VSRS Sodba XI Ips 45074/2014-212

Jedro

Izvedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišč o obstoju utemeljenega suma. Tako so navedbe zagovornikov, da utemeljeni sum ni podan, neutemeljene. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj za odreditev pripora zadošča, da sodišče ugotovi in obrazloži, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitana kazniva dejanja, sodišče pa bo obdolženčeve navedbe (oziroma njegov zagovor) v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji presojalo na glavni obravnavi.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru podan priporni razlog begosumnosti, saj se obdolženec izmika vsem stikom z uradnimi organi. Iz izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora izhaja, da obdolženec na uradno prijavljenih naslovih stalnega in začasnega prebivališča ne živi, zato gre za fiktivni bivališči. Obdolženec po navedbah njegovih staršev prav tako ne živi na naslovu J., J., na katerem mu je bila vročena sodna pošiljka v januarju 2015. Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili, da obdolženec, ki je bil na zaslišanju dne 13. 3. 2015 izrecno opozorjen, da je sodišču dolžan sporočiti vsako spremembo ali nameravano spremembo bivališča, prav tako je bil opozorjen na posledice, če ne bo tako ravnal, teh opozoril ni upošteval. Iz ugotovitev vročevalca in policijske postaje L. izhaja, da se obdolženec na znano telefonsko številko ne javlja, da se med drugim nahaja v tujini, kar vse utemeljuje zaključek sodišč, da se obdolženec aktivno skriva in da je podana konkretna nevarnost, da bi pobegnil in s tem onemogočil oziroma vsaj bistveno otežil nadaljnji potek konkretnega kazenskega postopka (točki 7 in 8 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje ter točke 9-13 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Zagovorniki z navedbami, da je obdolženec redno dvigoval pošto na naslovu P. v M., da vročanje sodnih pisanj po vročevalcu ni bilo potrebno in da obdolženec ni tujec, v Republiki Sloveniji pa ima premoženje in družino, izražajo nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče sprejema zaključke sodišč prve in druge stopnje, da je pripor glede na težo obravnavanih kaznivih dejanj, pri čemer je za vsako kaznivo dejanje predpisana kazen zapora do dveh let, sorazmeren s posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode in neogibno potreben za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku (točka 9 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje in točke 14-16 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Zaključek sodišč o neizogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejših ukrepov, kot je hišni pripor, javljanje na policijski postaji ali varščina. Tako se izkaže, da vložniki zahteve ponujajo drugačno oceno okoliščin, ki so botrovale takšnemu zaključku sodišč prve in druge stopnje, s čemer uveljavljajo nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrajni sodnik Okrajnega sodišča v Brežicah je s sklepom II K 45074/2014 z dne 8. 3. 2016 odredil pripor zoper obdolženega E. O. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je obdolženec storil dvanajst kaznivih dejanj posebnih primerov ponarejanja listin po 2. točki prvega odstavka 252. člena v zvezi z 251. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in treh kaznivih dejanj posebnih primerov ponarejanja listin v sostorilstvu po 2. točki prvega odstavka 252. člena v zvezi z 251. členom v zvezi z 20. členom KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepoma I Kp 45074/2014 z dne 11. 3. 2016 in z dne 26. 4. 2016 pritožbi obdolženčeve zagovornice (postavljene po uradni dolžnosti) in obdolženca kot neutemeljeni zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obdolženčevi zagovorniki, kot navajajo, zaradi kršitev kazenskega zakona (te kršitve v zahtevi ne obrazlagajo), bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Vrhovnemu sodišču predlagajo odpravo pripora zoper obdolženca, podrejeno pa odreditev milejšega ukrepa hišnega pripora oziroma javljanja na policijski postaji oziroma varščine.

3. Vrhovna državna tožilka je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenila kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje v sklepu navedlo dokaze, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja. Po navedbah vrhovne državne tožilke sta sodišči prve in druge stopnje v izpodbijanem sklepu izčrpno obrazložili obstoj pripornega razloga begosumnosti. Vrhovna državna tožilka še ocenjuje, da je zaključek sodišč o nujnosti, sorazmernosti in neogibni potrebnosti odreditve pripora, pravilen.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki v izjavah z dne 3. 6. 2016 (obdolženec) in z dne 1. 6. 2016 (zagovorniki) vztrajajo pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Po navedbah zagovornikov v obravnavani zadevi ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja. Zagovorniki navajajo, da gre med obdolžencem in domnevnimi oškodovanci za civilnopravno razmerje, kar izhaja iz dejstva, da oškodovanci niso sprožili postopka na razveljavitev oziroma ugotovitev ničnosti sklenjenih pogodb o ustanovitvi odkupne pravice in stvarnega bremena. Ker je v pooblastilih navedeno, da so pooblastitelji seznanjeni z vsebino pooblastila in konkretnih pravnih poslov, ni mogoče ugotoviti, v čem naj bi bili oškodovani. Zagovorniki še navajajo, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do obdolženčevih navedb v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

6. Sodišči prve in druge stopnje sta o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec (v posameznih primerih s soobdolženo M. N.) s svojim ravnanjem oškodovance preslepil glede vsebine in namena pooblastil, ki so jih podpisali in s tem storil očitana kazniva dejanja, zaključili ne samo na podlagi kazenskih ovadb s prilogami (list. št. 2-50 in 527-565 spisa), temveč predvsem na podlagi prilog h kazenskim ovadbam PP Brežice z dne 26. 7. 2011 (list. št. 568-607) in z dne 30. 7. 2014, uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih (list. št. 53-57), listin v zvezi s postopki za odobritev pravnih poslov (list. št. 58-282), pooblastil (list. št. 291-298), prijave s prilogami (list. št. 312-319), uradnega zaznamka (list. št. 320-321), kazenske ovadbe oškodovancev s prilogami (list. št. 322-340), uradnega zaznamka (list. št. 341), zapisnikov zaslišanj (list. št. 352-377), listin v zvezi z odobritvami pravnih poslov (list. št. 381-385), uradnih zaznamkov s prilogami (list. št. 404-433), zagovora obdolženke N. (list. št. 435-437), zagovora obdolženca (list. št. 454-460), zapisnikov zaslišanj (list. št. 461-480, 485-497 in 505-507) in uradnega zaznamka na list. št. 522 (točki 5 in 6 sklepa sodišča druge stopnje ter točki 7 in 8 sklepa sodišča prve stopnje). Izvedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišč o obstoju utemeljenega suma. Tako so navedbe zagovornikov, da utemeljeni sum ni podan, neutemeljene. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj za odreditev pripora zadošča, da sodišče ugotovi in obrazloži, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitana kazniva dejanja, sodišče pa bo obdolženčeve navedbe (oziroma njegov zagovor) v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji presojalo na glavni obravnavi.

7. ZKP v 1. točki prvega odstavka 432. člena določa, da se sme pripor odrediti izjemoma, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. Pri presoji, ali je podana nevarnost, da bo določena oseba pobegnila, ni poglavitno odgovoriti na vprašanje, ali bo odšla v tujino, pač pa ali bo (bodisi v tujini bodisi v Republiki Sloveniji) poskušala prikriti svoje prebivališče in s tem preprečiti državnim organom, da bi jo izsledili. Ker je verjetnost bega odvisna predvsem od trdnosti vezi s socialnim okoljem, v katerem posameznik živi (družina, zaposlitev), njegovega značaja, premoženja, vezi s tujim okoljem ipd., mora sodišče v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali te okoliščine obstojijo ter razumno presoditi, ali je nevarnost pobega večja od negotovosti, ki bi se ji posameznik s pobegom izpostavil(1).

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru podan priporni razlog begosumnosti, saj se obdolženec izmika vsem stikom z uradnimi organi. Iz izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora izhaja, da obdolženec na uradno prijavljenih naslovih stalnega in začasnega prebivališča ne živi, zato gre za fiktivni bivališči. Obdolženec po navedbah njegovih staršev prav tako ne živi na naslovu J., J., na katerem mu je bila vročena sodna pošiljka v januarju 2015. Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili, da obdolženec, ki je bil na zaslišanju dne 13. 3. 2015 izrecno opozorjen, da je sodišču dolžan sporočiti vsako spremembo ali nameravano spremembo bivališča, prav tako je bil opozorjen na posledice, če ne bo tako ravnal, teh opozoril ni upošteval. Iz ugotovitev vročevalca in policijske postaje Lendava izhaja, da se obdolženec na znano telefonsko številko ne javlja, da se med drugim nahaja v tujini, kar vse utemeljuje zaključek sodišč, da se obdolženec aktivno skriva in da je podana konkretna nevarnost, da bi pobegnil in s tem onemogočil oziroma vsaj bistveno otežil nadaljnji potek konkretnega kazenskega postopka (točki 7 in 8 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje ter točke 9-13 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Zagovorniki z navedbami, da je obdolženec redno dvigoval pošto na naslovu P. v M., da vročanje sodnih pisanj po vročevalcu ni bilo potrebno in da obdolženec ni tujec, v Republiki Sloveniji pa ima premoženje in družino, izražajo nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Vrhovno sodišče sprejema zaključke sodišč prve in druge stopnje, da je pripor glede na težo obravnavanih kaznivih dejanj, pri čemer je za vsako kaznivo dejanje predpisana kazen zapora do dveh let, sorazmeren s posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode in neogibno potreben za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku (točka 9 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje in točke 14-16 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Zaključek sodišč o neizogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejših ukrepov, kot je hišni pripor, javljanje na policijski postaji ali varščina(2). Tako se izkaže, da vložniki zahteve ponujajo drugačno oceno okoliščin, ki so botrovale takšnemu zaključku sodišč prve in druge stopnje, s čemer uveljavljajo nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

----

(1) Sodba Ustavnega sodišča RS Up-185/95 z dne 24. 10. 1996.

(2) Tako tudi sodbi I Ips 356/2005 z dne 24. 11. 2005 in

XI Ips 31981/2012 z dne

19. 7. 2012.

Datum zadnje spremembe:

19.09.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 47/2009
• Sodba XI Ips 45612/2010-237 (XI Ips 58/2010)
• Sodba XI Ips 43256/2011-375