VSRS sodba in sklep II Ips 239/2015

Jedro

Vrednosti po tožbi in nasprotni tožbi se po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne seštevata, ker predstavljata samostojni procesni subjektiviteti, ne glede na to, ali bi šlo lahko celo za povezana zahtevka iz tožbe oziroma nasprotne tožbe.

Res je z oklicem o začetku postopka osebnega stečaja nad tožnikom, prenehalo dotedanje pooblastilo, saj so tedaj nastale posledice začetka stečajnega postopka nad njim (primerjaj 245. člen ZFPPIPP in prvi odstavek 101. člena ZPP, na katerega se sklicuje tožena stranka). Vendar pa je glede na tretji odstavek 101. člena ZPP pooblaščenec dolžan še en mesec opravljati pravdna dejanja, če je treba odvrniti škodo za stranko. Vložitev revizije pa je prav takšno pravdno dejanje. Revizija je bila, ob izkazanem posebnem pooblastilu za njeno vložitev, vložena pred potekom enega meseca od nastanka posledic začetka stečajnega postopka. Zato se nanjo ne morejo raztezati omenjeni negativni procesni učinki posledic začetka stečajnega postopka.

V izpodbijanih sodbah je šlo za pravilno opravljeno „klasično dokazno presojo“, ki ni zahtevala uporabe procesne metodologije, ki je v pomoč sodišču le pri premagovanju spoznavne krize.

Če sodišče dokaze presoja oziroma oceni drugače kot revident, pa gre lahko le za zmotno dokazno oceno, ki v revizijskem postopku ne more biti predmet revizijskega preizkusa in ne za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP .

Izrek

I. Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o nasprotni tožbi.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v zvezi z odgovorom na revizijo v znesku 3.346,44 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 269.530,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2011 dalje. Istočasno je ugodilo nasprotni tožbi ter tožniku naložilo, da je dolžan plačati toženi stranki 1.959,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2011 dalje do plačila. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 4.307,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem delu (točka I. in II.) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.809,32 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Revizijo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavita ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja tako očitno kršilo metodološki napotek iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, predvsem pa so ta med seboj protislovna, pa tudi nejasna in protispisna in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka istega člena. Sodišči nista ocenili objektivnega dokaza, da v konkretnem primeru ni šlo za posojilo, temveč za vlaganje v skupni projekt. Celotna dokazna ocena sloni na personalnih dokazih – zaslišanjih prič z revidentu nasprotnimi interesi in ne s pravilnim povzemanjem določb listine – sporazuma. Gre za objektivno dejstvo, ki ga ni mogoče za nazaj prilagajati potrebam postopka. Nasprotno bi pomenilo, da je izpolnjevalec plačilnih nalogov že v kritičnem času ravnal v slabi veri in z namenom ustvariti posojilno zavezo toženke. Odnosi med strankami sporazuma, ki naj bi bil po oceni sodišča prve stopnje temelj denarnih nakazil, pa so bili tedaj partnerski in složni. Gre za ključno dejstvo, ki ni bilo ocenjeno. Zato sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu. Namen denarnih nakazil je sodišče presojalo le v luči navedb pravdnih strank in ne kot objektivno dejstvo, izhajajoče iz listine. Kot pravilno prvostopenjsko sodišče napačno šteje toženkino razlogovanje, da je pri nakazilu denarnih sredstev šlo za plačilo predujma za gradbene in obrtniške toženkine storitve, ki naj bi ga zagotovil A. A. prek revidenta kot izpolnitev svoje pogodbene zaveze. Po določbi 3.8. sporazuma se je revidentov oče zavezal, da bo priskrbel finančne vire in nefinančna sredstva, kot to zmotno izhaja iz izpodbijane sodbe. Zagotoviti finančna sredstva pomeni zagotoviti denar za izvedbo, plačilo določenih sredstev in gre za zagotovitev likvidnih finančnih sredstev. Prav nasprotno pa pomeni zagotovitev finančnih virov zgolj zagotovitev vira sredstva, ko bo pripravljen določen projekt financirati. Gre torej za zagotovitev vira, ki bo pogodbenikom na voljo za zagotovitev likvidno finančnih sredstev, pri čemer bo realizacija vsekakor odvisna od njihove kreditne sposobnosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Nepravilno se šteje, da je revident z nakazili denarja izpolnil očetovo pogodbeno zavezo, saj v tej obliki ne obstoji. Prav za takšno obligacijo pa je šlo v primeru posojil, ki so jih ostali podpisniki sporazuma najeli pri banki Celje, d. d. A. A. je to banko zagotovil kot finančni vir, pripravljen za financiranje, sama sklenitev kreditnih pogodb pa je bila prepuščena vsaki stranki samostojno. Tudi tu torej ni šlo za zagotovitev sredstev s strani A. A. Pogodbena zaveza po zagotovitvi sredstev, torej njihovo neposredno plačilo, pomeni namreč zavezo druge vsebine, obligacijo rezultata, ki je v celoti v domeni pogodbenika. Zavezati se k pridobitvi vira sredstev pa pomeni prav obratno, z vso skrbnostjo si namreč prizadevati urediti, da bo ta vir zagotovljen iz naslova obveznosti – posojila. Torej nikakor ne gre za vložek lastnega kapitala, česar pa razlogi izpodbijane sodbe ne razlikujejo. A. A. po sporazumu ni bil dolžan toženki plačati nič, kot očitno napačno šteje izpodbijana sodba. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča o nakazilu denarja po nalogu A. A. v izpolnitev njegove obveznosti nima opore v izvedenih dokazih in je zgolj plod špekulativnega sklepanja. Nobena od zaslišanih prič namreč ni bila v stiku z revidentom, razen z njegovim očetom, zato njihove izpovedbe ne morejo biti dokazno sredstvo. Zato sodišče ravna samovoljno in arbitrarno (22. člen Ustave). Enako velja za ugotovitev sodbe, da je revident ravnal kot izpolnitveni pomočnik svojega očeta. Tudi za takšen zaključek ni nobene upoštevne dokazne opore. Podana je kršitev dokaznih pravil in s tem posledično kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšni razlogi so nejasni in gre zato tudi za kršitev iz 14. točke istega člena. Sodišče prve stopnje tudi nepravilno uporabi pravilo o dokaznem bremenu med pravdnima strankama (215. člen v zvezi s 7. členom ZPP). V prvi vrsti je namreč treba razlikovati med materialnim in procesnim dokaznim bremenom. Sodišče po pravilu o dokaznem bremenu odloča le v non liquet situaciji. Sklicuje se na komentar 215. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru razpolagalo z zadostnim številom dokazov, ki ob pravilni presoji lahko pokažejo pravo sliko dogajanja. Zato ni mogoče govoriti o dokazni stiski. Revident je za tožbene trditve o obstoju posojila predložil verodostojne in objektivne dokaze (listine), s čimer je ob pravilni uporabi določb ZPP svojemu materialnemu dokaznemu bremenu v celoti zadostil. Na toženkini stranki pa v celoti leži breme dokazovanja drugačne pravne podlage izvedenih bančnih transakcij, saj gre za njeno trditveno podlago, ki pa je trhlo osnovana. Zatrjuje namreč, da pomenijo nakazani denarni zneski predujem za izvedbo gradbenih in obrtniških del, na drugi strani pa trdi, da je bilo prek bančnih nakazil revidentu plačano 140.000,00 EUR ter na podlagi sicer nedokazanih izročitvah gotovine A. A. plačano 130.000,00 EUR, in s tem posojilo že poplačano. Že toženkina trditev je medsebojno nekoherentna, takšni so tudi razlogi izpodbijane sodbe, ki tem navedbam nekritično sledijo. Ni mogoče verodostojno trditi, da posojilna pogodba ni bila sklenjena, da pravdni stranki nista v pravnem razmerju, po drugi strani pa, da je bil dolg že poplačan in je obveznost, ki je obstajala, prenehala z izpolnitvijo. Ob takšnih toženkinih navedbah ni pravno utemeljen zaključek sodišča, da revident ni zmogel dokazati obstoja posojilne pogodbe med pravdnima strankama. Neprimerna je uporaba afirmativne litiskontestacije (drugi odstavek 214. člena ZPP) pri odločanju o utemeljenosti zahtevka po nasprotni tožbi, za katerega sodišče prve stopnje sploh ni bilo stvarno pristojno. Revident je namreč postavljeni zahtevek obrazloženo prerekal in mu ni mogoče naprtiti, da je priznal višino zahtevka. Razen tega je sodišče zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pri zahtevkih iz naslova neupravičene pridobitve je pridobitelj namreč zavezan vrniti toliko, za kolikor je obogaten. Velja torej obogatitveni in ne vrnitveni princip, na katerem je toženka utemeljevala svoj nasprotni zahtevek. Sodišče pa ni bilo usposobljeno ugotavljati, koliko naj bi znašala revidentova korist, dosežena z izvedenimi toženkinimi gradbenimi deli, katerih plačilo vtožuje. Razen tega je ugotovitev sodišča v neposrednem nasprotju s spisovnim podatkom, da znaša znesek, ki ga je toženka revidentu zaračunala zgolj v višini 4.716,67 EUR (račun št. 817-155-7 z dne 31. 3. 2008) in ne more biti prisojenih 9.959,97 EUR s pripadajočimi obrestmi. Nasprotna tožba tako sploh ni sklepčna, izpodbijana sodba pa v tem delu nima razlogov, ki bi omogočali njen materialnopravni preizkus (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga zavrženje glede odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi oziroma zavrnitev revizije. Opozarja tudi na to, da v skladu s 101. členom ZPP pooblastilo, ki ga je dal stečajni dolžnik, preneha, ko nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Pravne posledice začetka stečajnega postopka so nastale 14. 4. 2015, revizijo pa je tožeča stranka vložila dne 28. 4. 2015. Pooblastilo za vložitev revizije bi lahko dal le stečajni upravitelj, v kolikor je bilo pooblastilo dano po 14. 4. 2015. Zato naj sodišče revizijo zavrže v celoti. Prilaga oklic okrožnega sodišča o začetku postopka osebnega stečaja za stečajnega dolžnika A. B. opr. št. St 776/2015.

