VSRS sodba in sklep II Ips 7/2012

Jedro

Medsebojna litispendenca pri nasprotni tožbi je enako kot siceršnja listispendenca negativna procesna predpostavka za tožbo. Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (tretji dostavek 189. člena ZPP). Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja nekega pravdnega razmerja, zato izključuje nasprotni tožbeni zahtevek, da tako pravno razmerje ne obstaja. Medsebojna litispendenca zato narekuje zavrženje nasprotne tožbe, ne pa njeno samostojno meritorno obravnavo. V obravnavanem primeru pa ne gre za primer medsebojne litispendence.

Določbo 3. točke 6. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 treba razlagati tako, da je sodišče, ki je s to določbo določeno za obravnavo nasprotne tožbe, pristojno za odločanje o taki tožbi za vračilo zneska, dogovorjenega v okviru zunajsodne poravnave, zaradi neupravičene obogatitve, če je ta tožba vložena med novim sodnim postopkom med istima strankama po razveljavitvi sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o prvotni tožbi med njima in na podlagi katere je bila ta zunajsodna poravnava izvršena.

Izrek

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II: Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 18.678,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 9. 2008. V obrestnem delu za čas od 31. 8. 2006 do 9. 9. 2008 je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da v tem primeru ni dopustna nasprotna tožba, ker sta tožbena zahtevka v takšni medsebojni odvisnosti, da se izključujeta. Podlago za slovensko pristojnost je našlo v ureditvi pristojnosti v sporih v zvezi s potrošniškimi pogodbami v določbah 15. in 16. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah(1) (v nadaljevanju Uredba Sveta (ES) št. 44/2001). Ker spor izhaja iz pogodbe o finančnem lizingu za osebno vozilo, ki jo je tožnik sklenil kot fizična oseba - potrošnik izven sfere svoje poklicne in pridobitne dejavnosti, toženec pa se poklicno ukvarja s sklepanjem tovrstnih pogodb, gre za pravno razmerje, ki ustreza prodaji blaga na obroke oziroma posojilu za financiranje blaga iz točk (a) in (b) 1. točke 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001. Kot neutemeljeno je zavrnilo toženčevo sklicevanje na sporazum strank o krajevni pristojnosti iz izvensodne poravnave, saj tožnik svojo tožbo utemeljuje na neupravičeni obogatitvi. Vsebinsko pritrjuje v tožbi zatrjevani pravni podlagi zahtevka, saj je tožnik plačal na pravni podlagi (pravnomočni sodbi), ki je kasneje odpadla. Tako pa je ravnal, da bi se izognil sili (rubežu premoženja). Navaja še, da se tudi v tej zvezi toženec neutemeljeno sklicuje na izvensodno poravnavo, saj ta po svoji vsebini ne izpolnjuje pogojev za novacijo obstoječega pravnega temelja v smislu 323. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), niti ni podan animus novandi v smislu 324. člena OZ. Pravdni stranki sta z njo le opredelili modaliteto in rok izpolnitve obstoječe obveznosti.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in s sklepom II DoR 236/2011 z dne 1. 9. 2011 dopustilo revizijo glede vprašanja pristojnosti sodišča Republike Slovenije za odločanje o nasprotni tožbi.

4. V dopuščeni reviziji toženec vztraja, da ni podana pristojnost sodišča Republike Slovenije. Meni, da niso izpolnjeni pogoji za nasprotno tožbo niti za uporabo pravil Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001, ki se nanašajo na spore v zvezi s potrošniškimi pogodbami, saj konkreten spor ne izvira iz pogodbe o finančnem lizingu oziroma potrošniške pogodbe, temveč gre za zahtevek zaradi neupravičene obogatitve. V tem smislu sodbi sodišča druge stopnje očita nasprotje med razlogi, ki se nanašajo na pristojnost (potrošniška pogodba) in na vsebinsko presojo utemeljenosti zahtevka (neupravičena obogatitev). Meni, da je tožnik plačilo izvedel na podlagi izvensodne poravnave z dne 31. 7. 2006, torej na podlagi neodpadle pogodbene podlage. Pa tudi če bi tožnik plačal na podlagi pravnomočne sodne odločbe, je treba upoštevati, da zahteva vračilo plačanega, ker je bila sodna odločba, za katero je mislil, da ga zavezuje, kasneje razveljavljena. Ker zato ne gre za potrošniški spor, ni podana pristojnost po pravilih za potrošniške spore po določbah Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 15. 1. 2015 postopek prekinilo in na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) naslovilo predlog za sprejetje predhodne odločbe glede razlage 1. točke 5. člena, 3. točke 6. člena, 1. točke 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001.

7. Sodišče EU je o predlogu za predhodno odločanje 12. 10. 2016 izdalo sodbo C-185/15.

8. Ker je postopek pred Sodiščem EU končan, se prekinjeni postopek nadaljuje (tretji odstavek 113a. člena Zakona o sodiščih, v nadaljevanju ZS, v zvezi z drugim odstavkom 208. člena ZPP).

9. Revizija ni utemeljena.

10. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bila obravnavana tožba vložena kot nasprotna tožba v pravdni zadevi, ki je potekala po tožbi sedaj tožene stranke zaradi plačila 16.692,22 EUR. Nasprotna tožba je bila vložena 10. 9. 2008, to je potem, ko je bila s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 563/2006 z dne 9. 7. 2008 razveljavljena prejšnja odločitev po osnovni tožbi sedanje toženke in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sedaj obravnavana tožba je bila torej vložena v trenutku, ko je bila zadeva po osnovni toženkini tožbi vrnjena v stanje pred zaključkom glavne obravnave in ko o njej še ni bilo odločeno.

11. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Zato

ne morejo biti predmet revizijske presoje pravno naziranje sodišča druge stopnje, po katerem poravnava (ki sta jo pravdni stranki sklenili po pravnomočnosti odločitve v prvem sojenju in pred razveljavitvijo v revizijskem postopku) ne pomeni samostojne podlage za plačilo tožnikove obveznosti, temveč da gre la za dogovor o načinu (modaliteti) izpolnitve obstoječe obveznosti iz (kasneje sicer razveljavljene) pravnomočne sodbe. Iz istega razloga predmet revizijske presoje ne morejo biti niti revizijske navedbe, ki se nanašajo na zmotno uporabo določb 190. člena OZ.

12. Pogoji za nasprotno tožbo so urejeni v 183. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta v 1. točki prvega odstavka določa, da tožena stranka lahko vloži do konca glavne obravnave pred istim sodiščem nasprotno tožbo, če je zahtevek nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom.

13. Stališče sodišča druge stopnje o nedopustnosti nasprotne tožbe zaradi t. i. medsebojne litispendence je zmotno. Medsebojna litispendenca pri nasprotni tožbi je enako kot siceršnja listispendenca negativna procesna predpostavka za tožbo. Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (tretji odstavek 189. člena ZPP). Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja nekega pravnega razmerja, zato izključuje nasprotni tožbeni zahtevek, da tako pravno razmerje ne obstaja. Medsebojna litispendenca zato narekuje zavrženje nasprotne tožbe,(2) ne pa njeno samostojno meritorno obravnavo. V obravnavanem primeru pa ne gre za primer medsebojne litispendence. Toženec po osnovni tožbi oziroma po nasprotni tožbi sedaj tožnik zahteva vračilo tistega, kar je plačal na podlagi oziroma v zvezi z pravnomočno sodbo, ki je bila nato v revizijskem postopku razveljavljena. Čeprav tožba meri na isti denar, ne gre za litispendenco, zaradi katere bi bila taka tožba nedopustna. Gre za posledico specifične situacije, ko je tožnik nasprotno tožbo, s katero na obogatitveni podlagi zahteva vrnitev plačanega zneska, vložil potem, ko je bila v postopku z izrednim pravnim sredstvom odpravljena pravnomočna sodba, ki ga je obsodila na plačilo tega zneska na pogodbeni podlagi. Po navedeni razveljavitvi je bila ponovno odprta odločitev o utemeljenosti osnovne tožbe, hkrati pa je tožnik takoj vložil tudi tožbo na vrnitev plačanega zneska. Med obema tožbama je tako podana tudi ustrezna koneksiteta v smislu 183. člena ZPP.

14. Ker pa je z nasprotno tožbo tožena stranka pravna oseba s sedežem v Avstriji, je za presojo, ali je podana pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji, treba uporabiti določbe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001. V tem smislu se je najprej postavilo vprašanje, ali je v tem primeru pristojnost slovenskega sodišča mogoče opreti na določbe navedene uredbe o nasprotni tožbi (3. točka 6. člena in 16. člen Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001), podrejeno pa tudi, ali jo je mogoče opreti na določbe o sporih iz potrošniške pogodbe (15. in 16. člen Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001) ali o sporih v zvezi s pogodbenimi razmerji (1. točka 5. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001).

Vrhovno sodišče je glede na navedeno prekinilo revizijski postopek in Sodišču EU postavilo vprašanja o uporabi navedenih določb Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001.

15. Po 3. točki 6. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena tudi, če gre za nasprotno tožbo, ki izhaja iz iste pogodbe ali dejstev, na katerem je temeljila prvotna tožba, pred sodiščem, kjer je v teku prvotni postopek.

16. Sodišče EU je presodilo, da je 3. točko 6. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 treba razlagati tako, da je sodišče, ki je s to določbo določeno za obravnavo nasprotne tožbe, pristojno za odločanje o taki tožbi za vračilo zneska, dogovorjenega v okviru zunajsodne poravnave, zaradi neupravičene obogatitve, če je ta tožba vložena med novim sodnim postopkom med istima strankama po razveljavitvi sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o prvotni tožbi med njima in na podlagi katere je bila ta zunajsodna poravnava izvršena.

V razlogih svoje sodbe je Sodišče EU poudarilo, da posebna sodna pristojnost za odločanje o nasprotni tožbi v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti strankam omogoča, da lahko o vseh njihovih vzajemnih zahtevkih, ki imajo skupen izvor, odloči isto sodišče v istem postopku. S tem se preprečijo odvečni in številni postopki. Treba je šteti, da nasprotna tožba za vračilo zneska zaradi neupravičene obogatitve izhaja iz pogodbe o lizingu, na kateri je temeljila prvotna tožba lizingodajalca. Do zatrjevane obogatitve v višini zneska, plačanega na podlagi sodbe, ki je bila v vmesnem času razveljavljena, namreč ne bi prišlo, če ne bi bilo navedene pogodbe.

Zato je treba šteti, da v takih okoliščinah nasprotna tožba za vračilo zneska zaradi neupravičene obogatitve izhaja – v smislu navedene določbe uredbe – iz pogodbe o lizingu, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Sodišče, ki je po navedeni določbi Uredbe pristojno za obravnavo nasprotne tožbe, je zato pristojno tudi ta odločanje o tožbi za vračilo zneska, dogovorjenega v okviru zunajsodne poravnave, zaradi neupravičene obogatitve, če je ta tožba vložena med novim sodnim postopkom med istima strankama po razveljavitvi sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o prvotni tožbi med njima in na podlagi katere je bila ta zunajsodna poravnava izvršena.

17. Glede na pojasnjene okoliščine zadeve povedano zadostuje za sklep, da je v tem primeru podana pristojnosti sodišča Republike Slovenije za odločanje o nasprotni tožbi na podlagi 3. točke 6. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001. Ker zato niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te sodbe.

----

(1) UL L 12, 16. 1. 2001, str. 1.

(2) Sodba in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 171/95 z dne 9. 10. 1997.

Datum zadnje spremembe:

14.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 255/2019
• Sklep II DoR 236/2011
• VSRS Sodba III Ips 132/2015