VSRS Sodba XI Ips 47551/2016

Jedro

Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da so prevodi listin, ki jih je Ruska Federacija v zvezi z izročitvijo skladno s četrtim odstavkom 523. člena ZKP posredovala Republiki Sloveniji in na katere se pri utemeljevanju obstoja utemeljenega suma sklicuje izpodbijani pravnomočni sklep, nerazumljivi. Tako na podlagi prevodov listin, priloženih prošnji za izročitev, ni mogoče zaključiti o dokazih oziroma vsebini dokazov, ki naj bi utemeljevali obstoj utemeljenega suma in ugotoviti opis kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu. Povedano drugače; v obravnavanem primeru se izpodbijani sklep (sicer pavšalno) sklicuje na listine, priložene prošnji za izročitev, katerih prevodi pa niso razumljivi; tako na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti o obstoju utemeljenega suma, iz njih pa tudi ni razviden opis kaznivega dejanja, ki se očita tujcu.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Kpd 47551/2016 z dne 21. 12. 2016 zoper tujca A. A. na podlagi tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila izročitveni (ekstradicijski) pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki traja do izročitve Rusiji oziroma do odločitve ministra za pravosodje, s katero se izročitev zavrne, vendar najdlje trideset mesecev. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 47551/2016 z dne 27. 12. 2016 pritožbo tujčevih zagovornikov zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora so tujčevi zagovorniki pravočasno, dne 6. 1. 2017 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo v njenem uvodu, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Navajajo, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni izkazan oziroma obrazložen obstoj utemeljenega suma. Po trditvah zagovornikov obstoja utemeljenega suma ni mogoče preizkusiti zaradi nerazumljivih prevodov listin, ki so priložene prošnji za izročitev. Iz prošnje za izročitev prav tako ne izhajajo konkretna dejstva ali dokazi, ki bi izkazovali utemeljen sum. Zagovorniki v nadaljevanju zahteve navajajo, da izpodbijani pravnomočni sklep ni obrazložen ter da ni podan priporni razlog begosumnosti in neogibna potrebnost pripora. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter tujcu odpravi pripor oziroma pripor nadomesti s katerim od predlaganih milejših ukrepov, podrejeno pa, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenila kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. V zvezi z utemeljenim sumom navaja, da je na enake očitke, ki jih je obramba uveljavljala v pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice, zunajobravnavni senat odgovoril v točki 6 obrazložitve sklepa. Po navedbah vrhovne državne tožilke gre v obravnavani zadevi za odločanje o obstoju pogojev za odreditev ekstradicijskega pripora po 524. členu ZKP in ne za odločanje o dopustnosti izročitve. Vrhovna državna tožilka ob upoštevanju, da je država prosilka v roku posredovala prošnjo za izročitev z zahtevano dokumentacijo, razloge izpodbijanega pravnomočnega sklepa o utemeljenem sumu ocenjuje kot ustrezne. Trdi, da bo preiskovalna sodnica v nadaljnjem postopku opravila še druge poizvedbe, na podlagi katerih bo zunajobravnavni senat odločil, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev (527. člen ZKP). Po navedbah vrhovne državne tožilke zagovorniki s trditvami, da ni podan priporni razlog begosumnosti, podajajo lastno oceno ugotovljenih dejanskih okoliščin, kar predstavlja nedopustno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovna državna tožilka navaja, da izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje konkretne razloge glede begosumnosti (točka 7 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata) ter neogibne potrebnosti pripora (točka 8 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata).

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki v izjavi z dne 23. 1. 2017 vztrajajo pri navedbah iz zahteve. Zagovorniki še opozarjajo na dopis Okrožnega sodišča v Celju z dne 4. 1. 2017, v katerem je preiskovalna sodnica Upravo zaporov Celje pozvala, da tujcu omogočijo dodatne zdravstvene preiskave. Zagovorniki na podlagi navedenega dopisa zaključujejo, da se sodišče zaradi pomanjkanja informacij o zdravstvenem stanju obdolženega tujca ni moglo opredeliti, ali pripor predstavlja primeren ukrep.

B-1.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je:

- dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju s sklepom z dne 13. 11. 2016 zoper tujca A. A. odredil začasni ekstradicijski pripor, ker je bila zoper njega izdana mednarodna tiralica Ruske Federacije. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 23. 11. 2016 pritožbi tujčevih zagovornikov zoper odreditev začasnega ekstradicijskega pripora zavrnil;

- Okrožno sodišče v Celju je dne 15. 11. 2016 Rusko Federacijo pozvalo, da v roku 40 dni sporoči, ali bo vložila prošnjo za izročitev zahtevane osebe in da posreduje prošnjo za izročitev z dokumentacijo, ki bo podlaga za odločitev o izročitvi tujca tej državi;

- dne 16. 12. 2016 je Republika Slovenija prejela prošnjo Generalnega tožilstva Ruske Federacije, kateremu so bile priložene listine s prevodom v slovenski jezik;

- preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 21. 12. 2016 iz pripornega razloga begosumnosti zoper tujca odredila izročitveni pripor. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepoma z dne 27. 12. 2016 in 28. 12. 2016 pritožbi tujčevih zagovornikov zoper sklep o odreditvi izročitvenega pripora zavrnil.

B-2.

6. V obravnavani zadevi se kot bistvena izkaže trditev zagovornikov, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni izkazan oziroma obrazložen obstoj utemeljenega suma.

7. Po prvem odstavku 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) mora kot temeljni pogoj za odreditev pripora obstajati utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje. Ta mora obstajati že pred odvzemom prostosti (antecedenčnost utemeljenega suma), biti mora artikuliran, kar pomeni, da ne more biti le abstraktno ali probabilistično nakazan, obenem pa mora biti tudi specifičen in konkretno utemeljen(1).

8. Skladno z 22. členom Evropske konvencije o izročitvi (EKI), ki sta jo ratificirali tako Ruska Federacija kot Republika Slovenija, za postopek izročitve in začasne aretacije (razen v primerih, za katere ta Konvencija določa drugače) veljajo izključno zakoni zaprošene pogodbenice, kar pomeni, da je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti določbe XXXI. poglavja ZKP glede ekstradicijskega pripora (523. in 524. člen ZKP).

9. Po določbi četrtega odstavka 524. člena ZKP se glede pripora v postopku izročitve smiselno uporabljajo določbe drugega odstavka 200. člena, 202. člena, 203. člena in 209. do 213.b, ter 420. in 421. člena ZKP. Po tretjem odstavku 524. člena se tujec med drugim pripre, če so dani razlogi za pripor iz 201. člena ZKP. Po določbi drugega odstavka 202. člena ZKP, na katero med drugim napotuje določba četrtega odstavka 524. člena ZKP, mora pisni sklep o odreditvi pripora med drugim vsebovati tudi obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek kazenskega postopka.

10. Po določbi 13. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, v kateri so našteti pogoji za izročitev, je navedeno, da je eden izmed pogojev za izročitev tudi, da je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je tujec, katerega izročitev se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje, ali da obstaja o tem pravnomočna sodba. Navedeno določbo je treba povezati z določbo 3. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP, po kateri mora biti prošnji za izročitev med drugim priložena tudi obtožnica ali sodba, ali odločba o priporu, ali kakšen drug akt, ki je enak tej odločbi, v izvirniku ali overjenem prepisu. V njih mora biti med drugim naveden tudi opis kaznivega dejanja, zakonska označba kaznivega dejanja in dokazi za utemeljenost suma. Če se zahteva izročitev tujca zaradi vodenja kazenskega postopka, presoja domače sodišče utemeljenost suma na podlagi odločb tuje države, ki so priložene prošnji za izročitev, ter dokazov, na katere se sklicujejo te odločbe, ki pa jih tuja država ni dolžna priložiti svoji prošnji za izročitev. Tudi te odločbe oziroma dokazi, na katere se sklicuje odločba tuje države, presoja domače sodišče po načelu proste presoje dokazov, ne da bi bilo pri tem vezano na ugotovitve tujega organa glede utemeljenosti suma(2) .

11. Zakonska zahteva po utemeljitvi obstoja utemeljenega suma v odločbi o odreditvi izročitvenega pripora je izražena tudi v več odločbah Ustavnega sodišča Republike Slovenije(3). Ustavno sodišče je v navedenih odločbah presodilo, da tudi pri ekstradicijskem priporu obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje kot osnovni pogoj za odreditev pripora, pomeni, da mora obstajati visoka stopnja konkretne in specifične verjetnosti, da je ta oseba storila določeno kaznivo dejanje. Za izročitev tujca ZKP zahteva ugotovitev enake stopnje verjetnosti, da je tujec storil kaznivo dejanje, kot dopustitev obtožbe, ki pa je nižja od verjetnosti, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Pri tem sodišče presodi, ali iz listine sodnega organa tuje države, ki je podlaga prošnji tuje države za izročitev, in iz dokaznega gradiva, zbranega v ekstradicijskem postopku, izhaja dovolj dokazov za utemeljenost suma.

12. V obravnavanem primeru je preiskovalna sodnica v točki 6 sklepa o odreditvi pripora obrazložila, da so izpolnjeni pogoji za odreditev pripora zoper obdolženega tujca in da opis kaznivega dejanja izhaja iz priloženih listin, in sicer iz kazenske ovadbe z dne 16. 9. 2014 ter obtožnice z dne 8. 10. 2014. Zunajobravnavni senat je v točki 6 obrazložitve sklepa zaključil, da iz posredovane dokumentacije države Rusije izhaja opis in pravna kvalifikacija kaznivih dejanj, kar skupaj z mednarodno tiralico in sklepom o odreditvi pripora predstavlja podlago za zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje.

13. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa je torej razvidno, da sta sodišči utemeljen sum obrazložili s sklicevanjem na listine, priložene prošnji za izročitev, zlasti s sklicevanjem na kazensko ovadbo z dne 16. 9. 2014, obtožnico z dne 8. 10. 2014, mednarodno tiralico in sklep o odreditvi pripora oziroma na prevode teh listin.

14. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da so prevodi listin, ki jih je Ruska Federacija v zvezi z izročitvijo skladno s četrtim odstavkom 523. člena ZKP posredovala Republiki Sloveniji in na katere se pri utemeljevanju obstoja utemeljenega suma sklicuje izpodbijani pravnomočni sklep, nerazumljivi. Tako na podlagi prevodov listin, priloženih prošnji za izročitev, ni mogoče zaključiti o dokazih oziroma vsebini dokazov, ki naj bi utemeljevali obstoj utemeljenega suma in ugotoviti opis kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu. Povedano drugače; v obravnavanem primeru se izpodbijani sklep (sicer pavšalno) sklicuje na listine, priložene prošnji za izročitev, katerih prevodi pa niso razumljivi; tako na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti o obstoju utemeljenega suma, iz njih pa tudi ni razviden opis kaznivega dejanja, ki se očita tujcu.

15. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbi XI Ips 3968/2016 z dne 21. 4. 2016, XI Ips 26836/2016) presodilo, da od tujih (pravo) sodnih organov ni mogoče pričakovati, da bodo utemeljen sum in dokaze, na katere se ta opira, obrazložili na enak način kot slovenska sodišča, ki dejstveno in dokazno podlago strogo ločujejo. Vendar pa zaključek o obstoju utemeljenega suma in opisu dejanja, ki se očita obdolžencu, ne more temeljiti na prevodih listin, ki so nerazumljivi v tolikšni meri, da zaključek o utemeljenem sumu in opisu dejanja, očitanem obdolžencu, na njihovi podlagi sploh ni mogoč.

16. Stališče v izpodbijanem sklepu, da utemeljenost suma storitve priprtemu tujcu očitanega kaznivega dejanja, temelji na zahtevi za izročitev priloženih listinah, ki pa so nerazumljive (sestavljene sicer v tujem - ruskem jeziku in nerazumljivem prevodu v slovenski jezik), vsebinsko pomeni, da sklep nima razlogov in je zato podana kršitev po četrtem odstavku 524. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 202. člena ZKP ter 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

17. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršilo določbe četrtega odstavka 524. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 202. člena ZKP in 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, je zahtevi za varstvo zakonitosti tujčevih zagovornikov ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo.

----

(1) Šturm L. (2002): Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, str. 223 do 226.

(2) Horvat Š. (2004): Zakon o kazenskem postopku (ZKP s komentarjem), GV Založba, Ljubljana, str. 1097.

(3) Glej odločbe Ustavnega sodišča Up-83/98 z dne 15. 6. 1998, Up-273/00 z dne 21. 12. 2000, Up-293/98 z dne 1. 12. 1998.

Datum zadnje spremembe:

07.03.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 379/2002, enako tudi XI Ips 26836/2016-103
• VSRS Sodba XI Ips 26836/2016-153
• Sodba I Ips 91/2002