<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 5584/2016-479

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2016:XI.IPS.5584.2016.479
Evidenčna številka:VS2008083
Datum odločbe:25.08.2016
Opravilna številka II.stopnje:Sklep VSM I Kp 5584/2016
Senat:Marko Šorli (preds.), mag. Kristina Ožbolt (poroč.), Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - ponovitvena nevarnost

Jedro

V izrek sklepa o ponovni odreditvi pripora ne sodi navedba, kakor jo ponuja zagovornik, in sicer, da je bil obdolženec pred ponovno odreditvijo pripora v priporu brez sodne odločbe. Navedeno nepravilnost mora upoštevati sodišče pri izrekanju sodbe z institutom vštevanja pripora ali kakršnegakoli drugega odvzema prostosti. Prav tako ima po pravnomočno končanem postopku obdolženec pravico do povrnitve škode zaradi, med drugim, neutemeljenega odvzema prostosti (542/I (3) člen ZKP), možnost pa ima tudi sprožiti upravni spor zaradi domnevne nezakonitosti posamičnih dejanj (157/II člen URS).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je ob reševanju nesoglasja med preiskovalno sodnico in okrožno državno tožilko o odreditvi pripora s sklepom I Ks 5584/2016 z dne 29. 7. 2016 odredil pripor zoper obdolženega K. V. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je obdolženi K. V. v sostorilstvu s soobdolženimi T. R., B. V., R. D. in J. V. storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 5586/2016 z dne 3. 8. 2016 pritožbo zagovornika obdolženega K. V. zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočnega sklepa. Navaja, da je bil obdolženec doslej že štiri dni preveč in s tem nezakonito v priporu, saj bi ga moralo sodišče izpustiti na prostost že dne 26. 7. 2016, ko se je iztekel čas enega meseca, po katerem je bil pripor prvotno odrejen. Po zagovornikovem mnenju je zato enomesečni priporni razlog pričel znova teči dne 29. 7. 2016, ko je bil pripor s sklepom zunajobravnavnega senata ponovno odrejen, to pa pomeni zlorabo procesnega instituta, saj se na ta način pripor lahko večkrat odredi, s tem pa prekorači v skupnem seštevku maksimalni šestmesečni priporni rok pred vložitvijo obtožnice. Zagovornik dodaja, da v kazenskem spisu ni nobenega zanesljivega podatka, da bi obdolženec naročeno in plačano drogo tudi prejel, zato je sum storitve kaznivega dejanja močno omajan, posledično pa tudi ni mogoče govoriti o ponovitveni nevarnosti. Ponovitveno nevarnost omaja tudi obdolženčeva domnevna predkaznovanost, saj sta bili kazenski ovadbi zoper njega vloženi že leta 2014, medtem ko je obravnavano kaznivo dejanje edino, ki se obdolžencu očita, zato tudi iz tega razloga ni možno govoriti o ponovitveni nevarnosti. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavi in pripor odpravi, podredno pa, da ga razveljavi in nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovna državna tožilka je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenila kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Po njenem mnenju je državna tožilka postopala pravilno, ko je po preteku enomesečnega roka za pripor podala predlog za novo odreditev pripora, saj ga zaradi preteka enomesečnega roka ni bilo več možno podaljšati. Pripor je bil zato odrejen ponovno, z novo presojo utemeljenega suma in vseh okoliščin, ki se vežejo na obstoj ponovitvene nevarnosti, zato dejstvo, da je obdolženec ostal v priporu po poteku enega meseca, ne more vplivati na zakonitost novega sklepa o odreditvi pripora, čas, ki ga bo obdolženec prebil v priporu, pa se mu bo vštel v skupni čas trajanja pripora, kar sta obrazložili tudi sodišči nižjih stopenj. Sodišči nižjih stopenj sta tudi presodili, iz katerih dokazov izhajajo dejstva in okoliščine, ki z določeno stopnjo verjetnosti omogočajo utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, prav tako pa sta v zadostni meri tudi obrazložili subjektivne in objektivne okoliščine, ki utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti. Ko zagovornik z navedbami, da v kazenskem spisu ni dovolj zanesljivih podatkov o tem, da je obdolženec naročeno in plačano blago tudi prejel, oporeka drugačnemu vrednotenju dokazov, pa s tem uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik se v odgovoru ni strinjal s stališčem vrhovne državne tožilke in je vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Obdolženčev zagovornik izpodbija obstoj utemeljenega suma in navaja, da v kazenskem spisu ni nobenega zanesljivega podatka o tem, da je naročeno in plačano blago obdolženec tudi prejel. Ustavno sodišče je v odločbi Up-265/2001 z dne 26. 10. 2001 zapisalo, da je kot postopek ugotavljanja obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, kot enega izmed nujnih pogojev za odreditev pripora, v osnovi razdeljen na dva dela. Najprej je treba ugotoviti, ali je dejanje, ki naj bi bilo storjeno v resničnosti in ki je opisano v sklepu o odreditvi ali podaljšanju pripora, sploh kaznivo dejanje ali ne. Nato pa je treba pretehtati, ali do takrat zbrani podatki ali dokazi zadostujejo za sklep o utemeljenosti suma, da je konkretna oseba storila dejanje, ki se ji očita. Upoštevaje zagovornikove očitke, ki obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja v opisu niti ne problematizira, Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisa dejanja, ki se očita obdolženemu Kazimirju Velikemu, izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Obdolženi K. V. je namreč utemeljeno osumljen, da je, enako kot ostali soobdolženi T. R., B. V., R. D. in J. V., zaradi prodaje kupoval substance, ki so razglašene za prepovedano drogo, s tem da so z namenom nadaljnje prodaje kupovali večje količine prepovedanih drog fluoramfetamina (2-FA in 4-FA), metilmetkatinona (2-MMC in 3-MMC), pentedrona ali 3-CMC, tako da so na spletni strani ... najprej vzpostavili stik s prodajalcem, običajno D. Ž., nato naročili eno od navedenih substanc in izbrali način plačila, po prejemu navodil s strani prodajalca pa drogo plačali bodisi na bančni račun družbe Chemex Corp., odprt pri banki Euro Pacific Bank s sedežem 111 Euro House Kingstown, St. Vincent and the Grenadines VC0100 ali v obliki bitcoinov, nato pa drogo prejeli po pošti, pri čemer je obdolženi K. V. v oktobru 2015 kupil točno neugotovljeno količino fluoramfetamina (2-FA in 4-FA), metilmetkatinona (2-MMC in 3-MMC) ali pentedrona v vrednosti 4.720,00 EUR, ki jo je plačal preko bančne transakcije, pri čemer pa navedeni znesek glede na ceno pomeni, da je kupil nekaj kilogramov ene od prepovedanih drog.

