<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS sodba in sklep II Ips 213/2015

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2016:II.IPS.213.2015
Evidenčna številka:VS0018645
Datum odločbe:08.12.2016
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 2373/2014
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Tomaž Pavčnik, Janez Vlaj
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:povrnitev škode - odgovornost zavarovalnice - prometna nesreča - odgovornost zdravstvene ustanove - zdravniška napaka (medicinska napaka) - maščobna embolija - zlom stegnenice - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - dokazno breme - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - subjektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - navadno sosporništvo - zavrženje revizije - dokazovanje - postavitev izvedenca

Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo, da pri izvedenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo bistvenih kršitev in da je pravilna dokazna ocena, da ni bilo izkazano, da bi voznica med vožnjo zavijala. Ta pa narekuje materialnopravni sklep, da je bil prvi tožnik tisti, ki je s previsoko hitrostjo, z nepravilnim prehitevanjem po desni strani (ob tem, da je bil zaradi parkiranih avtomobilov tudi prostorsko omejen) povzročil prometno nesrečo (36. in 37. člen ZVCP-1, 154. in 131. člen OZ).

Res je sodišče prve stopnje zapisalo, da tožnikom ni uspelo dokazati, da je današnje zdravstveno stanje prvega tožnika posledica dejstva, da so pri drugo toženki spregledali zlom desne stegnenice. Vendar je zapis pravilen glede na to, da so tožniki tisti, ki nosijo materialno dokazno breme, ne glede na to, kako se med samim dokaznim postopkom prenaša procesno dokazno breme. Kot pravilno poudarja sodišče druge stopnje, je izvedenec prepričljivo utemeljil, da zaradi izjemno hude maščobne embolije takoj po nezgodi kasnejša oskrba desne stegnenice ni bistveno vplivala na poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja. Posledično je pravilen materialnopravni sklep, da nastale škode ni mogoče pripisati medicinski napaki druge toženke.

Izrek

I. Revizija drugega tožnika, tretje tožnice in četrtega tožnika se zavrže.

II. Revizija prvega tožnika se zavrne.

III. Tožniki krijejo sami svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožniki so s tožbo z dne 21. 10. 2009 od sodišča zahtevali, naj razsodi, da sta jim prva tožena zavarovalnica in drugo toženi zdravstveni zavod nerazdelno dolžna plačati odškodnino za škodo, ki jim je nastala zaradi poškodb prvega tožnika v prometni nesreči dne 13. 6. 2007 in medicinske napake med njegovim zdravljenjem. Prvi tožnik, pri katerem je zaradi maščobne embolije prišlo do možganskega edema in tetraplegije zahteva plačilo odškodnine za njemu nastalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo, drugi trije tožniki (starša in brat) pa zahtevajo plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi težke invalidnosti ožjega družinskega člana.

2. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke tožnikov zavrnilo. Odločilo je, da je prometno nesrečo povzročil prvi tožnik, ker je zavarovanko prve toženke, ki je vozila osebni avtomobil, prehiteval po napačni, desni strani z neregistriranim motornim kolesom, brez vozniškega dovoljenja in čelade s previsoko hitrostjo in trčil v parkirano vozilo. Sodišče prve stopnje je tako razsodilo, da ni podlage za odškodninsko odgovornost zavarovanke tožene zavarovalnice. Odločilo pa je tudi, da dejstvo, da je zdravniško osebje druge toženke pri prvem tožniku spregledalo zlom desne stegnenice, ni bistveno vplivalo na razvoj in obseg posledic maščobne embolije, ker je do obsežne maščobne embolije prišlo že takoj po poškodbi.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožniki vlagajo revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva. Predlagajo, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje.

5. Tožniki navajajo, da je sodišče prve stopnje kljub njihovemu izrecnemu nasprotovanju za izvedenca cestno-prometne stroke postavilo dr. A. A., da dr. A. A. ni izročilo izvedenskega mnenja izvedenca B. B., ki je bilo del njihovih pripomb na izdelano izvedensko mnenje in da jim ni dalo možnosti, da izvedenca A. A. zaslišijo o vseh spornih okoliščinah. Menijo, da je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in opozarjajo, da o tem v sodbi ni nobenih razlogov. Menijo tudi, da sta sodišči prve in druge stopnje ravnali nepravilno, ker iz navedenih razlogov nista ugodili njihovi zahtevi za izločitev sodnice, ki je zadevo obravnavala. Tožniki tudi opozarjajo, da izvedenec ni imel podlage za oceno, da je voznica avtomobila refleksno zavila desno, ker se je želela umakniti tožniku in mu olajšati prehitevanje po levi, saj tega ni povedala nobena priča niti tožnica sama. Poudarjajo, da prav tako ni bilo podlage za oceno izvedenca, da teoretično ni mogoče, da bi voznica avtomobila tožniku ovirala pot na način, da se je najprej pomikala levo, nato pa desno, ker naj bi se to dogajalo v območju štirih garaž, čeprav nobena od prič tega ni omenjala, ampak so vse izpovedale, da naj bi se to dogajalo v preglednem delu A. ceste, to je na razdalji 250 m, sodišče druge stopnje pa se do teh njenih razlogov sploh ni opredelilo. Tožniki menijo, da ocena hitrosti s strani izvedenca ni pravilna in bi sodišče moralo upoštevati izpoved priče E., ki je povedal, da je voznica tožniku zaprla pot in je tožnik reagiral z umikanjem v desno in s pospeškom. Navajajo, da je iz animacije izvedenca B. razvidno, da naj bi se tožnik zaletel v parkirano vozilo, ko se je umikal z vozišča, drugače kot izvedenec A. A., ki je ocenil, da se je tožnik zaletel potem, ko je že prehitel voznico avtomobila. Poudarjajo, da je izvedenec B. upošteval tudi daljši reakcijski čas tožnika, sodišče pa ni zahtevalo od izvedenca A. A., naj se do izvedenskega mnenja B. opredeli. Tožniki menijo, da tudi mesto trčenja potrjuje, da je bil tožnik usmerjen desno. Poudarjajo, da sodišče ni upoštevalo izpovedi priče C., da je voznica avtomobila izjavila, da je morala tožniku dati vzgojno in da je skušala pobegniti s kraja nesreče, upoštevati pa bi morali tudi dejstvo, da je voznica uspela avto zaustaviti pred ležečim tožnikom, kar pomeni, da je dejansko na tožnika reagirala še pred njegovim trčenjem.

6. Tožniki opozarjajo, da sodišče ni obrazložilo zavrnitve predloga za zaslišanje prič, ki so obravnavale tožnika med zdravljenjem, prav tako ni ugodilo njihovemu predlogu za postavitev izvedenca travmatologa ampak je postavilo izvedenca ortopeda, kateremu obravnava poškodb, ki jih je utrpel tožnik, ni ožja specialnost. Poudarjajo, da je izvedenec navedel, da je bil spregled zloma desne stegnenice medicinska napaka in da je pojavnost maščobne embolije pri zgodnji stabilizaciji zloma ene stegnenice od 0,5 do 2 %, brez operativne stabilizacije pa 22 %. Poudarjajo, da je dokazno breme, da bi enaka škoda nastala tudi, če te medicinske napake ne bi bilo, na toženi stranki, kot je Vrhovno sodišče poudarilo v zadevi II Ips 35/2014. Tožniki opozarjajo, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da so se klinični znaki maščobne embolije izkazali šele po dveh dneh z računalniško tomografijo (v nadaljevanju CT), pred tem pa pri prvem tožniku CT ni bil opravljen, niti ni prejemal sredstva za zmanjšanje možganskega edema oziroma niso preprečevali nastanka edema. Opozarjajo, da teh nejasnosti ni odpravilo ne sodišče prve, ne sodišče druge stopnje, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniki opozarjajo, da bi v primeru, če bi pri tožniku res prišlo do fulminatne oblike maščobne embolije, moralo pred tem priti do izredno hitre odpovedi desne strani srca z motnjami prevajanja v povezavi s povečanim pritiskom v pljučih, kar pa pri tožniku ni bilo ugotovljeno. Opozarjajo, da so zato predlagali postavitev novega izvedenca, vendar je sodišče prve stopnje njihov predlog neutemeljeno zavrnilo. Opozarjajo, da bi predlagane priče potrdile, da so tožnika pri negi premikale, kar je dodatno povečalo iztek kostnega mozga v sosednje tkivo. Ne strinjajo se z oceno izvedenca, da operaciji nista poslabšali tožnikovega zdravstvenega stanja, saj menijo, da bi morali biti opravljeni potem, ko bi se stanje pri tožniku bolj stabiliziralo. Poudarjajo, da v spisu ni listinske medicinske dokumentacije, na katero se je oprl izvedenec in da to predstavlja kršitev načela kontradiktornosti, saj je bilo tako tožnikom onemogočeno izpodbijati napačne ugotovitve izvedenca.

7. Sodišče je revizijo vročilo toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

8. Revizija drugega tožnika, tretje tožnice in četrtega tožnika ni dovoljena.

9. Po drugem odstavku 367. ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Če revizija po tej določbi ni dovoljena, je dovoljena le, če jo v skladu s 367. a členom ZPP dopusti sodišče. Tožniki so navadni (formalni) sosporniki v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, saj uveljavljajo vsak svoj odškodninski zahtevek. Zato se po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, ne pa po seštevku njihovih vrednosti. Prvi odstavek 41. člena ZPP velja le za objektivno kumulacijo zahtevkov in ga ni mogoče uporabiti pri subjektivni kumulaciji zahtevkov (razen izjemoma pri enotnem sosporništvu ali pri solidarnih dolžnikih). V obravnavani zadevi vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za drugega tožnika, tretjo tožnico in četrtega tožnika ne presega 40.000,00 EUR, kar pomeni, da revizija ni dovoljena že po samem zakonu (drugi odstavek 367. člena ZPP), tožniki pa tudi niso izkazali, da bi bila dopuščena. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP njihovo revizijo zavrglo.

10. Revizija prvega tožnika ni utemeljena.

11. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da nestrinjanje s procesnim vodstvom upoštevajoč konkretne očitke tožnikov, ne more biti odklonitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP. Sodišče je ravnalo pravilno, ko je predlog tožnikov za izločitev sodnice zavrnilo. Tožniki imajo možnost s pravnimi sredstvi uveljavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka in v nadaljevanju bo vrhovno sodišče na te ugovore tudi odgovorilo.

12. Tako Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče druge stopnje pri izvedbi dokaza z izvedencem cestno-prometne stroke ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožniki so res na naroku 30. 3. 2012 pred postavitvijo izvedenca navedli, naj sodišče ne postavi izvedencev A. A. in F. Sodnica je tožnikom na naroku pravilno pojasnila, da imajo možnost zahtevati izločitev izvedenca (247. člen ZPP), vendar tožniki tega niso storili. Sodišče je nato za ugotovitev vzrokov za prometno nesrečo z dne 13. 6. 2007 postavilo dr. A. A. Na njegovo pisno izvedensko mnenje so tožniki podali pripombe in tem pripombam priložili mnenje izvedenca B. B. Res sodišče tega mnenja ni vročilo dr. A. A. pred narokom za glavno obravnavo, vendar so imeli tožniki možnost, da na naroku 14. 9. 2012 dr. A. A. na podlagi ugotovitev iz mnenja izvedenca B. B. postavijo dodatna vprašanja. Iz zapisnika o opravljenem naroku izhaja, da so to tudi storili in izvedenec je na vsa njihova vprašanja odgovoril in se je opredelil tudi glede verodostojnosti B. B. posnetka simulacije. Na naroku je glede na ugovore tožnikov svoje ocene še dodatno ustno utemeljil. To je sodišče prve stopnje tudi povzelo v 10. točki obrazložitve sodbe. Pomembno je, da je izvedenec ne glede na v reviziji povzeta razmišljanja o možnem poteku vožnje pred nesrečo, izrecno poudaril, da ni mogoče oblikovati zanesljivih zaključkov glede usmerjenosti motorja tik pred trčenjem, da tudi ni mogoče natančno ugotoviti načina vožnje voznice osebnega avtomobila, le da je vozila počasi, znotraj omejitve hitrosti 50 km/h. Prepričljivo pa je utemeljil, da je tožnik pred trčenjem vozil med 65 in 70 km/h, da je osebni avtomobil prehiteval nepravilno po desni strani in se pri tem tako močno zaletel v (na cesto pravokotno) parkirano vozilo, da ga je premaknilo tako, da je trčilo v zraven parkirano vozilo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem, kako je prišlo do prometne nesreče zaslišalo oba policista, ki sta bila navzoča na kraju nezgode, voznico avtomobila, ter tri priče. Sodišče ni verjelo priči C., da naj bi voznica namenoma zaprla pot prvemu tožniku, ker ni bilo nobenih drugih dokazov, da bi se to res zgodilo, niti navedbam o nameravanem pobegu voznice. To dejstvo glede na druge ugotovitve tudi ni bilo pravno pomembno, zato je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati pomanjkljivosti. Sodišče druge stopnje je tako pravilno upoštevalo, da pri izvedenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo bistvenih kršitev in da je pravilna dokazna ocena, da ni bilo izkazano, da bi voznica med vožnjo zavijala. Ta pa narekuje materialnopravni sklep, da je bil prvi tožnik tisti, ki je s previsoko hitrostjo, z nepravilnim prehitevanjem po desni strani (ob tem, da je bil zaradi parkiranih avtomobilov tudi prostorsko omejen) povzročil prometno nesrečo (36. in 37. člen ZVCP-1, 154. in 131. člen OZ).

