VSRS Sklep VIII Ips 178/2016

Jedro

Kdaj delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja dejansko ugotovitev, vendar se v zvezi s tem ni mogoče izogniti in spregledati tudi pravne opredelitve posameznih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca iz 110. člena ZDR-1, saj je tudi ta opredelitev lahko pomembna pri presoji tega, kdaj je delodajalec takšen razlog ugotovil. Ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja seznanitev z dejansko podlago oziroma dejstvi, ki omogočajo subsumpcijo dejstev pod pravno normo - v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago odpovednega razloga nanašajo na vse bistvene okoliščine, ki, če so podane, omogočajo sklep o obstoju odpovednega razloga. Ne predstavlja pa ugotovitev razloga za odpoved ugotovitev nekih obrobnih oziroma dodatnih dejstev ali opravičil za ravnanje delavca, ki sama po sebi niso pomembna za opredelitev in s tem ugotovitev odpovednega razloga.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 4. 2014, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 28. 4. 2014, poziv na delo, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja ter povrnitev stroškov postopka. Sodišče je ugotovilo, da je toženka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi petih kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, vendar je presodilo, da sta podani le druga in peta kršitev. Druga kršitev se nanaša na to, da je tožnik 9. 12. 2013 sprejel odločitev o plačilu sredstev delovne uspešnosti iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu, za katero ni imel pravne podlage, peta kršitev pa na neopravičen izostanek od 18. 2. do 28. 2. 2014. V zvezi z obema kršitvama se je postavilo tudi vprašanje poteka subjektivnega roka za odpoved, zlasti zato, ker je bilo vabilo na zagovor tožnika z opisom kršitev podano 5. 3. 2014, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa šele 11. 4. 2014. V zvezi z drugo kršitvijo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so januarja in februarja 2014 obstajali le indici o kršitvi in je predsednik sveta A. A. za razčiščevanje teh vprašanj zadolžil vršilca dolžnosti B. B. Nato je sodišče ocenilo, da se je A. A. šele z zagovorom tožnika seznanil z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi; tožnik naj bi namreč tedaj pojasnil, zakaj je sprejel odločitev o izplačilu delovne uspešnosti in katere akte je pri tem upošteval. Podobno je sodišče obrazložilo tudi v zvezi s pravočasnostjo pete očitane kršitve (za katero je ugotovilo, da je podana), in sicer da se je A. A. seznanil z izostankom tožnika šele z zagovorom, kar naj bi dokazovalo tudi dejstvo, da je toženka predhodno očitano kršitev v zvezi s tožnikovim izostankom „utesnila“.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje pritožbene stroške. V zvezi z drugo očitano kršitvijo je obrazložilo, da je subjektivni rok za odpoved začel teči z zagovorom tožnika, ker je v zagovoru pojasnil, zakaj je sprejel odločitev o izplačilu delovne uspešnosti. Navedlo je, da na podlagi podobne vsebine vabila in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče avtomatično sklepati, da naj bi se toženka seznanila z očitano kršitvijo že ob sestavi vabila na zagovor 5. 3. 2014 Tožnik je namreč šele ob zagovoru pojasnil, da je izplačilo delovne uspešnosti opravil na podlagi sklepa, ki ga je sprejel 9. 12. 2013 in da toženka ni sprejela internega akta, iz katerega bi izhajali kriteriji za razdelitev izplačil med delavce. Tudi v zvezi s peto kršitvijo se je strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje, da se je toženka (oziroma zanjo upravičena oseba) na zagovoru tožnika seznanila z očitano kršitvijo - ker se je tožnik takrat do kršitve opredelil, to pa izhaja tudi iz vsebine in primerjave vabila na zagovor ter izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženka mu je namreč v vabilu očitala tudi, da je ni obvestil o svoji odsotnosti, na podlagi tožnikovega zagovora pa je konkretizirala tudi očitke v zvezi z neupravičeno odsotnostjo; šele v odpovedi pogodbe se toženka sklicuje na obrazec, ki ga je tožnik izpolnil za koriščenje nadur. A. A. ni mogel vedeti tudi za neupravičenost koriščenja tožnikove odsotnosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišča druge oziroma tudi prve stopnje. Med drugim navaja, da se delodajalec lahko z razlogom za odpoved celostno seznani že pred zagovorom, to pa je treba ugotavljati v vsakem konkretnem primeru. Če delodajalec v zagovoru ne izve nobenega novega dejstva oziroma ga sploh ne bi mogel izvedeti, rok za izredno odpoved ne more teči od delavčevega zagovora. Takšen je tudi obravnavani primer; zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Vsebina zagovora dejansko in pravno ni vplivala na odločitev toženke za izredno odpoved. Zaradi avtomatizma pri določanju zagovora kot trenutka seznanitve z razlogi za izredno odpoved tožnik uveljavlja kršitev iz 1. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), ki je sicer ne specificira, in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišči nista opredelili do relevantnih navedb in dokazov tožnika. Nato navaja, da toženka pred izredno odpovedjo ni bila seznanjena le z določenimi indici, temveč v njeni sferi znanimi dejstvi glede neobstoja internega akta toženke za plačilo delovne uspešnosti. Tožnik je v pritožbi izpostavil, da toženka ni navedla ničesar v zvezi z indici in da sicer ni šlo za indice, temveč seznanjenost s konkretnimi objektivno ugotovljenimi dejstvi, da A. A. v zvezi z indici ni vedel povedati nič konkretnega itd., sodišče druge stopnje pa se do njegovih pritožbenih navedb ni opredelilo konkretno, temveč jih je pavšalno zavrnilo. To predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja tudi na vsebinsko enakost vabila na zagovor in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar kaže na to, da se je toženka že pred zagovorom seznanila z vsemi pomembnimi dejstvi. Tudi iz njegovega pisnega zagovora toženka ni izvedla ničesar novega ali drugačnega, česar ne bi že poznala. Zagovor je bil zgolj potrditev, da pri toženki ni bilo posebnega internega akta, ki bi določal kriterije za izplačilo delovne uspešnosti. V zvezi s peto očitano kršitvijo podobno navaja, da je toženka vsa relevantna dejstva navedla že v vabilu na zagovor in že v vabilu navedla, da je bila odsotnost neupravičena ter navedla pravne razloge za to. Tega ni v ničemer spremenil obrazec o izkoriščanju ur, navedbe sodišča druge stopnje, da naj bi v zagovoru izvedela za neupravičeno odsotnost, pa so v nasprotju s podatki iz listin v spisu, kar predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obenem se sodišče druge stopnje ni opredelilo do navedb tožnika v pritožbi. Izpovedi A. A. in B. B. ni presojalo z vidika izpovedi tožnika in listinskih dokazov, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z obema kršitvama uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. V zvezi z drugo kršitvijo navaja, da naj bi interni akt za izplačilo delovne uspešnosti predstavljal že sklep z dne 9. 12. 2013 in sklepi o izplačilu posameznim delavcem, kriteriji za izplačilo pa so bili pravično določeni - v skladu z uspešnostjo posameznega delavca. Zmotno naj bi bilo tudi stališče glede neupravičene odsotnosti, saj je njegova pogodba o zaposlitvi kot pogodba s poslovodno osebo še vedno veljala, vključno s pravico do koriščenja presežka ur. Koriščenja ur mu ni bilo treba napovedati, to pa se ni spremenilo niti po prenehanju mandata. Tudi pravilnik o delovnih razmerjih toženke ni veljal za tožnika.

4. V odgovoru na revizijo toženka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Navaja, da je trenutek seznanitve delodajalca z vsemi relevantnimi razlogi za izredno odpoved dejansko vprašanje, ki ga ni mogoče uveljavljati kot revizijski razlog itd.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Pritožbeno sodišče je tudi dovolj jasno odgovorilo na pritožbene navedbe tožnika in navedlo razloge za zavrnitev njegovih pritožbenih navedb, obenem pa ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče tudi ni bilo dolžno posebej in izrecno odgovarjati na prav vsako od pritožbenih navedb v zvezi z pravočasnostjo izredne pogodbe o zaposlitvi tožniku za drugo in peto očitano kršitev. V izpodbijani sodbi tudi ni nasprotja med tem, kar se glede odločilnih dejstev navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisi zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Obenem je treba pojasniti, da se navedena kršitev nanaša na napačno povzemanje vsebine listin in zapisnikov, torej je podana takrat, ko sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, kot jo imajo v resnici. Ne predstavlja pa te kršitve, če sodišče vsebino teh dokumentov napačno dokazno tolmači oziroma jim pripiše napačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, kar pa ne predstavlja dovoljenega revizijskega razloga. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi sicer se veliko revizijskih navedb nanaša prav na navedeni nedovoljeni revizijski razlog.