6. Zagovornikovi očitki, da v kazenskem spisu ne obstoji zanesljiv podatek o tem, da je obdolženec naročeno in plačano blago tudi prejel, so po mnenju Vrhovnega sodišča v tej fazi preuranjeni. Stopnje zanesljivosti podatka o tem, da je obdolženec naročeno in plačano blago dejansko prejel, zagovornik natančneje niti ne obrazlaga, zato Vrhovno sodišče na tem mestu poudarja dvoje. Če zagovornik s tem meri na nedokazanost zakonskih znakov kaznivega dejanja, je njegova trditev preoranjena, saj gre za vprašanje, ki ga sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka. Ob tem je potrebno poudariti, da je ena izmed izvršitvenih oblik kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 tudi nakup droge zaradi prodaje, kar se v konkretnem primeru očita tudi obdolžencu, to dejanje pa ni dokončano šele z dejanskim prejemom droge, ampak že s samo sklenitvijo sporazuma med prodajalcem in kupcem glede količine prepovedane droge in cene zanjo. Če pa zagovornik z ocenjevanjem podatkov in dokazov oporeka dokazni oceni, kakor sta jo sprejeli sodišči nižjih stopenj, pa nedovoljeno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem Vrhovno sodišče dodaja, da je potrebno v pripornih zadevah postopati posebno hitro in skrbno, pri odločanju o odreditvi pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v kazenski zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Sodišči nižjih stopenj sta s tem v zvezi prepričljivo obrazložili, da iz podatkov, kakor so predstavljeni v zahtevi za preiskavo, pridobljeni pa s strani Urada za preprečevanje pranja denarja (v nadaljevanju UPPD), izhajajo med drugim tudi obdolženčeva nakazila za nakup droge (8. točka obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in 4. točka obrazložitve sklepa višjega sodišča). Sodišči nižjih stopenj sta utemeljeno povzeli razpredelnico na strani 99 in 100 zahteve za preiskavo, ki povzema ugotovitve UPPD o nakazilih; te podatke je UPPD kot del specializirane preiskovalne skupine pridobil in analiziral na podlagi Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma. Iz podatkov je razvidno, da so bila nakazila iz slovenskih bank izvršena na bančni račun družbe Chemex Corp. z Maršalovih otokov v tujini, preko katere naj bi od leta 2015 dalje oziroma po zaprtju TRR Chemex International Limited poslovala soobdolžena S. in Ž. Iz razpredelnice izhaja, da je med drugimi tudi obdolženi K. V. dne 27. 10. 2015 nakazal znesek 4.720,00 EUR, pri čemer je kot njegov naslov navedena Š. ulica, L., nakazilo je bil izvršeno na bančni račun številka 18531196, odprt pri banki Euro Pacific Bank Limited 111, Euro House, Saint Vincent and the Grenadines (BIC EPBLVCVC). Sodišče prve stopnje je ob tem dodalo, da gre za sumljivo transakcijo tudi iz razloga, da ni navedenega namena nakazila, upoštevajoč pri tem nakazan znesek v višini 4.720,00 EUR in istočasno težko premoženjsko stanje obdolženca, saj je brez zaposlitve in prejema denarno socialno pomoč v višini 290,00 EUR, tem razlogom pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Po mnenju Vrhovnega sodišča zagovornik zato z ugovorno navedbo, da ni podatkov, ki bi bremenili obdolženca, ne more uspeti, nepravilno pa je tudi njegovo zatrjevanje o omajanosti utemeljenega suma. Sodišče prve stopnje je namreč poudarilo, višje sodišče pa temu pritrdilo, da je bil pripor zoper obdolženca enkrat že odrejen, zgolj okoliščina, da je iztekel enomesečni priporni rok, pa ne predstavlja ovire, da se pripor po izteku zakonskega roka ne bi ponovno odredil. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča se okoliščine ob ponovni odreditvi pripora niso v ničemer spremenile na način, ki bi utemeljenost suma zmanjševale oziroma izničile.