13. Neutemeljen je očitek prvega tožnika, da je sodišče prve stopnje tudi pri izvajanju dokaza z izvedencem medicinske stroke zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, oziroma, da je sodišče druge stopnje ravnalo napačno, ko tega ni ugotovilo. Potem, ko je sodišče najprej za izvedenca v obravnavani zadevi imenovalo UKC je ta ob preučitvi dokumentacije predlagal, naj izvedensko mnenje izdela prim. D. D., ki ga je kot organizacijskega vodjo Klinike za kirurgijo ocenilo za strokovno ustreznega. Sklep o postavitvi izvedenca je bil tožnikom vročen in tožniki niso ugovarjali strokovnosti postavljenega izvedenca. Izvedenec je izvedensko mnenje najprej - upoštevajoč pisne pripombe strank - pisno dopolnil, nato pa je na naroku dne 26. 2. 2014 podal še ustna dodatna pojasnila. Tožniki so ob zaključku naroka res predlagali postavitev novega izvedenca, vendar iz zapisnika o opravljenem naroku ne izhaja, da bi ta svoj predlog kakorkoli utemeljili. Tako ni res, da so predlagali postavitev novega izvedenca, ker naj dr. D. ne bi zadovoljivo odgovoril na njihov ugovor, da bi v primeru, če bi pri tožniku res prišlo do fulminatne oblike maščobne embolije, moralo pred tem priti do izredno hitre odpovedi desne strani srca z motnjami prevajanja v povezavi s povečanim pritiskom v pljučih, kar pa pri tožniku ni bilo ugotovljeno. To vprašanje so tožniki izpostavili v pripombah na izvedensko mnenje, na samem naroku, ko so imeli možnost v tej smeri od izvedenca zahtevati dopolnitev, pa tega vprašanja izvedencu niso postavili. Zato je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni imenovalo novega izvedenca, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ob ugotovitvi, da kasnejša oskrba desne stegnenice ni bistveno vplivala na poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, je sodišče tudi utemeljeno zavrnilo zaslišanje zdravstvenih delavcev, ki so za prvega tožnika skrbeli, da bi potrdili, da so prvega tožnika pri negi premikali. Vrhovno sodišče še poudarja, da so tožniki v pripombah na izvedensko mnenje sicer navedli, da tožena stranka v spis ni dostavila originalnih RTG in CT posnetkov, vendar že v pritožbi niso navedli niti izkazali, da so to od sodišča kadarkoli zahtevali. Tako je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje pri izvajanju dokaznega postopka z izvedencem medicinske stroke, ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

14. Izvedenec je ugotovil, da je prvi tožnik v prometni nesreči utrpel zlom debel obeh stegnenic, odprti zlom zunanjega platoja desne golenice, zlom notranjega stegneničnega kodila desne stegnenice, rano v predelu desnega kolena, ki je segala v sklep, zlom levega olekranona, odlomek zgornjih sekalcev, zlom nosnih kosti, odrgnine in udarnine levega kolena in goleni ter glave. Izvedenec je ugotovil manj zlomov, kot je izhajalo iz ugotovitev druge toženke (da ni bilo zloma kolčnih ponvic, pubičnih kosti in desne nadlahtnice) in je ob dodatnem zaslišanju vztrajal pri svojih ugotovitvah, vendar te razlike z vidika odškodninske odgovornosti druge toženke niso pomembne. Tožniki so namreč drugi toženki očitali spregled zloma desne stegnenice, posledično nepravilno oskrbo, ki naj bi povzročila ali vsaj pospešila maščobno embolijo, opustitev potrebnih prevenitivnih ukrepov za preprečitev maščobne embolije in odločitev za operaciji kljub nestabilnemu zdravstvenemu stanju prvega tožnika. Vse navedene očitke je izvedenec prepričljivo zavrnil.

15. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so prvega tožnika v drugo toženo zdravstveno ustanovo pripeljali 13. 6. 2007 ob 20.55 uri in ga operirali med 23.00 in 2.30 uro. Nato je že ob 4.00 uri pri tožniku prišlo do hudega poslabšanja zdravstvenega stanja s hudo respiratorno krizo in ugotovili so, da gre za obsežno maščobno embolijo. Izvedenec je potrdil, da so se od tedaj dalje izvajali vsi potrebni terapevtski postopki za preprečitev nadaljnjih škodljivih posledic maščobne embolije (dovajanje kisika, infuzije, antibiotična terapija, opazovanje zenic ...). Drugačne revizijske trditve tožnikov zato predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Dne 17. 6. 2007 so ugotovili še zlom desne stegnenice in istega dne opravili operacijo in izvedenec je ocenil, da je bila pri obeh operacijah glede na tedanje zdravstveno stanje prvega tožnika takšna odločitev strokovno pravilna. Nekaj ur po drugi operaciji sta postali obe zenici prvega tožnika neaktivni, zato je bil opravljen CT možganov in ugotovljen možganski edem. Izvedenec je poudaril, da je pri tožniku prišlo do sindroma maščobne embolije izjemno hitro, že 8 ur po poškodbi, saj se v redkih primerih simptomi maščobne embolije pojavijo pred 12 urami po poškodbi. Pojasnil je, da je pri tožniku zaradi vdora maščobnih kapljic v kapilarne žile v pljučih prišlo do zelo hude pljučne insuficence, tako da je bila potrebna intubacija in ventilacija s kar 100 % kisikom, kar pomeni, da je bila maščobna embolija zelo obsežna. Pojasnil je, da je bilo vse nadaljnje poslabšanje tožnikovega zdravja posledica te maščobne embolije. V drugi fazi so namreč maščobnih globule, ki so se nahajale v perifernem cirkulatornem sistemu in so pasirale pljučno tkivo, povzročile še embolizem možganskih arterij, kar pomeni da so ti delci tudi tam zamašili žile in kri v del možganov ni mogla priteči. Poleg tega je zaradi predhodnih maščobnih embolizmov v pljučih prišlo tudi do slabše oksigenacije krvi. Zaradi tega so možgani začeli propadati, ker pa se skušajo zaščititi z izstopanjem tekočine v medcelične prostore pride do otekanja možganov. Izvedenec je pojasnil, da tako zgodnji nastanek pljučne embolije kaže na to, da je ta nastala že takoj po poškodbi in da tudi zgodnja stabilizacija obeh stegnenic ne bi preprečila zapleta z maščobno embolijo in sindroma maščobne embolije. Izvedenec je pojasnil, da je incidenca nastanka maščobne embolije pri odloženi oskrbi zlomljene kosti zagotovo večja, da pa je bil v obravnavanem primeru, ko je prišlo do tako hude maščobne embolije že 8 ur po poškodbi, dejstvo, da je bila stabilizacija desne stegnenice narejena po treh dneh, vpliv te strokovne napake na posledice maščobne embolije majhen ali celo zanemarljiv.

16. Prvi tožnik ima prav, ko v reviziji navaja, da je s tem, ko je dokazal, da je zdravstveno osebje druge toženke pri njem spregledalo zlom desne stegnenice, prevalil procesno dokazno breme na drugo toženko. Vendar je sodišče prve stopnje ocenilo, da je druga toženka z zadostno stopnjo dokazala, da takojšnja oskrba zloma desne stegnenice ne bi mogla preprečiti hudih posledic, ki jih je prvi tožnik utrpel zaradi maščobne embolije. Res je sodišče prve stopnje zapisalo, da tožnikom ni uspelo dokazati, da je današnje zdravstveno stanje prvega tožnika posledica dejstva, da so pri drugo toženki spregledali zlom desne stegnenice. Vendar je zapis pravilen glede na to, da so tožniki tisti, ki nosijo materialno dokazno breme, ne glede na to, kako se med samim dokaznim postopkom prenaša procesno dokazno breme. Kot pravilno poudarja sodišče druge stopnje, je izvedenec prepričljivo utemeljil, da zaradi izjemno hude maščobne embolije takoj po nezgodi kasnejša oskrba desne stegnenice ni bistveno vplivala na poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja. Posledično je pravilen materialnopravni sklep, da nastale škode ni mogoče pripisati medicinski napaki druge toženke.

17. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo prvega tožnika kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Odločitev, da tožniki sami krijejo svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

----


Zveza:

OZ člen 131, 154. ZVCP-1 člen 36, 37. ZPP člen 41, 41/2, 191, 191/1-2, 367, 367/2, 377.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.01.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAxNTcy