VSRS Sodba in Sklep VIII Ips 257/2016

Jedro

Tudi obstoj delovnega razmerja je bil vezan na obstoj mandata glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, čas trajanja mandata. Torej je sprejem sklepa o razrešitvi hkrati pomenil tudi prenehanje delovnega razmerja, ker je s predčasno razrešitvijo prenehal tudi razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ker za prenehanje delovnega razmerja zadošča sprejem sklepa o razrešitvi glede na izrecno določbo v aneksu, je utemeljeno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je bilo prenehanje delovnega razmerja tožnika vezano na samo dejstvo razrešitve.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki obračunati odpravnino v višini 33.820,00 EUR bruto, odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek in zavrnilo, kar je tožnik zahteval v podrednem tožbenem zahtevku več in drugače, in sicer odpravnino brez odvedbe davkov in prispevkov. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožniku nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča, zahtevek za priznanje delovnega razmerja do odločitve sodišča in zahtevek za reparacijo ter zahtevek za denarno povračilo namesto reintegracije. Zavrglo je tožbo glede primarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev, da za sprejem sklepa Državnega zbora RS z dne 20. 7. 2012, s katerim je bil tožnik razrešen s funkcije člana uprave A., niso bili podani razlogi za razrešitev.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in tožene stranke in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z zavrženjem tožbe glede primarnega tožbenega zahtevka. Navaja, da je za odločitev v obravnavanem sporu ključno predhodno vprašanje, ali je bila razrešitev tožnika zakonita. V primeru ugotovitve nezakonitosti sklepa o razrešitvi bi bilo namreč nezakonito tudi prenehanje delovnega razmerja. Zato gre v tem delu za odločitev o neobstoju pravice oziroma pravnega razmerja in ne zgolj za ugotovitev pravnega dejstva, kot sta to zmotno razlagali sodišči nižje stopnje. Sklicevanje na določbo 181. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je neutemeljeno, ker tožnik ni postavil samostojne ugotovitvene tožbe, ampak vmesni ugotovitveni zahtevek in torej ugotovitev nezakonitosti razlogov za razrešitev vezal na dajatveni zahtevek. Zato mu ni bilo treba posebej izkazovati pravnega interesa, ker je ta vezan na dajatveni zahtevek. Zaključek sodišča druge stopnje, da je bilo o sklep o razrešitvi tožnika že pravnomočno odločeno, ni utemeljen. V upravnem sporu je revizijsko sodišče odločilo, da sklep ni upravni akt, oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo. Ker sta sodišči preuranjeno zaključili, da tožnik ugotovitvenega zahtevka ne more uveljavljati v delovnem sporu, sta posledično preuranjeno zavrnili zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Na ta način je tožnik ostal brez sodnega varstva v delovnem sporu. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje v delovnem sporu prekinilo postopek in čakalo na odločitev v upravnem sporu, čeprav je nato tožbo tožnika v tem delu zavrglo. To pomeni sodbo presenečenja za tožnika in kršenje načela ekonomičnosti postopka. Razrešitev tožnika je bila samovoljna, brez obstoja z zakonom in pogodbo o zaposlitvi določenega razloga za predčasno razrešitev.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo in sklep samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah navedenih razlogov (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik je bil s sklepom Državnega zbora RS (v nadaljevanju DZ RS) z dne 20. 10. 2010 imenovan za člana uprave A. Prvi odstavek 18. člena Zakona o upravljanju kapitalskih naložb (v nadaljevanju ZUKN, Ur. l. RS, št. 38/2010 in naslednji) določa, da predsednika uprave in člana uprave ter predsednika in člane sveta agencije imenuje in razrešuje z večino vseh poslancev državni zbor na predlog vlade. Dne 29. 11. 2010 je z A. sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto člana uprave, za določen čas petih let oziroma za čas trajanja mandata pet let. Nato je sklenil še Aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, ki se je začel uporabljati 26. 10. 2011. Državni zbor RS je tožnika s sklepom z dne 20. 7. 2012 predčasno razrešil z mesta člana uprave. Zato ga je A. z istim dnem odjavila iz obveznih zavarovanj in mu posredovala obvestilo o tem. Z uveljavitvijo Zakona o slovenskem državnem holdingu je dne 28. 12. 2012 prenehala obstajati A., dejavnost in zaposlene pa je prevzela B. kot pravna naslednica.

8. Sodišči nižje stopnje sta zavrnili tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in v posledici tudi spremljajoče zahtevke. Priznali sta mu odpravnino v neto znesku in zavrgli tožbo v delu za ugotovitev, da za sprejem sklepa o razrešitvi tožnika s funkcije člana uprave niso bili podani razlogi.

9. Očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (in kršitve 22. in 25. člena Ustave RS) ni utemeljen, ker je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene očitke, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Tožnik v reviziji izraža nestrinjanje s presojo sodišč nižje stopnje glede zavrženja tožbe za ugotovitev, da za sprejem sklepa o njegovi razrešitvi s funkcije člana uprave niso bili podani razlogi. Navaja, da je postavil vmesni ugotovitveni zahtevek, ki je bil vezan na dajatveni zahtevek, zato mu ni bilo treba zatrjevati in izkazovati pravnega interesa. V vsakem primeru pa bi morali sodišči odločiti o zakonitosti razlogov za razrešitev kot o predhodnem vprašanju, ker je od tega odvisna presoja zakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

11. Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da za sprejem sklepa o razrešitvi tožnika s funkcije člana uprave niso bili podani razlogi, predstavlja zahtevek za ugotavljanje dejstev in ne pravnega razmerja ali pravice (181. člen ZPP), zato ne gre za vmesni ugotovitveni zahtevek. Ni utemeljeno stališče tožnika, da naj bi ugotovitev nezakonitosti razrešitve pomenila ugotovitev obstoja delovnega razmerja in naj bi zato šlo za odločanje o pravici ali pravnem razmerju. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor, da bi moralo sodišče v okviru predhodnega vprašanja ugotavljati, ali so bili podani razlogi za razrešitev tožnika, ker gre tudi pri predhodnem vprašanju za vprašanje obstoja pravice in pravnega razmerja. Tudi pri predhodnem vprašanju gre vedno za vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, razlogi za razrešitev pa niso ne eno ne drugo. Poleg tega vprašanje utemeljenosti razlogov za razrešitev ni odločilno za presojo v obravnavanem delovnem sporu (pojasnjeno v nadaljevanju).

12. Tožnik je bil s sklepom DZ RS imenovan za člana uprave. Pristojnost za imenovanje člana uprave A. je izrecno določena v prvem odstavku 18. člena ZUKN. Pogodbo o zaposlitvi je sklenil za določen čas, za čas trajanja mandata. Delovno razmerje mu je prenehalo s predčasnim potekom mandata zaradi predčasne razrešitve.

13. Tožnikova pogodba o zaposlitvi se je glede predčasnega prenehanja mandata in postopka razrešitve v 11. členu izrecno sklicevala na 20. člen ZUKN. Po tretjem odstavku navedenega člena ZUKN o predčasnem prenehanju mandata odloči DZ RS.

14. Navedeno pomeni, da je tožnikovo delovno razmerje nastalo na podlagi oziroma v posledici imenovanja s strani pristojnega organa, ki ga je imenoval na položaj. Tudi obstoj delovnega razmerja je bil vezan na obstoj mandata glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, čas trajanja mandata. Prenehanje delovnega razmerja je bilo v primeru predčasne razrešitve ali v primeru ukinitve A. izrecno predvideno v 2. členu aneksa. Torej je sprejem sklepa o razrešitvi hkrati pomenil tudi prenehanje delovnega razmerja, ker je s predčasno razrešitvijo prenehal tudi razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (77. člen ZDR). Tudi pravica do odpravnine, urejena v 2. člena aneksa, je predvidena v primeru predčasne razrešitve ne glede na razlog razrešitve. Ker za prenehanje delovnega razmerja zadošča sprejem sklepa o razrešitvi glede na izrecno določbo v aneksu, je utemeljeno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je bilo prenehanje delovnega razmerja tožnika vezano na samo dejstvo razrešitve. Ob tem vprašanje utemeljenosti razlogov za razrešitev ni odločilno oziroma niti ne more biti predmet presoje v obravnavanem delovnem sporu.

15. Poleg tega tudi ZUKN ne predvideva možnosti presoje razlogov za razrešitev v delovnem sporu. Določa le, da mora predsednika uprave, člana uprave, predsednika ali člana sveta državni zbor predhodno seznaniti o razlogih za razrešitev in mu dati možnost, da v roku osmih dni od seznanitve izrazi svoje mnenje o navedenih razlogih (tretji odstavek 20. člena ZUKN). Torej je zakon predvidel samo predhodni postopek pred razrešitvijo.

16. Ker v tem delovnem sporu vprašanje, ali so bili za sprejem sklepa o razrešitvi tožnika s funkcije člana uprave podani razlogi, ni pravno relevantno, preostale revizijske navedbe na drugačno presojo ne bi mogle vplivati in zato revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Ker gre v zvezi z zahtevkom, o katerem je bilo odločeno, za spor o prenehanju delovnega razmerja, v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Datum zadnje spremembe:

19.04.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 865/2017
• VSRS Sodba VIII Ips 5/2019
• VDSS Sklep Pdp 87/2017