8. Pač pa revizijsko sodišče ugotavlja zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s presojo pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku.

9. ZDR-1 določa, da mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Kdaj delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja dejansko ugotovitev, vendar se v zvezi s tem ni mogoče izogniti in spregledati tudi pravne opredelitve posameznih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca iz 110. člena ZDR-1, saj je tudi ta opredelitev lahko pomembna pri presoji o tem, kdaj je delodajalec takšen razlog ugotovil. Ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja seznanitev z dejansko podlago oziroma dejstvi, ki omogočajo subsumpcijo dejstev pod pravno normo - v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago odpovednega razloga nanašajo na vse bistvene okoliščine, ki, če so podane, omogočajo sklep o obstoju odpovednega razloga. Ne predstavlja pa ugotovitev razloga za odpoved ugotovitev nekih obrobnih oziroma dodatnih dejstev ali opravičil za ravnanje delavca, ki sama po sebi niso pomembna za opredelitev in s tem ugotovitev odpovednega razloga. Ni odločilno, ali se delodajalec na zagovoru „celovito“ seznani z dogajanjem v zvezi z očitano kršitvijo (kot navaja sodišče prve stopnje), temveč je pomembno, kdaj se seznani s tistimi bistvenimi dejstvi, ki (že) zadoščajo za opredelitev in ugotovitev odpovednega razloga.

10. Običajno delodajalec ugotovi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi že pred vabilom na zagovor, s katerim delavca tudi pisno seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (drugi odstavek 85. člena ZDR-1). Že v pisni seznanitvi z opisanimi kršitvami mora namreč delodajalec dovolj jasno opredeliti očitana dejstva o odpovednem razlogu, torej so mu ta dejstva že poznana. Gre za dejstva, zaradi katerih sploh začenja „postopek“ izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj šele z dovolj jasno seznanitvijo z očitanimi kršitvami delavcu omogoči tudi ustrezni zagovor. Zato praktično le redko pride do tega, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šele ob zagovoru delavca (ali celo kasneje). Da je predvsem vabilo na zagovor s pisno seznanitvijo z očitanimi kršitvami običajno zadnji datum, od katerega se lahko šteje, da se je delodajalec seznanil z očitanimi kršitvami, je povsem jasno v primerih, ko se delavec sploh ne udeleži zagovora ali se noče zagovarjati. Seveda je v takšnem primeru očitno, da delodajalec ne more ugotoviti odpovednega razloga šele na dan predvidenega zagovora. Je pa tudi v drugih primerih, ko je zagovor opravljen, treba ugotoviti, ali je dejstva ob zagovoru delavca mogoče šteti za tako pomembna, drugačna ali nova, da upravičujejo sklepanje, da je delodajalec šele takrat ugotovil odpovedni razlog. Zato je tudi pri presoji glede datuma ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani delodajalca treba upoštevati, kdaj se je le-ta dejansko seznanil oziroma ugotovil tiste bistvene dejanske okoliščine, ne pa ostalih, ki predstavljajo dejansko podlago za ugotovitev odpovednega razloga.

11. Ob navedenem izhodišču za sklepanje o datumu ugotovitve razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne zadošča, da je delavec na zagovoru pojasnil nekatere svoje odločitve v zvezi z očitano kršitvijo; konkretno v zvezi z drugo kršitvijo, zakaj je sprejel odločitev o plačilu delovne uspešnosti in katere akte je pri tem upošteval (kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje) oziroma, da je na zagovoru pojasnil, da je izplačilo delovne uspešnosti opravil zgolj na podlagi sklepa, ki ga je sprejel 9. 12. 2013 in da tožena stranka ni sprejela nobenega internega akta, iz katerega bi izhajali kriteriji za dodelitev plač med delavce (kot je to navedlo sodišče druge stopnje). Bistveno je namreč primerjati vsebino vabila na zagovor (iz katerega npr. že izhaja, da bi za takšen sklep moral biti sprejet interni akt o delitvi sredstev itd.) in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter v tej smeri ugotavljati, ali je toženka res šele iz tožnikovega zagovora izvedela katero od tistih novih in bistvenih dejstev, na podlagi katerih je lahko ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

