VSRS Sodba XI Ips 38707/2016-98

Jedro

Dejstvo neponovljivosti historičnih dogodkov ni v pojmovnem nasprotju z možnostjo »ponovitve« kaznivega dejanja v smislu 3. točke 201. člena ZKP. Ponovitev v sklopu instituta ponovitvene nevarnosti se namreč ne nanaša na isto, temveč na istovrstno kaznivo dejanje.

Obvestilo, ki ga je oseba dala policiji po drugem odstavku 148. člena ZKP, je po svoji naravi dokaz v spoznavnem, ne pa tudi v formalnem smislu, zato se sodba nanj ne sme opirati. Ni pa nedovoljen dokaz v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tako obvestilo je vir dokazov, na podlagi katerih se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi. Prepoved, da se sodba ne sme opirati na dokazne vire, se ne nanaša na vse odločbe, ki jih med kazenskim postopkom izda sodišče.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 16. 9. 2016 odredila pripor zoper obdolženca iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Obdolženčevi zagovorniki so zoper sklep vložili pritožbo, ki jo je zunajobravnavni senat istega sodišča zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevi zagovorniki, zaradi, kot uvodoma navajajo, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) izpodbijana sklepa spremeni tako, da predlogu državnega tožilca za odreditev pripora ne ugodi in pripor odpravi ter obdolženca izpusti na prostost, podredno pa, naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena, saj vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sklep o ponovitveni nevarnosti obdolženca je pravilen in zadostno obrazložen. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom. Zagovornica M. B. je izrazila nestrinjanje s stališči tožilca.

B.

5. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Sodišče mora pri presoji, ali obstaja realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, upoštevati ne samo težo in okoliščine storitve kaznivega dejanja, ampak tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dotedanje življenje. Po ustaljeni sodni praksi je tako ponovitvena nevarnost kot priporni razlog podana tedaj, kadar je izkazana najmanj ena (objektivna) okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena (subjektivna) okoliščina, ki zadeva storilca. Te okoliščine pa morajo biti take narave, da kažejo na nevarnost, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.(1)

6. Preiskovalna sodnica je ocenila, da je obdolženec utemeljeno sumljiv storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika zoper svojega očeta. Ugotovila je (na ravni utemeljenega suma), da je dejanje storil na surov način (več močnih udarcev s kamnom po glavi); da ga je izvršil na odmaknjenem kraju (visokogorje); da je dejanje skušal prikriti (iz klica na številko 112 izhaja, da je smrt očeta skušal prikazati kot gorsko nesrečo); da je obdolženec agresiven; da so njegova ravnanja lahko nepredvidljiva in da je njegovo duševno stanje dvomljivo. Ta dejstva, kot sta pravilno presodili nižji sodišči, utemeljujejo sklep o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti – kljub temu, da obdolženec še ni bil obsojen. Vložniki z navedbo, da je do kaznivega dejanja prišlo nenadno, izražajo strinjanje z ugotovitvijo sodišča o obdolženčevi nepredvidljivosti. Navedba vložnikov, da je dogodek, ki je predmet zahteve za preiskavo, neponovljiv, je sicer skladna s splošno znanim fizikalnim dejstvom, da so historični dogodki enkratni – istega dejanja ni mogoče izvršiti več kot enkrat. Vendar pa dejstvo neponovljivosti historičnih dogodkov ni v pojmovnem nasprotju z možnostjo »ponovitve« kaznivega dejanja v smislu 3. točke 201. člena ZKP, kot implicirajo vložniki. Ponovitev v sklopu instituta ponovitvene nevarnosti se namreč ne nanaša na isto, temveč na istovrstno kaznivo dejanje.

7. Vložniki neutemeljeno navajajo, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbe kazenskega postopka, ko je eno svojih ugotovitev oprlo na uradni zaznamek o izjavi obdolženčeve zdravnice. Obvestilo, ki ga je oseba dala policiji po drugem odstavku 148. člena ZKP, je po svoji naravi dokaz v spoznavnem, ne pa tudi v formalnem smislu, zato se sodba nanj ne sme opirati. Ni pa nedovoljen dokaz v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.(2) Tako obvestilo je vir dokazov, na podlagi katerih se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi.(3) Prepoved, da se sodba ne sme opirati na dokazne vire, se ne nanaša na vse odločbe, ki jih med kazenskim postopkom izda sodišče. Sme se jih uporabiti pri odločanju o uvedbi preiskave, o odreditvi in podaljšanju pripora, ali za vložitev neposredne obtožnice. V teh primerih so v predkazenskem postopku zbrana obvestila zlasti pomembna pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma. Prav tako so lahko uporabljena za presojo verodostojnosti priče ali za ugotavljanje (ne)zakonitosti dokaza, pridobljenega na podlagi take izjave. Ne gre torej za dokaz, na katerega se ne bi smela opirati nobena sodna odločba, pač pa se nanj ne more opreti (obsodilna ali oprostilna) sodba.(4)

8. Z navedbami, da je obdolženec urejena in konvencionalna oseba, ki se redno šola in ni konfliktna, ne uživa alkohola ali prepovedanih drog, se redno ukvarja s športom in nima duševnih ali drugih osebnostnih in zdravstvenih težav; ter da je imel obdolženec težave s koncentracijo in z razpoloženjem zaradi študijskih obveznosti; zagovorniki uveljavljalo nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

----

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 35458/2012-179 z dne 9. 8. 2012, tč. 14.

(2) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 83200/2010-67 z dne 4. 12. 2014, tč. 4; in I Ips 34/2004 z dne 20. 1. 2005.

(3) Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 313.

(4) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007, tč. 7 in 12.

Datum zadnje spremembe:

21.11.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 119/2009
• VSRS Sodba XI Ips 49733/2017
• VSRS Sodba XI Ips 24080/2016-413