VSRS Sklep II DoR 346/2016

Jedro

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali v konkretnih okoliščinah primera potreba po občasni tuji pomoči pri težjih fizičnih opravilih (npr. delo na vrtu in priprava drv) predstavlja podlago za prisojo mesečne denarne rente iz naslova tuje pomoči.

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali v konkretnih okoliščinah primera potreba po občasni tuji pomoči pri težjih fizičnih opravilih (npr. delo na vrtu in priprava drv) predstavlja podlago za prisojo mesečne denarne rente iz naslova tuje pomoči.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil kot voznik osebnega vozila hudo telesno poškodovan v prometni nesreči, ki se je zgodila dne 18. 10. 2010. Prometno nesrečo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Tožnik je od toženke zahteval povračilo nepremoženjske in premoženjske škode, med drugim tudi plačilo mesečne rente iz naslova tuje pomoči od 1. 1. 2013 dalje, ker potrebuje dnevno 0,5 ure tuje pomoči, kar ob urni postavki 5 EUR/uro mesečno znaša 75,00 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca travmatološke stroke, ki je ocenil, da tožnik tudi dandanes ni sposoben za težja fizična dela, kot je delo na vrtu, pripravljanje drv ipd. ter da bo pri teh delih še vedno potreboval tujo pomoč, ocenilo, da je tožnikov zahtevek po tuji pomoči v trajanju 0,5 ure dnevno pretiran, da pa bo tožnik v bodoče potreboval tujo pomoč v obsegu 2 uri na teden, mesečno torej 9 ur, kar ob urni postavki 4 EUR/uro mesečno znaša 36,00 EUR. Tožniku je zato dosodilo od vložitve tožbe dalje, tj. od 25. 9. 2013 dalje, mesečno rento za tujo pomoč v znesku 36,00 EUR (II. točka izreka). Obe pravdni stranki sta zoper sodbo sodišča prve stopnje vložili pritožbo. Toženka je v njej (med drugim) v celoti izpodbijala odločitev glede prisojene rente. Ugovarjala je obsegu in potrebnosti tuje nege in pomoči. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke v celoti zavrnilo in pritrdilo sodišču prve stopnje glede odločitve o renti. Pojasnilo je, da s pomočjo bližnjih ni mišljena pomoč, ki je oškodovancu potrebna zaradi škodnega dogodka, za katerega je odgovorna tretja oseba. Podlago za dosojo rentnega zahtevka iz naslova tuje pomoči predstavlja določilo drugega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da mora odgovorna oseba poškodovanemu, če so njegove potrebe zaradi nezgode trajno povečane, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo. Pritožbeni očitek, da je navedena škoda zajeta že v odškodnini zaradi duševnih bolečin v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti, prav tako ni utemeljen. Namen slednje je v satisfakciji oškodovancu zaradi duševnih bolečin in trpljenja (179. člen OZ), ker določenih opravil ne more opravljati, ne pa restitucija materialne škode, tj. pokritja stroškov oškodovanca, nastalih zaradi trajno povečanih potreb.

2. V predlogu za dopustitev revizije toženka izpodbija zgoraj povzeto stališče sodišča druge stopnje in trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Po vsebini je mogoče razloge razdeliti na dva sklopa. Prvič, toženka meni, da samo dejstvo, da tožnik ni sposoben opravljati določenih težjih fizičnih del, torej del, ki niso potrebna za njegovo osnovno eksistenco, ne predstavlja osnove za prisojo mesečne rente za tujo pomoč. Po mnenju toženke bi bilo treba ugotovljene omejitve upoštevati v okviru odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Toženka se sklicuje na sodbo VSL II Cp 399/2016 z dne 11. 5. 2016, v kateri je višje sodišče glede mesečne rente iz naslova tuje pomoči zavzelo stališče, da „po drugem odstavku 174. člena OZ pripada oškodovancu renta samo takrat, ko zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Tožnik je prej našteta dela pred poškodbo opravljal doma in z njimi ni pridobival zaslužka, medtem ko je o trajno povečanih potrebah mogoče govoriti le tedaj, ko oškodovanec zaradi trajnih sprememb v svojem zdravstvenem stanju ne zmore več zadovoljevati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb, torej ko se ne more samostojno gibati, hraniti, oblačiti in slačiti, obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno ali opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Tožnik pomoči pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb po končanem zdravljenju ne potrebuje več. Njegova zmanjšana življenjska aktivnost in s tem povezane duševne bolečine so podlaga za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ne pomeni pa hkrati tudi premoženjske škode, kot jo z rentnim zahtevkom uveljavlja tožnik." Drugič, toženka meni, da je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da v konkretnem primeru občasna pomoč tožniku pri določenih težjih fizičnih delih, ki mu jo nudijo drugi (konkretno žena), ne predstavlja običajne pomoči med družinskimi člani. Obseg pomoči, ki jo tožnik potrebuje po koncu zdravljenja (dve uri na teden), ne presega okvirov običajne medsebojne pomoči svojcev v družinski skupnosti, sploh pa ne v razmerju med zakoncema, ki sta življenjska partnerja v „dobrem in slabem“. Takšno je tudi stališče aktualne sodne prakse višjih sodišč, ki rento iz naslova tuje pomoči priznava le v primeru, če pomoč presega običajno pomoč, ki so si jo družinski člani dolžni nuditi med seboj v družinski skupnosti(1). Toženka Vrhovnemu sodišču predlaga, da dopusti revizijo glede naslednjih pravnih vprašanj: - Ali v konkretnih okoliščinah primera občasna pomoč pri težjih fizičnih opravilih (delo na vrtu in pripravljanje drv, kar je tako ali tako že pred nezgodo opravljala tožnikova žena sama) predstavlja podlago za dosojo rente iz naslova tuje pomoči? - Ali pomoč, kot v konkretnem primeru (občasna pomoč pri težjih fizičnih opravilih, npr. pri delu na vrtu in pripravljanju drv), predstavlja pomoč pri osnovnih življenjskih potrebah oziroma pomoč pri opravilih, nujnih za ohranjanje življenja, zaradi česar je posameznik upravičen do prejemanja rente iz naslova pomoči? - Ali tožniku pripada renta za tujo pomoč zato, ker občasno potrebuje pomoč pri delu na vrtu in pripravi drv? - Ali občasna pomoč, kot v konkretnem primeru, presega običajno pomoč, ki se pričakuje med družinskimi člani? - Ali je občasno pomoč, kot v konkretnem primeru, potrebno upoštevati v okviru dosoje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti? Toženka meni, da je odločitev Vrhovnega sodišča o navedenih vprašanjih izredno pomembna za razvoj prava preko sodne prakse in enotno uporabo prava ter opozarja, da sodna praksa višjih sodišč glede zastavljenih vprašanj ni enotna, sodne prakse Vrhovnega sodišča pa ni.

3. Predlog je delno utemeljen.

4. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je glede v izreku opredeljenega pravnega vprašanja izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP, zato je revizijo na podlagi tretjega odstavka 367c. člena ZPP dopustilo.

5. Toženka tudi utemeljeno opozarja, da iz sodne prakse višjih sodišč, na katero se sklicuje, izhaja, da je oškodovanec upravičen do povračila stroškov, ki nastanejo v zvezi z nudenjem tuje nege in pomoči tudi v primeru, ko mu jo nudi žena, vendar le v primeru, ko pomoč po svoji naravi presega okvir nudenja pomoči, ki jo je zakonec dolžan nuditi svojemu zakonskemu partnerju (smiselno enako velja za razmerje staršev in otrok oziroma ostalih družinskih članov). Se pa v sodni praksi višjih sodišč pojavlja tudi stališče, kot ga je zavzelo sodišče v konkretnem primeru, in sicer da je zakonska zveza po 13. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) sicer res zveza, ki med drugim temelji tudi na medsebojni pomoči, vendar pa s tem ni mišljena pomoč, ki je potrebna zaradi škodnega dogodka, za katerega je odgovorna tretja oseba kot v konkretnem primeru, pač pa vsakodnevna (vzajemna) pomoč obeh zakoncev(2). Sodna praksa višjih sodišč torej res ni enotna, ne drži pa, da sodne prakse Vrhovnega sodišča ni. V zadevi II Ips 251/2014 z dne 5. 5. 2016 se je namreč Vrhovno sodišče izrecno opredelilo tudi do vprašanja, ali je pravica do odškodnine za tujo pomoč odvisna od tega, ali potreba po tuji pomoči presega pomoč, ki si jo družinski člani običajno nudijo med seboj. Zavzelo je stališče, da ZZZDR v 13. členu res kot enega od temeljev zakonske zveze določa medsebojno pomoč zakoncev. Gre za določbo, ki ima učinke na družinskopravnem področju. Na tem področju bi lahko opustitev pomoči zakoncu predstavljala dejansko podlago za pravni sklep o nevzdržnosti zakonske zveze. Ni pa mogoče te določbe nekritično širiti na področje odškodninskega prava kot podlage za razbremenitev povzročitelja škode. Temeljno pravilo odškodninskega prava je, da je škodo dolžan povrniti njen povzročitelj (prvi odstavek 131. člena OZ). Nudenje pomoči oškodovancu je način popravljanja škode. Škode, ki je pravno priznana, ni nihče dolžan popravljati na svoje stroške oziroma brezplačno. Tudi zakonec ne. Nasprotno stališče bi pomenilo, da je tu obravnavana odškodnina odvisna od družinskega statusa oškodovanca. Ker je torej Vrhovno sodišče že odgovorilo na navedeno pravno vprašanje, odločitev sodišča druge stopnje v konkretni zadevi pa od zavzetega stališča ne odstopa, predlog za dopustitev revizije v preostalem delu ni utemeljen.

----

(1) Toženka se sklicuje na zadeve: VSL sodba II Cp 399/2016 z dne 11. 5. 2016, VSL sodba II Cp 3142/2011 z dne 6. 3. 2012, VSL sodba I Cp 3155/2013 z dne 23. 4. 2014, VSL sodba I Cp 1081/2011 z dne 21. 9. 2011, VSL sodba II Cp 3362/2012 z dne 17. 4. 2013 in VDSS sodba Pdp 1177/2014 z dne 19. 11. 2014.

(2) Tako npr. VSL sodba II Cp 3691/2010 z dne 10. 11. 2010 in VSL sodba in sklep II Cp 82/2004 z dne 13. 5. 2004.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep II DoR 326/2011
• VSRS sodba in sklep II Ips 338/2014
• Sodba II Ips 919/2006