VSRS sodba II Ips 130/2015

Jedro

Toženca sta prodajno pogodbo sklenila z nedopustnim namenom, da tožnici onemogočita uveljavljanje zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine, takšen dogovor pa ne more uživati pravnega varstva, niti toženca kot nedobrovernega kupca ne more varovati načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je prodajna pogodba, sklenjena med prvotoženo stranko (v nadaljevanju toženec), kot kupcem, in drugotoženo stranko (v nadaljevanju toženka), kot prodajalko, ki sta jo sklenila 30. 9. 2011 za nepremičnino parc. št. 1642/11 k.o. ..., navidezna in s tem nična, da je vknjižba lastninske pravice na nepremičnin parc. št. 1642/11 k.o. ..., na podlagi zgoraj citirane prodajne pogodbe, neveljavna in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

2. Višje sodišče je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sta toženca vložila revizijo in predlagala, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožencev ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma podrejeno, da se reviziji ugodi, razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Revizijo toženca utemeljujeta s tem, da je sodišče sklep o nedobrovernosti toženca utemeljilo le na njegovem poznavanju težke finančne situacije toženke. Med finančnimi težavami toženke in obstojem njene lastninske pravice na nepremičnini v V. ni nobene povezave. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi se moralo sodišče osredotočiti na to, kdaj in kako je toženec izvedel, da nepremičnina v Iški vasi naj ne bi bila last toženke. Toženka niti sama ni vedela oziroma verjela, da ima tožnica kakršnokoli pravico do sporne nepremičnine, saj ves čas zatrjuje, da dogovora s tožnico v letu 2003 ni podpisala. Četudi bi mu za ta dogovor povedala, toženec ne bi postal nedobroveren, saj golo zatrjevanje, da si nekdo na nepremičnini lasti pravico, ki ni zavedena v zemljiški knjigi, še ne kaže na slabo vero. Nadalje toženca sodišču očitata kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker

ni opravilo vestne, skrbne in analitično sintetične dokazne ocene. Sodišče se je prekomerno zavzelo za zgodbo, ki jo je sodišču predstavila tožnica, trditve in dokaze tožencev pa je prezrlo. S kršitvijo pravil dokaznega postopka je sodišče zmotno presodilo, da sta toženca prebivala na ulici K., in kljub temu, da to vprašanje za sam spor ni bistveno, na tej osnovi napravilo nadaljnje zaključke glede verodostojnosti tožnice in neverodostojnosti tožencev. O tem, da naj bi toženca živela na ulici K. so izpovedale tožničine priče, ki so delovale naučeno, zelo nenavadno pa je, da so natančno vedele, zakaj so klicane na sodišče, čeprav spor teče o nepremičnini v V. Isto procesno kršitev je sodišče storilo v zvezi z oceno izpoved prič, ki so tožencu zagotovile posojilo in jih neutemeljeno ocenilo kot neverodostojne, čeprav so skl

enili posojilno pogodbo, ustanovili hipoteko, ki so jo v zemljiški knjigi zaznamovali z vrstnim redom, in pojasnili, da so zaradi blokad vseh računov poslovali le gotovinsko.

Povsem neživljenjsko je, da bi toženka, ki je bila v finančnih težavah, svojo edino nepremičnino brezplačno prenesla na tožnico, ki ima v lasti več nepremični in s katero je v slabih odnosih. Sodišče je kršilo toženkino pravico do kontradiktornega postopka, ker ni izvedlo dokaza s poizvedbo v knjigi overitve podpisov notarja, da bi se prepričalo, ali je bil podpis pod številko overitve OV-I-4053/03 res podpis toženke. Podpisi so na vseh dogovorih z dne 22. 8. 2003 na prvi pogled enaki, kar dokazuje, da je tožnica ponaredila podpis toženke na vseh sporazumih z dne 22. 8. 2003, enega pa je celo overila pri notarju. Tožnica je namreč za toženko izvajala računovodstvo in toženko podpisovala, v tem pa se je izurila do te mere, da niti izvedenec ne more več preveriti, ali je podpis ponarejen. Življenjsko nelogično je, da je tožnica šele leta 2011 zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine, pred tem pa dogovora iz leta 2003 ni niti omenjala, zato je očitno, da ga je ustvarila le za potrebe tega sodnega postopka.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejanske ugotovitve in z njimi povezane okoliščine pravnomočne sodbe, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- toženka se je z medsebojnim dogovorom z dne 22. 8. 2003 (v nadaljevanju darilna pogodba) zavezala, da bo nepremičnino parc. št. 1642/11 k. o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo (v nadaljevanju sporna nepremičnina) dala v last in posest tožnici;

- toženka ni uspela dokazati, da je njen podpis na darilni pogodbi ponarejen;

- darilna pogodba ni vsebovala zemljiškoknjižnega dovolila, zato je v zemljiški knjigi, kot lastnica, ostala vpisana toženka;

- med pravdnima strankama teče še pravda na izstavitev zemljiškoknjižne listine in pravda na izpraznitev nepremičnine;

