VSRS Sklep III Ips 106/2016

Jedro

Premoženjsko in profitno stanje konkretne družbe je zato zagotovo izhodišče pri določanju primerne denarne odpravnine. Revidentka ima prav, da pri oceni ni mogoče zanemariti rezultatov preteklega poslovanja družbe. Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da boljše poslovanje konkretne družbe v primerjavi z njenim makroekonomskim okoljem njenih delničarjev ne upravičuje do koristi od takega poslovanja ter da ni relevantno, kakšna kupnina bi bila dosežena s prodajo delnice te družbe na trgu. Prav v ceni, ki bi bila dosežena na trgu, se zagotovo odrazijo tudi rezultati preteklega poslovanja družbe. Treba pa je upoštevati tudi to, da so neposredne koristi od dobrega preteklega poslovanja družbe delničarji v preteklih letih že imeli (na primer v obliki izplačanih dividend), medtem ko predstavlja denarna odpravnina odmeno za bodoče koristi, ki jih zaradi odvzema delnic ne bodo deležni. Zato sta bistveni tako ocena trenutnega stanja družbe (ki je zlasti odraz njenega preteklega poslovanja) kot tudi napoved njenega bodočega poslovanja. Značilnost metode diskontiranih denarnih tokov, ki je bila za oceno vrednosti podjetja uporabljena v konkretnem primeru, je ravno v tem, da se oceni bodoče donose in se jih diskontira na sedanjo vrednost. Ta metoda terja projekcijo prihodnjih denarnih tokov, prihodnosti pa ni mogoče z gotovostjo napovedati. Izvedenec zato oceno poda upoštevaje pravila stroke ter na podlagi svojega znanja in izkušenj, vendar je ta ocena lahko do določene mere subjektivna.

Pri preizkusu primernosti denarne odpravnine gre za izrazito strokovna vprašanja, ki so le v omejenem obsegu pravna, večinoma pa ekonomska, finančna in računovodska. Na slednja odgovarja mnenje poravnalnega odbora (v konkretnem primeru temelječe na poprej pridobljeni oceni vrednosti podjetja), ki je resda predmet dokazne ocene sodišča, vendar v okviru te ocene sodišče preverja, ali je mnenje popolno, logično in transparentno. Ni pa mogoče od sodišča pričakovati, da bo ponovno preverjalo prav vse izračune poravnalnega odbora in/ali izvedenca ter v njih iskalo morebitne (četudi osnovne) računske napake.

Udeleženci sicer nimajo dolžnosti, da pravico do izjave tudi dejansko izkoristijo, kar pa ne pomeni, da jim procesna neaktivnost ne more iti v škodo. Namen vročanja procesnega gradiva v izjavo je namreč v tem, da se takoj razčistijo morebitne nejasnosti ter nepravilnosti, sodišče prve stopnje pa se seznani s pomisleki in očitki udeležencev ter jih lahko upošteva pri svoji presoji. Revidentka je na morebitne napake imela sodišče prve stopnje možnost pravočasno opozoriti, pa tega ni storila.

Izrek

I. Revizija predlagatelja se zavrne.

II. Revizija tretje nasprotne udeleženke se zavrne.

III. Predlagatelj, tretja nasprotna udeleženka in drugi stranski intervenient nosijo vsak svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Status glavnega delničarja v družbi A., d. d., je imel konzorcij, ki so ga sestavljali nasprotni udeleženci v tem postopku. Skupščina A., d. d., je ob izglasovanju sklepa o iztisnitvi manjšinskih delničarjev z dne 20. 5. 2008 slednjim ponudila denarno odpravnino v znesku 111,95 EUR na delnico.

2. Predlagatelj je bil imetnik 281 delnic A., d. d., z oznako A. V postopku za sodni preizkus denarne odpravnine po drugem odstavku 388. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je zatrjeval, da bi glede na profitno in premoženjsko stanje družbe primerna denarna odpravnina znašala 453,00 EUR na delnico.

3. Sodišče prve stopnje je kot primerno odpravnino za eno delnico izdajatelja A., d. d., določilo znesek 178,43 EUR. Ugotovilo je terjatev predlagatelja do prve in druge nasprotne udeleženke (takrat že obeh v stečaju) v višini 18.680,88 EUR s pripadki, medtem ko je tretji in četrti nasprotni udeleženki naložilo nerazdelno plačilo 18.680,88 EUR s pripadki ter odločilo o stroških postopka.

4. Sodišče druge stopnje je v delu, relevantem za odločitev o revizijah, zavrnilo pritožbi predlagatelja in tretje nasprotne udeleženke ter odločilo o pritožbenih stroških.

5. Zoper sklep sodišča druge stopnje sta predlagatelj in tretja nasprotna udeleženka vložila reviziji. Oba uveljavljata bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlagatelj predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njegovi pritožbi, razveljavitvijo sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvijo zadeve temu sodišču v ponovno odločanje. Tretja nasprotna udeleženka predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njeni pritožbi in zavrnitvijo predlagateljevega predloga, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepov sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

6. Obe reviziji sta bili vročeni v odgovor ostalim udeležencem postopka ter stranskim intervenientom. Predlagatelj in manjšinski delničarji A., d. d., (kot drugi stranski intervenient) so odgovorili na revizijo tretje nasprotne udeleženke in predlagali njeno zavrnitev. Tretja nasprotna udeleženka je odgovorila na revizijo predlagatelja in predlagala njeno zavrnitev. Četrta nasprotna udeleženka je odgovorila na obe reviziji, vendar odgovora ni vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik, niti ni izkazala, da ima njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit, zato se šteje, da njeno dejanje ni bilo opravljeno (drugi odstavek 91. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP).

7. Predlagatelj, stranski intervenienti ter tretja nasprotna udeleženka so priglasili stroške revizijskega postopka.

8. Prva nasprotna udeleženka je bila 15. 7. 2016 izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 4616/2014 z dne 24. 6. 2016.

Procesno postopanje in razlogovanje sodišč nižjih stopenj

9. Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 609. členom ZGD-1 na zahtevo predlagatelja pridobilo mnenje poravnalnega odbora za preizkus menjalnega razmerja. Poravnalni odbor je pred predložitvijo mnenja v postopek pritegnil pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij kot zunanjega izvedenca (v nadaljevanju izvedenca) (šesti odstavek 609. člena ZGD-1).

10. Izvedenec je izdelal oceno vrednosti lastniškega deleža kapitala družbe A. z uporabo metode diskontiranih pričakovanih denarnih tokov, ki je sprejeta kot temeljna metoda ocenjevanja vrednosti in v praksi tudi najpogosteje uporabljena, ter upoštevaje mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti (MSOV 2013). Upošteval je analizo makroekonomskega okolja družbe in napovedi gospodarskih gibanj ter izločil izjemne kategorije, v konkretnem primeru pripojitev podjetij B. in C. Kratkoročno se je osredotočil na pričakovano organsko rast podjetja, pri napovedi dolgoročne rasti pa na Gordonov model rasti. Posledično je za prihodnost predpostavil nižjo stopnjo rasti prihodkov od prodaje, kot jo je družba dosegala v preteklosti.

11. Tako izvedenec kot poravnalni odbor sta podala pisna pojasnila na pripombe predlagatelja in nasprotnih udeležencev, zato sodišče prve stopnje ni sledilo predlagateljevem predlogu za neposredno zaslišanje izvedenca in za pridobitev mnenja novega pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij. Alternativna metoda ocenjevanja, ki bi terjala oceno vrednosti matične družbe in hčerinskih družb, bi po mnenju poravnalnega odbora in sodišča prve stopnje močno povečala izvedeniške stroške, izračunana vrednost pa bi bila najbrž podobna. Sodišče druge stopnje je v zvezi z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov pojasnilo še, da so bila ustrezna pojasnila podana pisno in da bi šlo pri novem izvedenskem mnenju le za še eno „drugo mnenje“ na stroške glavnega delničarja.

12. Upoštevaje ugotovitve izvedenca je poravnalni odbor podal mnenje, da znaša primerna denarna odpravnina 178,43 EUR na delnico. Temu mnenju sta sledili tudi sodišči nižjih stopenj.

13. Sodišče druge stopnje je med drugim zavzelo stališče, da dejstvo, da je družba poslovala bolje od njenega makroekonomskega okolja, ne pomeni samo po sebi, da mora iztisnjeni manjšinski delničar dobiti korist od takega boljšega poslovanja, saj odpravnina ne zasleduje cilja profita. Pritožbeni ugovor tretje nasprotne udeleženke, da je izvedenec pri izračunu ocenjene vrednosti lastniškega kapitala iz poslovanja napravil očitno računsko napako, pa je zavrnilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto.

O reviziji predlagatelja

14. Predlagatelj nasprotuje materialnopravnemu izhodišču v izpodbijanem sklepu, da naj bi ne veljalo nujno, da bi moral iztisnjeni manjšinski delničar dobiti korist od boljšega poslovanja družbe v primerjavi z njenim makroekonomskim okoljem. Po MSOV 2013 in po ZGD-1 mora primerna odpravnina namreč upoštevati premoženjsko in profitno stanje družbe; biti mora torej odraz poslovanja konkretne družbe, ne pa ostalih družb v njeni panogi, saj bo le s tem zagotovljena nespremenjenost premoženjskega položaja iztisnjenega delničarja. Izvedenec, poravnalni odbor in obe sodišči nižjih stopenj naj bi se ne opredelili obrazloženo do trditve predlagatelja, da so stališča izvedenca in poravnalnega odbora v nasprotju z MSOV 2013. Ob pravilnem izhodišču bi namesto napovedi 3 - 4 % rasti prihodkov od prodaje za obdobje 2008 - 2012 moral biti upoštevan podatek o najmanj 10,5 % povprečni rasti, ki jo je v preteklosti dosegala A., d. d. Hkrati naj bi ostalo nepojasnjeno, na čem temelji ocena o 2 % inflaciji (in posledično enaki stopnji rasti prihodkov od prodaje) po letu 2012.

15. Revizija predlagatelja ni utemeljena.

16. Iztisnjenim manjšinskim delničarjem mora biti zagotovljena popolna odškodnina za izgubljene delnice, to je taka odškodnina, ki jim omogoča nakup delnic druge delniške družbe, na podlagi katerih bodo lahko uresničevali korporacijska (upravljavska in premoženjska) upravičenja v podobnem obsegu, oziroma bodo lahko pričakovali podobne premoženjske donose.(1) Primerna odpravnina mora upoštevati premoženjsko in profitno stanje družbe v trenutku, ko skupščina sklepa o iztisnitvi manjšinskih delničarjev (drugi odstavek 556. člena ZGD-1 v povezavi s 385. členom ZGD-1).

17. Premoženjsko in profitno stanje konkretne družbe je zato zagotovo izhodišče pri določanju primerne denarne odpravnine. Revidentka ima prav, da pri oceni ni mogoče zanemariti rezultatov preteklega poslovanja družbe. Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da boljše poslovanje konkretne družbe v primerjavi z njenim makroekonomskim okoljem njenih delničarjev ne upravičuje do koristi od takega poslovanja ter da ni relevantno, kakšna kupnina bi bila dosežena s prodajo delnice te družbe na trgu. Prav v ceni, ki bi bila dosežena na trgu, se zagotovo odrazijo tudi rezultati preteklega poslovanja družbe. Treba pa je upoštevati tudi to, da so neposredne koristi od dobrega preteklega poslovanja družbe delničarji v preteklih letih že imeli (na primer v obliki izplačanih dividend), medtem ko predstavlja denarna odpravnina odmeno za bodoče koristi, ki jih zaradi odvzema delnic ne bodo deležni. Zato sta bistveni tako ocena trenutnega stanja družbe (ki je zlasti odraz njenega preteklega poslovanja) kot tudi napoved njenega bodočega poslovanja. Značilnost metode diskontiranih denarnih tokov, ki je bila za oceno vrednosti podjetja uporabljena v konkretnem primeru, je ravno v tem, da se oceni bodoče donose in se jih diskontira na sedanjo vrednost. Ta metoda terja projekcijo prihodnjih denarnih tokov, prihodnosti pa ni mogoče z gotovostjo napovedati. Izvedenec zato oceno poda upoštevaje pravila stroke ter na podlagi svojega znanja in izkušenj, vendar je ta ocena lahko do določene mere subjektivna.

18. Vendar pa v konkretni zadevi izvedencu in poravnalnemu odboru ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z MSOV, v skladu s katerimi je po trditvah predlagatelja treba izhajati iz dejanskih vhodnih podatkov in preteklih računovodskih izkazov podjetja. Iz ocene vrednosti podjetja in mnenja poravnalnega odbora namreč ne izhaja, da ti podatki pri izdelavi ocene sploh ne bi bili upoštevani. Osnova za oceno je bila tudi v obravnavanem primeru finančna analiza preteklega poslovanja družbe. Predlagatelj nasprotuje zgolj eni od več kategorij podatkov, s pomočjo katerih je bila narejena projekcija prihodnjih denarnih tokov, in sicer nasprotuje oceni o pričakovani stopnji rasti prihodkov od prodaje. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje mu je bilo pojasnjeno, da je izvedenec dolžan upoštevati tudi analizo makroekonomskega okolja in jo po svoji presoji vključevati v napoved gibanj posameznih ocenjevalnih kategorij. Po oceni revizijskega sodišča sodi v polje izvedenčeve strokovne diskrecije presoja, v kolikšni meri so v konkretnem primeru pri napovedi stopnje pričakovane rasti prihodkov od prodaje upoštevni izsledki analize makroekonomskega okolja in v kolikšni meri stopnja rasti, ki jo je družba dosegala v določenem preteklem obdobju. Uporaba prvih ne pomeni sama po sebi, da ocenjevalec druge sploh ni upošteval, pač pa, da je upoštevaje makroekonomska gibanja in trend pretekle rasti presodil, da družba rasti, realiziranih v preteklosti, v prihodnje ne bo več dosegala. Tej presoji je pritrdil tudi poravnalni odbor. Pri tem revizijsko sodišče (enako kot prej sodišče druge stopnje) predlagatelja ponovno napotuje zlasti na pojasnila izvedenca z dne 29. 6. 2015, v katerih je posebej poudaril, da bi bila napoved višje rasti nerealna tudi zato, ker je A., d. d., v letu 2006 dosegla zgolj 1,9 % rast prihodkov od prodaje (kar je daleč pod preteklo povprečno 10,5 % rastjo, pa tudi pod napovedano 3 - 4 % rastjo). Taka presoja se zato ne izkaže kot očitno arbitrarna oziroma izven polja strokovne diskrecije. Tudi sicer pa ni odveč opozoriti na to, da revizija ne predoči konkretnih podatkov o tem, kako so v preteklosti poslovale druge družbe v panogi. Zaključki izvedenca, ki jih napada, so bili namreč le v tem, da bodo druge družbe v prihodnje poslovale slabše, kot je v povprečju poslovala A., d. d., v preteklosti.

19. Ker so bili (glede na obrazloženo) MSOV upoštevani tudi v delu, ki ga izpostavlja predlagatelj, povsem zadostuje navedba sodišča druge stopnje, da sprejema pojasnila poravnalnega odbora (mislilo je očitno na pojasnilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja, ki se je nanašalo na MSOV), da je njegovo stališče v skladu z MSOV.

