VSRS Sodba XI Ips 47551/2016-213

Jedro

V obravnavanem primeru sta sodišči poleg dejstva, da je obdolženec tujec, upoštevali, da obdolženec ni vezan na Republiko Slovenijo, saj v Sloveniji nima (stalnega ali začasnega) prebivališča, zaposlitve, poslovnih odnosov ali sorodnikov. Tako ga na ozemlje naše države ne veže nobena navezna okoliščina, še posebej ne takšne narave, da bi zagotavljala njegovo navzočnost v ekstradicijskem postopku. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo tudi z višino zagrožene kazni, saj se obdolžencu očita izvršitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 286. člena Kazenskega zakonika Rusije, za katerega je predpisana kazen sedem let zapora. Sodišči sta na podlagi razpisane mednarodne tiralice zaključili, da je bil obdolženec do sedaj ruskim organom pregona nedosegljiv, obdolženec pa poseduje več potnih listov, kar mu omogoča nadaljnje nemoteno gibanje. Sodišči sta obrazložili, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost lahko zapustil Slovenijo in odšel v katero koli drugo državo, saj je v svojem zagovoru povedal, da se je pred prijetjem gibal na področju Italije, Turčije, Hrvaške in Izraela.

Uveljavljana kršitev pravice do uporabe svojega jezika ni podana. Iz zapisnika o zaslišanju obdolženca (list. št. 12 spisa) izhaja, da je bila obdolžencu zagotovljena pravica do uporabe svojega, in sicer azerbajdžanskega jezika, saj je na zaslišanju dne 13. 11. 2016 prevajal po sodniku zapriseženi tolmač za azerbajdžanski (in ne ruski) jezik.

Zagovornik neutemeljeno uveljavlja kršitev obdolženčevih pravic in navaja, da je zunajobravnavni senat o pritožbi obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora z dne 15. 11. 2016 odločal šele dne 23. 11. 2016. Skladno s šestim odstavkom 202. člena ZKP mora zunajobravnavni senat o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora odločiti v oseminštiridesetih urah. ZKP ne določa, kdaj začne teči ta rok, po stališču sodne prakse pa se ta rok računa od predložitve pritožbe zunajobravnavnemu senatu. Iz podatkov spisa izhaja, da sta bili pritožbi v obravnavani zadevi v odločanje zunajobravnavnemu senatu predloženi dne 23. 11. 2016; zunajobravnavni senat je o pritožbah odločil še isti dan, zato uveljavljana kršitev ni podana.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A.

