VSRS Sodba VIII Ips 321/2016


pomembnejša odločba

Jedro

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je Zavod RS za zaposlovanje tožniku neutemeljeno zavrnil prijavo. Kasnejša odločba o priznanju pravic na podlagi invalidnosti je namreč predstavljala nov naslov za prijavo v evidenco iskalcev zaposlitve, na katerega predhodna odločba zavoda o izbrisu iz evidence brezposelnih oseb ni mogla vplivati. Določba drugega odstavka 14. člena ZUTD namreč omogoča, da se pri zavodu zaradi pridobitve informacij o trgu dela in zaposlovanju ter pomoči pri iskanju zaposlitve lahko prijavijo tudi drugi iskalci zaposlitve, ki se po določbah tega zakona ne štejejo za brezposelne osebe. V takem položaju je bil tudi tožnik, ki se po določbah 8. člena ZUTD ni (več) štel za brezposelno osebo. Prepoved ponovnega vpisa po 130. členu ZUTD se nanaša le na vpis v evidenco brezposelnih oseb in evidenco oseb, vključenih v ukrepe aktivne politike zaposlovanja, ne pa tudi v evidenco iskalcev zaposlitve. Tudi 97. člen ZPIZ-1 ne določa izrecno obveznosti vpisa v evidenco brezposelnih oseb, pač pa zgolj prijavo pri zavodu. Ta obveznost pa je izpolnjena tudi z vpisom v evidenco iskalcev zaposlitve.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v višini 210,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 21 9846917 z dne 18. 8. 2015 in št. 9846917 z dne 28. 9. 2015 in tožniku od 12. 8. 2015 dalje priznalo pravico do nadomestila za invalidnost, toženi stranki pa naložilo, da o odmeri in izplačevanju nadomestila izda posebno odločbo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili določbo 97. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1) (v nadaljevanju ZPIZ-1) v zvezi z zakonsko zahtevo prijave pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod). Zgolj javljanje ali poskus prijave naj ne bi pomenil vzpostavitev določenega pravnega položaja, ki naj bi nastal z dejansko prijavo pri Zavodu, zato naj pogoji iz 97. člena ZPIZ-1 ne bi bili izpolnjeni. Zavod naj bi tožnika po njegovi krivdi izbrisal iz evidence brezposelnih oseb, zaradi česar je veljala šestmesečna prepoved ponovnega vpisa. Šlo naj bi za vsebinsko odločitev javnega organa s pravnimi posledicami. Podana naj bi bila tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (v nadaljevanju ZPP), saj naj sodišče ne bi obrazložilo, zakaj je štelo, da se je tožnik pri Zavodu javil v tridesetdnevnem roku. Sodišče naj bi protispisno povzelo navedbe priče A. A., da se dogodka in tožnika zelo dobro spomni, saj naj bi ta navedla le to, da se tožnika spomni in tudi izdane odločbe o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb, navedla pa naj bi tudi, da glede kasnejše prijave nima podatkov. Sodišče druge stopnje naj se do tega očitka v pritožbi ne bi opredelilo, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obstajalo naj bi tudi nasprotje v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, saj naj bi sodišče najprej navedlo, da tožnik v spornem času ni bil prijavljen pri Zavodu, potem pa, da se je pravočasno prijavil pri Zavodu.

4. Tožnik je vložil odgovor na revizijo, v katerem predlaga zavrnitev revizije in povrnitev stroškov odgovora na revizijo.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Priča A. A. je izpovedala, da se tožnika spomni. Ali se je priča zgolj spomnila tožnika, ali pa se ga je zelo dobro spomnila, za odločitev ni bistveno. Potrdila je tudi, da je invalidsko odločbo prejela, ni pa se spomnila, ali jo je tožnik poslal po pošti ali osebno. Sodišče druge stopnje v obrazložitvi pravilno povzema, da je tožnik, zaslišan kot stranka, izpovedal, da se je pri Zavodu javil in priči A. A. izročil odločbo tožene stranke o invalidnosti, da pa se priča zaradi oddaljenosti dogodka ni spomnila, ali je tožnik odločbo prinesel k njej ali ne. Sodišče nadalje v 9. točki obrazložitve sodbe obrazloži, da je glede na takšno izpoved in ob istočasnem pojasnilu tožnika, da se pri Zavodu ni mogel prijaviti, ker je veljala šestmesečna prepoved ponovnega vpisa, čemur priča in tožena stranka nista nasprotovali, mogoče zaključiti, da se je tožnik hotel prijaviti pri Zavodu, vendar se ni mogel. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (ta zaključek pa kot pravilen sprejema tudi sodišče druge stopnje), da je tožnik to poskušal storiti v roku in pravočasno.

8. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb odločilnega pomena tako glede bistvenih kršitev določb postopka kot glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja ter pravilne uporabe materialnega prava. Svojo odločitev je tudi jasno in razumljivo obrazložilo in sodba nima pomanjkljivosti, zaradi česar je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Navedena kršitev prav tako ni podana zaradi zatrjevanega nasprotja v razlogih sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je jasno ugotovilo, da se je tožnik pri Zavodu prijavil po izteku 30-dnevnega roka in tudi, zakaj je do tega prišlo. Za pravočasno prijavo pri Zavodu pa je štelo tožnikov poskus prijave, ki pa ga je Zavod zavrnil. Kot pravilno ugotavlja že sodišče druge stopnje, v takšnih zaključkih sodišča prve stopnje ni nasprotij.

9. Iz ugotovljenega dejanskega stanja sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 17. 1. 2011 do 17. 8. 2012 izbrisan iz evidence brezposelnih oseb Zavoda na podlagi 129. in 130. člena Zakona o urejanju trga dela (3) (v nadaljevanju ZUTD). Tožena stranka je z odločbo z dne 30. 5. 2012, ki je postala dokončna dne 19. 6. 2012 pri tožniku ugotovila III. kategorijo invalidnosti, mu priznala pravico do premestitve na drugo delo z omejitvami in mu naložila, da se mora v roku 30 dni od dokončnosti te odločbe prijaviti pri Zavodu. To je tožnik tudi storil, vendar je Zavod tožnikovo prijavo zavrnil, ker naj bi zanj po osmem odstavku 130. člena ZUTD veljala šestmesečna prepoved ponovnega vpisa. Tožnik je zahtevek za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost vložil dne 12. 8. 2015, ko se je lahko pri Zavodu ponovno vpisal v evidenco brezposelnih oseb. Tožena stranka je njegov zahtevek zavrnila iz razloga, ker je bil (v nasprotju s 97. členom ZPIZ-1) vložen po poteku 30-dnevnega roka od dokončnosti odločbe tožene stranke z dne 30. 5. 2012.

10. Na podlagi 97. člena ZPIZ-1 zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri zavodu za zaposlovanje.

11. 130. člen ZUTD ureja prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb oziroma evidenci oseb, vključenih v ukrepe aktivne politike zaposlovanja. Na podlagi osmega odstavka tega člena se oseba v določenih primerih, navedenih v petem odstavku tega člena (eden od teh primerov je bil s strani Zavoda ugotovljen tudi za tožnika), šest mesecev po prenehanju vodenja v evidenci ne more ponovno prijaviti pri Zavodu.

12. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je Zavod tožniku neutemeljeno zavrnil prijavo. Kasnejša odločba o priznanju pravic na podlagi invalidnosti je namreč predstavljala nov naslov za prijavo v evidenco iskalcev zaposlitve, na katerega predhodna odločba Zavoda o izbrisu iz evidence brezposelnih oseb ni mogla vplivati. Določba drugega odstavka 14. člena ZUTD namreč omogoča, da se pri Zavodu zaradi pridobitve informacij o trgu dela in zaposlovanju ter pomoči pri iskanju zaposlitve lahko prijavijo tudi drugi iskalci zaposlitve, ki se po določbah tega zakona ne štejejo za brezposelne osebe. V takem položaju je bil tudi tožnik, ki se po določbah 8. člena ZUTD ni (več) štel za brezposelno osebo. V nasprotju z osebami, ki imajo status brezposelne osebe, so pravice oseb, vpisane v evidenco iskalcev zaposlitve omejene le na pridobivanje informacij o trgu dela in zaposlovanju ter na pomoč strokovnih delavcev Zavoda pri iskanju zaposlitve. Prepoved ponovnega vpisa po 130. členu ZUTD se nanaša le na vpis v evidenco brezposelnih oseb in evidenco oseb, vključenih v ukrepe aktivne politike zaposlovanja, ne pa tudi v evidenco iskalcev zaposlitve. Tudi 97. člen ZPIZ-1 ne določa izrecno obveznosti vpisa v evidenco brezposelnih oseb, pač pa zgolj prijavo pri Zavodu. Ta obveznost pa je izpolnjena tudi z vpisom v evidenco iskalcev zaposlitve.

13. Revizijsko sodišče zato soglaša s presojo sodišč druge in prve stopnje, da se tožnik brez svoje krivde ni mogel prijaviti pri Zavodu v tridesetdnevnem roku po dokončnosti odločbe z dne 30. 5. 2012, čeprav je to pravočasno poskušal in da tožniku v zvezi z obveznostjo prijave ni moč očitati neskrbnega ravnanja. Ker je Zavod neutemeljeno zavrnil prijavo tožnika, ga zaradi tega ne more zadeti pravna posledica izgube pravice do nadomestila za invalidnost.

14. Odločitev o stroških temelji na 154. in 155. členu ZPP. Ker tožena stranka v sporu ni uspela, mora tožniku v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 76/2015) povrniti stroške nagrade za postopek z revizijo v višini 210,68 EUR.

----

(1) Ur. l. RS št. 106/99 in nadaljnji.

(2) Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

(3) Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadaljnji.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 292/2011
• VSL sodba I Cpg 3/2004
• VDSS sodba Psp 214/2015