VSRS Sodba in Sklep VIII Ips 228/2016

Jedro

Redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se vročata praviloma v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico ali z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu. Tožena stranka se je odločila za osebno vročitev in jo tudi izpeljala v skladu z določbami ZPP o osebni vročitvi. Niti ZDR-1 niti ZPP osebne vročitve po pooblaščenem vročevalcu ne izključujeta.

Ni pomembno, ali je tožena stranka imela splošni akt, ki bi vseboval navodilo, kako registrirati delovni čas oziroma ali je bila v pogodbi o zaposlitvi izrecno določena obveznost, da se prisotnost na delu registrira. Opredelitev v splošnem aktu na obstoj kršitve ne vpliva. Registracija delovnega časa je namenjena evidentiranju dejanskega prihoda na delo in odhoda z dela, torej dejanske prisotnosti, kakor tudi to, da lahko prisotnost na delu registrira le vsak delavec zase. Ravnanje v nasprotju s to zahtevo predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo se zavrže.

II. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2013, za vrnitev tožnice na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo, zakonskimi zamudnimi obrestmi in odvodom davkov in prispevkov. Zavrnilo je tudi „podredni“ zahtevek z enako vsebino, s to razliko, da se prizna trajanje delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, do tega dne pa tudi vse pravice iz delovnega razmerja in da se tožnici izplača denarno nadomestilo v znesku 73.573,14 EUR. Prav tako je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 3.000 EUR. Ugotovilo je, da je tožnica v obdobju od začetka leta 2012, do vključno avgusta 2013 z uporabo identifikacijskih kartic A. A. in B. B. registrirala njuno prisotnost na delu, čeprav ju tam v času, ki izhaja iz registracije delovnega časa, ni bilo. Presodilo je, da je s tem kršila obveznost iz prvega odstavka 33. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013), 34. člena ZDR-1, 36. člena ZDR-1 in 37. člena ZDR-1, v tožničinem ravnanju pa da je najti znake kaznivega dejanja goljufije iz 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS št. 55/2002 in naslednji), saj je lažno prikazovala prisotnost dveh delavcev na delu, iz česar je sklepalo na goljufivi namen pridobitve protipravne premoženjske koristi v višini vsaj njunih potnih stroškov, do katerih nista bila upravičena, saj na delo nista prišla. Ocenilo je, da njeno ravnanje predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da njeno ravnanje predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj je identifikacijska kartica za registracijo delovnega časa vezana na delavca, na katerega se glasi. Zahteva delodajalca, da kartico uporablja le delavec, na katerega se nanaša, je razumljiva sama po sebi in je zato registracija prisotnosti za druge delavce z uporabo njihove kartice v direktnem nasprotju z delodajalčevimi navodili. S tem, ko tožnica te zahteve ni spoštovala, je po presoji sodišča druge stopnje kršila osnovno obveznost iz delovnega razmerja, to je izpolnjevanje navodil in zahtev delodajalca (34. člen ZDR-1). Ne da bi ugotavljalo tudi obstoj znakov kaznivega dejanja je presodilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, hkrati pa je izpolnjen tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, to je nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da ji izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila pravilno vročena in je že zato nezakonita. Meni tudi, da ni bil dokazan odpovedni razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnici se je očitala storitev kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Znaki tega kaznivega dejanja niso bili dokazani niti ugotovljeni, zato naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Toženi stranki ni nastala nobena škoda, saj sta B. B. in A. A. vse svoje delo opravila. Tožnica tudi ni zlorabila svojega položaja in je delovala v skladu s 6. členom Pravilnika o notranji organizaciji dela na C., na podlagi katerega ima pristojnost razporejanja sodelavcev laboratorija in zagotavljanja ustrezne izrabe delovnega časa, odobravanja odsotnosti zaposlenih, organiziranje in vodenje strokovnega dela laboratorija itd. Zaključki, da teh pristojnosti ni imela, so po mnenju tožnice protispisni, zaradi česar očita sodiščema kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Doseženi rezultati A. A. izkazujejo, da je ves čas od začetka zaposlitve pri toženi stranki v celoti izpolnjeval svojo delovno obveznost in na delo prihajal tja, kjer je to obveznost imel. Prav tako je na različnih projektih delala B. B. Glede na to, da sta vse delo opravila, sta bila do plače z vsemi dodatki upravičena. Zato jima ni bilo nič neupravičeno izplačano. Ker tega, ali sta svoje delovne obveznosti izpolnila, sodišče ni ugotavljalo, mu revizija očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje tožnica navaja, da prisotnosti na delu niso registrirali vsi zaposleni, in da je ugotovitev, da je tožnica sama prihajala na delo, protispisna. Meni, da je izpoved odločilne priče C. C. neverodostojna. Zaslišane priče so izpovedale, da A. A. in B. B. poznajo in so ju videli prihajati na delo. Uporaba registrirne ure ni predpisana v nobenem notranjem aktu tožene stranke in tudi v pogodbi o zaposlitvi ni navedeno, da obstaja kakšna obveznost delavca v zvezi s tem. Navodilo delodajalca ne more imeti narave splošnega akta. Sodišču očita tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni presodilo navedb iz pripravljalne vloge z dne 27. 5. 2015, da je dejanski in resnični razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v tem, da je tožničina uspešnost motila tedanjega direktorja, ki je menil, da ni prostora za ženske v znanosti. Zato je zaključek, da odpoved ni bila posledica šikaniranja, protispisen. Navaja še, da registracija delovnega časa ni podlaga za obračun plač. Pri toženi stranki je obstajala ustaljena praksa, da se delo opravlja tudi na domu. Da tako delo odredi, je tožnica kot vodja laboratorija imela pristojnost. Narava raziskovalnega dela ne zahteva nujne stalne fizične prisotnosti in se je praksa dela na domu dopuščala in izvajala. V nadaljevanju revizija povzema izpovedi posameznih prič, iz katerih naj bi izhajalo, da je bilo dejansko stanje drugačno, kot je bilo ugotovljeno. Navaja tudi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je na večino revizijskih očitkov odgovorilo že sodišče druge stopnje, saj so enaki, kot v pritožbi.

5. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za nepremoženjsko škodo ni dovoljena, sicer pa je neutemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 3.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, ni dovoljena. Po 1. točki 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS 2/2004) je revizija dovoljena v premoženjskih individualnih delovnih sporih, v katerih je dovoljena revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. Pravdni postopek ureja ZPP, ki v drugem odstavku 367. člena določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Če revizija po tej določbi ni dovoljena, je dovoljena le, če jo v skladu s 367a. členom tega zakona dopusti sodišče (dopuščena revizija). Vrednost spora za plačilo odškodnine ne presega 40.000,00 EUR, revizija pa tudi ni bila dopuščena, zato je Vrhovno sodišče v tem delu revizijo na podlagi 374. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

8. Sicer revizija ni utemeljena.

9. Tožnica na več mestih očita sodišču prve in druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevana bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. To, kar revizija očita sodiščema pod navedenim revizijskim razlogom, namreč sploh ne more predstavljati absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pač pa gre zgolj za nestrinjanje z dokaznimi zaključki v zvezi s posameznimi vprašanji, kar pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Delno pa je ta očitek povezan tudi z uveljavljanjem zmotne uporabe materialnega prava, na kar bo odgovorjeno v nadaljevanju.

10. Tudi očitek „protispisnosti“ ni utemeljen. Tožnica v reviziji na več mestih sodišču očita protispisnost oziroma bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa tega očitka ne obrazloži v smislu citirane določbe. Če sodišče vsebino dokumentov ali izpovedi prič napačno tolmači (ji pripiše drugačen dokazni pomen), navedena postopkovna kršitev ni podana. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Protispisnost je namreč podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje medtem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov, izvedb dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi, podana je torej takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin in zapisnikov. Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Sodišče druge in prve stopnje nista napačno povzeli listin in zapisnikov o zaslišanjih v spisu, temveč sta na podlagi pravilnih povzetkov listin in zapisnikov naredili dokazno oceno, s katero pa se tožnica očitno ne strinja in jo zato izpodbija z revizijo. Ker je dokazna ocena rezultat ugotovljenega dejanskega stanja, je v reviziji ni dovoljeno izpodbijati.

11. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bil podan, ker sodišče ni zaslišalo priče D. D. v zvezi z domnevnimi dejanskimi in resničnimi razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob tem, da je sodišče ugotovilo zlorabo registrirnih kartic A. A. in B. B., s katerima je tožnica registrirala njuno prisotnost na delu, čeprav ju tam ni bilo, dejstva, ki naj bi se dokazovala z zaslišanjem navedene priče, niso bila odločilna. Zato z zavrnitvijo dokaznega predloga očitana bistvena kršitev ni podana.

12. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

13. Revizijsko stališče, da je odpoved nezakonita, ker naj bi bila vročena nepravilno, in sicer preko pooblaščenega vročevalca E. d.o.o., je zmotno. Po šestem odstavku 88. člena ZDR-1 se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, če ni v ZDR-1 določeno drugače. Redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se po drugem odstavku 88. člena ZDR-1 vročata praviloma v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico ali z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu. Tožena stranka se je odločila za osebno vročitev in jo tudi izpeljala v skladu z določbami ZPP o osebni vročitvi. Niti ZDR-1 niti ZPP osebne vročitve po pooblaščenem vročevalcu ne izključujeta. Določbe o osebnem vročanju, ki ga ureja 142. člen ZPP, so za vročevalca strožje od določb o vročanju s priporočeno pošiljko, sicer pa vsebujejo tudi vse zahteve vročanja s priporočeno pošiljko. Način vročanja s priporočeno pošiljko je urejen v 41. členu Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2, Ur. l. RS, št. 51/2009 in naslednji). Priporočene in vrednostne poštne pošiljke se vročajo naslovniku osebno na naslovu. Če to ni mogoče, se priporočena in vrednostna pošiljka vroči enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem poštnih pošiljk (drugi odstavek). Če poštne pošiljke zaradi odsotnosti ni mogoče vročiti osebi, ki ji je namenjena, pusti dostavljalec v hišnem predalčniku obvestilo, v katerem navede kraj prevzema in rok, v katerem se lahko prevzame poštna pošiljka (tretji odstavek). Če naslovnik poštne pošiljke ne prevzame v roku, določenem v obvestilu iz prejšnjega odstavka, se poštna pošiljka vrne pošiljatelju (četrti odstavek). Pooblaščeni vročevalec je skušal tožnici vročiti odpoved najprej 27. 9. 2013. Ker je tega dne ni našel na naslovu, ji je v hišnem predalčniku pustil obvestilo o prispelem pismu, s prošnjo, naj ga 30. 9. 2013 med 10. in 18. uro počaka na naslovu, vendar tožnice tudi tega dne ni bilo tam, zato ji je v skladu s tretjim odstavkom 142. člena ZPP pustil obvestilo z navedbo, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Ker tožnica pisanja v danem roku ni dvignila, je bilo pisanje 15. 10. 2013 puščeno v predalčniku. Opisani način zadosti vsem zahtevam vročanja pisanja s priporočeno pošiljko, zato je presoja sodišča druge stopnje, da je bila odpoved tožnici vročena 15. 10. 2013, pravilna.

14. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V odpovedi je tožnici očitala, da je z zlorabo kartic za registracijo delovnega časa sina A. A. in njegove partnerke B. B. lažno prikazovala njuno prisotnost na delu v prostorih tožene stranke, s čimer naj bi spravila toženo stranko v zmoto in jo tam pustila, ter s tem zapeljala, da je v škodo svojega premoženja tema delavcema obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in stroške za prihod na delo in prehrano, čeprav do tega nista bila upravičena. S tem naj bi huje kršila pogodbene in druge obveznosti in delovnega razmerja, njeno ravnanje pa naj bi imelo tudi znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

15. V postopku je bilo ugotovljeno, da so imeli tožnica, A. A. in B. B. skoraj celotno sporno obdobje (od januarja 2012 do septembra 2013) registriran enak čas prihoda na delo (ob 7.30) oziroma poslovni izhod ter enak čas izhoda oziroma največ za minuto razlike. Le ob dnevnih, ko tožnica ni imela registriranega časa prihoda in odhoda, oziroma je imela registrirano službeno pot, sta imela A. A. in B. B. zaveden dopust ali koriščenje ur. Iz izvedenih dokazov izhaja, da A. A. in B. B. v navedenem času na delo v prostore tožene stranke nista prihajala, oziroma nista prihajala ob urah, ki so bile registrirane. Njuno prisotnost na delu je v tem obdobju evidentirala tožnica, ki je vedno prihajala na delo sama. Priča C. C. je A. A. in B. B. skupaj s tožnico videl priti na delo le enkrat in sicer po izbruhu afere v avgustu 2013. Delo na domu A. A. in B. B. ni bilo odobreno, saj je tako delo lahko odobril le direktor. Nihče drug od zaposlenih svoje prisotnosti ni evidentiral na tak način, kot ga je evidentirala tožnica za A. A. in B. B. To so dejanske ugotovitve, ki jih z očitkom protispisnosti tožnica v reviziji ne more izpodbijati.

16. Ugotovitev, da je tožnica prihajala na delo sama, temelji na izpovedi ključne priče, varnostnika C. C. Samo zato, ker kot delavec Varnosti Vič opravlja delo na lokaciji tožene stranke že dolgo vrsto let, v njegovo verodostojnost sodišče utemeljeno ni podvomilo. Upravičeno je sledilo tistemu delu njegove izpovedi, iz katerega izhaja, da je videl tožnico na delo prihajati samo, običajno med 12.00 in 13.00 uro. Z drugimi deli njegove izpovedi to ni v nasprotju, sicer pa je tožnica sama navajala, da A. A. in B. B. na delo nista hodila vsak dan, ker naj bi imela delovne zadolžitve drugje. Že ob tem dejstvu je evidentiranje njune prisotnosti na delu vsak dan, in to od 7.30 ure dalje, neupravičeno. Če sta v resnici imela zadolžitve drugje in sta prihajala na delo v poznih urah (ob 11.00 uri ali kasneje), kar se med drugim poudarja tudi v reviziji, potem registracija ob 7.30 ni bila potrebna, oziroma je prikazovanje take prisotnosti lažno.

17. Navedba, da evidentiranje delovnega časa ni bilo obvezno oziroma je bilo nepotrebno, je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Ugotovljeno je namreč bilo, da je bila registracija delovnega časa pri toženi stranki obvezna, da je tožnica to vedela in da so se zaposleni navodila o tem držali. Ni pomembno, ali je tožena stranka imela splošni akt, ki bi vseboval navodilo, kako registrirati delovni čas oziroma ali je bila v pogodbi o zaposlitvi izrecno določena obveznost, da se prisotnost na delu registrira. Opredelitev v splošnem aktu na obstoj kršitve ne vpliva. Delodajalec ima pravico prisotnost na delu kontrolirati z uporabo registrirnih ur in za uvedbo tega organizacijskega ukrepa ni dolžan sprejeti posebnega akta. Zadošča, da so z zahtevo po registraciji delovnega časa delavci seznanjeni. Samo po sebi je umevno, da je registracija delovnega časa namenjena evidentiranju dejanskega prihoda na delo in odhoda z dela, torej dejanske prisotnosti, kakor tudi to, da lahko prisotnost na delu registrira le v vsak delavec zase. Ravnanje v nasprotju s to zahtevo predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

18. Zahteva delodajalca, da delavci opravljajo delo na točno določenem kraju, ni nerazumna ali prepuščena presoji vsakega delavca posebej. Ker gre za pravilo, mora biti vsaka drugačna ureditev - delo na domu ali izven prostorov delodajalca - izrecno dogovorjena ali odobrena. V tem primeru delo na domu A. A. in B. B. oziroma izven prostorov tožene stranke ni bilo dogovorjeno in odobreno. Da je bilo odrejanje dela na domu v pristojnosti tožnice, ni bilo ugotovljeno. Nasprotno, ugotovljeno je bilo, da je imel tako pristojnost le direktor tožene stranke, medtem ko je bilo v tožničini pristojnosti le odobravanje odsotnosti (6. člen Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest); ob odobreni odsotnosti pa delavec ne more registrirati prisotnosti na delu.

19. Revizijska trditev, da sta A. A. in B. B. vse delo opravila in da zato toženi stranki ni nastala škoda, ni bistvena za obstoj kršitve. Zato se revizijsko sodišče do obširnih navedb o tem, kaj vse sta v tem času delala, ne opredeljuje. Tudi sodišči nižjih stopenj se nista bili dolžni, saj ne gre za dejstva, ki bi bila odločilna. Tožnici se je očitala zloraba registrskih kartic in lažno prikazovanje prisotnosti na delu v prostorih delodajalca za A. A. in B. B., čeprav ju tam ni bilo. Da je to dejansko storila, je bilo ugotovljeno. Za obstoj kršitve tudi ni odločilno, ali je tožena stranka utrpela kakšno škodo, oziroma ali so podani vsi znaki kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Sodišče druge stopnje je namreč - drugače kot sodišče prve stopnje - na podlagi ugotovljenih dejstev presodilo, da je podan že obstoj odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato ni bilo dolžno presojati še, ali je podan tudi odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že eden od obeh odpovednih razlogov. Zato dejstvo, da se sodišče druge stopnje do obstoja znakov kaznivega dejanja goljufije ni opredeljevalo, ne privede do nezakonitosti odpovedi. Ker je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz obeh razlogov (po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1), že obstoj hujše kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je storjena naklepno ali iz hude malomarnosti, zadošča za presojo, da je bila izredna odpoved zakonita.

20. Po 34. členu ZDR-1 je delavec dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica ni spoštovala pravil o registraciji delovnega časa, saj je evidentirala prisotnost na delu v prostorih delodajalca za dva druga delavca, čeprav ju tam ni bilo. Zato je sodišče pravilno presodilo, da zloraba registrske kartice in lažno prikazovanje prisotnosti pomeni obstoj odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

21. Ob ugotovitvi, da je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je očitek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica šikaniranja, neutemeljen.

22. Na druge revizijske navedbe vrhovno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev o reviziji niso odločilne.

23. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep VIII Ips 274/2015
• VDSS sodba Pdp 1180/2010
• VDSS sodba Pdp 900/2015