VSRS Sodba XI Ips 43024/2015-193

Jedro

Temeljni pogoj za odreditev oziroma podaljšanje pripora, t. j. zaključek o obstoju utemeljenega suma, zato ker je bila zadeva vrnjena v fazo preiskave, ni omajan.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je po vloženi obtožnici Okrožnega državnega tožilstva z dne 19. 2. 2016, s sklepom I Ks 43024/2015 z dne 22. 2. 2016, podaljšal pripor zoper obdolženega I. K. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 43024/2015 dne 3. 3. 2016 neutemeljeno pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčeva zagovornica B. M., odvetnica v Mariboru, dne 10. 3. 2016, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Ne da bi pojasnila vrsto in naravo uveljavljanih kršitev zagovornica, identično kot že v pritožbi, tudi v obrazložitvi zahteve graja obtožnico, ki je bila 19. 2. 2016 vložena zoper obdolženca, saj naj med preiskavo zbrani dokazi ne bi dokazovali utemeljenosti suma, še več, domneve, na katerih je temeljil sklep o uvedbi preiskave naj bi dokazi, izvedeni v preiskavi, v celoti ovrgli. Po očitku obtožbe naj bi bil dolg do upnika M., d. o. o., bistveno manjši kot po sklepu o uvedbi preiskave, v obtožbi za razliko od sklepa o preiskavi ni več navedenih velikih upnikov, katere naj bi se v skupnem oškodovalo za več kot 400.000,00 EUR, v obtožbi so navedeni tudi upniki, ki so med preiskavo umaknili svoje prijave oziroma so izpovedali, da so bile njihove terjatve v celoti oziroma v pretežnem delu že poplačane in upnica, odvetnica E. Ž., ki je že več let izbrisana iz imenika odvetnikov, njena TRR-ja pa sta zaprta. Sicer pa je v obtožbi največ upnikov s terjatvami nižjimi od 1.000,00 EUR, ki v postopku še niso bili zaslišani in se o domnevnem oškodovanju še niso izjavili. Zagovornica izpodbija tudi obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Navaja, da ni res kar trdi sodišče, da je bil obdolženi družbenik oziroma odgovorna oseba v kar devetih družbah in naj bi zlorabljal zakonsko možnost za ustanavljanje več gospodarskih družb in potem, ko je ena postala insolventna ustanovil novo, kamor je usmerjal prihodke in z nezakonitim poslovanjem nadaljeval na škodo njihovih upnikov. Glede na podatke sodnega registra ni res, da je obdolženi ustanovitelj družb T. Š., d. o. o., L., d. o. o., E. C, d. o. o. in E. S. T., d. o. o., saj je bil v teh družbah v določenem obdobju le prokurist. Sploh pa te družbe še vedno nemoteno poslujejo in niso insolventne oziroma so prenehale iz razlogov, na katere obdolženi ni mogel vplivati. Zato ni res, da so bile te družbe ustanovljene za nezakonito poslovanje na škodo njihovih upnikov. Stečaj nad družbo E., d. o. o., ustanoviteljica katere je obdolženčeva partnerka, je bil v letu 2011 uveden iz razlogov svetovne gospodarske krize in ne zaradi nezakonitega delovanja obdolženega kot direktorja družbe, iz vseh funkcij v družbah E. R., d. o. o., S., d. o. o. in E. O., d. o. o. pa je odstopil, zato kaznivih dejanj ne more več ponavljati. Ni res, kar trdi pritožbeno sodišče v točki 7 obrazložitve sklepa, da je obdolženi še vedno poslovodja družbe S. M., d. o. o., saj ne gre za samostojno družbo, ampak podružnico pravne osebe S., d. o. o. s sedežem v R., s funkcij katere pa je odstopil še preden je bil zoper njega odrejen pripor. Družba S., d. o. o. je bila ustanovljena v času, ko družba E. R., d. o. o. še ni imela finančnih težav. Podatki spisa pa kažejo tudi, da je bila družba E. R., d. o. o. ustanovljena še v času, ko je družba E., d. o. o. še normalno poslovala. Upniki družbe E. R., d. o. o. bodo poplačani, bodisi iz sredstev pridobljenih s prodajo elektrarne v R., bodisi s sredstvi, ki jih bo družba S., d. o. o. pridobila iz naslova prodaje električne energije. Ker po oceni zagovornice ni podan utemeljen sum kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1, še manj pa nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper obdolženega odpravi.

3. Obdolženčeva zagovornika je dne 13. 4. 2016 na Vrhovno sodišče posredovala tudi vlogo naslovljeno „Dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti“, vendar iz razloga nepravočasnosti (tretji odstavek 421. člena v zvezi s četrtim odstavkom 420. člena ZKP) Vrhovno sodišče utemeljenosti navedb zagovornice v tej vlogi, ni presojalo.

4. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, z dne 18. 4. 2016, predlagala zavrnitev zahteve. Ocenjuje, da je utemeljenost suma v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ustrezno argumentirana, obe sodišči sta v izpodbijanih sklepih prepričljivo obrazložili tudi okoliščine, ki so narekovale podaljšanje pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti.

5. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila dne 19. in 20. 4. 2016 seznanjena obdolženec in njegova zagovornica, ki v izjavi z dne 25. 4. 2016 ponavlja stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da niso bili izpolnjeni pogoji za podaljšanje pripora, saj ni obstajal utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. To naj bi nenazadnje v sklepu z dne 29. 3. 2916 presodil tudi senat Okrožnega sodišča v Mariboru, ko je ob ugovoru zoper obtožnico spoznal, da je potrebna boljša razjasnitev stvari in vrnil obtožnico, da se preiskava dopolni. S sklepom z dne 19. 4. 2016 pa je senat Okrožnega sodišča v Mariboru iz razloga istih pomanjkljivosti pripor zoper obdolženega odpravil.

B.

6. Sodišče sme odrediti oziroma podaljšati pripor ob pogojih, ki so določeni v zakonu: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, da obstoji kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. V obravnavani zadevi je sodišče, ko je odločalo o predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora, podanem ob vložitvi obtožnice, presodilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora. Vrhovno sodišče je v tej zvezi že večkrat pojasnilo, da ZKP postopek za odreditev oziroma podaljšanje pripora ureja različno, oziroma se za obrazložitev obstoja utemeljenega suma v različnih fazah postopka zahtevajo različni standardi. V primeru podaljšanja pripora po vloženi obtožnici po opravljeni preiskavi je utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, pravnomočno ugotovljen že s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave, zato se po ustaljeni sodni praksi lahko v primeru, če se pripor podaljša po pravnomočnosti sklepa o preiskavi, sodišče v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora glede utemeljenosti suma sklicuje na sklep o preiskavi, če se dejansko stanje v vmesnem času ni spremenilo(1). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sodišče tej ustaljeni sodni praksi sledilo in se glede obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1 pri obdolženem I. K. sklicevalo na pravnomočen sklep o uvedbi preiskavi z dne 15. 12. 2015, nato pa presodilo, da dokazi oziroma podatki, ki so bili doslej zbrani in izvedeni, utemeljenega suma niso ovrgli ali omajali do tolikšne mere, da bi bilo potrebno obdolženega I. K. izpustiti iz pripora (tč. 7 sklepa senata). Pomisleke obdolženčeve zagovornice, ki jih ta (z identičnimi navedbami) ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, je v točkah 4 in 8 zavrnilo že pritožbeno sodišče, ko je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da utemeljen sum, da je obdolženi I. K. upnikom, navedenim v izreku obtožnice z dne 19. 2. 2016, z neupravičenimi dvigi gotovine z računa družbe E. R., d. o .o., direktor katere je bil, povzročil veliko premoženjsko škodo v znesku 207.614,00 EUR (3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1), saj sredstev ni porabil za poplačilo obveznosti družbe. Tega zaključka ne morejo omajati niti navedbe zagovornice, da je dolg do upnika M., d.o.o. bistveno manjši, da v obtožbi za razliko od sklepa o preiskavi ni več navedenih velikih upnikov, katere naj bi se v skupnem oškodovalo za več kot 400.000,00 EUR ter da je upnica odvetnica E. Ž. že več let izbrisana iz imenika odvetnikov, njena TRR-ja pa sta zaprta.

7. Zagovornica sicer v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke navaja, da njeno trditev, da je bil utemeljen sum na podlagi dokazov, izvedenih v preiskavi, ovržen, potrjujeta sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 29. 3. 2016 in 19. 4. 2016, na podlagi katerih je bila obtožnica na podlagi drugega odstavka 276. člena ZKP vrnjena državnemu tožilstvu, pripor zoper obdolženega pa odpravljen. Vendar se s stališčem zagovornice ni mogoče strinjati. Po podatkih kazenskega spisa je senat presodil, da je za preizkus obtožnice oziroma presojo utemeljenosti vsebine ugovora obrambe zoper obtožnico, potrebna boljša razjasnitev stvari in zato obtožnico na podlagi drugega odstavka 276. člena ZKP vrnil Okrožnemu državnemu tožilstvu v Mariboru, da v roku treh dni zahteva dopolnitev preiskave. Po podatkih kazenskega spisa je tožilstvo to storilo. Temeljni pogoj za odreditev oziroma podaljšanje pripora, tj. zaključek o obstoju utemeljenega suma, pa zato ker je bila zadeva vrnjena v fazo preiskave, po oceni Vrhovnega sodišča ni v ničemer omajan.

