba posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma poteka postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov.(5) Vložnica navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj zoper obtoženca ni odredilo milejšega omejevalnega ukrepa, pri tem pa spregleda, da je sodišče pojasnilo, da je pripor edini ukrep za odvrnitev obtoženčeve begosumnosti in da je glede na ugotovljene okoliščine sorazmeren s posegom v njegovo pravico do osebne svobode.

C.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

----

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 111/2011 z dne 1. 9. 2011, tč. 7; in Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 794.

(2) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-755/04 z dne 20. 9. 2006 in odklonilno ločeno mnenje dr. Zvonka Fišerja z dne 10. 10. 2006.

(3) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-74/95 z dne 7. 7. 1995.

(4) Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 47951/2014-116 z dne 22. 1. 2015.

(5) Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, I Ips 254/2006 z dne 24. 8. 2006, XI Ips 37014/2015-89 z dne 9. 11. 2015, in druge.

Datum zadnje spremembe:

23.05.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep I Ips 4/96
• VSRS Sodba XI Ips 13359/2017-84
• Sodba I Up 342/2008