VSRS Sodba XI Ips 48365/2016

Jedro

V odločbi o odreditvi pripora mora biti kaznivo dejanje, katerega storitve je obdolženec osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja.

Če je bila obdolžencu odvzeta prostost brez odločbe sodišča, mu mora biti sklep o priporu vročen v oseminštiridesetih urah, odkar mu je bila vzeta prostost. V primeru policijskega pridržanja se rok za vročitev sklepa o priporu računa od trenutka privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku ne glede na to, ali je preiskovalni sodnik zoper obdolženca odredil pridržanje po četrtem odstavku 203. člena ZKP ali pa ga je takoj zaslišal.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 17. 11. 2016 zoper obdolženca odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ugotovil je, da je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom z dne 24. 11. 2016 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik, zaradi, kot uvodoma navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijan sklep »razveljavi in pripor odpravi, ter predlog za odreditev pripora zavrne.«

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Podlaga za sklep o ponovitveni nevarnosti je zadostna, ukrep je skladen z načelom sorazmernosti. S preostalimi navedbami vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Skladno z določbo drugega odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora biti v odločbi o odreditvi pripora kaznivo dejanje, katerega storitve je obdolženec osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja. Šele, če je kaznivo dejanje dovolj določno opredeljeno, tako da se da ugotoviti, za kateri konkretni življenjski primer gre, je mogoče preizkusiti utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje.(1) Kaznivo dejanje, katerega storitve je osumljen obdolženec, je v sklepu o odreditvi pripora povsem jasno in zadostno opredeljeno pod točko 6 obrazložitve, zato so vložnikove navedbe, da je iz izpodbijanih odločb izostala konkretizacija obdolženčevih ravnanj, neutemeljene. To velja tudi za opis tretjega od štirih obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj, da je skupaj s sostorilci »od dne 1. 4. 2016 do 23. 4. 2016 pretihotapi[l] neugotovljeno količino prepovedano droge iz Španije v eno izmed evropskih držav. Neugotovljen dobavitelj je v Španiji priskrbel večjo količino prepovedane droge, kamor naj bi po navodilih obdolženca odpotoval B. T. V tovorno vozilo naj bi po predhodnem dogovoru med dobaviteljem in Ž. K. in nato v nadaljevanju med B. S. ter obdolžencem in st. mld. D. Š. na dogovorjeni lokaciji od do sedaj neidentificiranih oseb prevzel pošiljko prepovedane droge in jo nato uspešno pretihotapil v neugotovljeno državo v Evropi.« Stopnja konkretizacije obdolženčevega ravnanja je sicer nižja od stopnje konkretizacije preostalih treh izvršitvenih ravnanj, ki se očitajo obdolžencu, a je glede na fazo postopka zadostna.

6. Po tretjem odstavku 202. člena ZKP se sklep o priporu izroči tistemu, na katerega se nanaša takrat, ko mu je vzeta prostost, najpozneje pa v oseminštiridesetih urah, odkar mu je bila odvzeta prostost oziroma ko je bil priveden k preiskovalnemu sodniku. Iz te določbe izhaja, da če je bila obdolžencu odvzeta prostost brez odločbe sodišča, mu mora biti sklep o priporu vročen v oseminštiridesetih urah, odkar mu je bila vzeta prostost, pri čemer se začetek teka roka računa različno; če policija zoper obdolženca ni odredila pridržanja, teče ta rok od trenutka odvzema prostosti, v primeru policijskega pridržanja pa se oseminštirideseturni rok za vročitev sklepa o priporu računa od trenutka privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku ne glede na to, ali je preiskovalni sodnik zoper obdolženca odredil pridržanje po četrtem odstavku 203. člena ZKP ali pa ga je takoj zaslišal.(2) S tretjim odstavkom 202. člena ZKP je sicer predpisana le vročitev sklepa obdolžencu, ne pa tudi njegovemu zagovorniku, vendar ni dvoma, da mora biti tak sklep vročen tudi zagovorniku. To izhaja 1) iz načela kontradiktornosti,(3) predpisanega s 16. odstavkom ZKP, s katerim se tožilcu in obdolžencu zagotavlja položaj enakopravnih strank, 2) iz pravice obdolženca do obrambe z zagovornikom,(4) predpisane z drugo alinejo 29. člena Ustave, in 3) iz dejstva, da gre za položaj obvezne obrambe (drugi odstavek 70. člena ZKP). Priprtemu mora biti najkasneje v 24 urah po odreditvi pripora vročena obrazložena odločba (drugi odstavek 20. člena Ustave).

7. Zagovornik navaja, da je bil obrazložen sklep o odreditvi pripora zagovorniku vročen šele šest dni po izvedbi pripornega naroka in osem dni od »začetka pridržanja oz. pripora«, namesto da bi mu bil vročen v 48 urah po privedbi obdolženca k preiskovalnemu sodniku, kot je predpisano s tretjim odstavkom 202. člena ZKP. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da so policisti obdolžencu 15. 11. 2016 ob 6.56 odvzeli prostost in ga 16. 11. 2016 ob 18.30 privedli k preiskovalnemu sodniku, ki je zoper njega odredil pridržanje(list. št. 488). 17. 11. 2016 ga je zaslišal (list. št. 590), izvedel narok po 204.a členu ZKP (list. št. 605) in zoper obdolženca ob 14.25 odredil pripor. Preiskovalni sodnik je istega dne (17. 11. 2016) izdal obrazložen sklep o odreditvi pripora (list. št. 611) in tudi odredil njegovo vročitev. Obdolžencu je bil sklep vročen istega dne ob 23.55, zagovorniku pa šele 23. 11. 2016. Zagovornik je zoper ta sklep istega dne vložil pritožbo, ki jo je zunajobravnavni senat zavrnil kot neutemeljeno. Glede na to, da je bil obdolženec k preiskovalnemu sodniku priveden 16. 11. 2016 ob 18.30 (pripor je bil odrejen 17. 11. 2016 ob 14.25), bi moral biti sklep o priporu obdolžencu in njegovemu zagovorniku vročen, upoštevaje 48-urni rok iz tretjega odstavka 202. člena ZKP, na katerega se sklicuje vložnik, najkasneje 18. 11. 2016 ob 18.30. Obdolžencu je bil vročen pravočasno (17. 11. 2016), zagovorniku pa ne (23. 11. 2016). Vložnik navaja kršitev tretjega odstavka 202. člena ZKP, ne da bi pojasnil njen vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe. Pri uveljavljanju relativne bistvene kršitve iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP mora vložnik izkazati tudi njen vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe.(5) Vzročna zveza med kršitvijo določb kazenskega postopka in zakonitostjo pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora tako ni izkazana, zato zatrjevana bistvena kršitev ni podana. Navedba, da je bila obdolžencu s tem kršena pravica do pritožbe, ki je ni mogel vložiti v »predvideno hitrem času,« ne zadosti zahtevi po izkazu vpliva na zakonitost. Obdolžencu pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ni bila prekršena, saj je zunajobravnavni senat o zagovornikovi pritožbi meritorno odločil s sklepom z dne 24. 11. 2016.

8. Vložnik navaja, da v zvezi z izvršitvenim ravnanjem, opisanim »pod točko III.a vloženih aktov« (gre za prvo od štirih izvršitvenih ravnanj, očitanih obdolžencu, v zvezi z zasegom dne 28. 4. 2015 v Združenem kraljestvu) ni najti ne razlogov ne dokazov, ki bi se kakorkoli nanašali na obdolženca; edini dokaz je dejstvo, da je bil obdolžencem lastnik vozila, s katerim se je prevažala zasežena prepovedana droga. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sklep preiskovalnega sodnika, da je obdolženec zagotovil tovorno vozilo s priklopnikom in voznika, ki je v vozilo prevzel 25 kg kokaina in ga pretihotapil v dovrsko pristanišče, na straneh 4 – 7 (torej v delu, ki se izrecno nanaša na to izvršitveno ravnanje) sicer res nima razlogov, ki bi se neposredno nanašali na obdolženca (razen zaključka, da je priskrbel tovorno vozilo in voznika). Vendar iz nadaljnjih razlogov, zlasti na straneh 7 – 11 izhajajo dejstva, s katerimi je preiskovalni sodnik utemeljil drugo od štirih izvršitvenih ravnanj, očitanih obdolžencu (v zvezi z zasegom dne 29. 4. 2015 v Združenem kraljestvu). V povezavi teh razlogov z razlogi na straneh 4 – 7 (zlasti glede družb z omejeno odgovornostjo F. in N., njunih družbenikov, zastopnikov in dejanskih poslovodij in njihovih medsebojnih povezav) je utemeljen sum tudi glede prvega od štirih izvršitvenih ravnanj povsem zadostno obrazložen. Očitek vložnika o pomanjkljivih razlogih glede drugega od štirih izvršitvenih ravnanj ni utemeljen, saj so razlogi konkretni, razumni in za utemeljitev suma povsem zadostni. S preostalimi navedbami, s katerimi izpodbija oceno o utemeljenem sumu (povzemanje vsebine dokaznega gradiva; graja dokazne ocene; zatrjevanje, da dokazov ni ali da so nezadostni; zanikanje ugotovljenih dejstev), vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Vložnik navaja, da zunajobravnavni senat ni presodil pritožbenih navedb v zvezi s ponovitveno nevarnostjo, vendar ne pojasni, za katere navedbe točno gre. Glede na to, da je vsebina točke 9 obrazložitve sklepa senata prav presoja pritožbenih navedb v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti, je vložnikova navedba presplošna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Enako velja za trditev, da je bil voznik, ki mu je bila zasežena prepovedana droga, v Združenem kraljestvu pravnomočno oproščen obtožbe, zaradi česar naj bi bila izključena obdolženčeva krivda.

10. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Sodišče mora pri presoji, ali obstaja realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, upoštevati ne samo težo in okoliščine storitve kaznivega dejanja, ampak tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dotedanje življenje. Po ustaljeni sodni praksi je tako ponovitvena nevarnost kot priporni razlog podana tedaj, kadar je izkazana najmanj ena (objektivna) okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena (subjektivna) okoliščina, ki zadeva storilca. Te okoliščine pa morajo biti take narave, da kažejo na nevarnost, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.(6)

11. Vložnikova navedba, da v razlogih izpodbijanega sklepa ni izkazana niti ena okoliščina, razen teže kaznivega dejanja, ne drži. Preiskovalni sodnik je namreč (med drugim) ugotovil, da je obdolženec pri izvrševanju kaznivih dejanj pokazal veliko mero drznosti, vztrajnosti, trdovratnosti, iznajdljivosti, vodila ga je koristoljubnost. Ugotovil in upošteval je tudi način storitve kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih naj bi bila posamezna ravnanja izvršena. Okoliščine, na katere opozarja vložnik (neobsojenost, »le« štiri izvršitvena ravnanja, časovna oddaljenost, starost 65 let, spori znotraj hudodelske združbe, zatrjevani umik obdolženca iz hudodelske združbe), pa glede na težo kaznivega dejanja (neupravičen promet s 25 kg kokaina, 45 kg heroina, 89 kg konoplje in z neugotovljeno količino prepovedane droge) in obdolženčevo vlogo v hudodelski združbi (priskrbel naj bi tovorni vozili in voznike), niso take narave, da bi lahko omajale sklep o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Z obširno grajo dokazne ocene vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

----

(1) Sodbi Vrhovnega sodišča RS XI Ips 94184/2010-545 z dne 20. 1. 2011 in I Ips 221/2001 z dne 19. 7. 2001.

(2) Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 5961/2013-215 z dne 19. 3. 2013.

(3) Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 315/2004 z dne 18. 11. 2004, I Ips 144/2005 z dne 26. 5. 2005, in druge.

(4) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-431/14-11 z dne 17. 12. 2014.

(5) Sodba XI Ips 65944/2012-710 z dne 11. 4. 2013.

(6) Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 35458/2012-179 z dne 9. 8. 2012, tč. 14.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 315/2008
• Sodba I Ips 192/2004
• VSRS Sodba XI Ips 3483/2019