5. Revizija v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o nasprotni tožbi, ni dovoljena.

6. Vrednosti glede tožbe in nasprotne tožbe se po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne seštevata, ker predstavljata samostojni procesni subjektiviteti, ne glede na to, ali bi šlo lahko celo za povezana zahtevka iz tožbe oziroma nasprotne tožbe. Glede procesnih ter materialnopravnih učinkov se tudi nasprotna tožba šteje za samostojno tožbo, torej pride do enakih položajev in posledic, kot v primeru, ko je vložena tožba. Zato se obe presojata samostojno. Vrednosti tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi tako v spornem primeru ni mogoče prišteti vrednost tožbenega zahtevka po tožbi, kot zmotno meni revident. V spornem primeru je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v zvezi s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi le 9.259,97 EUR, kar ne dosega potrebnega revizijskega praga - 40.000,00 EUR (glej drugi odstavek 367. člena ZPP)(1). Zato je moralo revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavreči (primerjaj 377. člen ZPP).

7. V preostalem delu - glede odločitve o tožbi - revizija ni utemeljena.

8. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrženje revizije v celoti, ker je bil zoper revidenta sprožen postopek osebnega stečaja. Res je sicer z dnem 14. 4. 2015, to je z oklicem o začetku postopka osebnega stečaja nad tožnikom, prenehalo dotedanje pooblastilo, saj so tedaj nastale posledice začetka stečajnega postopka nad njim (primerjaj 245. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju in prvi odstavek 101. člena ZPP, na katerega se sklicuje tožena stranka). Vendar pa je glede na tretji odstavek 101. člena ZPP pooblaščenec dolžan še en mesec opravljati pravdna dejanja, če je treba odvrniti škodo za stranko. Vložitev revizije pa je prav takšno pravdno dejanje. Revizija je bila, ob izkazanem posebnem pooblastilu za njeno vložitev, vložena dne 28. 4. 2015, torej pred potekom enega meseca od nastanka posledic začetka stečajnega postopka. Zato se nanjo ne morejo raztezati omenjeni negativni procesni učinki posledic začetka stečajnega postopka.

9. Tudi ni pred sodiščema prve in druge stopnje storjena še v revizijskem postopku očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 215. členom ZPP, niti vsebinsko uveljavljan očitek zmotne uporabe materialnega prava (uporaba pravila o dokaznem bremenu zaradi zatrjevane - s strani sodišč napačno razumljene dokazne stiske). Uporaba tega pravila v konkretnem primeru ni bila potrebna, kot to ugotavlja že sam revident. Vendar tudi nobeno od nižjih sodišč - pravilno - ne ugotavlja spoznavne krize oziroma situacije non liquet, ki bi zahtevala drugačno porazdelitev procesnega ali materialnega dokaznega bremena, od tistega, ki sta ga uporabili v okviru dokazne ocene. Obstoj posojilnega razmerja je na podlagi porazdelitve procesnega (pa tudi materialno pravnega) bremena moral izhodiščno zatrjevati in dokazati tožnik, ki se je skliceval na pisna virmanska nakazila, ki so vsebovala besedico - „posojilo“, tožena stranka se je branila z nasprotnimi trditvami in drugimi dokazi (predvsem s pismenim sporazumom o skupnih vlaganjih ter pričami). Tako sta obe pravdni stranki izpolnili procesna pričakovanja po izpolnitvi obeh omenjenih bremen. Sodišči sta se oprli na izpovedbe prič, iz katerih izhaja, da ni šlo za posojilno razmerje med pravdnima strankama ter tudi na zapis v sporazumu, ki je jasno izkazoval le skupna vlaganja tretjih oseb, in na podlagi zbranega in presojenega procesnega gradiva ter logičnega in izkustvenega sklepanja s potrebnim prepričanjem ugotovili, da je tožnik s spornimi zneski poravnaval s strani tožene stranke opravljeno delo in ne dajal posojila. Torej je šlo za v izpodbijanih sodbah pravilno opravljeno „klasično dokazno presojo“, ki ni zahtevala uporabe navedene procesne metodologije, ki je v pomoč sodišču le pri premagovanju spoznavne krize.

10. V preostalem delu pa so sicer revizijske trditve z očitki procesnih kršitev (8., 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi sicer zgolj formalno in neobrazloženo uveljavljan očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP) ter o posledični kršitvi 22. člena Ustave RS nedopusten prikrit napad na ugotovljeno dejansko stanje, po katerem tožnik toženi stranki ni dal posojila, temveč je šlo za plačilo za s strani tožene stranke opravljena gradbena dela (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP, po katerem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). Čeprav je na pisnih nakazilih (virmanih) uporabljena beseda posojilo, sta se sodišči na podlagi obširnega dokaznega postopka - tudi z izvedbo drugih dokazov - prepričali, da med pravdnima strankama ni šlo za takšno pogodbeno razmerje. Te dejanske ugotovitve pa so - kot omenjeno - na revizijski ravni neizpodbojne. Ali še drugače povedano: v izpodbijanih sodbah ni nobenih procesnih napak v spodnji premisi sodniškega silogizma - sodbi imata tudi v okviru dokazne ocene vse potrebne pravno odločilne razloge, ki omogočajo njun preizkus (ni nobenih napak v smeri površne, pomanjkljive ali celo protislovne dokazne ocene), kot tudi ni nobenih formalnih napak pri povzemanju listinskih dokazov in izpovedb pravdnih strank in prič v sodbene razloge. Glede na slednji procesni očitek - o „protispisnosti“ - revizijsko sodišče le še dopolnilno pojasnjuje, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (omenjena „protispisnost“) podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma zapisnikov o izpovedbah pravdnih strank in prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. Če pa sodišče dokaze presoja oziroma oceni drugače kot revident, pa gre lahko le za zmotno dokazno oceno, ki v revizijskem postopku ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

11. Ob povedanem je revizijsko sodišče v preostalem delu revizijo (kolikor se nanaša na pravnomočno odločitev o tožbenem zahtevku po tožbi) zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

12. Glede na neuspeh v zvezi z revizijo mora tožeča stranka plačati toženi stranki njene revizijske stroške nastale v zvezi z odgovorom na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 388. členom ZPP). Od stroškov postopka mora v primeru zamude plačati zakonite zamudne obresti in sicer od poteka paricijskega roka za plačilo dalje do plačila. Natančnejša odmera revizijskih stroškov je razvidna iz stroškovnika tožene stranke v odgovoru na revizijo.

----

(2) Sodba in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 171/95 z dne 9. 10. 1997.

Datum zadnje spremembe:

05.01.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 201/2012
• Sklep II Ips 395/2011
• Sklep II Ips 475/2002