8. Stališča obrambe, da so med oškodovanimi upniki v obtožnici navedene družbe, ki so med preiskavo umaknile svoje prijave oziroma predstavniki katerih so izpovedali, da so bile njihove terjatve v celoti oziroma v pretežnem delu že poplačane in se ne čutijo oškodovane, bodo predmet presoje razpravljajočega senata na glavni obravnavi, ko in če bo do nje prišlo(2). V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pa obramba s temi navedbami ponuja lastno presojo zbranega dokaznega gradiva, torej izpodbija sklepa o podaljšanju pripora iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je v sklepu o podaljšanju pripora izkazan in ustrezno obrazložen tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, izpodbijanje obstoja katerega sicer predstavlja jedro zahteve zagovornice za varstvo zakonitosti. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora izhaja, da se okoliščine, zaradi katerih je bil odrejen in podaljšan pripor niso v ničemer spremenile in nevarnost, da utegne obdolženec na prostosti nadaljevati z izvrševanjem kaznivih dejanj še vedno izhaja predvsem iz teže in načina storitve očitanih kaznivih dejanj, saj naj bi obdolženi zlorabljal zakonsko možnost za ustanavljanje več družb in, ko je ena izmed njih postala insolventna, ustanovil drugo in z nezakonitim poslovanjem nadaljeval na škodo njihovih upnikov. Z namenom izognitve poplačila upnikov je, po blokadi starih, odpiral nove transakcijske račune, tudi v tujini. Z navajanjem, da obdolženi ni bil ustanovitelj družb T. Š., d. o. o., L., d. o. o., E. C., d. o. o., E. S., d. o. o., ampak le njihov prokurist, da sta bili družbi E. C, d. o. o., in E. S., d. o. o., v letih 2013 oziroma 2011 izbrisani iz sodnega registra iz drugih razlogov in ne zato, ker bi v času opravljanja njegove funkcije postali insolventni, da sta družbi E., d. o. o. in E. P., d. o. o., direktor katerih je bil, v finančne težave zašli zaradi svetovne gospodarske krize in ne kakršnegakoli nezakonitega dejanja obdolženca kot direktorja družb, da je bila družba S., d. o. o., ustanovljena v času ko družba E., d. o. o., še ni imela finančnih težav, da ob ustanovitvi družbe E., d. o. o., družba E., d. o. o., še ni imela blokiranih računov ipd., zagovornica ponuja lastno dokazno presojo glede vpliva teh objektivnih okoliščin na oceno obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Ta se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, zato tudi v tem delu zagovornica nedovoljeno izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zagovornica trdi tudi, da je sodišče pri tem kot relevantno upoštevalo napačno dejstvo, da je obdolženi K. še vedno direktor družbe S., d. o. o., saj je že v letu 2015, še preden je bil zoper njega odrejen pripor, iz vseh funkcij družbe odstopil, podatki sodnega registra pa dokazujejo tudi, da ni več družbenik ali odgovorna oseba družb E., d. o. o. in E. O., d. o. o., zato kaznivih dejanj ne more več ponavljati. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča to na oceno ponovitvene nevarnosti ne vpliva, saj ob oceni vseh ostalih objektivnih (in subjektivnih) okoliščin ni ovir, da ne bi obdolženi na prostosti ponovno ustanovil gospodarsko družbo ali pridobil funkcijo v že obstoječi družbi, kar bi mu omogočalo nadaljevati kriminalno dejavnost. Ne gre namreč spregledati tudi obdolženčevih osebnostnih lastnosti, ki se odražajo v predkaznovanosti za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, dejstvu, da zoper njega pred Okrožnim sodiščem v Mariboru teče kazenski postopek I Kpr 28238/2015 zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, pa tudi obsežnosti obravnavanega delovanja in odločnosti, ki jo je pri tem izkazal. Kaznivo dejanje je izvrševal skozi daljše časovno obdobje in, glede na očitek obtožnice z dne 19. 2. 2016, upnikom povzročil škodo kar v višini 207.614,00 EUR. Izpodbijani pravnomočni sklep se po presoji Vrhovnega sodišča razumno opira tudi na dejstvo, da je obdolženi brez zaposlitve, brez rednih prihodkov in brez neobremenjenega premoženja, brez zaposlitve pa je tudi obdolženčeva izvenzakonska partnerka, soobdolžena A. P.

C.

10. Glede na to, da po vsebini zatrjevane kršitve določb postopka niso podane, zahteva pa je vložena predvsem iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo obdolženčeve zagovornice za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 59/2002 z dne 7. 3. 2002 in številne druge.

(2) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 13973/2012-69 z dne 19. 4. 2012 in XI Ips 65359/2012-101 z dne 28. 1. 2013.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 58988/2010-51 (XI Ips 70/2010)
• Sodba I Ips 177/2008
• Sodba XI Ips 20915/2010-355 (XI Ips 47/2010)