12. Enako velja za peto kršitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi v zvezi razlogi sodišč druge in prve stopnje v zvezi s pravočasnostjo odpovedi zaradi te kršitve revizijsko sodišče ugotavlja, da niso materialnopravno pravilni. Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pomembna celostna oziroma popolna razjasnitev dogodkov, ki so pripeljali do očitka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč seznanitev s tistimi bistvenimi okoliščinami, ki opredeljujejo posamezni odpovedni razlog. Ugotovitve odpovednega razloga torej ni mogoče enačiti s pridobitvijo dodatnih pojasnil oziroma ugotovitvijo dodatnih okoliščin v zvezi z očitano kršitvijo. Tudi ni mogoče šteti, da se te okoliščine lahko nanašajo na dejstva, za katera delodajalec ob zagovoru ugotovi, da niso podana in zato tudi kršitve ni (1). Sodišči, ki se sklicujeta prav na to, da na podlagi zagovora toženka tožniku ne očita več ene od prej očitanih kršitev, nimata utemeljenih razlogov za presojo, da je toženka šele ob zagovoru ugotovila razlog za izredno odpoved v zvezi z očitano peto kršitvijo. Sodišče druge stopnje se uvodoma pri tem sicer pravilno sklicuje tudi na vsebinsko primerjavo vabila na zagovor in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar v nadaljevanju te primerjave ne opravi in nepravilno navaja, kaj je bilo tožniku v vabilu na zagovor dodatno očitano. Navaja tudi, naj bi se toženka šele v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicevala tudi na obrazec, ki ga je izpolnil za koriščenje nadur, vendar se ta obrazec nanaša le na eno od prvotno očitanih kršitev, ne pa na kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Najmanj preuranjen je tudi zaključek, da „še ni mogoče zaključiti, da je A. A. vedel tudi za neupravičenost koriščenja prostih ur, kar je očitana kršitev“.

13. Zaradi navedenih nepravilnih materialnopravnih izhodišč in nekaterih materialnopravnih zaključkov sodišči druge in prve stopnje nista ugotovili in presojali vseh pomembnih dejstev, ki pa se v konkretni zadevi nanašajo predvsem na to, ali je toženka oziroma zanjo predsednik sveta ugotovil razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku že vsaj 5. 3. 2014 (ki je datum vabila na zagovor z opisom očitanih kršitev v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku), saj bi to pomenilo, da je bila izredna odpoved z dne 11. 4. 2014 podana po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka. Pri tej presoji sodišči predvsem nista opravili ustrezne primerjave razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki sta jih sicer ugotovili (in v obsegu kot sta jih ugotovili), z vabilom na razgovor ter seznanitvijo tožnika s kršitvami in v smislu opredelitve odpovednega razloga nista presojali, ali je zagovor res v čemerkoli spremenil ugotovitev o obeh razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje primerjati in analizirati predvsem opredelitev odpovednih razlogov v vabilu na zagovor in v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotoviti, ali je bil predsednik sveta toženke A. A. 5. 3. 2014, ko je podpisal vabilo na zagovor in seznanitev z očitanimi kršitvami, seznanjen z vsemi tistimi bistvenimi okoliščinami, ki opredeljujejo odpovedne razloge po prvem odstavku 110. člena ZDR-1, ali ne. Kot navedeno pri tem niso in ne morejo biti pomembna neka dodatna dejstva ali dodatna pojasnila, ki niti ne vplivajo na ugotovitev odpovednega razloga, temveč je pomembna le seznanitev s tistimi dejstvi, ki omogočajo ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

15. Na ostale revizijske navedbe revizijsko sodišče ne odgovarja, saj v posledici navedene odločitve niso odločilnega pomena.

16. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

----

(1) Če delodajalec od prej večjega števila očitanih kršitev delavcu ob njegovem zagovoru ugotovi, da nekatere od očitanih kršitev niso podane (ker dejstva, na podlagi katerih je sklepal na kršitev ne obstajajo), to že logično ne pomeni, da se je tudi z drugimi kršitvami seznanil oziroma ugotovil razlog za druge kršitve šele ob zagovoru delavca.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 298/2005
• Sodba VIII Ips 39/2006
• VDS sklep Pdp 1825/2003