VSRS Sklep VIII Ips 183/2016


pomembnejša odločba

Jedro

Ni možno govoriti o prenehanju potrebe po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, če tožena stranka istočasno ugotavlja, da tožnici ni možno zagotoviti dela pri uporabniku, hkrati pa k temu istemu uporabniku napoti nove delavce, s katerimi v ta namen sklene pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela, kakršnega bi glede na pogodbo o zaposlitvi lahko opravljala tudi tožnica.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in posledično reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka, ki je delodajalec, ki posreduje delo delavcev uporabnikom, po tem ko uporabnik A. ni imel več potrebe po delu tožnice kot napotene delavke, preverila možnost napotitve tožnice na delo k drugim uporabnikom, vendar naročil oziroma dela za tožnico pri teh uporabnikih ni bilo. Postavilo se je na stališče, da ni pomembno, zakaj je pri uporabniku prišlo do zmanjšanja naročila, saj je poslovni razlog potrebno presojati izključno v sferi delodajalca, to je tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz razlogov, določenih v 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do ugovora tožnice, da jo je bila tožena stranka dolžna ponovno napotiti k uporabniku A., ki je izrazil potrebo po sedmih novih delavcih od oktobra 2014. Prav tako se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je tožena stranka z odpovedjo iz poslovnih razlogov dejansko prikrivala druge razloge za odpoved in da je tožnico diskriminirala v primerjavi z ostalimi delavci. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da je pri toženi stranki izkazan obstoj resnega in utemeljenega poslovnega razloga, zaradi katerega naj bi prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Tak razlog sploh ni obstajal, ampak je prikrival druge razloge, ki jih tožena stranka ni ugotavljala. Gre za izogibanje postopku ugotavljanja pričakovanih delovnih rezultatov. Pri uporabniku A. je tudi po oktobru 2014 obstajala potreba po enostavnih delih, ki bi jih lahko opravljala tudi tožnica (delovno mesto, ki ga je zasedala B. B.). Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da so delodajalci, ki zagotavljajo delo delavcev drugemu uporabniku, vezani na uporabnikova naročila in da ne morejo vplivati na njihovo odločitev o prenehanju potrebe po delu poimensko navedenih napotenih delavcev. Za ugotovitev utemeljenosti poslovnega razloga ne zadošča, da tožena stranka dan pred odpovedjo zgolj trem svojih naročnikom pošlje poizvedovanje ali pri njih obstaja potreba po delu tožnice.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe tožnice in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče ni opredelilo do ugovora tožnice, da jo je bila tožena stranka dolžna napotiti k uporabniku A., na podlagi njegovega dopisa, da od 1. 10. 2014 potrebuje sedem novih delavcev. Sodišče prve stopnje je v zvezi z elektronskim sporočilom uporabnika z dne 12. 9. 2014, s katerim ta zmanjšuje naročilo za osem delavcev, namesto njih pa naroča sedem novih delavcev, zavzelo stališče, da to sporočilo potrjuje navedbe tožene stranke, da je potreba po zaposlitvi B. B., ki je bila med temi sedmimi novimi delavci, nastala preden je prišlo do zmanjšanja naročila, zaradi katerega je pri istem uporabniku tožnica prenehala opravljati delo. Sodišče druge stopnje se je v celoti strinjalo z dejanskimi in pravnimi razlogi sodbe sodišča prve stopnje, kar pomeni, da se je strinjalo tudi z razlogi o nerelevantnosti zaposlovanja novih delavcev na podlagi elektronskega sporočila z dne 12. 9. 2014. Ti razlogi so sicer materialnopravno zmotni, kakor bo razloženo v nadaljevanju, vendar pa to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

8. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče ni odgovorilo na navedbe tožnice, da v odpovedi zatrjevani poslovni razlog zgolj prikriva drug, dejanski razlog za odpoved. Na te navedbe je sodišče druge stopnje odgovorilo v 10. točki obrazložitve, ko je navedlo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da se je dejansko izognila postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela tožnice pri uporabniku in da zato ni pomemben razlog, zaradi katerega je uporabnik zmanjšal naročila, ampak je bistveno, da tožena stranka za tožnico ni imela na razpolago dela pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tako povsem jasno izrazilo svoje stališče, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil navidezen, ampak resničen.

9. Ni možno slediti revizijskemu očitku, da sodišče ni odgovorilo na navedbe o diskriminaciji tožnice v primerjavi z ostalimi delavci. Do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo tožnica ni zatrjevala diskriminacije, kaj šele, da bi navedla, glede na katere osebne okoliščine naj bi bila deležna neenakega obravnavanja. Navedbe iz pripravljalne vloge, da bi tožena stranka v okviru sedmih novih delavcev k uporabniku lahko napotila tožnico, pa tega ni storila, očitno iz razlogov, ki izvirajo iz osebne sfere tožnice, ni možno šteti za substancirano uveljavljanje kršitve prepovedi diskriminacije.

10. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

11. Tožnica je bila pri toženi stranki, ki je delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Posebnosti pogodbe o zaposlitvi med delodajalcem za zagotavljanje dela in delavcem so urejene v členih 59 do 63 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). Prvi odstavek 61. člena ZDR-1 določa, da se delavec in delodajalec za zagotavljanje dela v pogodbi o zaposlitvi dogovorita, da bo delavec začasno delal pri drugih uporabnikih, na kraju in v času, ki je določen z napotitvijo delavca na delo k uporabniku. V skladu s to določbo je bilo v pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas, ki sta jo stranki tega spora sklenili 27. 6. 2011 (tožnica je bila sicer že prej zaposlena pri toženi stranki, očitno za določen čas) določeno, da bo tožnica delo opravljala v skladu z veljavno napotitvijo na delo, da prvo napotitev prejme ob sklenitvi te pogodbe in je njen sestavni del. Pogodba je bila sklenjena za opravljanje del, za katera se zahteva izobrazba do vključno II. stopnje usposobljenosti. Na podlagi te pogodbe je bila tožnica napotena na delo k uporabniku A., na delovno mesto dela v proizvodnji - meglenke.

12. Navedeno poglavje ZDR-1 (členi 59 do 63) ne vsebuje posebnih določb glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. To pomeni, da je tudi pri agencijskih delavcih glede tega vprašanja treba uporabiti določbo 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 o prenehanju potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

13. Že iz zakonske opredelitve poslovnega razloga izhaja, da gre za razloge na strani delodajalca, kar pomeni, da je v primeru agencijskih delavcev bistveno, ali je pri delodajalcu, ki posreduje delo delavcev, prenehala potreba po delu takšnega delavca. Tako iz zakonske opredelitve agencijskega dela kot iz Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta o delu preko agencije za zagotavljanje začasnega dela (v nadaljevanju: Direktiva) izhaja, da je bistvo agencijskega dela, da agencija delavce začasno napotuje na delo k posameznim uporabnikom, delavci pa imajo stabilno (trajno) razmerje z agencijo. Če pri uporabniku preneha potreba po opravljanju dela, ki ga opravljajo agencijski delavci, to samo po sebi ne pomeni, da zaradi tega preneha potreba po opravljanju dela teh delavcev pri njihovem delodajalcu, to je agenciji. Delavčev delodajalec je agencija in ne uporabnik, zato se tudi prenehanje potreb po opravljanju njegovega dela ugotavlja glede na razmere pri delodajalcu, ter glede na delo, kot je opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi.

14. V sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je podana agencijskemu delavcu, se tako sicer res ne presoja, ali pri uporabniku obstoji poslovni razlog, zaradi katerega ta nima več potrebe po delu napotenega delavca. Vendar to ne pomeni, da so razmere pri uporabniku povsem nepomembne pri presoji, ali je pri delodajalcu (agenciji) dejansko prenehala potreba po delu agencijskega delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pri takšni presoji se ne ugotavlja le, ali je takšnega delavca možno napotiti k drugim uporabnikom, temveč tudi, ali ga je možno ponovno napotiti oziroma nadaljevati delo z uporabnikom, pri katerem je delal že doslej.

15. Tožnica je že od začetka tega spora uveljavljala, da ni prenehala potreba po njenem delu, ker bi jo tožena stranka lahko napotila k uporabniku A., saj je ta toženi stranki sicer res naročil, naj s tožnico s 30. 9. 2011 zaključi sodelovanje, vendar pa je tudi izrazil potrebo po sedmih novih napotenih delavcih od 1. 10. 2014 dalje, v okviru teh sedmih delavcev pa je tožena stranka k njemu napotila tudi B. B., ki naj bi opravljala delo, ki bi ga lahko tudi tožnica. Navedeno bi bilo ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih izhodiščih lahko bilo odločilno dejstvo v tem sporu. Če namreč delodajalec hkrati ugotovi prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela, ker uporabnik nima več potrebe po takšnem delu, obenem pa k temu istemu uporabniku napoti druge delavce, s katerimi sklene pogodbo o zaposlitvi zaradi te napotitve, očitno ne drži, da je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi.

16. Sodišče prve stopnje se je do tega ugovora opredelilo le v toliko, da je zavzelo stališče, da je iz elektronskega sporočila uporabnika A., z dne 12. 9. 2014 razvidno, da je potreba po zaposlitvi B. B. nastala še preden je prišlo do zmanjšanja naročila (elektronsko sporočilo uporabnika z dne 17. 9. 2014), zaradi katerega je tožnica pri istem uporabniku prenehala opravljati delo. Vendar pa časovno zaporedje obeh elektronskih sporočil, s katerim je uporabnik toženo stranko obveščal o tem, s katerimi delavci naj zaključi sodelovanje in koliko novih delavcev naroča, ni bistveno za presojo ali je pri toženi stranki prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, da iz obeh sporočil izhaja, da naj se z naštetimi delavci prekine sodelovanje s 30. 9. 2014 in da naj tožena stranka k uporabniku s 1. 10. 2014 (torej brez prekinitve) napoti nove delavce. Navedeno bi lahko kazalo na to, da bi tožena stranka na delo k uporabniku lahko napotila tudi tožnico. Iz odgovora na tožbo je razvidno, da je tožena stranka štela, da tožnice po tistem, ko ji je uporabnik sporočil naj prekine sodelovanje z njo, ne sme več napotiti k temu uporabniku. Tako je navedla, da odločitev uporabnika, da bo zmanjšal naročilo glede napotitve posameznih konkretnih delavcev, pomeni obveznost tožene stranke, da takšnih delavcev k uporabniku ne more in ne sme več pošiljati. Takšno razumevanje omejitve možnosti ponovne napotitve delavca k istemu uporabniku izhaja tudi izpoved prič C. C. in D. D. Iz veljavne zakonodaje, Direktive ter pogodbe, ki sta jih sklenila tožena stranka in uporabnik, ne izhaja takšna možnost omejitve ponovne napotitve agencijskega delavca k uporabniku.

17. Ni možno govoriti o prenehanju potrebe po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, če tožena stranka istočasno ugotavlja, da tožnici ni možno zagotoviti dela pri uporabniku, hkrati pa k temu istemu uporabniku napoti nove delavce, s katerimi v ta namen sklene pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela, kakršnega bi glede na pogodbo o zaposlitvi lahko opravljala tudi tožnica. Pri tem ni bistveno, ali gre za enako delo, kot ga je opravljala tožnica, temveč ali gre za delo, ki bi ga tožnica glede na pogodbo o zaposlitvi lahko opravljala. Tožnica je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za dela, za katera se zahteva do vključno II. stopnje usposobljenosti, iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenila B. B. pa izhaja, da je delovno mesto proizvodni delavec III razvrščeno v I. tarifni razred.

18. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je bistveno le, ali je povpraševanje po novih delavcih pri uporabniku A. , nastalo pred sporočilom tožene stranke, naj prekine sodelovanje s tožnico (med enim in drugim sporočilom je razlika zgolj petih dni) sodišče pri presoji, ali je pri toženi stranki prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ni preverjalo, ali bi tožena stranka s 1. 10. 2014 k uporabniku A., na podlagi njegovega povpraševanja lahko napotila tožnico. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotavljalo, ali bi tožena stranka tožnico lahko ponovno napotila k uporabniku A. Sodišče je očitno vsaj implicitno sprejelo pojasnila tožene stranke, da ta k uporabniku ni več smela in mogla napotiti svojih delavcev, za katere je uporabnik izrazil zahtevo po prenehanju napotitve zanje. Takšno stališče pa je, kot je že razloženo zgoraj, materialnopravno zmotno, saj se pri ugotavljanju tega, ali je pri delodajalcu, ki posreduje delo delavcev, prenehala potreba po delu takšnega delavca, upoštevajo možnosti, ki glede napotitve agencijskega delavca k uporabniku obstajajo pri vseh uporabnikih s katerimi agencija sodeluje in pri tem uporabnik, pri katerem je delavec nazadnje delal ne more biti že vnaprej izključen.

19. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče na podlagi že izvedenih dokazov, ki jih bo po potrebi še dopolnilo, presodilo o možnosti tožene stranke, da k uporabniku A., s 1. 10. 2014 (oziroma kasneje v času do odpovedi) napoti tožnico, nakar bo lahko znova odločilo o tožbenem zahtevku.

20. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 82/2007
• Sodba VIII Ips 179/2010, enako tudi VIII Ips 47/2011
• VSRS sodba VIII Ips 314/2015