VSRS Sodba XI Ips 38762/2016-149

Jedro

Pravica zahtevane osebe, da se pred odreditvijo (klasičnega) ekstradicijskega pripora ali sprejetjem drugega ukrepa za zagotovitev njegove navzočnosti v izročitvenem postopku izjavi o procesnem gradivu in navede, kar ima povedati v svoj zagovor, izhaja tako iz izrecne določbe sedmega odstavka 524. člena ZKP kot tudi iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Novi Gorici v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je z uvodoma navedenim sklepom zoper zahtevano osebo A. A. na podlagi tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil ekstradicijski pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je pritožbo zagovornikov zahtevane osebe zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi ekstradicijskega pripora so zagovorniki zahtevane osebe vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev 19., 22. in 29. člena Ustave RS. Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevani osebi odpravi pripor.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da je sodišče vsebinsko ocenilo razloge, ki zoper tujca utemeljujejo sum storitve očitanih kaznivih dejanj, ter da zagovorniki z izpostavljanjem, kdaj se je tujec nahajal na kitajskem ozemlju, posegajo v dejansko podlago sodne odločitve. O zatrjevanem nasprotju med razlogi sklepa in listinami v spisu se je izrekel že zunajobravnavni senat. Po stališču vrhovnega državnega tožilca niso podane zatrjevane kršitve Ustave RS, saj je bil tujec zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, ko so mu tudi bili predočeni konkretni očitki glede storjenih dejanj, prav tako je bil takrat opozorjen, da se lahko izjasni o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in navede dejstva in dokaze, za katere meni, da so mu v korist. Že zunajobravnavni senat je pojasnil, da ponovno zaslišanje tujca pred odreditvijo ekstradicijskega pripora ni potrebno, saj se je tujec že imel možnost seznaniti z dejstvi in se o njih izjaviti, da zakon ne zahteva ponovnega zaslišanja tujca in da bi bilo dvakratno zasliševanje tujca brez pomena. Prav tako se je zunajobravnavni senat pravilno opredelil do zatrjevanega in domnevno splošno znanega dejstva o podvrženosti tujca mučenju ter nečloveškem in ponižujočem ravnanju v primeru izročitve LR Kitajski. Glede na navedeno vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo zahtevani osebi, ki se o njem ni izjavil, in njegovim zagovornikom, ki so podali izjavo. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je zahtevana oseba državljan LR Kitajske, ki v tem postopku uporablja svoj jezik, zato je 28. 11. 2016 sodnemu tolmaču poslalo v prevajanje iz slovenskega v kitajski jezik odgovor vrhovnega državnega tožilca in spremni dopis Vrhovnega sodišča, prevod teh listin pa je prejelo 15. 12. 2016. Šele 16. 12. 2016 je Vrhovno sodišče prevod omenjenih listin lahko vročilo zahtevani osebi.

B.

5. Zagovorniki zahtevane osebe v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da preiskovalni sodnik ni ugotovil utemeljenega suma, da je tujec storil očitani kaznivi dejanji, temveč je o njem le sklepal. Nadalje izpostavljajo, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu po njihovem stališču niso navedena konkretna dejstva in dokazi, da je tujec storil očitani kaznivi dejanji. Poleg tega zagovorniki uveljavljajo kršitev tujčeve pravice do izjave, saj ga preiskovalni sodnik pred odreditvijo pripora v nasprotju z določbama sedmega in osmega odstavka 524. člena ZKP ni zaslišal. V času odreditve začasnega ekstradicijskega pripora sodišče še ni moglo presojati utemeljenosti suma. Po prepričanju zagovornikov se tujec zato ni mogel izreči o očitkih, da je storil kaznivi dejanji, pa tudi ne o dokazih, na podlagi katerih se zahteva njegova izročitev. Sklepno zagovorniki še navajajo, da je podana absolutna ovira za izročitev tujca, saj v primeru izročitve obstaja realna možnost mučenja.

6. Po tretjem odstavku 524. člena ZKP preiskovalni sodnik, če prošnja za izročitev ustreza pogojem iz 523. člena ZKP in so dani razlogi za pripor iz 201. člena ZKP, izda nalog, da se tujec pripre, oziroma stori druge ukrepe, da se zagotovi njegova navzočnost, razen če je že iz same prošnje očitno, da izročitev ni dopustna. V postopku izročitve se glede pripora smiselno uporabljajo določbe drugega odstavka 200., 202., 203. člena in 209. do 213.d člena ter 420. in 421. člena ZKP (četrti odstavek 524. člena ZKP). Preden preiskovalni sodnik sprejme katerega od omenjenih ukrepov, ugotovi tujčevo istovetnost, mu brez odlašanja naznani, zakaj in na podlagi katerih dokazov se zahteva njegova izročitev; nato pa zahteva od njega, naj navede, kar ima povedati v svoj zagovor (sedmi odstavek 524. člena ZKP). O zaslišanju in zagovoru se napravi zapisnik. Preiskovalni sodnik pouči tujca, da si sme vzeti zagovornika, ali mu ga postavi po uradni dolžnosti, če gre za kaznivo dejanje, za katero je obramba po tem zakonu obvezna, ali če je zoper tujca odrejen pripor (osmi odstavek 524. člena ZKP).

7. V obravnavanem primeru je policija na podlagi mednarodne tiralice, v kateri je bil med drugim tudi povzetek opisov kaznivih dejanj, storitev katerih se mu očita, tujcu A. A. odvzela prostost in ga privedla pred preiskovalnega sodnika. Slednji je 20. 9. 2016 na zaslišanju tujca poučil po določbah 4. člena ZKP, mu predočil navedbe v mednarodni tiralici in konkretna očitka o storjenih kaznivih dejanjih, po zaslišanju, v katerem je tujec podal pojasnila o zakonitosti njegovega bivanja v Republiki Italiji in o obiskih LR Kitajske, pa je zoper njega na podlagi 525. člena ZKP odredil tako imenovani začasni ekstradicijski pripor. O zakonitosti pravnomočnega sklepa o odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo XI Ips 38762/2016 z dne 27. 10. 2016. Po prejemu prošnje za izročitev s priloženimi listinami je preiskovalni sodnik z uvodoma navedenim sklepom zoper tujca odredil še tako imenovani klasični ekstradicijski pripor, vendar pa pred odreditvijo tega pripora preiskovalni sodnik tujca ni zaslišal. V prošnji oziroma peticiji za izročitev je LR Kitajska navedla tujčeve osebne podatke, obširno obrazložila kriminalna dejanja, ki se mu očitajo, pravno podlago (določbe kazenskega zakonika LR Kitajske), razloge za pristojnost kitajskega sodišča, roke za zastaranje kazenskega pregona ter pogoje in omejitve za znižanje kazni in pogojni odpust, priložila pa je tudi „odločitev o odobritvi aretacije“, nalog za aretacijo in mednarodno tiralico Interpola, evidenco odhodov in vstopov tujca na kitajsko ozemlje ter evidenco gospodinjstva. Zunajobravnavni senat, ki je zavrnil pritožbo tujčevih zagovornikov, je v izpodbijanem sklepu na podlagi podatkov iz prošnje za izročitev obširno obrazložil očitke o storjenih kaznivih dejanjih ter na podlagi evidence vstopov na kitajsko ozemlje zavrnil tujčeve navedbe, podane v zagovoru pred odreditvijo začasnega ekstradicijskega pripora. Zunajobravnavni senat ni sprejel navedb obrambe o potrebnosti ponovnega zaslišanja tujca, saj ga je preiskovalni sodnik med zaslišanjem pred odreditvijo začasnega ekstradicijskega pripora seznanil z razlogi za odvzem prostosti, v prošnji za izročitev pa sta očitani kaznivi dejanji zgolj podrobneje opisani. Tako tujec kot njegova zagovornica sta imela možnost vpogledati v spis, kar je slednja tudi večkrat storila.

8. Pravica zahtevane osebe, da se pred odreditvijo (klasičnega) ekstradicijskega pripora ali sprejetjem drugega ukrepa za zagotovitev njegove navzočnosti v izročitvenem postopku izjavi o procesnem gradivu in navede, kar ima povedati v svoj zagovor, izhaja tako iz izrecne določbe sedmega odstavka 524. člena ZKP kot tudi iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Eden od izrazov te pravice je tudi pravica do izjave, ki vsaki stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic. Stranki v postopku je treba zagotoviti možnost, da se izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki je pomembno za odločitev sodišča. Dolžnost zaslišati zahtevano osebo izhaja tudi iz smiselne uporabe 203. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 524. člena ZKP, po kateri mora preiskovalni sodnik tistega, ki mu je bila odvzeta prostost in je bil pripeljan pred preiskovalnega sodnika, zaslišati. V obravnavanem primeru se je tujec imel možnost seznaniti s prošnjo za izročitev in priloženo dokumentacijo šele, ko je sodišče prošnjo prejelo. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je preiskovalni sodnik tujca zaslišal 20. 9. 2016, policija pa je izročitveno dokumentacijo poslala sodišču 24. 10. 2016. Poleg tega se izpodbijani pravnomočni sklep v odločilni meri opira na podatke, zajete v izročitveni dokumentaciji in ne temelji zgolj na navedbah, ki jih vsebuje mednarodna tiralica. Zato ni utemeljeno stališče zunajobravnavnega senata, da je bilo tujcu vse procesno gradivo znano že ob odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora. S tem, ko sodišče tujca pred odreditvijo klasičnega ekstradicijskega pripora ni zaslišalo, mu je odvzelo možnost, da bi se izjavil o vsem procesnem gradivu, na katerem temelji izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi klasičnega ekstradicijskega pripora. S tem je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s sedmim odstavkom 524. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

9. Ob ugotovitvi, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti tujčevih zagovornikov in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavilo ter zadevo vrnilo preiskovalnemu sodniku v novo odločanje. Slednji bo moral tujca nemudoma zaslišati in odločiti o odreditvi pripora oziroma drugem ukrepu za zagotovitev tujčeve navzočnosti v izročitvenem postopku. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka in razveljavitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa Vrhovno sodišče ni presojalo preostalih v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev.

Datum zadnje spremembe:

09.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 26836/2016-153
• Sodba I Ips 379/2002, enako tudi XI Ips 26836/2016-103
• VSRS Sodba XI Ips 47551/2016