<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep II DoR 349/2016

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:II.DOR.349.2016
Evidenčna številka:VS0018770
Datum odločbe:19.01.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSM I Cp 1057/2016
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Ana Božič Penko (poroč.), Tomaž Pavčnik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev škode - javna cesta - padec na pločniku - odgovornost vzdrževalca javne površine - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost

Jedro

Obravnavano je bilo pravno vprašanje, ali je vzdrževalec javne cestne površine ravnal protipravno, ko je z odstranitvijo plasti asfalta z dela pločnika napravil nivojsko razliko med asfaltiranim in neasfaltiranim delom pločnika.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je 26. 12. 2013 zvečer med hojo po pločniku ob desni strani Lackove ceste v smeri Streliške ceste v Mariboru padla, ker je z levo nogo zadela ob 3 cm dvignjen rob asfalta. Stranski intervenient, ki ima odgovornost zavarovano pri toženi stranki je namreč z dela pločnika v dolžini 295 cm odstranil asfalt ter je neasfaltirani del pločnika pokrivala zbita zemlja in nasuto kamenje, na njej pa sta bila tudi dva vzidana kanalizacijska jaška, nekoliko dvignjena od podlage. Ob rob asfalta je zadela ob prehodu z neasfaltiranega na asfaltiran del pločnika.

2. Ob padcu si je tožnica zlomila navikularno kost desne roke ter utrpela odrgnine kolena in desne roke. Zahtevala je odškodnino za nepremoženjsko škodo, pri čemer je trdila, da je tožena stranka odgovorna, ker njen zavarovanec (stranski intervenient) ni ustrezno vzdrževal pločnika oziroma da je z opustitvijo zaščite in označbe „poškodovane lokacije“ ravnal malomarno in ji povzročil škodo.

3. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo po temelju: 3 cm rob med peščeno in asfaltirano površino pločnika ne pomeni ovire, ki bi onemogočala normalno in varno uporabo pločnika in bi kazala na protipravno stanje oziroma na protipravno opustitev ali ravnanje vzdrževalca pločnika. To seveda ne velja za vse primere. V določenih primerih bi lahko še nižji nivojski rob pomenil, da površina ni primerna za varno uporabo, npr. rob na površini prehoda za pešce čez visoko prometno cesto, kjer se pešci gibljejo v velikem številu in so zaradi prometa prisiljeni k hitremu gibanju ter k spremljanju nevarnosti iz prometa. Znotraj profesionalne skrbnosti mora zato vzdrževalec javnih površin vselej oceniti lokacijo in predvideno ravnanje in gibanje udeležencev v prometu. V konkretnem primeru ni okoliščin, zaradi katerih pohodna površina s 3 cm vertikalnim robom ne bi bila sposobna za normalno in varno uporabo v skladu z njenim namenom; tožnica se je gibala po pločniku vzdolžno ob cesti, okoliščin, ki bi terjale njeno pozornost, ni bilo, ni bilo potrebe po posebno hitrem gibanju in povprečen pešec bi ob normalni uporabi varno premagal konkreten vertikalni rob.

4. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sprejelo je stališče prvostopenjskega sodišča, da je del pločnika, na katerem se je tožnica poškodovala, še ustrezal standardom normalne pohodne površine oziroma da ni bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje upravljalca. V zvezi s tožničino pritožbeno trditvijo, da je bil kraj škodnega dogodka nerazsvetljen oziroma osenčen in da nivojski rob zato ni bil viden, je odgovorilo, da je tožnica vedela, da je asfalt odstranjen, saj je sama povedala, da se je izogibala dvema jaškoma in je očitno kljub slabi svetlobi zaznala, da je stopila z asfalta na neasfaltirano površino.