1. Zoper obdolženega tujca A. A. je država Rusija razpisala mednarodno tiralico 6036/EC/261/2016 z dne 8. 7. 2016 po dne 21. 9. 2015 izdanem zapornem nalogu ali drugi sodni odločbi z enakim učinkom Sovjetskega okrožnega sodišča v kraju Makhachkala v Rusiji zaradi storitve kaznivega dejanja podkupovanja in korupcije po drugem odstavku 286. člena Kazenskega zakonika Rusije. Zoper obdolženca je bil na podlagi mednarodne tiralice z uvodoma navedenim sklepom dežurnega preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju dne 13. 11. 2016 odrejen začasni ekstradicijski pripor po prvem odstavku 525. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sklep dežurnega preiskovalnega sodnika so obdolženčevi zagovorniki vložili pritožbi, ki ju je senat Okrožnega sodišča v Celju s sklepom II Ks 47551/2016 z dne 23. 11. 2016 zavrnil kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočni sklep vlagajo zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženčevi zagovorniki, kot navajajo uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona (te kršitve v zahtevah ne obrazlagajo), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sklepa. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in odpravi pripor oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenila kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Po navedbah vrhovne državne tožilke zagovorniki s trditvami, da ni podan priporni razlog begosumnosti, podajajo lastno oceno ugotovljenih dejanskih okoliščin, kar predstavlja nedopustno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovna državna tožilka navaja, da izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje konkretne razloge glede begosumnosti (točki 12 in 13 obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika ter točka 9 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata) ter neogibne potrebnosti pripora (točka 14 obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika in točka 10 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata). Na naroku, na katerem je preiskovalni sodnik pred odreditvijo pripora zaslišal obdolženca, je bilo prevajanje v azerbajdžanski jezik zagotovljeno s tolmačem, ki ga je zaprisegel preiskovalni sodnik. Iz zapisnika o zaslišanju osumljenca izhaja, da je preiskovalni sodnik na podlagi ugovora obdolženčevega zagovornika dodatno preveril usposobljenost tolmača za prevajanje v azerbajdžanski jezik. Iz zapisnika je razvidno, da pri prevajanju ni prišlo do zapletov, ki bi kazali na neustrezen prevod. Vrhovna državna tožilka na podlagi navedenih okoliščin ocenjuje, da kršitev obdolženčeve pravice do uporabe svojega jezika ni podana. V nadaljevanju postopka je po sodniku zapriseženi tolmač ocenil, da za pisni prevod sklepa o odreditvi pripora ni usposobljen, zato je bil obdolžencu prevod sklepa o odreditvi pripora vročen dne 25. 11. 2016. Ob upoštevanju, da ima obdolženec zagovornika in da zagovornik ni pojasnil vpliva zamude na zakonitost izpodbijanega sklepa, vrhovna državna tožilka ocenjuje, da uveljavljana kršitev ni podana. Po trditvah vrhovne državne tožilke zagovorniki v zvezi z uveljavljano kršitvijo, da zunajobravnavni senat o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora ni odločil v oseminštiridesetih urah, niso konkretizirali vpliva kršitve na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki v izjavah z dne 29. 12. 2016 (zagovorniki iz odvetniške pisarne M. S. in odvetniki, d. o. o.) in z dne 3. 1. 2017 (zagovornik U.) vztrajajo pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Po navedbah zagovornikov zaključek o obstoju pripornega razloga begosumnosti ne more temeljiti zgolj na dejstvih, da je obdolženec tujec, da ima stalno prebivališče v tuji državi, da je zanj razpisana tiralica in da je za obravnavano kaznivo dejanje zagrožena visoka kazen zapora. Zagovorniki se v nadaljevanju sklicujejo na sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča ter navajajo, da pri presoji, ali je podana nevarnost, da bo določena oseba pobegnila, ni poglavitno odgovoriti na vprašanje, ali bo odšla v tujino, pač pa ali bo (bodisi v tujini bodisi v Republiki Sloveniji) poskušala prikriti svoje prebivališče in s tem preprečiti državnim organom, da bi jo izsledili. Po trditvah zagovornikov za obdolženca nevarnost bega ni večja od negotovosti, ki bi se ji obdolženec izpostavil z begom. Ocenjujejo, da pri obdolžencu ni izkazana verjetnost, da bi ob izpustitvi na prostost pobegnil ali se skrival pred organi pregona. Po navedbah zagovornikov se sodišči v izpodbijanem pravnomočnem sklepu nista opredelili do (pravno relevantnih) dejstev, da je obdolženec urejena oseba z boleznijo srca, ki zahteva stalen zdravniški nadzor, da mladoletni otroci obdolženca potrebujejo varstvo in vzgojo, da kontinuirano prisotnost zahteva vodenje obdolženčeve gospodarske družbe, nepremično premoženje in standard bivanja. Sodišči bi se prav tako morali opredeliti do dejstev, da je obdolženec v Slovenijo prišel na legalen način, na podlagi schengenskega vizuma, da obdolženec s kazenskim postopkom v Rusiji ni bil seznanjen in da se mu ni izogibal, da mu je bil potni list odvzet, zato Slovenije ne more zapustiti ter da ni storil nobenega pripravljalnega dejanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da se bo izogibal organom pregona in sodišču.

6. ZKP v 1. točki prvega odstavka 201. člena določa, da se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. Vrhovno sodišče pritrjuje zagovornikom, da pri presoji, ali je podana nevarnost, da bo določena oseba pobegnila, ni poglavitno odgovoriti na vprašanje, ali bo odšla v tujino, pač pa ali bo (bodisi v tujini bodisi v Republiki Sloveniji) poskušala prikriti svoje prebivališče in s tem preprečiti državnim organom, da bi jo izsledili. Ker je verjetnost bega odvisna predvsem od trdnosti vezi s socialnim okoljem, v katerem posameznik živi (družina, zaposlitev), njegovega značaja, premoženja, vezi s tujim okoljem ipd., mora sodišče v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali te okoliščine obstojijo ter razumno presoditi, ali je nevarnost pobega večja od negotovosti, ki bi se ji posameznik s pobegom izpostavil(1).

7. V obravnavanem primeru sta sodišči poleg dejstva, da je obdolženec tujec, upoštevali, da obdolženec ni vezan na Republiko Slovenijo, saj v Sloveniji nima (stalnega ali začasnega) prebivališča, zaposlitve, poslovnih odnosov ali sorodnikov. Tako ga na ozemlje naše države ne veže nobena navezna okoliščina, še posebej ne takšne narave, da bi zagotavljala njegovo navzočnost v ekstradicijskem postopku. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo tudi z višino zagrožene kazni, saj se obdolžencu očita izvršitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 286. člena Kazenskega zakonika Rusije, za katerega je predpisana kazen sedem let zapora. Sodišči sta na podlagi razpisane mednarodne tiralice zaključili, da je bil obdolženec do sedaj ruskim organom pregona nedosegljiv, obdolženec pa poseduje več potnih listov, kar mu omogoča nadaljnje nemoteno gibanje. Sodišči sta obrazložili, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost lahko zapustil Slovenijo in odšel v katero koli drugo državo, saj je v svojem zagovoru povedal, da se je pred prijetjem gibal na področju Italije, Turčije, Hrvaške in Izraela. Ker nobena izmed ugotovljenih osebnih okoliščin obdolženca ne veže na Republiko Slovenijo, sta preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat napravila razumen sklep o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost pobegnil in se s tem izognil ekstradicijskemu postopku ter nadaljnjemu kazenskemu postopku v Rusiji (točka 13 obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika in točka 9 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata). Zagovorniki z izpostavljanjem dejanskih okoliščin, ki naj bi utemeljevale zaključek, da begosumnost ni podana, pod videzom uveljavljanja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena in prvega odstavka 395. člena ZKP, izražajo nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čimer izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Po trditvah zagovornikov bi bilo mogoče nevarnost, da bi obdolženec pobegnil, odpraviti z odvzemom njegovih potnih listin. Ocenjujejo, da pripor v konkretnem primeru ni neogibno potreben in sorazmeren ukrep, zato bi bilo treba zoper obdolženca odrediti milejši ukrep. Zagovorniki še navajajo, da se sodišči do odreditve milejšega ukrepa zoper obdolženca nista opredelili (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP).

