VSRS Sodba XI Ips 42108/2016-295

Jedro

Vrhovno sodišče v zvezi z navedbami zagovornika glede zakonskih znakov kaznivih dejanj, opisanih pod točko II in III sklepa preiskovalne sodnice, poudarja, da gre pri pravni kvalifikaciji in obstoju zakonskih znakov (točno določenega) kaznivega dejanja za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitani (kaznivi) dejanji. Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi zunajobravnavnega senata, da iz opisa dejanja pod točko II sklepa preiskovalne sodnice izhaja, da je obdolženec dejanje storil kot član hudodelske združbe za izvedbo takih dejanj, pri čemer je vsak izmed članov imel določeno vlogo, ki je opisana v nadaljevanju opisa kaznivega dejanja. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi opis dejanja pod točko III sklepa preiskovalne sodnice vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 186. člena KZ-1, saj je v opisu navedeno, da je obdolženec tajnima delavcema policije ponujal naprodaj prepovedano drogo v gostinskem lokalu bar H., s čimer je v zadostni meri konkretiziran zakonski znak javnega lokala. Ob upoštevanju, da se v obravnavani zadevi izpodbija sklep o odreditvi pripora, sta se tako preiskovalna sodnica kot zunajobravnavni senat v zadostni meri opredelila do vseh zakonskih znakov obravnavanih kaznivih dejanj, zato uveljavljani kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in prvega odstavka 395. člena ZKP nista podani (točki 7-8 sklepa zunajobravnavnega senata in točka 5 sklepa preiskovalne sodnice). Tako se izkaže, da vložnik zahteve ponuja drugačno oceno okoliščin, ki so botrovale zaključku preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata o obstoju utemeljenega suma, s čimer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat sta zaključila, da je pripor za konkretnega obdolženca sorazmeren in neogibno potreben ukrep (točka 11 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 6 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice). Glede na zgoraj navedene okoliščine je odreditev pripora tudi po presoji Vrhovnega sodišča neogibno potrebna za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega zdravja kot tudi za odvrnitev pobega obdolženca; poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode pa je prav tako sorazmeren s potrebo po zagotovitvi varnosti ljudi. Ker se zagovornikove navedbe glede kršitve pravice do družinskega življenja in preživljanja ne nanašajo na obdolženca, za obravnavano zadevo niso relevantne. Preiskovalna sodnica je obrazložila, da ogrožanja varnosti ljudi ni mogoče preprečiti z milejšimi ukrepi, prav tako ni pričakovati, da bi obdolženec (glede na zgoraj navedene okoliščine) milejši ukrep spoštoval. Po ustaljeni sodni praksi zaključek o neizogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa, zato kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana. Tako se izkaže, da vložnik zahteve ponuja drugačno oceno okoliščin, ki so botrovale takšnemu zaključku preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata, s čimer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

1. Preiskovalni sodnici Okrožnega sodišča v Ljubljani sta s sklepoma I Kpd 42108/2016 z dne 7. 10. 2016 in 8. 10. 2016 odredili pripor zoper obdolžena R. U. in B. X. iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper obdolženega U. je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po drugem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper obdolženega X. je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po drugem odstavku 186. člena KZ-1 ter kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 42108/2016 z dne 11. 10. 2016 pritožbi obdolženčevih zagovornikov zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik obdolženega U., kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi, podredno pa, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora.

3. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil tudi zagovornik obdolženega X., kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in odpravi pripor za obdolženca, podredno pa, da se pripor nadomesti z milejšim ukrepom.

4. Vrhovna državna tožilka je podala odgovora na zahtevi za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevi za varstvo zakonitosti je ocenila kot neutemeljeni, zato predlaga njuno zavrnitev.

5. Po navedbah vrhovne državne tožilke se zagovornik obdolženega U. ne strinja z zaključki sodišč glede utemeljenega suma in pripornih razlogov, s čimer uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Navaja, da ima izpodbijani pravnomočni sklep vse potrebne razloge o utemeljenem sumu in pripornih razlogih. Ocenjuje, da navedbe zagovornika o dopustnosti in zakonitosti dokazov, ki so bili pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, odrejenimi zoper soobdolžence, niso utemeljene in navaja, da so bili ukrepi odrejeni skladno z določbami ZKP.

6. Vrhovna državna tožilka v zvezi z zahtevo zagovornika obdolženega X. navaja, da se zagovornik ne strinja z zaključki sodišč glede utemeljenega suma in pripornih razlogov, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da ima izpodbijani pravnomočni sklep potrebne razloge v zvezi z utemeljenim sumom in pripornimi razlogi. Vrhovna državna tožilka navaja, da je očitek, da je obdolženec dejanja storil v okviru hudodelske združbe, (dovolj) konkretiziran in dodaja, da ne gre za opis dejanja iz izreka sodbe.

7. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencema in njunima zagovornikoma, ki nanj nista odgovorila.

B-1.

8. Zagovornik obdolženega U. izpodbija obstoj utemeljenega suma in navaja, da zaključek o utemeljenem sumu ni podkrepljen z dokazi. Zagovornik problematizira zakonitost dokazov, pridobljenih zoper obdolženca in izpostavlja, da so bili dokazi pridobljeni na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so bili na podlagi odredb drugih sodišč odrejeni zoper druge storilce. Po navedbah zagovornika v konkretni zadevi niso bili pridobljeni dokazi v škodo obdolženca.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je utemeljen sum v izpodbijanem pravnomočnem sklepu izkazan v zadostni meri. Preiskovalna sodnica je obrazložila, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, izhaja iz prilog kazenske ovadbe Nacionalnega preiskovalnega urada, št. 2312-671/2012/1976 (227-39) z dne 6. 10. 2016, zlasti izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, poročil o tajnem opazovanju, poročil o tajnem delovanju, zapisnikov oziroma potrdil o zasegu, poročila o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija, sodišče druge stopnje pa je navedenim razlogom pritrdilo (točka 6 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice in točka 5 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata). Vrhovno sodišče ugotavlja, da so navedbe zagovornika glede (ne)zakonitosti pridobljenih dokazov pavšalne in nekonkretizirane, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). Tako se izkaže, da vložnik z navedbami, da ni dokazov o obstoju utemeljenega suma, izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata, s čimer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Po neutemeljenih navedbah zagovornika pri konkretnem obdolžencu nista podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, saj je obdolženec nekaznovan in vezan na Republiko Slovenijo. Kot je obrazloženo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, teža in način domnevne storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ter okoliščin, v katerih naj bi bilo dejanje storjeno, osebne lastnosti obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, kažejo na nevarnost, da bo kaznivo dejanje ponovil, kot tudi na nevarnost, da bi v primeru, da ostane na prostosti, pobegnil (točka 12 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 7 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice). Navedbe zagovornika po vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišč, kar predstavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno presodili, da je pripor edini ukrep, na podlagi katerega bo mogoče izpeljati kazenski postopek. Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišč, da glede na naravo obravnavanega kaznivega dejanja kot tudi okoliščino, da naj bi večji del komunikacije med obdolženci potekal preko telefonov, nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj ni mogoče odvrniti s predlaganim ukrepom hišnega pripora, v katerem tovrstne komunikacije ni mogoče preprečiti (točka 12 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 8 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice).

B-2.

12. Po trditvah zagovornika obdolženega X. dokazi, zbrani v predkazenskem postopku, niti na ravni utemeljenega suma ne potrjujejo očitkov, da je obdolženec član hudodelske združbe in da je storil obravnavana kazniva dejanja. Zagovornik trdi, da je navedene očitke uveljavljal v pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice, vendar se zunajobravnavni senat do njih ni opredelil (3. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP). Navaja, da dejanji, opisani pod točko II in III sklepa preiskovalne sodnice, nimata zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 (dejanje, opisano pod točko II sklepa preiskovalne sodnice) ter po drugem odstavku 186. člena KZ-1 (dejanje, opisano pod točko III sklepa preiskovalne sodnice), kar odločilno vpliva na zaključke sodišča o teži obravnavanih dejanj. Zagovornik uveljavlja kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena in prvega odstavka 395. člena ZKP, ko navaja, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o zakonskih znakih navedenih kaznivih dejanj, zlasti razlogov o obstoju hudodelske združbe in obdolženčevem vedenju za njen obstoj.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane. Tako preiskovalna sodnica kot zunajobravnavni senat sta zaključila, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, izhaja iz prilog kazenske ovadbe Nacionalnega preiskovalnega urada z dne 6. 10. 2016, zlasti iz izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, poročil o tajnem opazovanju, poročil o tajnem delovanju, zapisnikov oziroma potrdil o zasegu in poročila o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija (točka 5 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 5 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice). Zunajobravnavni senat je pritrdil obrazložitvi preiskovalne sodnice, s čimer se je po ustaljeni sodni praksi(1) v zadostni meri opredelil do pritožbenih navedb, zato uveljavljana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana.

14. Vrhovno sodišče v zvezi z navedbami zagovornika glede zakonskih znakov kaznivih dejanj, opisanih pod točko II in III sklepa preiskovalne sodnice, poudarja, da gre pri pravni kvalifikaciji in obstoju zakonskih znakov (točno določenega) kaznivega dejanja za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitani (kaznivi) dejanji. Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi zunajobravnavnega senata, da iz opisa dejanja pod točko II sklepa preiskovalne sodnice izhaja, da je obdolženec dejanje storil kot član hudodelske združbe za izvedbo takih dejanj, pri čemer je vsak izmed članov imel določeno vlogo, ki je opisana v nadaljevanju opisa kaznivega dejanja. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi opis dejanja pod točko III sklepa preiskovalne sodnice vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 186. člena KZ-1, saj je v opisu navedeno, da je obdolženec tajnima delavcema policije ponujal naprodaj prepovedano drogo v gostinskem lokalu bar H., s čimer je v zadostni meri konkretiziran zakonski znak javnega lokala. Ob upoštevanju, da se v obravnavani zadevi izpodbija sklep o odreditvi pripora, sta se tako preiskovalna sodnica kot zunajobravnavni senat v zadostni meri opredelila do vseh zakonskih znakov obravnavanih kaznivih dejanj, zato uveljavljani kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in prvega odstavka 395. člena ZKP nista podani (točki 7-8 sklepa zunajobravnavnega senata in točka 5 sklepa preiskovalne sodnice). Tako se izkaže, da vložnik zahteve ponuja drugačno oceno okoliščin, ki so botrovale zaključku preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata o obstoju utemeljenega suma, s čimer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Zagovornik izpodbija obstoj pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. V zvezi s pripornim razlogom begosumnosti navaja, da je obdolženčevo življenje vezano izključno na Republiko Slovenijo, saj ima v Sloveniji družino s tremi otroki, ki se redno šolajo. Po navedbah zagovornika tudi teža obravnavanih dejanj ne utemeljuje zaključka o obstoju begosumnosti. Zagovornik navaja, da je zaključek sodišč o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti nepravilen in nezakonit. Po trditvah zagovornika je bila vloga obdolženca pri zatrjevani kriminalni dejavnosti majhna, pri čemer obdolženec v kriminalno dejavnost več ni vpleten.

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta tako begosumnost kot ponovitvena nevarnost v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora izkazana v zadostni meri (točka 11 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 6 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice). Sodišči prve in druge stopnje sta namreč obrazložili objektivne (teža, visoka stopnja družbene nevarnosti in daljše obdobje izvrševanja obravnavanih kaznivih dejanj ter obdolženčeva vloga pri njihovem izvrševanju) in subjektivne okoliščine (obdolžencu preprodaja drog očitno predstavlja bistven vir zaslužka za preživetje ter lahek in hiter vir zaslužka), na katere sta oprli svoj zaključek o obstoju tega pripornega razloga (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP).

17. V obravnavanem primeru sta sodišči zaključke o begosumnosti obdolženca med drugim utemeljili z okoliščino, da je obdolženec državljan Kosova. Obdolženec sicer ima v Republiki Slovenji stalno prebivališče, pri čemer zatrjuje, da Slovenijo šteje za svojo deželo, vendar pa na nasprotno kaže dejstvo, da ne govori slovenskega jezika. Sodišči sta ob upoštevanju visoke zagrožene zaporne kazni za kazniva dejanja, katerih je obdolženec utemeljeno osumljen, zaključili, da je podana realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost, pobegnil in se tako skušal izogniti kazenskemu postopku (točka 11 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 6 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice). Zagovornik z navedbami o teži obravnavanih kaznivih dejanj in osebnih okoliščinah obdolženca izraža nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čimer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

18. Po navedbah zagovornika pripor za obdolženca ni sorazmeren in neogibno potreben ukrep. Zagovornik ocenjuje, da je z odreditvijo pripora kršena pravica obdolženčeve soproge in mladoletnih otrok do družinskega življenja ter preživljanja. Predlaga, da sodišče pripor nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora. Obdolženec je obljubil, da bo sodeloval s sodiščem, pripravljen je deponirati svoj potni list in položiti varščino v višini 20.000,00 EUR. Po navedbah zagovornika se zunajobravnavni senat ni opredelil do predloga obrambe za odreditev milejšega ukrepa (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP).

19. Preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat sta zaključila, da je pripor za konkretnega obdolženca sorazmeren in neogibno potreben ukrep (točka 11 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 6 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice). Glede na zgoraj navedene okoliščine je odreditev pripora tudi po presoji Vrhovnega sodišča neogibno potrebna za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega zdravja kot tudi za odvrnitev pobega obdolženca; poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode pa je prav tako sorazmeren s potrebo po zagotovitvi varnosti ljudi. Ker se zagovornikove navedbe glede kršitve pravice do družinskega življenja in preživljanja ne nanašajo na obdolženca, za obravnavano zadevo niso relevantne. Preiskovalna sodnica je obrazložila, da ogrožanja varnosti ljudi ni mogoče preprečiti z milejšimi ukrepi, prav tako ni pričakovati, da bi obdolženec (glede na zgoraj navedene okoliščine) milejši ukrep spoštoval. Po ustaljeni sodni praksi(2) zaključek o neizogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa, zato kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana. Tako se izkaže, da vložnik zahteve ponuja drugačno oceno okoliščin, ki so botrovale takšnemu zaključku preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata, s čimer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

20. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahtevi pa sta bili vloženi pretežno iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

21. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje.

----

(1) Sodba VSRS I Ips 20434/2010-272 z dne 21. 8. 2014 in številne druge.

(2) Tako tudi sodbi I Ips 356/2005 z dne 24. 11. 2005 in XI Ips 31981/2012 z dne 19. 7. 2012.

Datum zadnje spremembe:

10.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 13359/2017-84
• Sodba XI Ips 59808/2011-70, enako tudi XI Ips 13319/2015-81
• Sodba XI Ips 52457/2010-159 (XI Ips 55/2010)