VSRS Sklep II DoR 364/2016

Jedro

Zadeva obravnava vprašanje, ali lahko etažna lastnina nastane s priposestvovanjem.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. V zemljiški knjigi sta kot lastnika stanovanjske hiše z naslovom C., s pripadajočim zemljiščem, vpisana tožnica in toženec po enakih deležih. Tožnica je v tožbi navedla, da sta pravdni stranki nepremičnino podedovali po starših v letu 1988 in si jo z dednim dogovorom in sporazumom razdelili tako, da je vsakemu v izključno last in užitek pripadel točno določen del zgradbe in zemljišča. Skladno s takim dogovorom sta pravdni stranki nepremičnino tudi uživali, v zemljiški knjigi pa sta ostali vpisani kot solastnici. V novembru 2009 je med njima prišlo do spora o tem, kateri je izključni lastnik določenih prostorov in zemljišča. Tožnica je zato s tožbo zahtevala: (1) ugotovitev etažne lastnine na stavbi z dvema posameznima deloma stavbe skladno z geodetskim elaboratom kot sestavnim delom sodbe, (2) ugotovitev prostorov v stavbi, ki so v izključni lasti tožnice, sklicevaje se na izvedensko mnenje izvedenca M. O. z dne 19. 5. 2013 in geodetski elaborat, (3) ugotovitev prostorov v hiši, ki so v izključni lasti toženca, sklicevaje se na isto izvedensko mnenje in geodetski elaborat, (4) ugotovitev, da sta vsakokratna lastnika vsakega od obeh posameznih delov stavbe solastnika splošnega skupnega dela stavbe, ki ga sestavljajo zemljišče pod stavbo in skupni deli in naprave, kot izhaja iz geodetskega elaborata, vsak do ½, (5) ugotovitev, da je tožnica izključna lastnica zemljišča na jugovzhodni, vzhodni in severovzhodni strani stanovanjske hiše, razvidnega iz geodetskega elaborata, (6) ugotovitev, da je toženec izključni lastnik zemljišča na jugozahodni, zahodni in severni strani hiše, razvidnega iz geodetskega elaborata, (7) da je dolžan toženec prenehati z gradnjo ploščadi nad starimi stopnicami in podestom na jugovzhodni strani stanovanjske hiše na naslovu Cvetna pot 2 na parceli št. 258/35, k. o. ..., že zgrajen zid in stopnice na tem delu parcele pa je dolžan odstraniti v 15 dneh.

2. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da s sporazumom in z dednim dogovorom, ki sta bila sklenjena leta 1988, ni bila dogovorjena razdružitev solastnine oziroma vzpostavitev etažne lastnine, pač pa je bil sklenjen le dogovor o uporabi podedovane solastne nepremičnine. Zato na pravno poslovni podlagi po Zakonu o pravicah na delih stavb, ki je veljal do uveljavitve Stanovanjskega zakona (19. 10. 1991), etažna lastnina ni nastala; po navedenem zakonu je namreč lahko nastala le z razdelitvijo solastnine s pogodbo med solastniki ali s sklepom nepravdnega sodišča. Priposestvovanje, ki ga je tožnica kot pravno podlago pridobitve izključne lastninske pravice na vtoževanih delih nepremičnine uveljavljala med pravdo, pa je po presoji prvostopenjskega sodišča izključeno zato, ker tožnica glede tistih delov nepremičnine, ki so sporni, ni bila dobroverna.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

4. Tožeča stranka je vložila predlog za dopustitev revizije glede pravnih vprašanj:

- ali je dobroverni posestnik po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je v dobri veri glede veljavnosti oziroma narave zakonitega temelja na dan uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) 1. 1. 2003 izvajal dobroverno priposestvovanje vsaj 10 let, pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, čeprav nima veljavnega zakonitega temelja in

- ali je mogoče tožniku zavrniti zahtevek za priposestvovanje lastninske pravice na delu stavbe zgolj z obrazložitvijo, da nima veljavnega zakonitega temelja, če je kot dobroverni posestnik po ZTLR na dan uveljavitve SPZ izvajal dobroverno posest vsaj 10 let in bil v dobri veri glede veljavnosti oziroma narave zakonitega temelja.

5. Navaja, da razlogovanje nižjih sodišč o tem, da sporazum in dedni dogovor ne predstavljata pravnega posla o nastanku in oblikovanje etažne lastnine, pač pa zgolj dogovor o uporabi stvari v solastnini, lahko pomeni zgolj to, da je bila tožnica v zmoti glede obstoja zakonite posesti oziroma narave pravnega posla. Tožnica je bila ves čas v dobri veri in prepričana, da je bila s sporazumom in dednim dogovorom vzpostavljena njena lastninska pravica na posameznem delu stavbe. Izkazala je torej pravni naslov svoje posesti, za katerega pa je sodišče ocenilo, da ne predstavlja veljavne podlage. Če pravni temelj ne daje podlage za pridobitev lastninske pravice, to še ne pomeni, da tožnica od leta 1988 dalje ni bila dobroverna posestnica. Dobra vera se domneva in bi morala biti izpodbita. Po določbi drugega odstavka 269. člena SPZ je dobroverni posestnik po ZTLR glede trajanja priposestvovalne dobe izenačen z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ. Če je torej dobroverni posestnik po ZTLR na dan uveljavitve SPZ izvajal priposestvovanje toliko časa, kolikor traja priposestvovalna doba za dobrovernega lastniškega posestnika po SPZ, torej 10 let, je pravica priposestvovana z dnem uveljavitve SPZ 1. 1. 2003. Iz tožnica je do uveljavitve SPZ priposestovanje izvajala že 14 let in pol. Njen zahtevek ne bi smel biti zavrnjen zaradi pomanjkanja veljavnega zakonitega temelja, če je bila glede vsebine in veljavnosti pravnega temelja v dobri veri oziroma v opravičljivi zmoti. Z dobro vero se sodišči dejansko sploh nista ukvarjali, ker sta bili osredotočeni le na vprašanje, ali sporazum in dedni dogovor predstavljata veljavni zakoniti temelj za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Zanemarili sta določbo četrtega odstavka 28. člena ZTLR o dobrovernem posestniku in drugi odstavek 269. člena SPZ o 10-letni priposestvovalni dobi ter 9. člena SPZ o domnevi dobrovernosti posesti. Odločitev je glede na dosedanjo sodno prakso materialnopravno zmotna. Opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 723/2006 z dne 29. 1. 2009, ki pojasnjuje, da po pravilih SPZ posestnik ne more biti dobroveren, če njegova posest ne temelji na veljavnem (tudi neveljavnem, če je v dobri veri glede veljavnosti) pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in da posestnik, ki ne more izkazati pravnega naslova za svojo posest (ki je sicer lahko neveljaven), ni dobroveren. To pomeni, da sklicevanje na neveljavno podlago nujno še ne izključuje posestnikove dobrovernosti, če je posestnik v dobri veri oziroma opravičljivo zmotno prepričan, da pravni naslov predstavlja veljavno podlago za pridobitev lastninske pravice. Povzema še jedro iz zadeve Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1917/2004, da pošteni posestnik, ki se v sporu s prejšnjim lastnikom sklicuje na 20 letno nepretrgano posest, ni dolžan dokazati, da je njegova posest zakonita ter na zadevo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3074/2013, po kateri zadošča, da so tožniki oziroma njihovi pravni predniki izvrševali posest na spornem delu zemljišča določeno dobo ter da so bili v dobri veri in jima zakonitosti posesti ni treba izkazovati. Smiselno enako odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1029/2010, po kateri je nepomembno, da tožnice na podlagi pogodbe z dne 10. 7. 1990 ni mogoče obravnavati kot zakonite posestnice sporne nepremičnine, ker ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, da pa je to glede na prehodno določbo 269. člena SPZ nerelevantno, ker sta z uveljavitvijo SPZ dobroverni iz zakoniti posestnik ter dobroverni posestnik po ZTLR izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ ter za vse velja 10-letna priposestvovalna doba.

6. Predpostavke za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku niso izpolnjene. Vrhovno sodišče je zato tožničin predlog zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep II DoR 180/2010
• VSRS Sklep II DoR 5/2019
• VSRS sklep II DoR 45/2016