VSRS Sodba VIII Ips 251/2016

Jedro

Tožnica je bila v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dne 26. 1. 2015, stara več kot 57 let in je uživala varstvo pred odpovedjo v skladu z določbo 114. člena ZDR-1, v zvezi z določbo 226. člena ZDR-1. Varstvo po tem členu ni absolutno, če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s prvim odstavkom 91. člena ali v skladu z 92. členom ZDR-1 (drugi odstavek 114. člena ZDR-1). Napačno je stališče, da bi sodišči morali presojati vse pogoje iz 91. člena ZDR-1, ki narekujejo ustreznost nove zaposlitve. Že če eden izmed njih ni izpolnjen, se ponujena zaposlitev ne šteje za ustrezno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene stroške odgovora na revizijo v znesku 257,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (s ponudbo nove pogodbe) z dne 26. 1. 2015. Tožnici je priznalo delovno razmerje za čas od 31. 5. 2015 do 27. 8. 2015 s pravicami iz delovnega razmerja, zmanjšanimi za prejeta mesečna nadomestila iz naslova zavarovanja za brezposelnost. Priznalo ji je tudi denarno povračilo v višini 70.948,10 EUR bruto in iz naslova dodatnega pokojninskega varčevanja od 31. 5. 2015 do 27. 8. 2015 po 25,04 EUR za vsak polni mesec oz. sorazmerni del tega zneska za obdobje od 1. 8. do 27. 8. 2015. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter toženki naložilo kritje svojih in tožničinih stroškov sodnega postopka. Presodilo je, da je bil poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen, vendar je bila tožnica v času odpovedi stara 57 let in je v skladu s 114. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) uživala posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi tega člena sicer ni bila absolutno varovana pred odpovedjo, v kolikor bi ji toženka ponudila novo ustrezno zaposlitev (v skladu z 91. členom ZDR-1), vendar ponujena nova zaposlitev s strani toženke ni bila ustrezna, saj ni bil izpolnjen kriterij enake izobrazbe. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tako nezakonita, delovnega razmerja pa zaradi porušenega medsebojnega zaupanja ni bilo mogoče nadaljevati. Sodišče je ocenilo, da primerno denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 predstavlja 15 mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil napačno uporabljen 91. člen ZDR-1 in posledično napačno ugotovljena neustreznost nove ponujene zaposlitve. Sodišče se namreč ni opredelilo do odločilnih okoliščin dejanskega stanja, ki vplivajo na uporabo te določbe. Toženki se zdi bistveno, da je tožnica tudi sama izrazila željo po zasedbi delovnega mesta v računovodstvu, ki zahteva nižjo stopnjo izobrazbe, kot jo ima, kar pomeni, da je z mestom z nižjo izobrazbo soglašala. Prostih delovnih mest z enako vrsto izobrazbe, kot jo ima tožnica (VII. stopnja), toženka ni imela. Ob utemeljenih razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (zaradi reorganizacije in slabega finančnega stanja) je bila toženka tako postavljena v brezizhoden položaj, ko ni mogla odpustiti delavke, ki je s funkcionalnega in finančnega vidika ni potrebovala. Ponujena nova zaposlitev je bila za nedoločen čas, v istem tarifnem razredu, v istem kraju, v istih poslovnih prostorih in za podobne naloge kot prejšnja. S tem v zvezi uveljavlja tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče ni opredelilo do vseh pogojev iz petega odstavka 91. člena ZDR-1, ki štejejo novo zaposlitev za ustrezno. Zaradi tega sodba v tem delu nima razlogov, odločilnih za presojo. Toženka se tudi ne strinja z odmerjeno višino denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sklicuje se na dejstvo, da je tožnica od 1. 12. 2015 zaposlena, da je sodišče zaključek o tožničini nezaposljivosti podalo na podlagi pomanjkljivih navedb in dokazil (očita kršitev razpravnega načela), ni pa upoštevalo dejstva, da ima tožnica dolgoletne izjemne delovne izkušnje in znanja, da je glede na višino preteklih mesečnih dohodkov upravičena do najvišjega nadomestila za brezposelnost in da ima zaradi tega gotovo tudi prihranke. Sodišče prejetega denarnega nadomestila ni ustrezno upoštevalo pri obračunu nadomestila plače in pri odmeri denarnega povračila. Ker sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in si v odločilnih dejstvih nasprotuje, saj sodišče ugotavlja, da je tožnica nezaposljiva in ne upošteva, da se je takoj po prvostopenjski sodbi zaposlila, je bila storjena tudi kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Na podlagi 375. člena ZPP je bila revizija poslana nasprotni stranki, ki se strinja s stališči sodišč nižje stopnje, opozarja na revizijske novote in revizijskemu sodišču predlaga, da zavrne revizijo kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica, ki je bila pri toženki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (na delovnem mestu „vodja FRS“), je bila s sklepom uprave z dne 12. 12. 2013 za določen čas (od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2017) imenovana za „vodjo področja“ in je sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. V tej je bilo določeno, da ji v primeru predčasne razrešitve direktorja 45. dan po tej razrešitvi poteče mandat in da se v tem primeru uporabi določba pogodbe o zaposlitvi, po kateri delavec ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta (in s tem nastopi razlog nesposobnosti), uprava pa delavki ponudi novo pogodbo za ustrezno delovno mesto (91. člen ZDR-1). Dne 12. 12. 2014 je bil direktor družbe razrešen, tožnica pa je prejela obvestilo, da ji bo 26. 1. 2015 potekel mandat in da ji bo ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Dne 26. 1. 2015 je prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto: „strokovni sodelavec v prodaji in nabavi“. Ponujene pogodbe ni podpisala in ji je delovno razmerje prenehalo 31. 5. 2015. Dne 23. 2. 2015 je vložila tožbo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob odpovedi je bila stara 57 let.

8. Neutemeljen je revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1). Prvi očitek glede kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša na pomanjkanje opredelitve glede vsakega posameznega pogoja, navedenega v petem odstavku 91. člena ZDR-1, zaradi česar naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče druge stopnje (že prej sodišče prve stopnje) se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ki so bistvena za pravno subsumpcijo dejanskega stanja pod določbo petega odstavka 91. člena ZDR-1. Slednji namreč kumulativno našteva pogoje, ki morajo biti hkrati izpolnjeni za ustreznost ponujene nove zaposlitve. V kolikor ni izpolnjen eden izmed njih, to zadošča za zaključek o neustreznosti ponujene zaposlitve. Drugi očitek iste kršitve se nanaša na pomanjkljivo obrazložitev sodišč glede višine denarnega povračila, vendar ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pojasnilo, katere so okoliščine, ki jih šteje za odločilne za odmero višine denarnega povračila (delovna doba pri toženki preko 30 let, starost tožnice nad 57 let, njena ekonomska izobrazba, zaradi česar so njene možnosti za zaposlitev glede na razmere na trgu minimalne, nizko nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in okoliščine nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi), te pa je potrdilo tudi sodišče druge stopnje.

9. Glede očitane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (2) revidentka kot konkretno nasprotje navaja, da sodba ne upošteva dejstva, da se je tožnica takoj po prvostopenjski sodbi zaposlila. Takšen očitek ni utemeljen. Dejstva, da je tožnica zaposlena, nista mogli upoštevati ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje. Toženka je podatke o zaposlenosti tožnice posredovala na sodišče po pritožbenem roku, ko je bila z navajanjem novih dejstev in dokazov že prekludirana. Sodišči nista zagrešili očitane kršitve, saj v razlogih sodbe o vsebini listin nista mogli napačno povzeti dejstva, za katerega sploh nista vedeli oziroma v času izdaje prvostopenjske sodbe sploh še ni obstajalo. Drugih konkretnih nasprotij med razlogi sodbe in vsebino listin v spisu revidentka ni navedla.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno ugotovili nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je bila v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dne 26. 1. 2015, stara več kot 57 let in je uživala varstvo pred odpovedjo v skladu z določbo 114. člena ZDR-1, v zvezi z določbo 226. člena ZDR-1. Varstvo po tem členu ni absolutno, če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s prvim odstavkom 91. člena ali v skladu z 92. členom ZDR-1 (drugi odstavek 114. člena ZDR-1). Za ustrezno novo zaposlitev pa 91. člen ZDR-1 šteje tisto, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in sklenjeno za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter s krajem opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. V nasprotnem primeru je starejši delavec še vedno varovan pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Napačno je revizijsko stališče, da bi sodišči morali presojati vse pogoje iz 91. člena ZDR-1, ki narekujejo ustreznost nove zaposlitve. Že če eden izmed njih ni izpolnjen, se ponujena zaposlitev ne šteje za ustrezno. V konkretnem primeru ni bil izpolnjen pogoj ravni in stopnje izobrazbe, zato sta sodišči nižje stopnje pravilno ugotovili neustreznost nove zaposlitve.

12. Prav tako se toženka neutemeljeno sklicuje na domnevno soglasje tožnice za zasedbo delovnega mesta z nižjo izobrazbo in na brezizhodno situacijo, ker tožnici kljub utemeljenemu poslovnemu razlogu ni smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi, drugega ustreznega delovnega mesta zanjo pa ni imela. Ta dejstva z vidika presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso pomembna. Zakonske določbe o tem, kakšno zaposlitev je tožnica dolžna sprejeti, da ne izgubi varstva pred odpovedjo, so namreč jasne. Tožnici ni bila ponujena ustrezna zaposlitev, zato ji je toženka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sicer pa je sklicevanje na navedeno dejstvo tudi zgrešeno, saj je povsem jasno, da se tožnica z novo zaposlitvijo ni strinjala, sicer bi novo ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisala.

