VSRS Sodba XI Ips 3968/2016-142

Jedro

Ne narava začasnega izročitvenega pripora ne zakon sodišču ne nalagata, da mora ob odreditvi klasičnega izročitvenega pripora ugotavljati, da niso več izpolnjeni pogoji za začasen pripor.

Za odreditev pripora v izročitvenem postopku ni potreben predlog državnega tožilca.

Utemeljenost suma, da je obdolženi tujec, katerega izročitev se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje, je temeljni pogoj za odreditev pripora tudi na podlagi tretjega odstavka 524. člena ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 10. 3. 2016 na podlagi tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zoper obdolženega tujca S. K., ki traja do izročitve Ruski federaciji. Senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 11. 3. 2016 pritožbo zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik zaradi, kot uvodoma navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče sklep spremeni tako, da odpravi pripor, podrejeno pa, naj ga spremeni tako, da za zagotovitev prisotnosti obdolženega tujca odredi milejši ukrep.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj je bil začasni izročitveni pripor, odrejen s sklepom preiskovalne sodnice z dne 10. 3. 2016, nadomeščen z izročitvenim priporom, odrejenim s sklepom zunajobravnavnega senata z dne 11. 3. 2016. To pomeni, da nista bila odrejena dva pripora, kot zatrjuje vložnik. Za odreditev pripora po 524. členu ZKP ni potreben predlog državnega tožilca, saj ta ni stranka v izročitvenem postopku. Utemeljenost suma, da je obdolženi tujec izvršil kaznivo dejanje, izhaja iz predložene dokumentacije, iz katere izhaja, da je bila zoper obdolženega tujca vložena obtožnica, ki je zadostna podlaga za oceno o utemeljenosti suma, zato ni treba, da bi bil sklep o odreditvi pripora v tej smeri sploh obrazložen. Neogibna potrebnost pripora je v sklepu o odreditvi pripora obrazložena, zato nadomestitev pripora z milejšim ukrepom ni primerna.

B.

4. Preiskovalna sodnica je zoper obdolženega tujca, zoper katerega je Ruska federacija razpisala mednarodno tiralico, na podlagi prvega odstavka 525. člena ZKP s sklepom z dne 2. 2. 2016 odredila začasni izročitveni pripor. Ruska federacija je 10. 3. 2016 vložila prošnjo za izročitev obdolženega tujca, preiskovalna sodnica pa je s sklepom z istega dne zoper tujca odredila tako imenovani klasični ekstradicijski (izročitveni) pripor na podlagi tretjega odstavka 524. člena ZKP.

5. Stališče vložnika, da bi morala preiskovalna sodnica z odreditvijo klasičnega izročitvenega pripora hkrati razveljaviti sklep o odreditvi začasnega izročitvenega pripora, ker da v nasprotnem primeru veljata oba, ni utemeljeno. Začasni izročitveni pripor po 525. členu ZKP se namreč odreja le začasno, še preden na sodišče po diplomatski poti prispe formalna prošnja tuje države za izročitev. Namen začasnega pripora je zagotovitev tujčeve navzočnosti in preprečitev njegovega pobega, dokler sodišče ne prejme ustrezne prošnje tuje države. Šele prošnja za izročitev namreč pomeni formalno podlago za odreditev klasičnega izročitvenega pripora. Ne narava začasnega izročitvenega pripora ne zakon sodišču ne nalagata, da mora ob odreditvi klasičnega izročitvenega pripora ugotavljati, da niso več izpolnjeni pogoji za začasen pripor, ki je bil že v samem izhodišču odrejen le za čas izpolnitve formalnih pogojev za odločanje o odreditvi klasičnega izročitvenega pripora.(1)

