VSRS Sodba XI Ips 6393/2016-92

Jedro

Sodišče v fazi odločanja o odreditvi pripora oceni le, ali do tedaj zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje. Obstoj utemeljenega suma je v prvi vrsti dejansko vprašanje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je zoper V. Š. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nedovoljene proizvodnje ali prometa orožja ali razstreliva po prvem odstavku 307. člena KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je neutemeljeno pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora so zagovorniki obdolženega 21. 3. 2016 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Navajajo, da je izpodbijani pravnomočni sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugimi kršitvami določb kazenskega postopka, ki so vplivale na njegovo zakonitost, zato Vrhovnemu sodišču predlagajo, da „izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora spremeni tako, da predlog za odreditev pripora zavrne.“

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala dne 30. 3. 2015, zahtevo ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili seznanjeni tako obdolženi kot njegova zagovornika, ki v vlogi z dne 31. 3. 2016 v celoti vztrajajo pri stališčih zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Vložnika zahteve za varstvo zakonitosti uvodoma navajata, da je izpodbijani pravnomočni sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitvijo drugega odstavka 202. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, saj izpodbijata sklepa ne pojasnita, zakaj je odreditev pripora neizogibno potrebna za varnost ljudi in zakaj naj bi bila varnost drugih ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Iz vsebine navedb zahteve za varstvo zakonitosti pa izhaja, da zagovornika izpodbijata tudi sklep o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 173. člena KZ-1 in sklep o obstoju pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

6. Glede na vsebino navedb zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z obstojem utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 173. člena KZ-1, Vrhovno sodišče poudarja, da sodišče v fazi odločanja o odreditvi pripora oceni le, ali do tedaj zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje. Obstoj utemeljenega suma je v prvi vrsti dejansko vprašanje, zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Kolikor se zahteva z razlogi nižjih sodišč v točkah 1 in 5 sklepa preiskovalne sodnice in 4 sklepa senata ne strinja in navaja, da obdolženi ni vedel, da SMS sporočila s spolno vsebino pošilja Š. M. in da posledic, ki jih sodišče ugotavlja pri Š. M. v svoji lahkomiselnosti ni imel v naklepu, niti jih glede na svoje osebnostne lastnosti in končano le „posebno“ osnovno šolo ni mogel pričakovati, podaja prav svoje zaključke glede ugotovljenih dejstev. S tem pa ne more uspeti. Te okoliščine bo lahko obramba navajala v nadaljevanju tega kazenskega postopka, saj je njihova ocena pridržana razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi.(1)

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da stališče zagovornikov, da bi moralo sodišče ugotoviti, ali obstaja nevarnost ponovitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 173. člena KZ-1 na škodo konkretne oškodovanke Š. M., namesto na škodo vseh potencialnih mladoletnih oškodovancev, ne vzdrži razumne presoje. Po oceni Vrhovnega sodišča sta namreč sodišči pri presoji, ali je podan razlog za odreditev pripora po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, poleg dejstva, da je V. Š. obdolžen storitve težkega kaznivega dejanja, načina in okoliščin, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje, razumno izpostavili tudi obdolženčeve osebnostne lastnosti. Poudarili sta, da je obdolženec sosed in prijatelj oškodovankinih staršev, da so se občasno obiskovali. Obdolženec je kdaj tudi pazil na Š., s svojim prijateljskim odnosom pa si je pridobil njeno zaupanje. Pri tem je vsekakor odločilna okoliščina, da je bil V. Š. s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 60307/2012 dne 22. 4. 2015 že pravnomočno obsojen zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1, takrat na škodo mladoletne J. J. Sodišči sta ugotovili, da naj bi predmetno kaznivo dejanje po prvem odstavku 173. člena KZ-1 na škodo Š. M. storil v času, ko je zoper njega že tekel prejšnji kazenski postopek (v jeseni 2014) oziroma v preizkusni dobi, določeni s pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena za kaznivo dejanje, storjeno na škodo druge mladoletne oškodovanke (v začetku meseca februarja 2016). Kot dodatno sta sodišči izpostavili navedbo sestre oškodovanke, P. M., da naj bi tudi njo nagovarjal, da bi bila njegova ljubica. Zagovornika tudi z navedbami, da dejanji, ki naj bi jih obdolženi storil v letu 2014 in facebook klepet s P. M. iz leta 2011, segajo v čas pred izdajo pravnomočne pogojne obsodbe in ne dajejo podlage za sklep o ponovitveni nevarnosti ter da s strani sodišč ni bila presojana obdolženčeva obljuba, da ne bo storil več česa podobnega, saj lahko izgubi zaposlitev in s tem zmožnost preživljanja treh mladoletnih otrok, nedovoljeno nasprotujeta dejanskim zaključkom nižjih sodišč (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Glede na razloge v točkah 7 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice in točki 9 sklepa senata je povsem neutemeljen tudi očitek zahteve, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni obrazložitve, zakaj je odreditev pripora neizogibno potrebna za varnost ljudi. Tako sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora kot sklep senata, ki je zavrnil pritožbo obdolženčevih zagovornikov, razumno povesta, da je odreditev pripora zoper obdolženca nujna in nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj ni mogoče preprečiti z milejšimi sredstvi zato, ker je očitano kaznivo dejanje izvrševal v domačem okolju in z uporabo elektronske komunikacije. Ker pri hišnem priporu ni mogoč celodnevni nadzor nad obdolžencem, docela nemogoč pa je nadzor nad uporabo telekomunikacijskih sredstev, je odreditev hišnega pripora nujno vezana na določeno stopnjo zaupanja oziroma pričakovanja, da obdolženec tega režima ne bo kršil.(2) Takšnega ravnanja v obravnavanem primeru glede na obdolženčevo dosedanje ravnanje (predkaznovanost) in kljub ustnim obljubam sodišču, od obdolženca tudi po presoji Vrhovnega sodišča res ni moč pričakovati.

9. V zvezi z očitkom zahteve, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni obrazložitve, zakaj je varnost drugih ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (sorazmernost v ožjem pomenu) pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da redno pravno sredstvo v tem delu vsebinsko ni izčrpano. V zahtevi za varstvo zakonitosti se sme namreč vlagatelj sklicevati le na tiste kršitve, ki jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

Ker obdolženčeva zagovornika kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tem nista obrazloženo uveljavljala že v pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Novem mestu o odreditvi pripora, Vrhovno sodišče utemeljenosti njunih navedb v tem delu ni presojalo.

C.

10. Glede na to, da zatrjevane kršitve določb postopka niso podane, zahteva pa je v pretežnem delu vložena tudi iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo obdolženčevih zagovornikov na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 13973/2012-69 z dne 19. 4. 2012 in XI Ips 65359/2012-101 z dne 28. 1. 2013.

(2) Tako že odločba Vrhovnega sodišča I Ips 21/2004 z dne 12. 2. 2004.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 354/2003
• VSRS Sodba XI Ips 44777/2019
• VSRS Sodba XI Ips 46301/2014-304