VSRS Sodba III Ips 9/2016

Jedro

Subjektivni zastaralni rok ne začne teči, dokler škodno ravnanje traja in škoda kontinuirano nastaja.

Dolžnik pripozna dolg z upniku dano izjavo, iz katere jasno izhaja, da dolžnik priznava obstoj svojega dolga oziroma upnikove terjatve, ali pa to stori posredno, s konkludentnimi dejanji, to je, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe drugi toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka v znesku 2.519,91 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, zavrnilo zahtevek (tako zoper prvo toženko kot tudi zoper drugo toženko) za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi tožnici nastala na njenih cestah in javnih poteh zaradi prekomerne uporabe teh cest v času gradnje avtocestnega odsekaA. (I. in II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica z revizijo izpodbija sodbo pritožbenega sodišča zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Druga toženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno (procesno) dejansko stanje

5. Tožnica je s tožbo, vloženo 6. 2. 2008, uveljavljala povračilo škode, ki ji je nastala zaradi prekomerne uporabe njenih cest in javnih poti v času gradnje avtocestnega odseka S. do septembra 2003 (dela so se začela v letu 2002, končala pa v letu 2010). Tožbene trditve o nastali škodi in njeni višini je tožnica postavila na podlagi elaborata družbe A., d. o. o., izdelanem v septembru 2003. Iz elaborata so razvidna obnovitvena dela, potrebna za odpravo (do takrat) nastale škode, ter ocena stroškov takšne sanacije (1.926.424,01 EUR).

6. Trditve glede škode, nastale po septembru 2003, je tožnica na podlagi elaborata družbe A., d. o. o. iz leta 2008 postavila v pripravljalni vlogi z dne 8. 6. 2014.

7. Z Dogovorom št. 5/2003 z dne 23. 9. 2003 o tekočem vzdrževanju in sanaciji oziroma povrnitvi v prvotno stanje vseh občinskih cest, ki bodo zaradi uporabe pri gradnji AC odseka S. kakorkoli poškodovane (v nadaljevanju Dogovor), sklenjenim med tožnico, drugo toženko kot naročnico in izvajalciT., d. d., P., d. d., C., d. d. in G., d. d. so obveznost sanacije občinskih cest oziroma povrnitve v prvotno stanje prevzeli izvajalci (prvi in tretji odstavek 5. člena). Naročnica pa je s tem Dogovorom prevzela obveznost zagotavljanja uresničitve določil Uredbe o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku S. in opravljanja nadzora (tretji odstavek 5. člena).

Odločitev sodišč nižjih stopenj

8. V obravnavani zadevi se je kot ključno izkazalo vprašanje pravilnosti presoje nižjih sodišč o zastaranju odškodninske terjatve in posledične zavrnitve tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je tožnica s tožbo uveljavljala povračilo za škodo, nastalo do septembra 2003, o kasneje nastali škodi in za njeno odpravo potrebnih dodatnih delih pa ni podala konkretiziranih trditev, presodilo, da je tožničina terjatev zastarana. Sodišče druge stopnje je presoji prvostopenjskega sodišča pritrdilo. V zvezi s trditvami o dodatno (do vključno leta 2010) nastali škodi pa je ugotovilo, da so bile le-te podane šele v pripravljalni vlogi z dne 18. 6. 2014 ter da tožnica prvotno postavljenega tožbenega zahtevka tekom pravde vse do njenega zaključka ni spremenila. Upoštevaje triletni zastaralni rok je sodišče druge stopnje presodilo, da je zastarala tudi terjatev za povračilo zadnje nastale škode, to je škode, ki je nastala v letu 2010.

Revizijske navedbe

9. Revidentka s trditvami o ravnanjih druge toženke, ki naj bi pomenila konkludentno pripoznavo njenega dolga do tožnice, izpodbija presojo sodišč nižjih stopenj o zastaranju odškodninskega zahtevka. S tem v zvezi graja tudi odločitev o začetku teka zastaralnega roka ter ugotovitev sodišča druge stopnje, da naj bi tožnica navedbe in dokaze glede škode, nastale po letu 2003, podala šele v pripravljalni vlogi z dne 18. 6. 2014. Revidentka se ponovno sklicuje na vlogo z dne 27. 5. 2010, poimenovano predlog za zavarovanje dokazov, v kateri naj bi podala vse potrebne navedbe in predložila dokaze za novo nastalo škodo. Ob tem trdi še, da je šlo v obravnavanem primeru za kontinuirano nastajanje škode, to pomeni, da je škoda nastajala ves čas oprave del na avtocestnem odsekuS., vse do njihovega zaključka v letu 2010.

Razlogi za zavrnitev revizije

10. Obligacijski zakonik v prvem in drugem odstavku 352. člena določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru pa ta terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Za primer odškodninske terjatve za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, OZ v tretjem odstavku istega člena določa, da zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti.

11. Sodišči nižjih stopenj sta odškodninski zahtevek presojali tako na pogodbeni kot tudi na nepogodbeni podlagi. V zvezi z zatrjevano pogodbeno odškodninsko odgovornostjo je sodišče druge stopnje, upoštevaje ugotovitev iz 7. točke te obrazložitve, presodilo, da tožnica sploh ni trdila, da bi ji škoda nastala zaradi opustitve dolžnega nadzora druge toženke. Ta presoja z revizijo ni izpodbijana. S ponovljenimi trditvami, da naj bi se druga toženka z Dogovorom zavezala sanirati poškodovane ceste, skuša revidentka izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Pravilna je presoja sodišča druge stopnje, ki je sledilo razlogom prvostopenjskega sodišča, da izvajalskih (gradbenih) pogodb, sklenjenih med drugo toženko kot naročnico in „joint venture“ izvajalci, ter na njihovem temelju izdanih bančnih garancij ni mogoče umestiti pod pravni institut pogodbe v korist tretjega (126. člena OZ). Kot izhaja iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj v besedilu izvajalskih (gradbenih) pogodb ni najti določb, ki bi ustanavljala lastne in neposredne pravice revidentke nasproti drugi toženki, revidentka pa tudi ne trdi, da so ji take pravice dale garancije same.

13. Nadalje niso utemeljene niti revizijske navedbe o zmotni presoji zastaranja terjatve na nepogodbeni odškodninski podlagi. Revidentka trdi, da je tekom postopka na prvi stopnji (pravočasno) trdila, da ji je škoda ves čas oprave del na avtocestnem odseku (to je od leta 2002 do leta 2010) kontinuirano nastajala. S tem v zvezi izpodbija ugotovitev sodišča druge stopnje, da je konkretizirane trditve o škodi, ki naj bi ji nastala po septembru 2003, podala šele v pripravljalni vlogi z dne 18. 6. 2014, pri čemer se sklicuje na vlogo z dne 27. 5. 2010.

14. Iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011 je razbrati stališče, da v takšnih primerih kot je obravnavani, subjektivni zastaralni rok začne teči, dokler škodno ravnanje traja in škoda kontinuirano nastaja. To pomeni, da je v obravnavanem primeru zastaranje začelo teči najkasneje konec leta 2010, ko sta bila tožnici znana tako obseg škode kot tudi njen povzročitelj. Tega, da bi za obseg škode ali njenega povzročitelja izvedela kasneje, tožnica ni trdila.

15. Z vpogledom v tožničino vlogo z dne 27. 5. 2010 je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je v njej (glede na ugotovitve iz februarja 2008) zgolj povzet predlog sanacijskih ukrepov, iz katerega izhaja popis planiranih stroškov sanacije. Konkretnih trditev, da naj bi škoda tožnici ves čas oprave del kontinuirano nastajala ter o sami škodi, ki naj bi ji nastala med letoma 2003 in 2008 oziroma kasneje, tožnica v tej vlogi (niti pred tem, kljub ugovoru toženk o zastaranju terjatve) ni podala. O naknadni škodi, to je škodi, ki ni bila zajeta s tožbenimi trditvami, je bilo na podlagi te vloge tako mogoče zgolj sklepati iz ocene stroškov sanacije, ki so se z 1,9 mio EUR (elaborat A. iz leta 2003) povišali na 2,34 mio EUR. Slednje pa upoštevaje 212. člen ZPP za izpolnitev pogoja konkretiziranih trditev o škodi, nastali po septembru 2003, ne zadostuje.

16. Ker je tožnica trditve o škodi, nastali po septembru 2003, podala šele z vlogo v letu 2014, za škodo in njenega povzročitelja pa je izvedela najkasneje v letu 2010, se kot pravilna tudi v tem delu izkaže odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Slednje velja tudi za primer, če bi se izkazalo, da je druga toženka tožnici odgovorna za nastalo škodo zaradi neunovčenja bančne garancije.

17. Nadalje niso utemeljene revidentkine trditve o pretrganju zastaranja odškodninske terjatve za škodo, nastalo do septembra 2003. OZ v 364. členu določa, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. To lahko stori z upniku dano izjavo, iz katere jasno izhaja, da dolžnik priznava obstoj svojega dolga oziroma upnikove terjatve, ali pa to stori posredno, s konkludentnimi dejanji, to je, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Ravnanja druge toženke, na katera se sklicuje revidentka, gotovo niso ravnanja, ki bi jim lahko pripisali pravno naravo pripoznave dolga. Čeprav je druga toženka podpisnica Dogovora 5/2003 in Zapisnika sestanka z dne 27. 10. 2005, ki oba zadevata tekoče vzdrževanje in sanacijo oziroma povrnitev v prvotno stanje vseh občinskih cest, vse v breme izvajalcev, ter je sodelovala na sestankih v zvezi z ugotavljanjem obsega škode, nikakor ne zadostuje za zaključek o konkludentnem, še manj pa izrecnem priznanju obstoja obveznosti povračila tožničine škode.

18. Po obrazloženem se je pokazalo, da razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

O stroških postopka

19. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka, dolžna pa je drugi toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Sodišče je drugi toženki na podlagi specificiranega stroškovnika in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, 67/2003 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT) priznalo nagrado za odgovor na izredno pravno sredstvo v višini 2.065,50 EUR (tar. št. 21 OT; 4.500 točk) ter 22 % DDV v višini 454,41 EUR, skupaj 2.519,91 EUR.

20. Od priznanih stroškov gredo toženki in stranskemu intervenientu skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude.

Datum zadnje spremembe:

23.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cpg 295/2021
• Sodba II Ips 270/2007
• VSRS Sklep II DoR 158/2020