VSRS Sodba XI Ips 48365/2016-743

Jedro

Kontradiktornost na pripornem naroku ni zagotovljena v enaki meri kot na glavni obravnavi. Omejena je s hitrostjo, ki se zahteva za to fazo postopka, in z vlogo preiskovalnega sodnika pri odločanju o priporu.

Akt prenašanja prepovedanih drog prek ozemlja Republike Slovenije res ni bil izvršen, na ozemlju naše države naj bi bila izvršena ravnanja, ki se tičejo delovanja hudodelske združbe (zlasti komuniciranje med člani hudodelske združbe glede izvršitvenih ravnanj). Zato je stališče zunajobravnavnega senata, da je bilo kaznivo dejanje storjeno tudi na ozemlju Republike Slovenije, pravilno.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 18. 11. 2016 zoper obdolženca odredila pripor iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ugotovila je, da je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevih zagovornikov s sklepom z dne 29. 11. 2016 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevi zagovorniki, zaradi, kot uvodoma navajajo, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitve Ustave Republike Slovenije. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijana sklepa razveljavi in »odpravi pripor.«

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Ne gre za kršitev Ustave, če se obdolženec v krajšem času ni mogel seznaniti s celotno vsebino spisa. Trgovina z drogo je potekala tudi preko ozemlja Republike Slovenije, kjer je bilo ugotovljeno dogovarjanje. S preostalimi navedbami vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, ki se o odgovoru ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki je izrazil nestrinjanje z odgovorom tožilca.

B.

5. V skladu z 204.a členom ZKP mora sodišče pred odločitvijo o odreditvi pripora zaradi zagotavljanja obdolženčeve pravice, da lahko vpliva na svoj pravni položaj v postopku, in zaradi zagotavljanja enakosti orožij med strankama (22. in 29. člen Ustave RS) izvesti kontradiktorni priporni narok. Vendar kontradiktornost na pripornem naroku ni zagotovljena v enaki meri kot na glavni obravnavi. Kontradiktornost na pripornem naroku je namreč nujno omejena s hitrostjo, ki se zahteva za to fazo postopka (prim. tretji odstavek 202. člena ZKP in drugi odstavek 20. člena Ustave RS), in z vlogo preiskovalnega sodnika pri odločanju o priporu. Ker mora biti o nadaljnjem položaju osebe, ki ji je odvzeta prostost, odločeno v najkrajšem možnem času, priporni narok načeloma ni namenjen izvajanju dokazov (niti obremenilnih niti razbremenilnih). Preiskovalni sodnik mora o odreditvi pripora odločiti takoj, ko se stranke izjavijo o vseh vprašanjih, relevantnih v tej fazi postopka.(1) Obdolženec in njegov zagovornik imata tudi v postopku odločanja o odreditvi pripora, skladno z določbami 73. in 128. člena ZKP pravico do pregleda spisovne dokumentacije, da se seznanita z dejstvi in dokazi, ki obdolženca obremenjujejo.(2)

6. Iz podatkov spisa izhaja, da so policisti obdolžencu 15. 11. 2016 ob 6.05 odvzeli prostost in ga 16. 11. 2016 ob 17.25 privedli k preiskovalnemu sodniku, ki je istega dne zaradi zagotovitve formalne obrambe in priprave sodišča na zaslišanje (potem ko je obdolžencu predočil, katerega kaznivega dejanja je osumljen in na katerih dokazih temelji sum) odredil pridržanje (list. št. 439). Obdolženec je še istega dne prejel izvod zapisnika, v katerem so opredeljena izvršitvena ravnanja in dokazna podlaga. Preiskovalni sodnik je 18. 11. 2016 zaslišal obdolženca (list. št. 713) in takoj zatem izvedel priporni narok (list. št. 726). Iz zapisnika o zaslišanju je razvidno, da so bila obdolžencu znova predočena izvršitvena ravnanja in dokazna podlaga. Obdolženec je bil v prisotnosti zagovornika med drugim poučen, da lahko navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist in se izjasni o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, lahko pa predlaga tudi izvedbo novih dokazov. Obdolženec se ni zagovarjal, zagovornik pa je izjavil, da ni bilo dovolj časa za pripravo obrambe. Zaslišanje se je začelo ob 9.40 in končalo ob 9.57. Priporni narok se je začel ob 9.57 in končal ob 10.41. Državni tožilec je izjavil, da je zoper obdolženca že vložil zahtevo za preiskavo, iz katere izhaja utemeljen sum zoper obdolženca. Zagovornik je izjavil, da obramba suma, ki ga tožilec utemeljuje z zahtevo za preiskavo, ne more izpodbiti, ker ni imela možnosti za pripravo obrambe, zlasti se ni mogla seznaniti s celotnim dokaznim gradivom, je pa izpodbijal obstoj pripornih razlogov in sorazmernost koristi predlaganega ukrepa s posegom v obdolženčeve pravice. Ob 10.37 je preiskovalna sodnica zoper obdolženca odredila pripor.

