VSRS Sodba XI Ips 26606/2016-327

Jedro

Na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP je treba iz spisa izločiti obvestila, ki so jih policiji dale osebe, ki so se na podlagi 236. člena ZKP odrekle pričanju. V tej fazi postopka ni jasno, ali se bodo pričanju odrekle ali ne.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Kpd 26606/2016 z dne 5. 7. 2016 odredila pripor zoper obdolženega M. J. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter da je v sostorilstvu z obdolženo S. A. storil kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 124. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Ks 26606/2016 z dne 7. 7. 2016 pritožbo obdolženčevega zagovornika (in obdolženkine zagovornice) zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenila kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Ocenjuje, da so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedeni razlogi o utemeljenem sumu in pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti. Po navedbah vrhovne državne tožilke je na očitke, ki jih zagovornik ponavlja v zahtevi, odgovoril že zunajobravnavni senat; podlago za sklep o obstoju utemeljenega suma je v zadostni meri obrazložil v točkah 7-9 obrazložitve sklepa, na očitke o nedoločnosti in nesklepčnosti opisa v točkah 2 in 3 izreka sklepa o odreditvi pripora je odgovoril v točki 9 obrazložitve, v točki 6 obrazložitve sklepa pa je argumentirano odgovoril na trditve zagovornika, da je preiskovalna sodnica zaključek o obstoju utemeljenega suma oprla na nedovoljene dokaze. Vrhovna državna tožilka pritrjuje oceni sodišč, da v obravnavanem primeru obdolžencu ni mogoče izreči milejšega ukrepa.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija zgolj obstoj utemeljenega suma. Po navedbah zagovornika se bistven očitek neprimernega in zavržnega ravnanja pri dejanju, opisanem pod prvo alinejo izreka sklepa preiskovalne sodnice, nanaša na obdolženko. Nadalje v opisu dejanj pod drugo in tretjo alinejo izreka sklepa ni določno opredeljeno, kateri izmed obdolžencev je bistveno prispeval k poškodbi in kateri izmed njiju je dejanje dopustil, iz opisa dejanja pod četrto alinejo izreka sklepa pa ni razvidno, kateri izmed obdolžencev je pri mladoletni oškodovanki povzročil subduralni hematom. Po trditvah zagovornika iz spisovnega gradiva izhaja večja verjetnost, da je oškodovanko poškodovala obdolženka. Po navedbah zagovornika sodišče s takšnim opisom dejanj dopušča možnost, da je oškodovanko poškodoval ali obdolženec ali obdolženka, drugi izmed njiju pa je to dopustil, s čemer oba obdolženca obremenjuje za obe ravnanji. Sodišče z vodenjem kazenskega postopka na podlagi takšnih nedoločenih očitkov krši obdolženčevo pravico do obrambe (29. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS). Po trditvah zagovornika bi morala preiskovalna sodnica v obrazložitvi sklepa navesti konkretne okoliščine in dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da sta očitana kazniva dejanja storila oba ali zgolj eden izmed obdolžencev. Ker izpodbijana sklepa nimata (ustrezne) obrazložitve glede obstoja utemeljenega suma, je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sta sodišči zaključek o utemeljenem sumu v pretežnem delu oprli na izpovedbe prič, ki so že na prvi pogled (prima facie) privilegirane (236. člen ZKP). Zagovornik ponovno uveljavlja kršitev pravice do obrambe (29. člen URS) z navedbami, da bi moralo sodišče obdolžencu zagovornika po uradni dolžnosti postaviti najkasneje ob odreditvi sodnega pridržanja. Zagovornik navaja, da ni bil seznanjen s postopkom sodnega pridržanja in sklepom preiskovalne sodnice, zato navedene kršitve ni mogel uveljavljati v pritožbi (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Iz opisa kaznivega dejanja pod prvo alinejo izreka sklepa preiskovalne sodnice izhaja, da sta zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja izpolnila oba obdolženca. Tako se zagovornikova navedba, da se bistven očitek neprimernega in zavržnega ravnanja pri obravnavanem dejanju pripisuje obdolženki, izkaže za nerelevantno. Navedbe zagovornika, da so bila dejanja (z izjemo kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1) storjena v sostorilstvu, zato bi moralo biti v opisu dejanj natančno opredeljeno, kateri izmed obdolžencev je oškodovanko poškodoval, drugi pa je to dopustil, niso utemeljene. Kot je v točki 9 obrazložitve sklepa pojasnil že zunajobravnavni senat, je opis kaznivih dejanj, naveden v sklepu preiskovalne sodnice, glede na začetno fazo postopka (t. j. odreditev pripora), sklepčen; vprašanja, ki jih v zahtevi izpostavlja zagovornik, bo sodišče ugotavljalo in presojalo šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitana kazniva dejanja(1) .

7. Sodišči sta o utemeljenem sumu, da je obdolženec (z izjemo kaznivega dejanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1) v sostorilstvu z obdolženo S. A. storil očitana kazniva dejanja, zaključili na podlagi uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih od zdravnikov dr. S. K., dr. S. H., dr. M. K., dr. T. V., dr. B. P. in dr. I. V., uradnih zaznamkov o obvestilih, zbranih od S., Š., T. in D. K., S. B. in S. Š., zapisnika o ogledu kraja dejanja ter albumov fotografij (točke 7-9 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice in točke 6-9 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata).

8. Vrhovno sodišče se ne more strinjati s trditvijo zahteve, da sklep o odreditvi pripora temelji na nedovoljenih dokazih. Res je sicer, da gre v primeru uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih s strani S., Š. in D. K. (obdolženkine hčere) ter S. B. (obdolženkina mati) za osebe, ki bodo v postopku, v kolikor bodo zaslišane, na podlagi 236. člena ZKP uživale status privilegirane priče in bodo imele tudi možnost, da se pričanju odpovedo. V predkazenskem postopku pa ima policija na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP pooblastilo, da med drugim od oseb zbira obvestila, pri čemer velja na podlagi tretjega odstavka istega člena prepoved, da bi osebe zasliševala kot obdolžence, priče ali izvedence. Izjema velja za osumljenca, ki ga lahko pod pogoji iz 148.a člena ZKP tudi zasliši. Tudi v primeru, ko ne gre za zaslišanje kot preiskovalno dejanje, pač pa zgolj za zbiranje obvestil, mora, če ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja, preden začne od nje zbirati obvestila, povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljena in kaj je podlaga za sum zoper njo ter jo poučiti o njenih pravicah. Nasprotno pa v primeru, ko ne gre za osebe, ki so osumljene storitve kaznivega dejanja, policija teh oseb ne more zasliševati kot priče, pač pa od njih le zbira obvestila. Ker je tako, te osebe nimajo statusa priče ter tako po naravi stvari niti statusa privilegirane priče in jih policija seveda ni dolžna poučevati o privilegiju odpovedi pričevanju.

9. Na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP je potrebno iz spisa izločiti obvestila, ki so jih policiji dale osebe, ki so se na podlagi 236. člena ZKP odrekle pričanju, v kolikor pa se pričanju ne odrečejo, uradnih zaznamkov z njihovimi izjavami ni potrebno izločati. V tej fazi postopka torej še ni jasno, ali se bodo osebe, ki bodo v sledečem kazenskem postopku sicer imele status privilegirane priče, v resnici odrekle pričanju, ali ne, zato ni mogoče trditi, da gre za nedovoljene dokaze (2). Ni pa mogoče zanemariti niti dejstva, da sodišče utemeljuje sum ne samo na podlagi izjav oseb, ki bi se utegnile v nadaljevanju odreči pričevanju, pač pa tudi na podlagi uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih od zgoraj navedenih zdravnikov, uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih od S. K. in S. Š. ter zapisnika o ogledu kraja dejanja in albumov fotografij. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec v sostorilstvu z obdolženo S. A. (z izjemo kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1) storil očitana kazniva dejanja, prav tako je utemeljen sum v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložen v zadostni meri, zato kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Navedbe, da je v obravnavani zadevi izkazana večja verjetnost, da je oškodovanko poškodovala obdolženka, pomenijo v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP grajo dejanskih zaključkov izpodbijanega sklepa.

10. Vrhovno sodišče ne more pritrditi zagovorniku, da se je s postopkom sodnega pridržanja seznanil šele po vloženi pritožbi. Iz zapisnika o zaslišanju osumljenca z dne 5. 7. 2016 (list. št. 119 spisa) izhaja, da je preiskovalna sodnica pred zaslišanjem obdolženca na zaslišanju navzoče osebe (navzoč je bil tudi obdolženčev zagovornik) seznanila, da je zoper obdolženca dne 4. 7. 2016 odredila sodno pridržanje; navedeno dejstvo izhaja tudi iz točke 1 obrazložitve sklepa o odreditvi pripora zoper obdolženca. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da bi zagovornik v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, ki jo je vložil dne 6. 7. 2016, lahko uveljavljal, da obdolžencu ob odreditvi sodnega pridržanja ni bil postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, zato procesna predpostavka po petem odstavku 420. člena ZKP ni podana. Vrhovno sodišče dodaja, da zagovornikova razlaga določb ZKP glede obvezne obrambe ni pravilna (prvi odstavek 70. člena in 157. člen ZKP). Po določbi prvega odstavka 70. člena ZKP mora imeti obdolženec v primeru, da je po 157. členu ZKP priveden k preiskovalnemu sodniku, zagovornika že pri prvem zaslišanju (in ne ob odreditvi sodnega pridržanja). Iz podatkov spisa v obravnavani zadevi izhaja, da je bil obdolženec pred preiskovalno sodnico prvič zaslišan dne 5. 7. 2015, zaslišanju pa je prisostvoval tudi obdolženčev zagovornik, s čemer je bila obdolžencu zagotovljena formalna obramba po prvem odstavku 70. člena ZKP.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

----

(1) Tako tudi sodba VSRS XI Ips 12941/2014 z dne 24. 4. 2014.

(2) Sodba VSRS XI Ips 16/2009 z dne 17. 3. 2009.

Datum zadnje spremembe:

09.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep V Kp 31525/2016
• Sodba I Ips 438/2008
• Sodba IV Ips 47/2009