VSRS sodba in sklep II Ips 141/2015

Jedro

Določba 128. čl. ZS ureja le lastninjenje poslovnih prostorov nekdanjih temeljnih sodišč. Glede poslovnih prostorov višjih in vrhovnega sodišča, javnih tožilstev in sodišč združenega dela je treba uporabiti analogijo in s tem zapolniti pravno praznino.

Izrek

I. Reviziji tožeče stranke se ugodi in se:

- sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica parcele št. 1458/2 k. o. ... (do celote), spremeni tako, da se zahtevku ugodi in se ugotovi lastninsko pravico tožeče stranke na navedeni parceli in

- sodba sodišč druge in prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica parcel št. 1458/4 in 1458/5 k. o. ... (do celote), razveljavi, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Ozadje spora in toženi zahtevek

1. Predmet spora v tej zadevi je lastninska pravica na sodni stavbi v A., zgrajeni na parceli št. 1458/2 v površini 1774 m2 ter na zemljišču ob njej, ki zajema parceli št. 1458/4, dvorišče v izmeri 4317 m2, in 1458/5, dvorišče površine 2180 m2 k. o. .... Po podatkih zemljiške knjige sta pravdni stranki solastnici navedenih nepremičnin, in sicer tožeča stranka Republika Slovenije do 772/1000-in in tožena stranka Mestna občina A. do 228/1000-in.

2. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je izključna lastnica nepremičnin iz prejšnje točke ter da je lastninsko pravico pridobila originarno, na podlagi določbe prvega odstavka 128. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). Pojasnila je, da je bila sodna stavba, zgrajena v sistemu družbene lastnine z družbenimi sredstvi v letu 1981 namensko za delovanje pravosodnih organov, da nepozidani del zemljišča predstavlja njeno funkcionalno zemljišče, da je bila stavba zgrajena s skupnim financiranjem obeh pravdnih strank, zaradi katerega sta sklenili pogodbi z dne 17. 10. 1989 in 23. 10. 1989, ter se na njuni podlagi v zemljiški knjigi vpisali kot imetnici uporabe nepremičnin v družbeni lastnini po deležih, enakih sedanjima solastninskima deležema. Ker pa v njej ves čas delujejo izključno pravosodni organi, ti pa so pred vselitvijo leta 1987 sklenili samoupravni sporazum, s katerim so vsi ostali organi upravljanje prenesli na tedanje Temeljno sodišče v A., je celotno stavbo s funkcionalnim zemljiščem, tako je prepričana sama, olastninila tožeča stranka. Zato je primarno zahtevala, naj sodišče ugotovi njeno izključno lastninsko pravico(1) na spornih nepremičninah. Ker je ob uveljavitvi ZS v stavbi deloval tudi Organ za prekrške Skupščine občine A., ki je zasedal 148,42 m2 poslovnih prostorov oziroma 4,97 %, je za primer, da ga sodišče ne bi štelo za pravosodni organ, država pa je dolžna zagotoviti pogoje za delovanje (le) pravosodnih organov, s podrednim zahtevkom uveljavljala ugotovitev svoje lastninske pravice v obsegu, od celote manjšem za del v uporabi prekrškovnega organa, torej v deležu 9503/10000-in.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

3. Sodišče prve stopnje je tožbo s podrednim zahtevkom (ker je vključen v primarnega, torej zaradi procesne ovire litispendence) zavrglo, s sodbo pa je v celoti zavrnilo primarni zahtevek.(2) Odločitev iz sodbe temelji na stališču, da je treba določbe 128. člena ZS razlagati restriktivno, tako, da se na njihovi podlagi lastninijo le tisti prostori, ki so v uporabi temeljnih sodišč (ne tudi drugih pravosodnih organov), ter na dejanskih ugotovitvah, da sta izgradnjo sodne stavbe v A., v kateri sicer vseskozi od izgradnje delujejo pravosodni organi, sofinancirali pravni prednici pravdnih strank, da so ostali organi sicer prenesli upravljanje s stavbo na Temeljno sodišče v A., da pa prenosa upravljanja nanj ni prenesla Občina A., zato je bilo Temeljno sodišče v A. le izvrševalec upravljalskih upravičenj; tožeča stranka ni niti trdila, da bi imelo pravico razpolaganja s prostori. Zato država po 128. členu ZS ni mogla olastniniti celotnih spornih nepremičnin.

4. Tožeča stranka je izpodbijala odločitev o primarnem zahtevku, drugostopenjsko sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo in zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Revizija tožeče stranke