7. Vložniki navajajo, da zagovornik glede na obseg zahteve za preiskavo (116 strani) in obseg dokaznega gradiva (priloge kazenski ovadbi obsegajo 243 listin) ni imel primernega časa za seznanitev s spisom in za pripravo obrambe, saj je imel na voljo le 40 minut. Navajajo tudi, da dokazno gradivo, s katerim se je imel možnost seznaniti zagovornik, ni bilo celovito. Obdolženec je poleg tega tujec, ki je lahko gradivo, ki je v slovenskem jeziku, pregledoval le s pomočjo tolmača, kar je pomenilo dodatno časovno oviro.

8. Navedba vložnikov, da zagovornik ni imel na razpolago celotnega dokaznega gradiva, je presplošna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj ne pojasnijo, katero gradivo je umanjkalo in kakšen je njegov pomen. Očitek o premalo časa za pripravo obrambe je neutemeljen, saj je kontradiktornost pripornega naroka že po naravi stvari okrnjena zaradi kratkih rokov, ki zavezujejo preiskovalnega sodnika. Poleg tega je graja vložnikov posplošena, saj navajajo le, da je bilo 40 minut premalo, zato takega stališča ni mogoče preizkusiti. Smiselno enako velja za navedbo, da je obdolženec, ki ne razume slovensko, gradivo pregledoval s pomočjo tolmača, kar je pomenilo dodatno časovno oviro.

9. Vložniki navajajo, da kaznivo dejanje ni bilo izvršeno na ozemlju Republike Slovenije, kar ob dejstvu, da je obdolženec tujec, izvršitvena ravnanja pa niso bila usmerjena zoper Republiko Slovenijo ali njenega državljana, izključuje krajevno veljavnost KZ-1. Pri tem izhajajo z napačnega stališča, da se obdolžencu očita le izvršitvena oblika prenašanja prepovedane droge po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Predmet očitka je namreč kvalificirana oblika kaznivega dejanja prepovedanega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, izvršenega v hudodelski združbi. Akt prenašanja prepovedanih drog prek ozemlja Republike Slovenije res ni bil izvršen, na ozemlju naše države naj bi bila izvršena ravnanja, ki se tičejo delovanja hudodelske združbe (zlasti komuniciranje med člani hudodelske združbe glede izvršitvenih ravnanj). Zato je stališče zunajobravnavnega senata, da je bilo kaznivo dejanje storjeno tudi na ozemlju Republike Slovenije, pravilno. Vrh tega vložniki spregledajo, da na podlagi tako imenovanega univerzalnega načela(3) kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za tujca, ki stori kaznivo dejanje proti tuji državi ali proti tujcu v tujini, če se zaloti na ozemlju Republike Slovenije, pa se ne izroči tuji državi (drugi odstavek 13. člena KZ-1), in za vsakogar, ki stori v tujini kakšno drugo kaznivo dejanje, ki se po mednarodni pogodbi ali po splošnih pravnih načelih, ki jih priznava mednarodna skupnost, preganja v vseh državah, ne glede, kje je storjeno (tretji odstavek 13. člena KZ-1).

C.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

----

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 24252/2012-1289 z dne 21. 6. 2012.

(2) Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 24167/2015-460 z dne 29. 7. 2015.

(3) Bavcon, Ljubo, in ostali: Kazensko pravo, splošni del. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 123.

Datum zadnje spremembe:

09.05.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 8290/2010-51 (XI Ips 16/2010)
• Sodba XI Ips 52454/2010-177 (XI Ips 64/2010)
• Sodba XI Ips 45/2009