- toženka je dne 27. 9. 2011 prejela odgovor na tožbo v pravdi na izpraznitev nepremičnine, v katerem je tožnica navedla, da je zoper toženko vložila tožbo na izstavitev zemljiškoknjižne listine;

- toženka je s tožencem dne 30. 9. 2011 sklenila kupoprodajno pogodbo za nakup sporne nepremičnine, na podlagi katere se je toženec v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik le-te;

- toženca nista bila le znanca oziroma poslovna sodelavca, temveč je bilo njuno razmerje bolj poglobljeno in osebno, tako da je bilo tožencu v celoti znano tožničino premoženjsko in lastninsko stanje, toženka mu je povedala o pravdi s tožnico na izstavitev zemljiškoknjižne listine;

- toženec ni uspel dokazati, da je razpolagal z denarnimi sredstvi za plačilo kupnine, toženka pa prav tako ne, da naj bi prejeto kupnino v gotovini 150.000,00 EUR porabila za poplačilo dolgov.

7. Na podlagi teh dejstev je prvostopenjsko, z njim pa se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, zaključilo, da je sporna prodajna pogodba navidezna, sklenjena z namenom izigravanja tožnice. Po volji obeh toženih strank je bila prodajna pogodba sklenjena z namenom, da se tožnici onemogoči uveljavljanje zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine, takšen dogovor pa ne sme uživati pravnega varstva.

8. Vrhovno sodišče poudarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vsa revizijska navajanja v smeri, da toženka dogovora iz leta 2003 ni podpisala, da je njen podpis tožnica ponaredila in ga celo lažno overila pri notarju, da toženca nista prebivala na ulici K., da so zaslišane priče B., P. in R. tožencu posodile denar za nakup sporne nepremičnine, kakšni naj bi bili resnični nagibi za sklenitev dogovora iz leta 2003, zakaj je tožnica šele več let po podpisu dogovora zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine, predstavljajo v revizijskem postopku nedopustno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Prepovedi v reviziji uveljavljati zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja tudi ni mogoče obiti s konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Toženca, pod pretvezo procesne kršitve iz 8. člena ZPP o vsebinsko neprepričljivi in pristranski dokazni oceni, izpodbijata dejansko stanje v zvezi z ugotovitvami sodišča, da toženca nista imela namena prevzeti obveznosti iz kupoprodajne pogodbe z dne 27. 9. 2011, ki je bila sklenjena le zato, da tožnici onemogoči uveljavljanje zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

9. Osrednje in revizijsko edino sporno materialno pravno vprašanje je, ali je glede na ugotovljena dejstva pravnomočne sodbe, sodišče pravilno zaključilo, da sta bila toženca ob podpisu pogodbe z dne 27. 9. 2011 nedobroverna. Kot prvo je treba pojasniti, da toženca zavajata z revizijskim utemeljevanjem, da je sklep o nedobrovernosti toženca napravljen le na podlagi njegovega poznavanja težke finančne situacije toženke. V obrazložitvi sodbe je sodišče navedlo in obrazložilo več dejstev, ki jih je Vrhovno sodišče povzelo v okviru ugotovljenega dejanskega stanja, na podlagi katerih je zaključilo o nedobrovernosti toženca. Ključna pa je prav ugotovitev sodišča, da toženca nista bila le poslovno povezana, temveč, da je bilo njuno razmerje bolj poglobljeno in osebno. Glede na njuno medsebojno povezanost, je sodišče zaključilo, da je toženka o sporu na izstavitev zemljiškoknjižne listine obvestila toženca. Toženec je torej v času podpisa sporne kupoprodajne pogodbe, ki je bila podpisana in realizirana le tri dni za tem, ko je sta toženca izvedela za tožbo na izstavitev zemljiškoknjižne listine, vedel za obstoj zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega se je toženka tožnici zavezala podariti sporno nepremičnino, prav tako je vedel za vloženo tožbo, na podlagi katere je tožnica od toženke zahtevala izdajo za vpis v zemljiško knjigo primerne listine. Pravilna je presoja pravnomočne sodbe, da sta toženca sporno prodajno pogodbo sklenila z nedopustnim namenom, da tožnici onemogočita uveljavljanje zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine, takšen dogovor pa ne more uživati pravnega varstva, niti toženca kot nedobrovernega kupca ne more varovati načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Takšna odločitev sodišča sledi stališču sodne prakse, da ponovna prodaja sporne nepremičnine nedobrovernemu drugemu kupcu, pomeni kršitev moralnih norm in s tem ničnost zavezovalnega pravnega posla.(1)

10. Kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče storilo z zavrnitvijo dokaznega predloga s poizvedbo v knjigi overitev podpisov notarja, toženi stranki nista uveljavljali v pritožbi, nanjo pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato zanjo velja prepoved preskakovanja pravnih sredstev in je v reviziji ni dopustno prvič uveljavljati (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

11. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek tožencev za povrnitev

stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP).

----

(1) Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča: II Ips 823/2009 z dne 9. 5. 2013 in II Ips 137/2005 z dne 18. 1. 2007.

Datum zadnje spremembe:

05.01.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 33/2011
• VSL sodba I Cpg 265/2013
• VSM sodba I Cp 1476/2011