5. Tožnica predlaga Vrhovnemu sodišču, naj dopusti revizijo glede vprašanja, ali del pločnika, na katerem je v času škodnega dogodka izrezan asfalt širine 135 cm in dolžine 295 cm in se na tem delu nahajata dva vzidana kanalizacijska jaška, ki odstopata od podlage, okoli njiju pa zbita zemlja in posipano kamenje, ter na koncu tega dela pri izstopu z neasfaltiranega na asfaltirani del pločnika 3 cm dvignjen rob, pred katerim ni opozorilnega znaka, še ustreza standardu normalne in za uporabo v večernih urah v zimskem času varne pohodne površine, ki jo je zavarovanec tožene stranke saniral po škodnem dogodku.

6. Vztraja, da so izpolnjene vse predpostavke toženkine odškodninske obveznosti, saj je padla na javni površini, ki ni omogočala varne hoje kljub posebni previdnosti tožnice pri hoji (da je gledala, kje hodi, potrjuje že okoliščina, da se je pred padcem uspešno izognila dvema jaškoma, dvignjenima od podlage, spornega roba asfalta pa objektivno ni mogla videti, ker je bil osenčen). Padla je na površini v splošni rabi, ki v naravi predstavlja cestišče občinske javne ceste (14. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah določa, da so pločniki del cestišča, 40. točka istega člena zakona pa, da je cesta, namenjena povezovanju naselij in delov naselij občinska javna cesta, javne ceste pa morajo biti po prvem odstavku 15. člena zakona vzdrževane tako, da jih lahko ob upoštevanju prometnih pravil in vremenskih pogojev za odvijanje prometa varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene). Za vzdrževanje občinskih javnih cest je dolžna poskrbeti občina (16. člen Zakona o cestah). V konkretnem primeru je to dolžnost občina s koncesijskim aktom prenesla na stranskega intervenienta. Ta je dejavnost vzdrževanja javnih površin opravljal neredno in nevestno. Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest določa, kaj obsega redno vzdrževanje prometnih površin, ki so sestavni del javne ceste - med drugim popravila lokalnih poškodb, kot so krpanje udarnih jam in mrežastih razpok oziroma polaganje asfaltne prevleke, zalivanje posameznih razpok, stikov in reg, rezkanje zglajenih asfaltnih površin ali posipanje s peskom ter popravila drugih podobnih poškodb. Saniranje spornega pločnika je po tabeli št. 2 iz 33. člena navedenega Pravilnika določeno kot delo, ki je nujno potrebno in se izvaja v skladu z roki, določenimi v izvedbenem programu vzdrževanja. Stališča sodišč odstopajo od sodne prakse, na katero se sklicujeta (II Ips 19/2009 in II Ips 85/2013), saj je po dosedanji sodni praksi Vrhovnega sodišča dopuščeno odstopanje pohodne površine, ki od upravljalca ne terja posebnega ukrepanja in še ustreza standardu normalne pohodne površine nivojska razlika od 1,5 cm, v konkretnem primeru pa sta sodišči pojem normalne pohodne površine raztegnili na nivojsko razliko 3 cm ter spregledali, da sta bila ob robu izrezanega asfalta še dva vzidana kanalizacijska jaška, ki sta ovirala varno hojo. Izpodbijana sodba odstopa tudi od sodne prakse višjih sodišč, konkretno od sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1420/2013, v kateri je bil tožnici priznan temelj do 60% v situaciji, ko se je spotaknila ob diletacijsko razpoko na pločniku, ki je le v enem delu dosegala višino 4 cm, sicer pa je bila nižja, pri čemer je tožnica po tem pločniku hodila praktično vsakodnevno ob skrbni hoji pa bi najbolj nevaren del diletacijske razpoke obšla ali stopila preko nje. Poudarja, da je stranski intervenient takoj po škodnem dogodku kraj škodnega dogodka označil z opozorilno tablo.

7. Predpostavke za dopustitve revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niso podane. Vrhovno sodišče je zato tožničin predlog zavrnilo.


Zveza:

ZCes-1 člen 15, 15/1. ZGO-1 člen 22, 22/1. OZ člen 131. ZPP člen 367a, 367a/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.02.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAzMDU3