VSRS Sodba XI Ips 40456/2016-45

Jedro

V opisu dejanja, navedenem v sklepu dežurnega preiskovalnega sodnika, so zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena ZKP konkretizirani v zadostni meri; v opisu dejanja so konkretno in določno opisana obdolženčeva dejanja, ki so tudi časovno in krajevno opredeljena ter občutja oškodovanke pri obravnavanih dejanjih. Pri pravni kvalifikaciji in obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja gre za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitano dejanje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 40456/2016 z dne 28. 9. 2016 odredil pripor zoper obdolženega M. K. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 40456/2016 z dne 30. 9. 2016 pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, kot uvodoma navaja, zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga odpravo pripora zoper obdolženca, podrejeno pa odreditev milejšega ukrepa za odpravo ponovitvene nevarnosti.

3. Vrhovna državna tožilka je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenila kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je zaključek dežurnega preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata o obstoju utemeljenega suma utemeljen na konkretnih dejstvih in dokazih. Vrhovna državna tožilka nasprotuje navedbam zagovornika glede pravne kvalifikacije obravnavanega dejanja in navaja, da so zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini lahko podani tudi v primeru enkratnega izjemnega ekscesa, ki je imel za družinske člane hude posledice(1). V obravnavanem primeru ni opisan zgolj enkraten eksces obdolženca, saj naj bi opisano dejanje obdolženec storil v obdobju nekaj dni, konkretizirana pa je tudi zakonsko zahtevana posledica, ki kaže na podrejen položaj oškodovanke. Po navedbah vrhovne državne tožilke ocena verodostojnosti dokazov ter obstoja vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja v tej fazi postopka ni predmet presoje. Ocenjuje, da sta tako dežurni preiskovalni sodnik kot zunajobravnavni senat ocenila in v zadostni meri konkretizirala objektivne in subjektivne okoliščine, ki utemeljuje obstoj ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu. Vrhovna državna tožilka meni, da sta sodišči ocenili in obrazložili, da je pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep. Vložnik po oceni vrhovne državne tožilke s svojimi navedbami izraža nestrinjanje z oceno sodišč, s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Po navedbah zagovornika iz listin v spisu ne izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Zagovornik navaja, da je v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 25. 9. 2016 opisan zgolj dogodek, ki naj bi se zgodil istega dne; gre za enkratno dejanje in ne za kontinuirano, trajnejše ravnanje obdolženca, pri katerem niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini. Po trditvah zagovornika v opisu dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja. Meni, da je očitek obdolžencu, da naj bi svoji materi pogosto grozil ter se do nje grdo in nasilno vedel, pavšalen in nekonkretiziran. Zagovornik še uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o obstoju utemeljenega suma.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane. Kot sta obrazložila dežurni preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat, utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, izhaja iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 25. 9. 2016 J. V., fotografij s poškodbami oškodovanke, uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja z dne 25. 9. 2016, izpisa iz kazenske evidence z dne 26. 9. 2016 in podatkov Centra za socialno delo z dne 26. 9. 2016, 22. 8. 2016, 5. 8. 2016, 28. 6. 2016 in 22. 6. 2016 o obravnavani družini (točka 6 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata ter točki 4 in 5 obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika). Zagovornik z navedbami, da iz zgoraj navedenih listin izhaja zaključek o zgolj enkratnem dejanju obdolženca, izraža nestrinjanje z vsebino navedenih listin ter ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišč, da so v opisu dejanja, navedenem v sklepu dežurnega preiskovalnega sodnika, zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena ZKP konkretizirani v zadostni meri; v opisu dejanja so konkretno in določno opisana obdolženčeva dejanja, ki so tudi časovno in krajevno opredeljena ter občutja oškodovanke pri obravnavanih dejanjih (točka 6 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 5 obrazložitve sklepa dežurnega preiskovalnega sodnika). Vrhovno sodišče še dodaja, da gre pri pravni kvalifikaciji in obstoju zakonskih znakov (točno določenega) kaznivega dejanja za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitano (kaznivo) dejanje.

8. Zagovornik izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in navaja, da teža ter način storitve očitanega kaznivega dejanja ne utemeljujeta obstoja navedenega pripornega razloga. Po navedbah zagovornika je bil obdolženec pravnomočno obsojen zgolj za eno kaznivo dejanje nasilja v družini, kazenske ovadbe in izrečeni ukrepi prepovedi približevanja pa ne utemeljujejo zaključka o obdolženčevi predkaznovanosti. Zagovornik še navaja, da zaključek sodišč o obstoju ponovitvene nevarnosti ni obrazložen (kršitev 2. točke prvega odstavka v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ponovitvena nevarnost v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora izkazana v zadostni meri (točka 7 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 7 obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika). Sodišči prve in druge stopnje sta namreč obrazložili objektivne (gre za eno najtežjih dejanj v sklopu kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, za katerega je predpisana kazen do pet let zapora, izvršeno zoper lastno mater, s katero živita v skupnem gospodinjstvu, obdolženec naj bi izvajal tako fizično kot psihično nasilje, dejanja naj bi izvrševal kontinuirano, prav tako naj bi jih stopnjeval, ustvarjal naj bi prevlado in oškodovanko spravljal v podrejen položaj) in subjektivne okoliščine (obdolženec je nezaposlen, vdaja se alkoholu, obstaja sum, da uživa prepovedane droge, zato potrebuje denar, je predkaznovan, do svojih ravnanj pa ni kritičen), na katere sta oprli svoj zaključek o obstoju tega pripornega razloga (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP).

10. Vrhovno sodišče je večkrat pojasnilo (npr. v sodbi I Ips 272/2006 z dne 24. 8. 2006), da je utemeljevanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v predhodnih in vzporednih postopkih dopustno le v primeru, ko je storitev kaznivih dejanj, ki so predmet teh postopkov, že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma (npr. že izdani sklep o preiskavi ali pravnomočnost obtožnice v drugem kazenskem postopku). Enak dokazni standard, kot je določen za ugotovitev verjetnosti, da je določena oseba storilec kaznivega dejanja, v zvezi s katerim sodišče odloča o priporu, mora veljati tudi za kazniva dejanja, zaradi katerih že tečejo sodni kazenski postopki zoper obdolženca. Le takšna razlaga ustrezno upošteva pomen domneve nedolžnosti (27. člen v zvezi z 20. členom Ustave RS). Iz navedenega izhaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti pravilno oprli na dejstva, da je bil obdolženec pred Okrožnim sodiščem v Celju že kaznovan zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in da mu je bil v zvezi z oškodovanko že večkrat izrečen ukrep prepovedi približevanja (prvi odstavek 60. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, ZNPPol).

11. Navedbe zagovornika, da izpodbijana sklepa nimata razlogov o zaključku, da je pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom (prvi odstavek 20. člena Ustave Republike Slovenije), niso utemeljene. Tako preiskovalni sodnik kot zunajobravnavni senat sta zaključila, da je pri obdolžencu podana visoka stopnja ponovitvene nevarnosti, zato je varnost oškodovanke ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Dežurni preiskovalni sodnik, ki mu je pritrdil tudi zunajobravnavni senat, je obrazložil, da je pripor edini primeren in učinkovit ukrep, ki bo obdolžencu tudi fizično onemogočil izvrševanje kaznivih dejanj nad materjo. Zaključil je, da v obravnavanem primeru glede na ugotovljene okoliščine z milejšimi ukrepi ne bi bilo mogoče zagotoviti varnosti oškodovanke (točka 8 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 7 obrazložitve sklepa dežurnega preiskovalnega sodnika). Po ustaljeni sodni praksi zaključek o neizogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev drugih v ZKP določenih milejših ukrepov(2). Tako se izkaže, da vložnik zahteve ponuja drugačno oceno okoliščin, ki so botrovale takšnemu zaključku preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata, s čimer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

----

(1) Tako tudi sodba VSRS I Ips 815/2010-192 z dne 3. 3. 2011.

(2) Tako tudi sodbi I Ips 356/2005 z dne 24. 11. 2005 in XI Ips 31981/2012 z dne 19. 7. 2012 ter številne druge.

Datum zadnje spremembe:

03.03.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 192/99
• VSC Sklep I Kp 53718/2020
• VSRS Sodba I Ips 7532/2014-53