9. Vrhovno sodišče pritrjuje zaključkom obeh sodišč (točka 14 obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika in točka 10 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata), da je v konkretnem primeru podana sorazmernost odreditve začasnega ekstradicijskega pripora ter da se nevarnosti, da bi obdolženec ob izpustitvi na prostost zapustil Slovenijo in se tako izognil kazenskemu postopku v Rusiji, ne da odpraviti z milejšim ukrepom. Takšen zaključek o neizogibni potrebi po odreditvi pripora vsebuje tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa, kot je obljuba obdolženca, da se bo odzival vabilom sodišča, javljanje na policijski postaji, varščina ali hišni pripor(2) , pri čemer Vrhovno sodišče pojasnjuje, da določbe ZKP (192. člen ZKP in naslednji) med ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti ne določajo odvzema potnih listin obdolženca kot samostojnega ukrepa.

10. Po trditvah zagovornikov iz Odvetniške pisarne M. S. in odvetniki, d. o. o., obdolžencu na naroku, na katerem ga je preiskovalni sodnik zaslišal pred odreditvijo pripora, ni bila zagotovljena pravica, da v postopku uporablja svoj jezik oziroma jezik, ki ga razume. Obdolženčev zagovornik je preiskovalnega sodnika že na naroku opozoril, da obdolženec ruskega jezika, v katerega mu je bilo prevajano, ne razume v zadostni meri (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 8. členom ZKP).

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev pravice do uporabe svojega jezika ni podana. Iz zapisnika o zaslišanju obdolženca (list. št. 12 spisa) izhaja, da je bila obdolžencu zagotovljena pravica do uporabe svojega, in sicer azerbajdžanskega jezika, saj je na zaslišanju dne 13. 11. 2016 prevajal po sodniku zapriseženi tolmač za azerbajdžanski (in ne ruski) jezik.

12. Zagovornik U. neutemeljeno uveljavlja kršitev obdolženčevih pravic in navaja, da je zunajobravnavni senat o pritožbi obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora z dne 15. 11. 2016 odločal šele dne 23. 11. 2016. Skladno s šestim odstavkom 202. člena ZKP mora zunajobravnavni senat o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora odločiti v oseminštiridesetih urah. ZKP ne določa, kdaj začne teči ta rok, po stališču sodne prakse(3) pa se ta rok računa od predložitve pritožbe zunajobravnavnemu senatu. Iz podatkov spisa izhaja, da sta bili pritožbi v obravnavani zadevi v odločanje zunajobravnavnemu senatu predloženi dne 23. 11. 2016; zunajobravnavni senat je o pritožbah odločil še isti dan, zato uveljavljana kršitev ni podana.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obdolženčevi zagovorniki v pritožbah zoper sklep o odreditvi pripora z dne 13. 11. 2016 niso uveljavljali, da 1) obdolženec ob odvzemu prostosti ni bil poučen o razlogih za odvzem prostosti in bistvu obtožbe, v jeziku, ki ga razume, 2) je dežurni preiskovalni sodnik odklonil obdolženčevo prošnjo, da na njegovem zaslišanju prisostvujejo člani diplomatske misije Azerbajdžana, akreditirani za Slovenijo, in sicer veleposlanik nj. ex. G. I. ter konzul R. N., 3) je sodišče prve stopnje s tem, ko je obdolžencu vročilo sklep o odreditvi pripora v slovenskem jeziku, kršilo pravico do uporabe svojega jezika iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter Ustave Republike Slovenije (URS). Ker zagovorniki v zahtevah za varstvo zakonitosti tudi niso navedli, da kršitev niso mogli uveljavljati s pritožbo, jih v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne morejo uveljavljati (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahtevi pa sta bili vloženi tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

----

(1)

Sodba Ustavnega sodišča RS Up-185/95 z dne 24.10.1996.

(2) Tako tudi sodbi I Ips 356/2005 z dne 24. 11. 2005 in

XI Ips 31981/2012 z dne 19. 7. 2012.

(3) Tako tudi sodba VSRS I Ips 251/2000 z dne 23. 11. 2000.

Datum zadnje spremembe:

09.05.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 24/2009
• Sodba XI Ips 44323/2011-63
• Sodba I Ips 40/2005