VSRS Sodba XI Ips 40885/2016-98

Jedro

Samoprijava kaznivega dejanja, ki ni posledica kakršnekoli policijske prisile, ni nedovoljen dokaz.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 29. 9. 2016 zoper B. K., ki je utemeljeno obdolžen poskusa storitve kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), odredila pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 2. 10. 2016 pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP iz razlogov po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo navaja, da izpodbijana sklepa, ki imata vse potrebne razloge o pripornem razlogu ter utemeljenosti suma, ne temeljita na nezakonitem dokazu. Ob tem opozarja, da zagovornik v pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice ni uveljavljal očitka, da sklep nima potrebnih razlogov o načrtovanju napada. Ker uveljavljane kršitve niso podane Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obdolženčev zagovornik uveljavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da vsebina uradnega zaznamka policista o zaznavi kaznivega dejanja št. /2016 (3C694-36) z dne 28. 9. 2016 predstavlja prima facie nedovoljen dokaz, brez katerega utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, ne bi bil podan, saj obrazložitev izpodbijanih sklepov, da je osumljenec naklepno zbil župana na kolesu, temelji prav na tem uradnem zaznamku. Izpodbijana sklepa v nasprotju s spisovnim gradivom ugotavljata, kako je potekal obdolženčev prihod na policijsko postaja, in sicer, da je obdolženec pristopil do dežurnega policista in mu povedal, da je on tisti, ki je namerno zbil župana na kolesu. Slednje pa po zatrjevanju zagovornika ne drži, saj iz uradnega zaznamka št. D3087981/K1729333/2016 (3C31-06) z dne 28. 9. 2016 izhaja, da je osumljenec vstopil na policijsko postajo in zaklical, da je povozil loškega župana. Zagovornik v zahtevi trdi, da je bilo v tem trenutku jasno, da gre za samoobtožbo in bi policist moral obdolženca poučiti o njegovih pravicah ali poklicati pristojne. Vendar ga je dežurni policist vprašal, zakaj pa župana, nakar je obdolženec odgovoril, da zato, ker mu ni bil všeč. Do obdolženca je pristopila tudi policistka in ga vprašala, zakaj ni ostal na kraju dogodka, obdolženec pa je šele na vprašanje policistke odgovoril, da ni pobegnil in da je takšno ravnanje načrtoval, na kraju dogodka pa so tudi ljudje, ki bodo za župana poskrbeli. Glede na to, da je bil dežurni policist ob 7.29 s strani OKC PU Kranj obveščen o prometni nesreči in o tem, da je voznik osebnega vozila s kraja nesreče odpeljal, je dežurni policist ob 7.30, ko je obdolženec izjavil, da je povozil loškega župana, vedel, da zoper obdolženca obstojijo utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivega dejanja. V tem trenutku bi moral dežurni policist pogovor z obdolžencem prekiniti ter ga poučiti o njegovih pravicah, česar le-ta ni storil, temveč je pogovor z obdolžencem, ki se svojih pravic ni zavedal, nadaljeval in ga tudi vprašal po namenu njegovega dejanja. S tem je prišlo do kršitve obdolženčevega privilegija zoper samoobtožbo ter do kršitve četrtega odstavka 148. člena ZKP. Sankcija za takšno ravnanje dežurnega policista je predpisana v tretjem odstavku 148.a člena ZKP, ki narekuje, da sodišče svoje odločbe na takšno izpovedbo osumljenca ne sme opreti. Ker se izpodbijana sklepa na nezakonit dokaz opirata in sklicujeta, poleg tega pa o odločilnih dejstvih (postopek obdolženčevega prihoda na Policijsko postajo Škofja Loka) artikulirata nasprotno, kot to izhaja iz spisovnih listin, sta podani kršitvi iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Posledično objektivna elementa pripornega razloga ponovitvene nevarnosti – teža in način storitve kaznivega dejanja, nimata takšne vloge, saj bi se ta dva elementa lahko presojala le v okviru povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Drugi dokazi namreč ne kažejo na namerno zbitje kolesarja.