5. Sodbo drugostopenjskega sodišča tožeča stranka izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma poudarja, da je sodna stavba v A. v lasti Republike Slovenije zato, ker je v času uveljavitve ZS v letu 1994 s celotno stavbo s pripadajočim zemljiščem upravljalo Temeljno sodišče v A. Meni, da gre za zakonito domnevo lastništva na podlagi 128. člena ZS. Ker sta sodišči prve in druge stopnje zahtevek zavrnili in upoštevali, da je v zemljiški knjigi vpisana solastnina na podlagi skupnega sofinanciranja, sta odločili po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in ne na podlagi ZS kot specialnega predpisa. Takšna razlaga je materialno pravno zmotna, saj ZLNDL ne more derogirati lastninjenja po ZS. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-179/94 z dne 23. 2. 1995, ki jasno pove, da z uveljavitvijo ZS nepremičnine v uporabi sodišč postanejo lastnina Republike Slovenije ne glede na obstoječa pravna razmerja. Izpodbijana sodba pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so ob uveljavitvi ZS poslovne prostore v sodni stavbi uporabljali tudi drugi pravosodni organi. Revidentka v zvezi s tem zatrjuje, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z dejansko uporabo in upravljanjem prostorov sodne stavbe in je bila že zato odločitev sodišča prve stopnje glede tega brez obrazložitve. Poudarja, da njene (tožničine) trditve, da je bila celotna stavba s samoupravnim sporazumom iz leta 1987 dana v upravljanje Temeljnemu sodišču v A., sploh ni bila prerekana, zato je ugotovitev pritožbenega sodišča, da prenosa upravljanja na sodišče ni bilo, v nasprotju z navedeno neprerekano trditvijo. Ugotovitev pritožbenega sodišča o plačevanju najemnine in o namenu odkupa je glede na prej navedeno ustavno odločbo nepomembna; bistvo ustavne odločbe je, da država sme z zakonom razporediti del družbene lastnine tako, da se nepremičnine v uporabi sodišč prenese v last države. Revidentka pritožbenemu sodišču očita še odstop od sodne prakse, konkretno od odločitve v zadevi VSL II Cp 1443/2008, v kateri je bilo odločeno o lastninski pravici na stavbi sodišča v B. Razsojeno je namreč bilo, da je sodna stavba v B. po ZS v lasti države, pri čemer je pravno in dejansko stanje zelo podobno tu obravnavanemu: v obeh primerih je v sodni stavbi delovalo sodišče, poleg tega pa še drugi organi, v B. npr. sodnik za prekrške in zapori, v obeh primerih pa je bilo sporno tudi lastništvo funkcionalnega zemljišča in parkirnih površin ob stavbah. V primerjani zadevi je sodišče zavzelo stališče, da je bila stavba v uporabi državnih organov, natančneje organov sodne oblasti v širšem smislu in ne lokalne skupnosti – občine. Tudi za lastninjenje zemljišč (funkcionalnega in parkirnega) je podlaga v ZS in ne v ZLNDL, kot sta sodišči prve in druge stopnje menili v konkretnem primeru. Končno tožeča stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev.

6. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj jo zavrne. Poudarja, da določba 128. člena ZS ne daje podlage za lastninjenje poslovnih prostorov, ki so jih v stavbah sodišč uporabljali drugi organi, ki so opravljali pravosodno funkcijo; zakon velja le za prostore sodišča. V konkretnem primeru sta sodišči pravilno ugotovili obstoj solastninske pravice, ki jo tožeča stranka tudi priznava, saj toženi stranki za njen solastninski delež plačuje najemnino in je od tožene stranke želela odkupiti solastninski delež. Vprašanje domneve lastništva je nerelevantno, dejansko stanje je ugotovljeno pravilno in obe sodišči sta se do njega korektno opredelili. Revizijsko prerekanje ugotovitev o tem, kdo je uporabljal katere prostore, je nedovoljeno.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Revizija je utemeljena.

I. O kršitvi procesnih pravil

8. Kot uveljavljanje revizijskega razloga bistvene kršitve procesnih pravil je razumeti revizijske trditve, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe tožeče stranke; da so nerazumljivi razlogi izpodbijane sodbe o neprerekanih trditvah, da njen delež ne bi v nobenem primeru presegal 772/1000-in in da so v medsebojnem nasprotju ugotovitve nižjih sodišč o tem, ali je bil opravljen prenos upravljanja stavbe na takratno Temeljno sodišče v A.

9. Prvi očitek je neutemeljen, ker je nekonkretiziran. Po določbi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) namreč revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da mora revident, ki uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve pravil postopka, navesti, s katerim konkretnim ravnanjem ali opustitvijo je bila ta kršitev zagrešena. Tej zahtevi tožeča stranka ni zadostila, saj ni pojasnila, na katere pritožbene trditve ji sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo ni odgovorilo. Smiselno uveljavljane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa Vrhovno sodišče ni moglo ugotavljati.

10. Drugi očitek, ki smiselno uveljavlja isto kršitev, je neutemeljen, ker iz besedila v izpodbijani v sodbi, da »tožeča stranka ni prerekala dejstva, da obseg solastnine ne bi bil večji od 772/1000-in, ki ga je uporabljalo Temeljno sodišče v A. ob uveljavitvi ZS« izhaja, da gre za povzetek dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pred katerim je tožena stranka trdila, da je ob uveljavitvi ZS tedanje Temeljno sodišče v A. uporabljalo (največ) toliko prostorov v sodni stavbi, kot bi ustrezalo navedenemu deležu, tožeča stranka pa te trditve ni prerekala.

11. Tretji očitek je neutemeljen, ker se zatrjevano nasprotje v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje v zvezi z upravljanjem sodne stavbe ne nanaša na odločilna dejstva. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je bistvenega pomena, komu (kateremu organu) so bili posamezni prostori v družbeni lasti dani v namensko rabo.