6. Zmotno je tudi vložnikovo stališče, da je predpostavka odreditve izročitvenega pripora predlog državnega tožilca. Z določbo četrtega odstavka 424. člena ZKP je sicer predpisano, da se glede pripora v postopku izročitve smiselno uporablja med drugim člen 202 ZKP, v čigar prvem odstavku je predpisano, da pripor odredi preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca. Zakonsko napotilo na smiselno uporabo zakonskih določb je pravnotehnično sredstvo, ki ga pravodajalec zavestno uporablja in z njegovo pomočjo ureja družbena razmerja, ki jih že vnaprej predvideva in označuje kot pravno pomembna. Gre za vgradnjo zakonske analogije kot urejevalnega načela, s katerim pravodajalec enakopravno vrednoti tista razmerja, ki so izrecno urejenim razmerjem v bistvenem podobna. Napotilo k smiselni uporabi predpisa torej pomeni napotilo k uporabi zakonske analogije, katere bistvo je, da s primera, ki je zakonsko urejen, sklepamo na neurejeni primer, ki se po svojih sestavinah v celoti ne sklada s tipskimi znaki abstraktnega (zakonskega) dejanskega stanu, a jim je vendar tako zelo podoben, da se z njimi ujema v bistvenih lastnostih. Bistvene lastnosti so vrednostno merilo, prek katerega sklepamo, da tudi za neposredno neurejeni primer velja ista pravna posledica kot za pravno urejenega, ker sta si v bistvenem enaka.(2) Zapoved smiselne uporabe tako pomeni, 1) da se za neki položaj, ki ni izrecno urejen, po volji zakonodajalca uporabi pravilo, ki ureja drug položaj, če sta si primerjana položaja v bistvenem podobna, in 2) a contrario, če si položaja nista v bistvenem podobna, pravnega pravila, ki ureja določen položaj, ni mogoče uporabiti za drug (neurejeni) položaj, saj takšna uporaba pravila ne bi bila smiselna.(3) Pripora, odrejena v izročitvenem in (pred)kazenskem postopku sta sicer ukrepa, ki sta si v bistvenem podobna, saj na enak način omejujeta prostost osebe, zoper katero sta odrejena. Vendar pa državni tožilec v izročitvenem postopku, drugače kot v (pred)kazenskem postopku, nima položaja stranke. Pravilo v prvem odstavku 202. člena ZKP pa temelji prav na izhodišču, da ima državni tožilec lastnost stranke. Ker državni tožilec ni niti zastopnik države prosilke, bi bila uporaba tega pravila v izročitvenem postopku nelogična in bi bila tudi v nasprotju z naravo izročitvenega postopka. Stališče, da za odreditev pripora v izročitvenem postopku ni potreben predlog državnega tožilca, je zavzeto tudi v strokovni literaturi(4) in sodni praksi.(5)

7. Vložnik navaja, da sklepa okrožnega in višjega sodišča nimata razlogov o presoji utemeljenega suma, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, zaradi katerega je zahtevana njegova izročitev. Meni, da taka presoja niti ni mogoča, saj prošnja za izročitev (s prilogami vred) ne vsebuje dokazne podlage. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v tretjem odstavku 524. člena ZKP predpisano, da izda preiskovalni sodnik nalog, da se tujec pripre, oziroma stori druge ukrepe, da se zagotovi njegova navzočnost, če prošnja ustreza pogojem iz prejšnjega člena in so dani razlogi za pripor iz 201. člena ZKP, razen če je iz same prošnje očitno, da izročitev ni dopustna. Čeprav gre pri zakonski normi tako kot v drugem odstavku 207. člena ZKP za razloge za pripor, je jasno, da gre za pogoje, ki morajo biti podani za odreditev in podaljšanje pripora. Ti pa so: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; b) obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in c) neogibnost pripora za zagotovitev navzočnosti tujca, ki omogoča nemoten potek izročitvenega postopka.(6)

8. Zato je treba pritrditi vložniku, da je utemeljenost suma, da je obdolženi tujec, katerega izročitev se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje, temeljni pogoj za odreditev pripora tudi na podlagi tretjega odstavka 524. člena ZKP. Preiskovalna sodnica utemeljenosti suma sicer ni obrazložila, je pa to storil zunajobravnavni senat, ki se je oprl na sklep mestnega sodišča v Naberežnem Čelnem v Republiki Tatarstan 3.1-165/2015 z dne 26. 5. 2015 (list. št. 350 in 204), sklep o oddelitvi kazenske zadeve z dne 29. 6. 2015, izdan po načelniku Preiskovalnega oddelka Glavne preiskovalne uprave Ministrstva za notranje zadeve Republike Tatarstan (list. št. 323 in 224) in »odločbo o pritegnitvi kot obdolženca« z dne 29. 6. 2015, izdano po višjem preiskovalcu za posebej pomembne zadeve istega organa (list. št. 333 in 234). Dokazi so v teh odločbah opredeljeni z razmeroma nizko stopnjo konkretizacije in so pretežno vpeti v opisovanje ugotovljenega dejanskega stanja. Taka tehnika v slovenskem kazenskem procesnem pravu, v katerem sta dejstvena in dokazna podlaga strogo ločeni, ni uveljavljena. Kljub tej pomanjkljivosti pa je dokazna podlaga prošnje za izročitev obdolženega tujca vzpostavljena in omogoča presojo, da je obdolženi tujec utemeljeno sumljiv dejanja, zaradi katerega je zahtevana njegova izročitev. S takšno, glede na okoliščine zadostno presojo, ki jo je opravil zunajobravnavni senat v točki 6 obrazložitve sklepa, se Vrhovno sodišče strinja, saj ji ni mogoče odreči razumnosti. Poleg tega je, na kar pravilno opozarja zunajobravnavni senat, »odločba o pritegnitvi kot obdolženca« z dne 29. 6. 2015 po vsebini obtožnica. Iz sklepa o oddelitvi kazenske zadeve z dne 21. 6. 2015 pa je razvidno tudi, da je bila večina sostorilcev obdolženega tujca pravnomočno obsojena na zaporne kazni prav zaradi izvršitve dejanja, zaradi katerega je zahtevana obdolženčeva izročitev. Obe okoliščini še dodatno kažeta na to, da je presoja zunajobravnavnega senata o utemeljeni sumljivosti obdolženega tujca v zvezi z dejanjem, zaradi katerega se zahteva njegova izročitev, pravilna.

9. Ob ugotovljeni begosumnosti, ki je vložnik niti ne izpodbija, ni podanih morebitnih okoliščin, ki bi narekovale nadomestitev pripora z milejšim omejevalnim ukrepom. Ovire jezikovne narave so premagljive z drugimi sredstvi, ki se jih je Okrožno sodišče v Kranju že poslužilo (dovolilnica sodni tolmački za obisk obdolženega tujca v prisotnosti njegovega zagovornika – list. št. 379 in 392). Vložnikove navedbe o nečitljivosti listin so neutemeljene, saj so izpostavljeni dokumenti (list. št. 234, 240, 244 in 271) sicer res nekoliko slabše berljivi, niso pa nečitljivi. Vrh tega se znatno jasnejša različica istih dokumentov nahaja na list. št. 306 in naslednjih.

C.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženega tujca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje.

----

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 53553/2014-176 z dne 19. 3. 2015, tč. 5.

(2) Pavčnik, Marijan: Teorija prava. GV Založba, Ljubljana 2013, str. 386 – 388.

(3) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-949/12 z dne 10. 10. 2013, tč. 11.

(4) Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1100.

(5) Sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 90/2009 z dne 5. 11. 2009, tč. 8, I Ips 347/2004 z dne 9. 12. 2004 in I Ips 103/2004 z dne 15. 4. 2004.

(6) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 379/2002 z dne 24. 12. 2002.

Datum zadnje spremembe:

09.08.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 379/2002, enako tudi XI Ips 26836/2016-103
• Sodba XI Ips 38605/2010-31 (XI Ips 41/2010)
• VSRS Sodba XI Ips 47551/2016