6. Ustava v 29. členu zagotavlja pravna jamstva v kazenskem postopku. V skladu s četrto alinejo tega člena mora biti obdolžencu kaznivega dejanja ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde (privilegij zoper samoobtožbo). Privilegij zoper samoobtožbo izvira iz zahteve po spoštovanju človekovega dostojanstva v kazenskem postopku, pri čemer je ključen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil kazenski postopek formalno uveden.(1) ZKP sledi ustavnopravni doktrini in kot odločilni trenutek določa trenutek osredotočenosti suma na določeno osebno – kadar policija pri zbiranju obvestil ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja (osumljenec), ji mora, preden začne od nje zbirati obvestila, dati pravni pouk, ki vsebuje tudi pravico do molka (četrti odstavek 148. člena ZKP). Samoprijava kaznivega dejanja, ki ni posledica kakršnekoli policijske prisile, zagotovo ni dokaz, ki bi ga bilo treba izločati. Kdaj je v obravnavani zadevi nastopila osredotočenost suma, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, je odvisno od dejanske presoje vseh okoliščin primera, ki jo bo moralo sodišče opraviti v naslednjih fazah kazenskega postopka. Stališču zagovornika, da gre za očitno nezakoniti dokaz, zato ni mogoče pritrditi. Preiskovalna sodnica se je glede vsebine samoprijave oprla na uradni zaznamek dežurnega policista o zaznavi kaznivega dejanja, iz katerega niti ne izhaja, da bi policist obdolžencu postavljal vprašanja, zato ji ni mogoče očitati, da je vsebino uradnega zaznamka napačno povzela. Slednje izhaja zgolj iz izjave, ki jo je obdolženec podal kriminalistu na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP. Sodišče v tej fazi postopka dokazov še ne presoja na način, kot to velja za postopek na glavni obravnavi, temveč ocenjuje, ali zbrani dokazi dajejo podlago za utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje. Razčiščevanje navedenih okoliščin bo predmet nadaljnjih faz kazenskega postopka, dejstva, ki so bila ugotovljena v času odreditve pripora zoper obdolženca, pa kažejo, da so policisti oziroma preiskovalna sodnica tudi neodvisno od vsebine obdolženčeve samoprijave utemeljeno sklepali, da je obdolženec z osebnim vozilom oškodovanca zbil namerno. Kot v izpodbijanem sklepu pojasni preiskovalna sodnica, očividci zaviranja vozila niso slišali in so povedali, da naj bi voznik vožnjo pred oziroma takoj po trku pospešil. Pri ogledu kraja kaznivega dejanja policisti niso našli sledi zaviranja, vozilo pa je nadaljevalo vožnjo z oškodovancem na prednjem delu vsaj še trideset metrov, preden je oškodovanec padel na tla. Ker ugotovljena dejstva ne potrjujejo zagovornikove teze, da je uradni zaznamek dežurnega policista o zaznavi kaznivega dejanja očitno nezakonit in ker očitana protispisnost ni podana, Vrhovno sodišče njegovim navedbam o kršitvah iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne pritrjuje.

7. Nadaljnjo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja, ker izpodbijani sklep preiskovalne sodnice nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi obdolženec dejanje izvršil na podlagi skrbnega načrtovanja lokacije, sredstva, načina izvedbe napada in določitve žrtve že najmanj od decembra 2015 dalje, ko je v sebi gradil prepričanje, da M. J. kot župan Občine Škofja Loka predstavlja tranzicijsko elito, ki je kriva za njegovo ekonomsko in socialno odtujenost v družbi in jo je zato potrebno v dobro Republike Slovenije eliminirati, s čimer je hotel doseči svoje osebno zadoščenje za občutene krivice. Ob navedbi, da se je obdolženec pred preiskovalno sodnico zagovarjal z molkom, zagovornik poudarja, da izpodbijana sklepa v obrazložitvi ne pojasnita, na kakšni osnovi je nastal zgoraj navedeni konkretni opis dejanja, ki se obdolžencu očita v tej fazi postopka. Pravnomočni sklep o teh odločilnih dejstvih nima razlogov. Pred takim sklepom pa se ni mogoče učinkoviti braniti. Zagovornik posebej izpostavlja, da če opisani del izreka temelji na uradnem zaznamku o izjavi osumljenca D3087981/K1729333/2016 (3C31-06) z dne 28. 9. 2016, potem je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je obdolženec na policiji podal izjavo brez navzočnosti zagovornika (šesti odstavek 148. člena ZKP). Tretji odstavek 148.a člena ZKP namreč določa, da sodišče v tem primeru ne sme opreti svoje odločbe na izpovedbo osumljenca. Okoliščine konkretnega primera pa kažejo, da je preiskovalna sodnica konkretni del izreka oprla ravno na omenjeni uradni zaznamek o izjavi osumljenca, saj iz drugega spisovnega gradiva ne izhajajo okoliščine, ki utemeljevale ta konkretni očitek obdolžencu.

8. Do vprašanja, ali je sodno odločbo dopustno opreti na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki je sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, se je Vrhovno sodišče že opredelilo, in sicer v sodbi I Ips 114/2005 z dne 26. 5. 2005, v kateri je presodilo, da se odločbe, ki se izdajajo pred in med preiskavo, med drugim tudi sklep o priporu, na vsebino take izjave, katere dokazna vrednost je v postopku sicer omejena, lahko opirajo. Stališče vrhovnega sodišča temelji na razlikovanju med zaslišanjem osumljenca, ki ga policija opravi po določbah 227. do 233. člena ZKP, in med izjavo osumljenca, ki jo le-ta poda na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP. To stališče Vrhovnega sodišča pa je sprejel tudi senat Ustavnega sodišča v zadevi Up-607/05 z dne 12. 1. 2006.

9. Preostalih zagovornikovih navedb, da konkretni opis dejanja, ki se v izpodbijanem sklepu očita obdolžencu, in ki se nanaša na konkretizacijo brezobzirnega maščevanja, pa Vrhovno sodišče zaradi materialnega neizčrpanja pravnega sredstva ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Zagovornik namreč navedene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v pritožbi zoper sklep preiskovalnega sodnika ni uveljavljal.

C.

10. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1293/08 z dne 6. 7. 2011.

Datum zadnje spremembe:

03.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Kp 6800/2020
• VSRS Sodba XI Ips 17327/2021
• Sodba I Ips 116/2001