II. O zmotni uporabi materialnega prava

12. Pravdni stranki sta v zemljiški knjigi vpisani kot solastnici nepremičnin, ki nesporno v naravi predstavljajo sodno stavbo in k njej pripadajoče (funkcionalno) zemljišče. Vpisani sta na podlagi ZLNDL, in sicer po solastninskih deležih, v katera sta se ob lastninjenju družbene lastnine pretvorila njuna knjižna deleža pravice uporabe, kriterij določitve katerih je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje prispevek vsake od njiju k izgradnji sodne stavbe. Tožeča stranka je s tožbo dejansko uveljavljala, da je prišlo do napake pri lastninjenju(3) tistega deleža, ki je zdaj v zemljiški knjigi vpisan kot lastnina Mestne občine A. Njeno stališče je bilo vseskozi in je tudi še v reviziji, da podlago za lastninjenje spornega deleža predstavlja ZS in ne ZLNDL; da sta se sodišči oprli na slednjega, zaključuje glede na razlogovanje njunih sodb, da je gradnjo financirala tudi tožena stranka, kar je po revidentkinem prepričanju materialnopravno zmotno.

V zvezi s tem ji revizijsko sodišče odgovarja, da financiranje gradnje ni bilo predpostavka lastninjenja v tej pravdi spornih nepremičnin (deleža, ki je zemljiški knjigi vpisan kot lastnina tožene Mestne občine A.) po nobenem od prej navedenih zakonov, pač pa je bila, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, predpostavka lastninjenja po ZS uporaba, po ZLNDL pa pravica uporabe. Sodišči prve in druge stopnje sta sofinanciranje gradnje sodne stavbe ugotovili (le) kot razlog, zaradi katerega naj bi poleg dotedanje edine imetnice pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini Občine A. pridobila pravico uporabe zemljišča in stavbe, zgrajene na njem, tudi Republika Slovenija.

13. Družbena lastnina po sprejetju Ustave iz leta 1991 ni mogla več (na novo) nastajati, je pa še vedno obstajala in se je lahko veljavno prenašala. V zasebno lastnino se je preoblikovala postopno, z več zakoni(4), ki niso bili uveljavljeni istočasno in so se nanašali na različne kategorije družbenega premoženja, za lastninjenje katerega so predpisovali različne predpostavke oziroma pogoje.

Eden od teh je tudi ZS, ki je v 128. členu določil, da (1) poslovni prostori, ki so na dan uveljavitve tega zakona v uporabi temeljnih sodišč, postanejo last Republike Slovenije in (2) da poslovne prostore iz prejšnjega odstavka prevzamejo v uporabo okrožna oziroma okrajna sodišča, ustanovljena s tem zakonom v skladu z navodili, ki jih izda minister, pristojen za pravosodje.

Vsa družbena zemljišča in stavbe, ki se niso olastninili po pred njim sprejetih zakonih, razen izrecno izvzetih,(5) so se olastninili po ZLNDL: po določbah prvega odstavka 2. člena in prvega odstavka 3. člena so postali last fizičnih oziroma pravnih oseb, ki so imele na njih pravico uporabe.

14. Predmet (objekt) družbene lastnine so bila družbena sredstva, ki so imela točno določen namen in jih je teorija (6) razdelila na več skupin: 1.) produkcijska in delovna sredstva, 2.) sredstva za zadovoljevanje skupnih družbenih potreb, ki so se zagotavljala na področju izobraževanja, znanosti, kulture, zdravstva ipd., 3.) sredstva za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb, ki so se zagotavljala za potrebe organov takratnih družbenopolitičnih skupnosti, 4.) zemljišča in gozdovi, ki niso bili v lasti občanov ali civilnih pravnih oseb, ter 5.) dobrine v splošni rabi (v zdajšnji ureditvi javno dobro).

15. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala z določbo prvega odstavka 128. člena ZS in s trditvijo, da je imelo Temeljno sodišče v A. ob njegovi uveljavitvi v uporabi tudi zdaj sporen delež stavbe s pripadajočim zemljiščem, ker je z njim upravljalo.

Vsebino pojma »uporaba« iz prvega odstavka 128. člena ZS sta pravdni stranki razlagali različno: tožnica kot pravico uporabe, tožena stranka pa kot golo dejstvo uporabe.

Nižji sodišči sta za pravno odločilno šteli pravico upravljanja, kar izhaja iz razlogov prvostopenjskega, da je »Temeljno sodišče v A. le izvrševalo vsa upravljalska upravičenja, kar ni dovolj za pridobitev lastninske pravice« ter drugostopenjskega, da »ni bil opravljen prenos upravljanja stavbe na takratno Temeljno sodišče v A.« Njuno stališče je torej bilo, da bi bilo mogoče šteti, da je imelo ob uveljavitvi ZS Temeljno sodišče v A. v uporabi poslovne prostore v smislu določbe prvega odstavka 128. člena ZS le, če je bila nanj prenesena uporaba kot eno od upravičenj, vključenih v pravico upravljanja z družbeno lastnino. Zato najprej o bistvenih značilnostih slednje.

16. Razmerja, ki so v zvezi z uporabo sodne stavbe s pripadajočim zemljiščem obstajala na dan uveljavitve ZS 28. 4. 1994, so nastala v času uporabe Zakona o združenem delu (v nadaljevanju ZZD), ki je opredeljeval družbeno lastnino in urejal pridobivanje družbenih sredstev ter pravico njihove uporabe in upravljanja ter razpolaganja z njimi. Pravica upravljanja (kot sopomenke zanjo se uporabljajo tudi pojmi upravljanje, gospodarjenje, pravica gospodarjenja(7)) je bila skup pravic, obveznosti in odgovornosti v zvezi z odločanjem o uporabi in razpolaganju z družbenimi sredstvi.(8) V pravni teoriji in v sodni praksi obdobja z družbenolastninsko ureditvijo je bilo večkrat poudarjeno, da je pravica upravljanja z družbeno lastnino premoženjska pravica, ki obsega enaka upravičenja kot lastninska pravica,(9) to je pravico uporabe in razpolaganja, se pa od lastninske pravice razlikuje v tem, da sme imetnik lastninske pravice s stvarjo prosto razpolagati, pri pravici upravljanja pa je razpolaganje vselej omejeno v skladu z namenom stvari in glede na posebna (družbenolastninska) pravila, ki zagotavljajo, da se bo stvar res uporabljala za to, za kar je namenjena.(10) Vsebina pravice upravljanja je lahko od primera do primera različna, odvisna od stvari, dane v upravljanje in od organa, kateremu je dana v upravljanje.(11)

17. Načeloma je v družbenolastninskem režimu veljalo, da so družbena sredstva kot družbena lastnina pripadala družbenim pravnim osebam, ki so imele na njih pravico upravljanja.(12) Tudi sposobnost biti imetniki pravice uporabe so imeli (poleg fizičnih oseb(13)) le tisti družbeni subjekti, ki so bili pravne osebe.(14) Sodišča niso bila (in tudi zdaj niso) pravne osebe.(15) Zato določbe, da v državno last preidejo poslovni prostori, ki so jih uporabljala temeljna sodišča, ni mogoče razlagati niti v pomenu, da je bila predpostavka lastninjenja pravica uporabe, ki bi pripadala sodiščem, saj te sodišča, ker niso bila pravne osebe, pač niso imela, in tudi ne v pomenu, da je bila predpostavka lastninjenja zgolj uporaba v pomenu posesti. Vrhovno sodišče je že izreklo, da čeprav ZS v prvem odstavku 128. člena pretvorbe družbene lastnine na poslovnih prostorih v državno ne veže izrecno na pravice, pač pa na »uporabo«, tega pojma ni mogoče razlagati neodvisno od pripadnosti pravic na spornih poslovnih prostorih.(16)

A. Glede parcele 1458/2 k. o. ... (sodna stavba)

a) O lastninjenju poslovnih prostorov rednih sodišč po ZS

18. Po Ustavi SRS iz leta 1974 so bila vsa redna sodišča (temeljna, višja in Vrhovno) organi državne oblasti (272. člen Ustave SRS iz leta 1974 in 1. člen Zakona o rednih sodiščih). Tako je ostalo tudi po Ustavi RS iz leta 1991, le, da sodna oblast ni bila več del enotne oblasti, pač pa je postala samostojna veja oblasti. Okoliščina, da so skladno z določbo 56. člena ZRS sredstva za delo temeljnih sodišč do reforme sodstva z ZS, ko so funkcije temeljnih sodišč prevzela okrajna in okrožna sodišča, zagotavljale občine, za območja katerih so delovala (sredstva za delo višjih in Vrhovnega sodišča za je zagotavljala država) ni ovira za umestitev prvostopenjskih sodišč v sistem državne oblasti, saj so občine v prejšnjem sistemu izvrševale tudi oblastne funkcije, medtem ko so zdaj »le« organi lokalne samouprave. Imetnica pravice upravljanja in uporabe prostorov v družbeni lastnini, v katerih je poslovalo katerokoli redno sodišče, je bila glede na v prejšnjih točkah pojasnjeno v času veljavnosti Ustave SRS iz leta 1974 in po sprejetju Ustave RS iz leta 1991, država. Poslovne prostore so sodišča uporabljala za opravljanje funkcije države in namensko - za sojenje in opravljanje drugih nalog, ki so bile po zakonu v njihovi pristojnosti. Že to je zadoščalo, da je pravica upravljanja in uporabe tudi v primerih, ko je pred tem (pred pričetkom rabe prostorov za potrebe sodišč) pripadala drugi družbenopravni osebi, pripadla državi. Pravni naslov ni bil predpostavka veljavnosti prehoda premoženja med družbenimi pravnimi osebami,(17) bistvena je bila predvsem namenska raba. V družbeno lastnino so brez pravne podlage prešle celo nepremičnine iz zasebne lastniške sfere, ZZD pa je v prvem odstavku 268. člena za take primere predvideval na rok vezan vrnitveni zahtevek. Morebitno neskladje med zemljiškoknjižno in dejansko pravico uporabe ni bilo relevantno, saj se je šlo v vsakem primeru za družbeno lastnino; tudi zato se je pravica uporabe lahko veljavno prenašala zunajknjižno in vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. Zato v konkretnem primeru ni pomembno, ali je (oziroma da po ugotovitvah izpodbijane sodbe ni) tedanja Občina A. pravico upravljanja in uporabe, katere nosilka je bila po podatkih zemljiške knjige, prenesla na Temeljno sodišče v A. oziroma pravilno na državo za potrebe poslovanja tega temeljnega sodišča.

19. Nadaljnje pravno vprašanje pa je, kateri subjekt in na podlagi katerega zakona je ob pretvorbi družbene lastnine na poslovnih prostorih rednih sodišč pridobil lastninsko pravico. Poslovni prostori v uporabi temeljnih sodišč so po določbi prvega odstavka 128. člena ZS, o tem ni spora, postali last države. Uporaba v smislu navedene zakonske določbe pomeni izvrševanje upravičenj, ki so državi kot imetnici pravice upravljanja in uporabe pripadala na prostorih, namenjenih in uporabljanih za delo temeljnih sodišč.

Glede lastninjenja poslovnih prostorov višjih in Vrhovnega sodišča pa zakon molči. Pravno praznino je treba zapolniti z analogijo. Sodna funkcija na vseh stopnjah sojenja je tipična oblastna funkcija in breme države. Položaji višjih in Vrhovnega sodišča so v oziru zagotavljanja prostorskih pogojev za delo po ZS v bistvenem enaki kot položaj nekdanjih temeljnih (sedaj okrajnih in okrožnih) sodišč: zagotavljanje prostorskih pogojev za njihovo delo je breme države. Zato mora po presoji revizijskega sodišča za neurejen primer lastninjenja prostorov sodišč druge in tretje stopnje nastopiti ista pravna posledica kot za zakonsko urejen primer lastninjenja prostorov prvostopenjskih sodišč.

b) O lastninjenju poslovnih prostorov javnih tožilstev po ZS

20. O lastninjenju poslovnih prostorov, ki so jih ob uveljavitvi ZS uporabljala temeljna in višja javna tožilstva Zakon o državnem tožilstvu, ki je v letu 1994 uredil reorganizacijo in preoblikovanje javnih tožilstev v skladu z Ustavo iz leta 1991, nima določb.

21. Tudi javna tožilstva so bila po Ustavi SRS iz leta 1974 (v sistemu enotnosti oblasti) samostojen državni organ (291. člen); enako je nato v 1. členu določal Zakon o javnem tožilstvu, ki je pričel veljati v letu 1977.(18) Po Ustavi RS iz leta 1991 so (v sistemu delitve oblasti) sicer del izvršilne oblasti,(19) a s poudarjeno stopnjo samostojnosti in neodvisnosti tudi znotraj nje.(20) O položaju tožilstva v sistemu državne oblasti (v obeh sistemih je njegova funkcija klasična funkcija državne oblasti) po zdaj veljavni Ustavi se je že večkrat izreklo Ustavno sodišče. Na podlagi sistematične razlage Ustave in zaradi funkcionalne, neposredne in trajne povezanosti državnega tožilstva s sodno oblastjo je sprejelo stališče, da državno tožilstvo sodi v okvir pravosodja v širšem pomenu (v okvir pravosodja v ožjem pomenu pa le sodišča).(21) Ta povezanost izhaja tudi iz Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT), ki je bil sprejet leta 1994, istočasno kot ZS in po katerem so tožilstva obdržala hierarhično ureditev, v krajevni in stvarni pristojnosti ter organizaciji pa so bila v precejšnji meri prilagojena organizaciji sodišč.(22)

22. Navedeno narekuje zaključek, da je bila država imetnica pravice upravljanja in uporabe poslovnih prostorov v uporabi tožilstev iz v bistvenem enakih razlogov, kot je bila nosilka teh pravic na tistih poslovnih prostorih v družbeni lastnini, ki so jih za svoje delo uporabljala redna sodišča. ZDT določb o lastninjenju poslovnih prostorov tožilstev nima.

Pravno praznino je treba zaradi v bistvenem enakih položajev zapolniti na enak način kot glede lastninjenja poslovnih prostorov tistih rednih sodišč, ki jih določba prvega odstavka 128. člena ZS ne omenja, ter ugotoviti, da je prav po tej določbi država postala njihova lastnica.

c) O lastninjenju poslovnih prostorov sodišč združenega dela

23. Tudi o lastninjenju poslovnih prostorov, ki so jih ob uveljavitvi ZS uporabljala sodišča združenega dela, v Zakonu o delovnih sodiščih, ki je pričel veljati 13. 5. 1994 in je urejal reorganizacijo predhodnih sodišč združenega dela, ni določb.

24. Sodišča združenega dela niso bila organ državne oblasti, pač pa samostojni družbeni organi (1. člen zveznega(23) in republiškega(24) Zakona o sodiščih združenega dela). Taka ureditev je skladna z določbo 272. člena Ustave SRS iz leta 1974, po kateri sodno funkcijo v enotnem sistemu oblasti in samoupravljanja delavskega razreda in vseh delovnih ljudi opravljajo redna sodišča kot organi državne oblasti in samoupravna sodišča. Po 279. členu Ustave so bila samoupravna sodišča tudi sodišča združenega dela. Ta so se delila(25) na splošna, ki so bila ustanovljena z zakonom, ter je zakon določal njihove pristojnosti, mrežo, organizacijo, postopkovna pravila, način financiranja(26) ..., ter posebna, ki so se lahko ustanovila in so se njihove pristojnosti določile s samoupravnimi akti ali s sporazumi strank v skladu z ustavo in zakonom.

