VSRS Sodba XI Ips 45728/2016-98

Jedro

Le dejstvo, da zoper obdolženca ni bila vložena neposredna obtožnica, temveč zahteva za preiskavo, ni okoliščina, ki bi samodejno vnašala dvom v utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 1. 11. 2016 zoper obdolženca odredila pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi suma, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčeve zagovornice s sklepom z dne 3. 11. 2016 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeva zagovornica, zaradi, kot uvodoma navaja, vseh razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijan sklep »razveljavi in pripor odpravi.«

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Izpodbijana sklepa imata vse potrebne razloge. Z drugačno dokazno oceno vložnica uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. Sklepanje o obstoju pripornega razloga begosumnosti mora temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da obstoji nevarnost bega. Vrhovno sodišče je v zadevah XI Ips 35830/2011 z dne 1. 9. 2011 in XI Ips 52442/2013-310 z dne 27. 3. 2014 že pojasnilo, da pri presoji, ali je podana nevarnost, da bo določena oseba pobegnila, ni poglavitno, ali bo odšla v tujino, temveč ali bo (bodisi v tujini bodisi v Republiki Sloveniji) poskušala prikriti svoje prebivališče in s tem preprečiti državnim organom, da bi jo izsledili. Ko sodišče odloča o obstoju pripornega razloga begosumnosti, upošteva okoliščine, ki zadevajo obdolženčev značaj, bivališče, poklic, premoženje, družinske razmere in ostale okoliščine, povezane z domačim ali tujim okoljem.

6. Navedbam zagovornice, da je sodišče nepravilno sklepalo na obstoj obdolženčeve begosumnosti oziroma da priporni razlog ni izkazan in zadostno obrazložen, ni mogoče pritrditi. Preiskovalna sodnica je zaključek o obstoju pripornega razloga begosumnosti oprla na dejstva, da je obdolženec perujski državljan, ki živi v Republiki Italiji, kjer ima ženo, in ga na ozemlje naše države nič ne veže. Odločitev je utemeljila tudi z višino predpisane kazni (zapor do petih let). Zunajobravnavni senat je pravilno presodil, da okoliščine, ki jih je ugotovila preiskovalna sodnica, dajejo zanesljivo podlago za zaključek o obstoju realne nevarnosti, da se bo obdolženec želel izogniti kazenskemu postopku in bo pobegnil. Ugotovljene osebne okoliščine obdolženca namreč vežejo na Republiko Italijo in na Republiko Peru, zaradi česar sta preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat, upoštevaje tudi predpisano kazen, napravila razumen sklep o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da se obdolženec na vabila sodišča ne bo odzval in bo s tem otežil potek kazenskega postopka ali se mu skušal izogniti. Navedba, da bi bil v primeru izogibanja kazenskemu postopku obdolženec izročen Republiki Sloveniji, zaradi česar se kazenskemu postopku ne bi mogel izogniti, je hipotetične narave in kot taka ne more omajati ne sklepa o begosumnosti ne sklepa o sorazmernosti teže posega v pravico do osebne svobode z vrednostjo zasledovanega cilja oziroma s koristmi, ki bodo nastale z odrejenim priporom.

7. Le dejstvo, da zoper obdolženca ni bila vložena neposredna obtožnica, temveč zahteva za preiskavo, ni okoliščina, ki bi kar samodejno vnašala dvom v utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja, kot meni vložnica. Pogoj za začetek preiskave je namreč prav utemeljen sum (prvi odstavek 167. člena ZKP), torej gre za dokazni standard, kot je predpisan za vložitev neposredne obtožnice (šesti odstavek 170. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP). Z navedbami pod točko 1 obrazložitve pravnega sredstva, s katerimi izpodbija oceno o utemeljenosti suma, vložnica uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

10.02.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 11281/2010-76
• VSC Sklep I Kp 13303/2020
• VSC Sklep I Kp 1331/2022