20. Sodišče druge stopnje se je glede predpostavke 2 % inflacije po letu 2012 sklicevalo na pojasnila izvedenca z dne 29. 6. 2015. Ta je navedel, da »se za izračun preostale vrednosti uporablja napoved inflacije za leto 2012 in ta znaša 2 %«. Predlagatelj oceno označuje za arbitrarno, ker izvedenec ni navedel vira za ta podatek in ker je bila kratkoročna napoved inflacije (za leto 2009) višja (2,8 %). Revizijsko sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je izvedenec v svojih pojasnilih z dne 1. 9. 2015 še dodatno pojasnil, da dolgoročna stopnja rasti v teoretični neskončnosti ni odvisna od kratkoročne napovedi inflacije. Podatek o inflaciji za leto 2009 torej ni uporabljiv. Ob tem, da je tudi poravnalni odbor predpostavko o 2 % inflaciji označil za realno, pomanjkanje navedbe vira o tem podatku po presoji revizijskega sodišča še ne utemeljuje zaključka o njegovi arbitrarnosti. Že samo s tem revizijskim očitkom in namigovanjem, da je morebiti izvedenec izhajal iz virov, ki so bili dostopni šele v času po iztisnitvi (torej iz pozicije ex post, namesto ex ante), hkrati pa brez predočenja morebitnih drugačnih ex ante podatkov, pa predlagatelj ni uspel zasejati dvoma v oceno dolgoročne stopnje rasti.

21. Predlagatelj za primer ugoditve reviziji in vrnitve zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje vsebinsko napada tudi merila, uporabljena za odmero stroškov postopka. Revizijskemu sodišču se do navedenih očitkov ni bilo treba opredeljevati - ne le zato, ker je revizijo zavrnilo, temveč predvsem zato, ker po ustaljeni sodni praksi revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena. Predlagatelj si zato obravnave svojih argumentov glede stroškov postopka ne more zagotoviti z njihovim uveljavljanjem »na zalogo«, torej za primer vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

O reviziji tretje nasprotne udeleženke

22. Tretja nasprotna udeleženka opozarja na očitno računsko napako pri izračunu ocene vrednosti A., d. d. Razlika med ocenjeno vrednostjo kapitala iz poslovne dejavnosti ter vrednostjo obveznosti financiranja in manjšinskega deleža (104,173.000 EUR - 92,210.000 EUR - 5,664.000 EUR) naj bi znašala 6,299.000 EUR in ne 17,627.000 EUR, kot je izračunal izvedenec. Ta napaka naj bi rezultirala v napačni oceni vrednosti ene delnice, ki bi ob pravilnem izračunu morala znašati 131,09 EUR in ne 178,43 EUR. Napako naj bi bil ob dovolj skrbnem pregledu ocene vrednosti sposoben opaziti vsak povprečen človek, torej tudi poravnalni odbor in sodišče prve stopnje sama in ne zgolj ob opozorilu udeležencev postopka, kot je navedlo sodišče druge stopnje. Nobeno od sodišč nižjih stopenj naj bi tudi ne obrazložilo, kako je izračunalo znesek 18.680,00 EUR, ki je bil tretji nasprotni udeleženki naložen v plačilo.

23. Revizija tretje nasprotne udeleženke ni utemeljena.

24. Postopek sodnega preizkusa denarne odpravnine po ZGD-1 je predlagalni nepravdni postopek, v katerem velja razpravno načelo v omiljeni obliki, saj lahko sodišče v postopku ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli, in izvede dokaze, ki jih udeleženci niso predlagali (drugi odstavek 607. člena ZGD-1). Sodišče mora udeležencem dati možnost, da se izjavijo o zbranem procesnem gradivu, vključno z mnenjem poravnalnega odbora in zunanjega izvedenca, če ga je poravnalni odbor pritegnil v postopek.

25. Pri preizkusu primernosti denarne odpravnine gre za izrazito strokovna vprašanja, ki so le v omejenem obsegu pravna, večinoma pa ekonomska, finančna in računovodska. Na slednja odgovarja mnenje poravnalnega odbora (v konkretnem primeru temelječe na poprej pridobljeni oceni vrednosti podjetja), ki je resda predmet dokazne ocene sodišča, vendar v okviru te ocene sodišče preverja, ali je mnenje popolno, logično in transparentno. Ni pa mogoče od sodišča pričakovati, da bo ponovno preverjalo prav vse izračune poravnalnega odbora in/ali izvedenca ter v njih iskalo morebitne (četudi osnovne) računske napake.(2) Ravno zato, da bi bilo sodišče razbremenjeno opravljanja računskih operacij ter odgovarjanja na finančno-ekonomska vprašanja, za katera nima ustreznega znanja, je zakon v postopek predvidel vključitev posebnega strokovnega telesa (poravnalnega odbora, ki lahko pritegne tudi zunanjega izvedenca). Zato ni utemeljen revizijski očitek, da bi moralo sodišče uveljavljano računsko napako ob dovolj skrbnem pregledu že samo opaziti.

26. Tretja nasprotna udeleženka je razpolagala z oceno vrednosti podjetja in z mnenjem poravnalnega odbora, saj je sodišče prve stopnje oboje vročilo vsem udeležencem postopka, da se lahko o tem izjavijo. Udeleženci sicer nimajo dolžnosti, da pravico do izjave tudi dejansko izkoristijo, kar pa ne pomeni, da jim procesna neaktivnost ne more iti v škodo. Namen vročanja procesnega gradiva v izjavo je namreč v tem, da se takoj razčistijo morebitne nejasnosti ter nepravilnosti, sodišče prve stopnje pa se seznani s pomisleki in očitki udeležencev ter jih lahko upošteva pri svoji presoji. Revidentka je na morebitne napake imela sodišče prve stopnje možnost pravočasno opozoriti, pa tega ni storila. Zaključek pritožbenega sodišča, da so njeni očitki, podani šele v pritožbi, prepozni, sicer ne more temeljiti na določbi 286. člena ZPP, ki ureja eventualno maksimo, saj gre za polemiziranje z že izvedenim dokazom, ne pa za navajanje novih dejstev in dokazov. Vendar pa ne gre za oporekanje dokazni presoji takega dokaza, temveč objektivne pravilnosti (dela) njegove vsebine, za kar pa je predviden postopek pred sodiščem prve stopnje. Posledično je zaključek pritožbenega sodišča pravilen, revizijsko uveljavljana procesna kršitev pa ni podana.

27. Napačno pa je tudi revizijsko stališče, da napačen izračun predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Izračun ocene vrednosti podjetja namreč predstavlja ugotovitev dejanske narave. Zato ocena vrednosti podjetja kot taka tudi ne more biti več predmet revizijske presoje.

28. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenega očitka o neobrazloženosti izračuna zneska 18.680,00 EUR. V 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč pojasnilo, da je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku predlagatelja „zaradi plačila razlike med plačano in še neplačanim delom primerne odpravnine (zoper tretjega in četrtega udeleženca)“. Ker odpravnina predstavlja zmnožek vseh delnic iztisnjenega manjšinskega delničarja z vrednostjo ene delnice, je iz tega pojasnila povsem jasno razvidno, da gre za razliko med zmnožkom vseh delnic z vrednostjo ene delnice po ponujeni vrednosti in zmnožkom vseh delnic z vrednostjo ene delnice po sodno določeni vrednosti.

Odločitev o reviziji

29. Ker razlogi, zaradi katerih sta bili reviziji vloženi, niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP (v povezavi s prvim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP) obe kot neutemeljeni zavrnilo (I. in II. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

30. Na podlagi prvega odstavka 35. člena ZNP je Vrhovno sodišče odločilo, da predlagatelj, tretja nasprotna udeleženka ter drugi stranski intervenient nosijo vsak svoje stroške revizijskega postopka (III. točka izreka).

----

(1) Odločba Ustavnega sodišča U-I-165 z dne 1. oktobra 2009, 32. točka obrazložitve.

(2) Tako stališče implicitno zavzema že pritožbeno sodišče z navedbo, da gre za izračun, ki bi mu moral nasprotni udeleženec izrecno in konkretno nasprotovati; da torej ne gre za tako očitno napako, da je sodišče prve stopnje ne bi smelo spregledati.

Datum zadnje spremembe:

23.03.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 146/2006, enako tudi VIII Ips 145/2006, VIII Ips 144/2006, VIII Ips 138/2006, VIII Ips 135/2006, VIII Ips 134/2006, VIII Ips 132/2006
• VSRS Sodba VIII Ips 48/2020
• VSL Sklep I Cpg 266/2018