25. V literaturi se je poudarjalo, da so v duhu zvezne in republiške ustave redna sodišča in samoupravna sodišča, v skladu z njihovimi pristojnostmi, povsem enakopravna, ter da je z opredelitvijo, da sodno funkcijo poleg rednih sodišč opravljajo tudi samoupravna sodišča, poudarjeno, da se sodna funkcija opravlja v »enotnem sistemu oblasti in samoupravljanja«, da je ne glede na neodvisnost pri odločanju in samostojnost v organizacijskem smislu vendarle neločljiv del družbenoekonomskega in družbenopolitičnega sistema, ki je terjal tudi deetatizacijo sodne funkcije.(27) Ustanovitev samoupravnih sodišč je bil je eden od njenih vidikov. V okviru rednega sodstva naj bi to funkcijo odigrala okrepljena vloga porotnega sojenja, spremljanje in proučevanje družbenih pojavov, obveznost sodišč obveščati skupščine ustreznih družbenopolitičnih skupnosti o uporabi zakonov in podobno.(28)

26. Čeprav samoupravna sodišča po Ustavi SRS iz leta 1974 formalno niso bila državni organi, pa vloga države vsaj v razmerju do sodišč združenega dela splošne pristojnosti ni bila pomembno različna od njene vloge v razmerju do rednih sodišč. Tako je na primer Republiški sekretariat za pravosodje (po sedanji ureditvi ministrstvo) z oblastnimi akti zagotavljal, da so občine- ustanoviteljice nakazovale sredstva za delo sodišča,(29) podajal soglasja (»mnenja«) k določitvi števila profesionalnih sodnikov in k spremembi sistemizacije,(30) k sistemizaciji administrativno-tehničnega osebja,(31) spremljal je delo sodišč in skrbel za njihovo pravilno notranje poslovanje, sekretar (po sedanji ureditvi minister) je izdajal predpise o pisarniškem poslovanju in vodenju statistike.(32)

Podružbljanje sojenja ni doseglo stopnje, ki bi terjala zaključek, da sodišča združenega dela dejansko (navkljub drugačnim normativnim izhodiščem) niso bila del (državnega) pravosodnega sistema. Pravico uporabe poslovnih prostorov v družbeni lastnini, v katerih so poslovala, je država izvrševala preko njih. Lastninsko pravico je na njih pridobila originarno na enak način oziroma na isti podlagi kot na poslovnih prostorih rednih sodišč in tožilstev.

d) O lastninjenju poslovnih prostorov občinskih organov za prekrške

27. Delež stavbe, ki presega 9.503/10.000-ine od celote, se nanaša na poslovne prostore, ki jih je na dan uveljavitve ZS uporabljal Organ za prekrške Skupščine občine A., torej občinski upravni organ. Tedaj je namreč veljal Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP) iz leta 1977, ki je (med drugim tudi) njihov položaj urejal na ta način. Da so bili organi za prekrške po svoji naravi administrativni in ne sodni, ni sporno; občinski sodniki za prekrške navkljub poimenovanju za sodnike niso bili sodniki s smislu Ustave in ZS.(33)

Nato so na podlagi Zakona o začasni ureditvi organizacije in pristojnosti občinskih sodnikov za prekrške in občinskih javnih pravobranilcev (v nadaljevanju ZZUOPSP) z 31. decembrom 1994 občinski in medobčinski sodniki za prekrške kot samostojni organi občin prenehali z delom in so od 1. januarja 1995 do uveljavitve novega zakona o prekrških občinski in medobčinski sodniki za prekrške nadaljevali z delom kot samostojni državni organi z imenom sodniki za prekrške in s pristojnostmi, kot so jih imeli po takrat veljavnem ZP (1. in 2. člen ZZUOPSP). Sredstva za delo sodnikov za prekrške kot samostojnih državnih organov so se od 1. januarja 1995 zagotavljala v proračunu Republike Slovenije (8. člen ZZUOSP).

Nov Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki je bil sprejet v letu 2003, uporabljati pa se je začel 1. 1. 2005, je določil, da o prekrških praviloma (razen v posebej določenih primerih) odloča prekrškovni organ v poenostavljenem (hitrem) postopku, da zoper njegovo odločbo ni pritožbe, je pa zagotovljena pravica do sodnega varstva na podlagi zahteve, ki jo vloži kršitelj. O zahtevi za sodno varstvo odloči sodišče za prekrške, o pritožbi zoper njegovo odločbo pa odloči višje sodišče za prekrške. Če ni predpostavk za hitri postopek, pa v rednem postopku odloča sodišče za prekrške. Naknadno je bilo določeno, da sta stvarno pristojni kot sodišče prve stopnje okrajno sodišče in kot pritožbeno sodišče višje sodišče redne pristojnosti.

28. Občinski prekrškovni organi torej ob uveljavitvi ZS, ko so bili občinski upravni organi, niso izvrševali pravice uporabe poslovnih prostorov, ki bi pripadala državi. Ta zato na poslovnih prostorih v njihovi uporabi ni mogla pridobiti lastninske pravice z analogno uporabo določbe prvega odstavka 128. člena ZS. So pa izvrševali pravico uporabe za državo od 1. 1. 1995 dalje, ko so postali državni organ. Družbena lastnina kot pravna kategorija je takrat še obstajala in se je med družbenimi pravnimi osebami (v horizontalnih razmerjih) lahko prenašala – tudi (izvenknjižno) s prenosom namenske rabe. Glede konkretnih poslovnih prostorov je s prenosom namenske rabe država postala imetnica uporabe in je kot taka na presečni datum lastninsko pravico pridobila po ZLNDL.

B) Glede parcel 1458/4 in 1458/5 k. o. ...

29. Tožeča stranka je lastninsko pravico na njiju uveljavljala, ker naj bi predstavljali funkcionalno zemljišče k sodni stavbi, kar je tožena stranka prerekala, sodišče pa presoje o tem ni opravilo, ker je izhajalo iz materialnopravno zmotnega stališča, da zahtevek po podlagi ni utemeljen.

30. V enakem deležu kot na stavbi je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na funkcionalnem zemljišču, le da ne na podlagi določbe prvega odstavka 128. člena ZS, ki je urejal le lastninjenje stavb, pač pa na podlagi prvega odstavka 4. člena ZLNDL, ki določa, da postanejo lastnina Republike Slovenije nepremičnine, na katerih ima Republika Slovenija pravico uporabe.(34) To pa je na deležu funkcionalnega zemljišča k stavbi dejansko pridobila hkrati s pravico uporabe deleža stavbe, vsekakor pa najpozneje s pridobitvijo solastninske pravice na stavbi. Po določbi drugega odstavka Zakona o stavbnih zemljiščih je namreč imel lastnik stavbe pravico uporabe na stavbišču in na funkcionalnem zemljišču dokler stoji stavba.

Odločitev o reviziji

31. Ker je bila dejanska podlaga odločitve o lastninski pravici na sodni stavbi nesporna, zmotno pa je bilo uporabljeno materialno pravo, je Vrhovno sodišče v tem delu pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo (prvi odstavek 380. člena ZPP), in sicer glede deleža 9.503/10.000-in, ki zajema vse prostore, razen prostorov v uporabi (nekdanjega) prekrškovnega organa, na podlagi 128. člena ZS iz razlogov iz 18. do 26. točke obrazložitve in glede deleža (ostalih) 497/10.000-in, ki zajema prostore (nekdanjega) prekrškovnega organa, po 4. členu ZLNDL (iz razlogov iz 27. in 28. točke obrazložitve).

Tožeča stranka je tako lastnica stavbe v celoti, to je poleg deleža, ki je v zemljiški knjigi že vpisan v njeno korist (772/1000-in), tudi – po tej sodbi – do deleža, ki je vpisan v korist tožene stranke (228/1000-in).(35)

32. Dejstva, ki so relevantna za presojo o obsegu t. i. funkcionalnega zemljišča, zaradi zmotne uporabe materialnega prava še niso bila ugotovljena, kar je terjalo razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

33. V zvezi z ZLNDL kot podlago za odločitev o delu tožbenega zahtevka Vrhovno sodišče ni spregledalo revizijske trditve, da je treba odločitev o lastninjenju celotne sodne stavbe v korist države opreti na določbe ZS in ne ZLNDL. Vendar pa iz tožničine argumentacije izhaja, da se uporabi ZLNDL v resnici ne upira načelno, pač pa le zaradi prepričanja, da se v lastninsko pravico po tem zakonu pretvori izključno tisti delež pravice uporabe, ki je na imetnika pravice uporabe vpisan v zemljiški knjigi – konkretno, da je ovira za njeno pridobitev lastninske pravice na spornih 228/1000-inah nepremičnin okoliščina, da na tem deležu, ugotovljenem glede na njen prispevek k gradnji, pravica uporabe tedaj še družbene lastnine ni bila vpisana v njeno korist. Tako prepričanje pa je materialnopravno zmotno. Ker vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven, je pomembno, kdo je bil dejanski imetnik pravice uporabe; sodna praksa o tem je povsem enotna.

34. Ker je bila od začetka postopka bistvena presoja, ali je treba v konkretni zadevi odločiti po ZS ali je pravilna pravna podlaga vsebovana v ZLNDL, odločitev revizijskega sodišča v delu, nanašajočem se na poslovne prostore prekrškovnega organa in funkcionalno zemljišče, ki temelji na drugo navedenem zakonu, za toženo stranko ne more predstavljati sodbe presenečenja (ne krši njene pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti).

O stroških revizijskega postopka

35. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

----

(1) Zahtevala je ugotovitev lastninske pravice tudi na deležu, ki je v zemljiški knjigi že vpisan v njeno korist (772/1000-in) in ne le na deležu, ki je vpisan na toženo stranko (228/1000-in).

(2) Zavrnjen je tudi zahtevek glede deleža 772/1000-in, glede katerega v postopku ni bilo sporno, da pripada tožeči stranki in je že vpisan v njeno korist.

(3) O dopustnosti ne le izbrisne, pač pa tudi ugotovitvene tožbe v takih primerih glej na primer sodbo VS RS II Ips 71/2013. Iz obrazložitve: »V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da originarni pridobitelj lastninske pravice lahko izbira med ugotovitveno tožbo in izbrisno tožbo. Ne glede na izbrisno tožbo in njeno pravno naravo se lastninska pravica v zemljiško knjigo vpisane osebe ne more ustaliti, saj je vedno mogoča originarna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, npr. na podlagi zakona, kot v obravnavanem primeru in nima zato vpis v zemljiško knjigo na podlagi ugotovitvene sodbe nobenih konstitutivnih učinkov, temveč le deklaratorni publicitetni učinek. Zadostuje torej tožba za ugotovitev lastninske pravice kot pravno varstvo pravic zakonitega lastnika proti vknjiženemu nepravemu lastniku. Taka tožba je še primernejša v primeru, ko pred neveljavno vknjižbo ni bila vpisana pravica v korist tožeče stranke. Ker torej izbrisna tožba ni obvezna, in ker se zahtevka po izbrisni in pozitivni ugotovitveni tožbi ne izključujeta, ne drži trditev o obidu zakona, če je, kljub zavrženju izbrisne tožbe, ugodeno ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku.”

(4) Na primer Zakon o zavodih, Stanovanjski zakon, Zakon o gospodarskih javnih službah, Zakon o varovanju družbenega interesa na področju kulture, Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, Zakon o zadrugah, Zakon o športu, Zakon o vodah, Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini.

(5) Drugi odstavek 1. člena ZLNDL je določil, da se s posebnim zakonom uredi lastninjenje vodnih zemljišč, lastninjenje sindikalnega premoženja, nepremičnin športnih društev ter lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja.

(6) Finžgar, A.: Družbena lastnina, nova pravna ureditev družbenolastninskih razmerij, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1979.

(7) Finžgar, A., Družbena lastnina in premoženjske pravice upraviteljev in uporabnikov družbene lastnine, Ljubljana 1960, stran 75.

(8) Finžgar, A., Družbena lastnina – nova pravna ureditev družbenolastninskih razmerij, Ljubljana 1979, stran 13.

(9) Finžgar, A., Stvarno pravo, Ljubljana 1952, stran 68 ter odločbe II Ips 238/97, II Ips 262/97, II Ips 60/99 in številne druge.

(10) Finžgar, prav tam, stran 68 in 69.

(11) Finžgar, prav tam, stran 69.

(12) Primerjaj sodbo II Ips 336/2013.

(13) Z omejitvami, ki za odločitev v obravnavanem primeru niso pomembne.

(14) Primerjaj Gavella, N. in Gliha, I., Uvod v stvarno pravo, Pravni fakultet u Zagrebu, Zagreb 1991, stran 110.

(15) Ibidem. Glej še Trstenjak, V., Pravne osebe, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 107 in 108 (Posamezni državni organi, npr. ministrstva, vlada, niso pravne osebe; pravna oseba je država, ne pa tudi njene organizacijske enote.)

(16) Glej sodbo II Ips 1247/2008.

(17) Veriga pogodb se je zahtevala za prenose pravice uporabe med fizičnimi osebami.

(18) Uradni list SRS 10/77.

(19) Primerjaj Grad, F., v: Grad, F. in drugi, Državna ureditev Slovenije, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1999, str. 193.

(20) Glej odločbo U-I-42/12.

(21) Glej odločbe U-I-307/94, U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06, U-I-42/12.

(22) Primerjaj Malec, V., Državno tožilstvo kot pravosodni organ, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj, 2014, diplomsko delo, stran 12 in naslednje.

(23) Uradni list SFRJ 24/74.

(24) Uradni list SRS 38/74.

(25) Glej Grad, F., Kaučič, I., Ribičič, C., Kristan, I., Državna ureditev Slovenije, ČZ Uradni list Republike Slovenije, Druga spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana 1996, stran 186.

(26) Sredstva za delo republiškega sodišča so se zagotavljala v republiškem proračunu, sredstva za delo splošnih sodišč združenega dela pa občine, na območju katerih so sodišča delovala.

(27) Primerjaj Justin, I., Pravosodje v SFR Jugoslaviji, Višja pravna šola Maribor, Maribor 1979, stran 38.

(28) Ibidem, stran 39.

(29) Primerjaj 9.b člen Zakona o sodiščih združenega dela: »Občine nakažejo sredstva za delo splošnemu sodišču v skladu z drugim odstavkom 9. člena tega zakona za posamezni mesec najkasneje do 20. dne v mesecu. Če občina ne nakaže sredstev v skladu s prvim odstavkom tega člena, izda Republiški sekretariat za pravosodje in upravo v skladu z določbami drugega odstavka 9. člena in 9. a člena tega zakona ter v sorazmerju s prilivom sredstev odločbo o višini sredstev, ki se nakažejo splošnemu sodišču. Odločbo izvrši služba družbenega knjigovodstva v breme proračunskih sredstev občine.”

(30) Glej prvi in četrti odstavek 20. člena istega zakona:

(1) Število sodnikov določijo z odlokom skupščine družbenopolitičnih skupnosti, ki sodnike volijo oziroma skupščine samoupravnih interesnih skupnosti, ki ustanovijo posebno sodišče s samoupravnim splošnim aktom o ustanovitvi sodišča.

(4) Republiški sekretariat za pravosodje in upravo daje mnenje k predlogu za spremembo števila sodnikov splošnega sodišča, ki so v delovnem razmerju v delovni skupnosti sodišča. Sodišče mora z mnenjem seznaniti skupščine občin iz prvega odstavka tega člena.

(31) Glej tretji odstavek 21. člena:

(3) Republiški sekretariat za pravosodje in upravo izdela v sodelovanju s skupščinami občin strokovne podlage za določanje števila administrativno-tehničnih delavcev.

(32) Glej zadnja dva odstavka 21. člena Zakona o sodiščih združenega dela.

(33) Glej na primer odklonilno ločeno mnenje prof. Boštjana M. Zupančiča k odločbi Ustavnega sodišča U-I-321/96.

(34) Enako tudi sodba II Ips 1247/2008.

(35) Tožeča stranka je tožbeni zahtevek formulirala tako, da je zahtevala ugotovitev svoje lastninske pravice na celotnih nepremičninah, tudi na deležu, na katerem je že vpisana kot lastnica; očitno pa je, da je bil njen cilj pravde ugotovitev lastninske pravice še na ostalem deležu, s končnim rezultatom, da je glede na prejšnjo vknjižbo in odločitev v tej pravdi ugotovljena njena izključna lastninska pravica.

Datum zadnje spremembe:

05.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba in sklep II Ips 128/2018
• VSK sodba I Cp 635/2014
• VSL sklep II Cp 790/2011