VSRS Sodba in Sklep VIII Ips 46/2017

Jedro

Revizijsko sodišče se do obširnih navedb glede nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne opredeljuje in se tudi ne more ponovno opredeliti. V posledici pravnomočne odločitve o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2012 je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da tožnica do regresa za leto 2013 in 2014 ni upravičena. Regres za letni dopust lahko pripada le delavcu, ki je v delovnem razmerju.

Zavrženje tožbe (kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje iz razloga nedospelosti terjatev) za stranko ni neugodnejše od zavrnitve zahtevka. Zavrženje (ne glede na to ali je odločitev sodišča pravilna) nima učinka vsebinske pravnomočnosti (res iudicata).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna obračunati in plačati regres za letni dopust za leto 2013 in 2014, oba v vrednosti 484,40 EUR bruto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter naložilo vsaki stranki svoje stroške postopka. Nadalje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun bruto plače za čas trajanja določb Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj.) oziroma za obračun pripadajoče plače v višini, ki bi jo tožnica prejemala, če tega začasnega ukrepa ne bi bilo, izplačilo vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja in izplačilo jubilejne nagrade za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženki. Del tožbe z zahtevkom, ki se je nanašal na izplačilo regresa za leto 2015 in za vsako nadaljnje leto, je sodišče prav tako zavrglo.

2. Sodišče prve stopnje je v zadevi med istima strankama s sodbo I Pd 1219/2012 dne 18. 3. 2014 že odločilo, da je bil sklep z dne 1. 8. 2012 o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnice nezakonit in je tožnici delovno razmerje prenehalo 31. 8. 2012 in ne 31. 7. 2012, da jo je toženka dolžna za avgust 2012 prijaviti v obvezno zavarovanje, ji za ta mesec obračunati bruto plačo, povečano za dodatek za delovno dobo ter ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je zahtevek zavrnilo, postopek pa je s sklepom ustavilo v delu, ki se je nanašal na regres za letni dopust. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 614/2014 z dne 10. 7. 2014 delno zavrnilo pritožbo tožnice, sklep o ustavitvi postopka pa razveljavilo v delu, v katerem je bilo odločeno o regresu za letni dopust po letu 2012 in zadevo v tem delu vrnilo v ponovno sojenje. Revizija zoper drugostopenjsko sodbo je bila zavrnjena (sodba VIII Ips 213/2014 z dne 24. 3. 2015). Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku glede na pravnomočno odločitev o nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, datumu prenehanja delovnega razmerja ter pravicah do plačila plač do in po 31. 8. 2012, del tožbe z zahtevkom, ki se je nanašal na ponovno izplačilo plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja zavrglo. Glede na to, da je tožnici delovno razmerje 31. 8. 2012 prenehalo, ji regres za letni dopust za leto 2013 in 2014 ni pripadal, saj ni bila več v delovnem razmerju in je ta zahtevek zavrnilo. Tožbo z zahtevkom za regres za letni dopust za leto 2015 in vsa nadaljnja leta je sodišče štelo za preuranjeno in jo v tem delu zavrglo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo ter sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje o zahtevkih iz naslova izplačila plač, drugih prejemkov iz delovnega razmerja ter regresa za letni dopust za leti 2013 in 2014. V zvezi z odločitvijo o zahtevku za regres za letni dopust za leto 2015 in nadaljnja leta je navedlo, da bi bil lahko zahtevek v tem delu zavrnjen. Sklep sodišča prve stopnje je kljub temu obdržalo v veljavi, saj je zavrženje za tožnico ugodnejše od zavrnitve zahtevka, hkrati pa takšen sklep ne vpliva na vsebinsko odločitev glede izplačila regresa.

4. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica. Uveljavlja kršitev 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.). Navaja, da je bilo z odločitvijo o zavrženju tožbe z zahtevkom za plačilo regresa za letni dopust za leto 2015 in za vsa nadaljnja leta poseženo v njeno pravico do meritorne odločitve s strani sodišča. Pritožbeno sodišče je namreč pojasnilo, da bi lahko sodišče ta zahtevek zavrnilo. Vendar zaradi dejstva, da je zavrženje ugodnejše od zavrnitve, in ker na vsebinsko odločitev zavrženje ne vpliva, ni poseglo v prvostopenjsko odločbo. S takšno odločitvijo je sodišče tožnici zagotovilo le pravico do sodnega varstva v njenem formalnem smislu - kot pravico do dostopa do sodišča, ni pa ji zagotovilo učinkovite in celovite vsebinske kontrole, s čimer bi pridobila odločitev, ki je lahko predmet nadaljnje sodne presoje in ji ne bi bilo treba ponovno vlagati pravnih sredstev. Ne razume stališča, da sodišče cepi regresni zahtevek kot denarni zahtevek od ostalih vtoževanih denarnih zahtevkov, ki so bili že zavrnjeni. Vsi ti zahtevki so odvisni od ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, o čemer je bilo že odločeno. Glede na to, da je tudi odločitev o zavrnitvi izplačila regresa za letni dopust za leti 2013 in 2014 vezana na ugotovitev o (ne)zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tožnica obširno izpodbija tudi to ugotovitev, ki je bila podlaga za sodbo I Pd 1219/2012 dne 18. 3. 2014. V tem kontekstu uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka tudi v povezavi z zavrnitvijo predloga za postavitev vprašanja v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU) po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU, Ur. l. EU, št. 2016/C 202 in nadalj.). Podrobno argumentira, zakaj meni, da je bila odločitev sodišča v prvem postopku o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja napačna in pojasnjuje, da je nepravilna tudi odločitev Ustavnega sodišča U-I-142/2012 z dne 14. 11. 2013, na katero so se sodišča v prvem postopku sklicevala.

5. Na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 in nadalj.) je bila revizija poslana nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Revizijskemu sodišču predlaga, da zavrne revizijo kot neutemeljeno.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (sklep) samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožnica je revizijo vložila zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje, vendar iz revizije ne izhaja, da izpodbija tudi odločitev sodišča o zavrženju tožbe v zvezi z zahtevkom za izplačilo plač in prejemkov iz delovnega razmerja ter jubilejne nagrade (tj. odločitev sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v prvem odstavku sklepa). Izpodbija le odločitev o zavrnitvi zahtevka za regres za letni dopust za leti 2013 in 2014 in zavrženju dela tožbe v zvezi z zahtevkom za regres za letni dopust za leto 2015 in nadaljnja leta. V tem obsegu jo je presojalo tudi revizijsko sodišče.

9. Izpodbijanje sodbe sodišča druge stopnje zaradi zmotne materialno pravne presoje sodišča druge stopnje o zavrnitvi zahtevka za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2013 in 2014 ni utemeljeno. Revidentka utemeljuje napačno materialno presojo o zavrnitvi tega zahtevka zgolj z navedbo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita, vendar glede te odločitve že obstaja pravnomočna sodba, revizija zoper to sodbo pa je bila zavrnjena (sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 213/2014 z dne 24. 3. 2015, v povezavi s sodbo in sklepom Višjega delavnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 614/2014 z dne 10. 7. 2014 ter sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1219/2012 z dne 18. 3. 2014). Revizijsko sodišče se do obširnih navedb glede nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne opredeljuje in se tudi ne more ponovno opredeliti. V posledici pravnomočne odločitve o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z 31. 8. 2012 je sodišče druge stopnje tudi pravilno odločilo, da tožnica do regresa za leto 2013 in 2014 ni upravičena. Regres za letni dopust lahko pripada le delavcu, ki je v delovnem razmerju (glej 131. člen ZDR-1 v povezavi s 159. - 163. člena ZDR-1).

10. Povsem nepotrebne in nepomembne so tudi navedbe tožnice, ki se nanašajo na zavrnitev predloga za postavitev vprašanja v predhodno odločanje SEU po 267. členu PDEU, saj se te navedbe lahko nanašajo le na zahtevek v zvezi z nezakonitostjo sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno (in odločeno tudi o reviziji), nimajo pa prav nobenega pomena za odločanje o še preostalih zahtevkih.

11. Tožnica izpodbija tudi sklep sodišča druge stopnje, s katerim je sodišče zavrnilo njeno pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe v zvezi z zahtevkom za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2015 in vsako nadaljnje leto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklep izpodbija le zato, ker bi moralo po njenem mnenju sodišče tudi ta zahtevek zavrniti. Zavrženje tožbe (kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje iz razloga nedospelosti terjatev) za stranko ni neugodnejše od zavrnitve zahtevka. Zavrženje (ne glede na to ali je odločitev sodišča pravilna) nima učinka vsebinske pravnomočnosti (res iudicata). Tožnica še vedno lahko doseže meritorno odločitev. Zato revizijsko sodišče tudi ne ugotavlja razlogov za ugoditev reviziji v tem delu.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 857/2015
• VDSS sodba Pdp 1124/2015
• VDSS sodba Pdp 992/2010