13. Sodišči druge in prve stopnje sta določili ustrezno denarno povračilo glede na ugotovljeno dejansko stanje in tudi glede na materialno podlago, ki jo daje prvi odstavek 118. člena ZDR-1. Navedbe revidentke o tem, da se je tožnica po prvostopenjski sodbi zaposlila, ni mogoče upoštevati, saj tudi odločitev revizijskega sodišča (tako kot pritožbenega sodišča) ne more temeljiti na dejstvih, ki so nastala šele po sodbi sodišča prve stopnje. Tožnica je izpovedala, da intenzivno išče zaposlitev ter da je podala že več kot 30 vlog, vendar neuspešno in z odzivom, da je prestara. Izpovedala je tudi, da njeno nadomestilo za brezposelnost znaša minimalnih 670,00 EUR neto. Podala je tudi ustrezno trditveno podlago o svoji nezaposljivosti že v svoji prvi pripravljalni vlogi, tako da tudi zatrjevane kršitve razpravnega načela v tem kontekstu sodišči nista zagrešili. Dejstvo je tudi, da navedbam tožnice glede višine denarnega nadomestila in njeni nezaposljivosti toženka v postopku na prvi stopnji ni ugovarjala ali dokazovala nasprotnega. Ob ugotovljenem dejanskem stanju in odsotnosti ugovorov glede tožničine zaposljivosti s strani toženke je sodišče druge stopnje (podobno kot sodišče prve stopnje) lahko utemeljeno zaključilo, da so možnost za njeno zaposlitev minimalne in ji odmerilo denarno nadomestilo.

14. Sodišče druge stopnje je bilo vezano na navedbe, podane med postopkom na prvi stopnji in je tako potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Pritožbenih novot glede delovnih izkušenj tožnice, njenih morebitnih prihrankov, njenih življenjskih okoliščin in ugovorov glede ugotovljene višine prejetega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti pravilno ni upoštevalo. Naloga sodišča je, da določi primerno povračilo v okviru trditvene in dokazne podlage.

15. Napačne so navedbe revidentke, da je sodišče toženki naložilo 100 odstotno nadomestilo plače od 31. 5. 2015 do 27. 8. 2015 in poleg tega še denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1, brez upoštevanja nadomestila, ki ga je tožnica prejemala iz naslova brezposelnosti. Prvostopenjsko sodišče je od nadomestila plače za obdobje od 31. 5. 2015 do 27. 8. 2015 namreč odštevalo mesečna nadomestila, ki jih je toženka prejela iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

16. Sodišči druge in prve stopnje sta materialnopravno pravilno ocenili, da je primerno denarno povračilo za tožnico 15 povprečnih mesečnih plač (3). Pri tem sta ustrezno upoštevali vsa odločilna dejstva za odmero odškodnine, in sicer delovno dobo tožnice pri delodajalcu, njeno starost, poklic in izobrazbo ter njene zaposlitvene možnosti. Takšna presoja pravilno upošteva dejstvo, da je bila tožnica ob prenehanju delovnega razmerja stara več kot 57 let, da je večino svoje delovne dobe delala pri toženki in ima enolične delovne izkušnje s področja ekonomske izobrazbe. Poznana je tudi nasičenost trga dela, ki je še posebej težko dosegljiv starejšim delavcem (in kar upošteva tudi zakonodaja, saj starejše delavce posebej varuje pred odpovedjo). Upoštevane so bile tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pravice, ki jih je uveljavljala tožnica za čas do prenehanja delovnega razmerja. Oceno sodišča prve stopnje glede denarnega povračila je pravilno potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Okoliščine za znižanje denarnega povračila, na katere se v reviziji sklicuje toženka, torej niso utemeljene (4).

17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

18. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZZDSS-1. Tožnici mora toženka povrniti stroške njenega odgovora na revizijo v znesku 257,00 EUR (206,55 EUR za odgovor na revizijo; 4,13 EUR za materialne stroške in 46,34 EUR za DDV).

----

(1) Bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

(2) Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

(3) Primerjaj z sodbo in sklepom VSRS VIII Ips 253/2013 z dne 13. 5. 2014.

(4) Toženka v nasprotju z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi z znižanjem denarnega povračila ne ne izstavlja in ne uveljavlja tega, da je tožnici ponudila drugo (sicer neustrezno) zaposlitev, ki jo je tožnica odklonila in da bi prav to moralo vplivati na višino denarnega povračila. Zato revizijsko sodišče te okoliščine, ki bi sicer lahko bila pomembna pri odmeri denarnega povračila, ni moglo in smelo upoštevati.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba in sklep VIII Ips 86/2017
• Sodba VIII Ips 82/2007
• Sodba VIII Ips 179/2010, enako tudi VIII Ips 47/2011