7. V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti zagovornik navaja, da ni podan; obdolženčeva predkaznovanost je po mnenju zagovornika takšna, da sta bili kazenski ovadbi vloženi že leta 2014, sedaj obravnavano kaznivo dejanje pa je edino, ki se obdolžencu očita. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ponovitvena nevarnost v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora izkazana v zadostni meri (10. do 15. točka obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in 5. ter 6. točka obrazložitve sklepa višjega sodišča). Sodišči prve in druge stopnje sta namreč obrazložili objektivne (nakazilo 4.720,00 EUR, za kar je mogoče pridobiti vsaj en kilogram prepovedane substance, to pa zadošča za najmanj 1.500 odmerkov droge, kar nevarnost kaznivega dejanja še povečuje, upoštevajoč tudi hiter porast zlorabe drog, k čemur prispevajo prav takšna dejanja, ki se očitajo obdolžencu) in subjektivne okoliščine (obdolženec je brez zaposlitve in prejema denarno socialno pomoč v znesku 290,00 EUR, upoštevajoč tudi njegova dva nepreskrbljena otroka pa mu preprodaja prepovedanih drog očitno predstavlja vir preživetja in zaslužka, pri čemer ga od takšnih kaznivih dejanj ni odvrnila niti izrečena pogojna obsodba), na katere sta oprli svoj zaključek o obstoju tega pripornega razloga. Pri tem Vrhovno sodišče v zvezi s predkaznovanostjo ugotavlja, da naj bi obdolženec očitano kaznivo dejanje, v zvezi s katerim je v priporu, storil v oktobru 2015, torej med preizkusno dobo po pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 22600/2014 z dne 6. 6. 2014, kar sta upoštevali tudi sodišči nižjih stopenj, upoštevali pa sta tudi dejstvo, da je bila obdolžencu do odreditve pripora izrečena še ena pogojna obsodba, in sicer s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 5347/2015 z dne 11. 1. 2016, s katero je bil obdolženec pravnomočno spoznan za krivega istovrstnega kaznivega dejanja. Tako je razvidno, da sodišči nižjih stopenj kot odločilni okoliščini nista upoštevali kazenskih ovadb iz leta 2014, kar neutemeljeno skuša prikazati zagovornik. Takšna ocena pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki sta ga opravili sodišči nižjih stopenj, pa je tudi skladna s siceršnjo sodno prakso. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat pojasnilo (npr. v sodbama I Ips 272/2006 z dne 24. 8. 2006 in XI Ips 8894/2015 z dne 2. 4. 2015), da je utemeljevanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v predhodnih in vzporednih postopkih dopustno le v primeru, ko je storitev kaznivih dejanj, ki so predmet teh postopkov, že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma (npr. že izdani sklep o preiskavi ali pravnomočnost obtožnice v drugem kazenskem postopku). Enak dokazni standard, kot je določen za ugotovitev verjetnosti, da je določena oseba storilec kaznivega dejanja, v zvezi s katerim sodišče odloča o priporu, mora veljati tudi za kazniva dejanja, zaradi katerih že tečejo sodni kazenski postopki zoper obdolženca. Le takšna razlaga ustrezno upošteva pomen domneve nedolžnosti (27. člen v zvezi z 20. členom Ustave RS). Iz navedenega torej izhaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti pravilno oprli na dejstvo, da sta bili do odreditve pripora zoper obdolženca pravnomočno izrečeni že dve pogojni obsodbi, medtem ko kazenski ovadbi iz leta 2014 na oceno o ponovitveni nevarnosti pri obdolžencu nista imeli vpliva, kar je pojasnilo tudi sodišče druge stopnje.

8. Prav ima sicer zagovornik, ko zatrjuje, da obdolženec ni bil izpuščen na prostost takoj po preteku enomesečnega roka. Čeprav zagovornik tega izrecno ne citira, je po vsebini zahteve za varstvo zakonitosti razvidno, da uveljavlja razlog iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, saj meni, da je bila obdolžencu kršena procesna določba po prvem odstavku 205. člena ZKP, po kateri je obdolženec lahko v priporu na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika najdalj en mesec. Po podatkih kazenskega spisa je obdolženec nastopil pripor v ZPKZ Maribor dne 26. 6. 2016 in ker državni tožilec ni predlagal njegovega podaljšanja, bi moral biti obdolženec izpuščen na prostost najpozneje dne 26. 7. 2016. Preiskovalna sodnica je zato pravilno dne 29. 7. 2016 pripor zoper obdolženca na podlagi 206. člena ZKP zaradi poteka roka odpravila, zato je tudi državna tožilka po mnenju Vrhovnega sodišča pravilno postopala, ko je po preteku enomesečnega roka in odpravi pripora predlagala njegovo ponovno odreditev, ne pa podaljšanja. Iz tega izhaja, da je bil obdolženec pred ponovno odreditvijo pripora tri dni v priporu brez sodne odločbe in je sodišče prve stopnje sicer kršilo določbo prvega odstavka 205. člena ZKP, vendar zagovornik ne zatrjuje in z nobenim od dokazov ne izkaže vpliva te kršitve na zakonitost izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora. Vrhovno sodišče se ne strinja z zagovornikom, da bi moralo biti v izreku izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora navedeno, da je bil obdolženec štiri dni nezakonito v priporu. Takšne navedbe v izrek sklepa o ponovni odreditvi pripora ne sodijo, saj sklep o odreditvi pripora lahko učinkuje le za naprej od njegove vročitve obdolžencu, ne pa za nazaj za čas, ko je bil obdolženec v priporu brez sodne odredbe. S tem v zvezi je potrebno zapisati, da konkretni kazenski postopek niti še ni pravnomočno končan in bo pri morebitnem izrekanju zaporne kazni sodišče prve stopnje vezala dolžnost, da bo vanjo na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštevalo tako pripor, kakor tudi vsak drug odvzem prostosti. Kot že zapisano pa zgornja kršitev ustavne pravice do obdolženčeve osebne svobode ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa, ima pa obdolženec na podlagi 3. točke prvega odstavka 542. člena ZKP pravico do povrnitve škode, če mu je bila, med drugim, zaradi napake ali nezakonitega dela organa neutemeljeno vzeta prostost ali je bil dalj pridržan v priporu ali v zavodu za prestajanje kazni ali ukrepa, prav tako pa ima na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave RS možnost sprožiti upravni spor, v katerem o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, odloča pristojno sodišče (tako tudi sklep Ustavnega sodišča RS, Up-320/2001 z dne 8. 4. 2003).

9. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini očita sodišču druge stopnje kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, saj naj se ne bi opredelilo do pritožbenih navedb o prekoračitvi enomesečnega pripornega roka. Po pregledu zadeve Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana, saj se je sodišče druge stopnje v 7. točki obrazložitve sklepa opredelilo do vseh pritožbenih navedb v zvezi s prekoračitvijo enomesečnega pripornega roka. Pri tem je sodišče druge stopnje pritožniku odgovorilo, da je sicer res prišlo do dvakratne odreditve pripora, vendar pa to ne pomeni, da bo obdolženec v tem kazenskem postopku pred vložitvijo obtožnice v priporu več kot tri mesece, odkar mu je bila vzeta prostost. Glede na to, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana kazen zapora od enega do deset let, je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi določbo drugega odstavka 205. člena ZKP in zapisalo, da lahko senat Vrhovnega sodišča podaljša pripor največ za dodatne tri mesece, pri čemer je izrecno zapisalo, da lahko Vrhovno sodišče tako postopa zgolj po preteku treh mesecev od prve odreditve pripora. S tem je sodišče druge stopnje konkretno odgovorilo na zagovornikove navedbe o procesni zlorabi instituta odreditve pripora in pojasnilo, da lahko do vložitve obtožnice pripor traja največ šest mesecev, šteto od takrat, ko mu je bila odvzeta prostost, takšnemu pravnemu naziranju, ki sledi jasni zakonski dikciji, pa se pridružuje tudi Vrhovno sodišče.

10. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona in absolutne kršitve določb kazenskega postopka, pri čemer Vrhovno sodišče ugotavlja, da jih zagovornik ne pojasni in konkretno ne navede, v čem je bil kazenski zakon prekršen oziroma katere absolutne bistvene kršitve določb postopka so bile storjene pri izdaji izpodbijanega sklepa, zato jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

C.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.01.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAxNzQ1