VSRS Sodba XI Ips 38716/2016-80

Jedro

Ker gre za alternativno določene zakonske znake kaznivega dejanja, kumulativna uresničitev vseh zakonskih znakov ni nujna predpostavka obstoja kaznivega dejanja.

Zgolj dejstvo, da je ena izmed držav obdolženčevega državljanstva (Hrvaška) članica EU, ne pomeni, da pri obdolžencu ne bi mogel obstajati priporni razlog begosumnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 16. 9. 2016 zoper D. Č., ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 20. 9. 2016 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sklep sodišča o odreditvi pripora razveljavi ter pripor odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo navaja, da izpodbijana sklepa vsebujeta potrebne razloge za obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje ter za obstoj pripornega razloga begosumnosti. Nestrinjanje zagovornice z dokazno oceno sodišča pa predstavlja uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ker je neutemeljeno tudi zagovorničino zatrjevanje, da je odreditev pripora nesorazmerna, vrhovna državna tožilka Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornica uvodoma navaja, da do sedaj ugotovljena dejstva in okoliščine

suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, niso potrdili. Iz

zagovora obdolženca in izpovedb zaslišanih prič namreč ni mogoče sklepati, da je obdolženec deloval z direktnim naklepom ter iz koristoljubnosti, saj je zgolj pomagal svojemu prijatelju, pri čemer ni pričakoval nikakršnega plačila. Sklepanje sodišča temelji le na izkušnjah iz podobnih primerov, kar ne more zadostiti pravnemu standardu utemeljenega suma v konkretnem primeru. Zagovornica tudi meni, da dejanje, ki se očita obdolžencu, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Iz opisa dejanja ne izhaja, da naj bi obdolženec ljudi (večkrat) spravljal čez mejo, oziroma da naj bi se s tem ukvarjal.

6. Kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 stori, (i) kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju ali (ii) kdor dva ali več takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države. Glede na besedilo določbe je kaznivo tudi zgolj enkratno spravljanje dveh ali več tujcev, ki nimajo dovoljenja, čez mejo ali ozemlje države. Ker gre za alternativno določene zakonske znake kaznivega dejanja, kumulativna uresničitev vseh zakonskih znakov ni nujna predpostavka obstoja kaznivega dejanja. Zato navedbam zagovornice, da zakonski znaki niso podani, ni mogoče pritrditi. Dejstva in okoliščine primera, ki jih je na podlagi do sedaj zbranih dokazov ugotovilo sodišče, pa tudi ne dajejo podlage za zatrjevanje zagovornice, da utemeljen sum ni podan. Sodišče je na podlagi zbranih dokazov razumno zaključilo, da obstaja utemeljen sum, da se je obdolženec iz koristoljubnosti s tremi tujci, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo oziroma v schengensko območje, dogovoril za prevoz v Sloveniji, ki ga je do ustavitve s strani policije tudi opravil. Zagovornica pa bo lahko v nadaljnjih fazah postopka predlagala izvedbo dokazov za svoje trditve. Z navedbami o odsotnosti direktnega naklepa pri obdolžencu, s katerimi uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uspeti, saj gre za nedopusten razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Po stališču zagovornice sta podani tudi kršitvi 22. in 25. člena Ustave, ker je begosumnost obdolženca v izpodbijanem sklepu zgolj pavšalno obrazložena. Sodišče je ugotavljalo le objektivna dejstva (da obsojenca na ozemlje Republike Slovenije nič ne veže), ki naj bi kazala na begosumnost, subjektivnih dejstev pa ni preverjalo. Na tej podlagi je sodišče neutemeljeno sklepalo, da obstoji verjetnost, da bo obdolženec zapustil Republiko Slovenijo ter se vabilom sodišča ne bo odzival, s čimer naj bi oviral kazenski postopek. Zagovornica dodaja, da ima obdolženec v Švici družino, kamor pogosto potuje, kar bi omogočilo njegovo prijetje, in da je državljan Republike Hrvaške, ki je članica Evropske unije, v kateri velja enotni sistem pravne pomoči. Zato je po njenem mnenju odreditev pripora zoper obdolženca neupravičen in nesorazmeren ukrep, ki prekomerno posega v njegovo pravico do svobode in v pravice njegovih družinskih članov, ki jih je dolžan preživljati. Nesorazmernost se kaže tudi v predvideni dolžini kazenskega postopka, ki je, glede na prisoten element tujine, dolgotrajen postopek, za tovrstna kazniva dejanja pa se izrekajo pretežno pogojne kazni oziroma kazni zapora v krajšem trajanju od predpisane.

8. Da mora sklepanje sodišča o obstoju begosumnosti temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da obstoji nevarnost bega, je Ustavno sodišče pojasnilo v odločbi Up-185/95 z dne 24. 10. 1996. Poudarilo je, da na begosumnost ni mogoče sklepati zgolj na podlagi teže kaznivega dejanja ali morebitne visoke zagrožene kazni. Če pa se tej okoliščini pridružijo še druge okoliščine, ki zadevajo predvsem značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske vezi in vse druge vezi z domačim oziroma tujim okoljem, se ob morebitni pričakovani visoki kazni nevarnost bega lahko potrdi ali pa ovrže. Sodišče mora ugotoviti, ali takšne okoliščine obstojijo, in presoditi, ali je nevarnost bega večja od negotovosti, ki bi se ji posameznik s pobegom nedvomno izpostavil.

9. Upoštevaje merila Ustavnega sodišča, navedbam zagovornice ni mogoče

pritrditi. Preiskovalni sodnik v izpodbijanem sklepu obdolženčeve begosumnosti

ni oprl zgolj na težo kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita, ter predpisano kazen, ki mu grozi, temveč je tudi izpostavil, da ga na Slovenijo nič ne veže, saj tu nima ne sorodnikov ne bivališča in ne zaposlitve. Poleg tega je obdolženec ne le državljan Republike Hrvaške, temveč tudi Bosne in Hercegovine, ki svojih državljanov Sloveniji ne izroča. In kot je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 79538/2010 z dne 18. 11. 2010 pravilno presodil zunajobravnavni senat, zgolj dejstvo, da je ena izmed držav obdolženčevega državljanstva (Hrvaška) članica EU, ne pomeni, da pri obdolžencu ne bi mogel obstajati priporni razlog begosumnosti. Sodišče je torej razumno zaključilo, da je obdolženčeva navzočnost v tem kazenskem postopku lahko zagotovljena le v primeru odreditve pripora zoper njega, ki je glede na vse ugotovljene okoliščine sorazmeren ukrep.

C.

10. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

03.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VI Kp 49398/2020
• VSRS Sodba I Ips 63422/2019
• Sodba XI Ips 40938/2010-86 (XI Ips 45/2010)