VSRS Sodba XI Ips 45982/2014-1674

Jedro

Državljanstvo obdolženca je po naravi stvari ena od okoliščin, ki vplivajo na verjetnost bega.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Kpd 45982/2014 z dne 28. 2. 2016 odredila pripor zoper obdolženega S. B. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je v sostorilstvu storil kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Ks 45982/2014 z dne 1. 3. 2016 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženčeva zagovornica, kot navaja uvodoma, zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in odpravi pripor, podredno pa, da se pripor nadomesti z milejšim ukrepom javljanja na policijski postaji.

3. Vrhovni državni tožilec je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Meni, da so navedbe vložnice glede obrazložitve utemeljenega suma posplošene, zato odgovor na takšne navedbe ni potreben. Vrhovni državni tožilec pritrjuje zagovornici, da okoliščini, da je obdolženec makedonski državljan in da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana visoka prostostna kazen, sami zase ne moreta utemeljevati begosumnosti; v obravnavani zadevi pa so poleg obeh navedenih okoliščin podane tudi druge okoliščine, ki kažejo na begosumnost obdolženca. Vrhovni državni tožilec meni, da zahteva v nadaljevanju izpostavlja posamezne okoliščine, zaradi katerih pripor naj ne bi bil potreben in sorazmeren ukrep, s čemer uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovni državni tožilec še navaja, da mora zagovornica navedbe in dokaze, s katerimi izkazuje nove oziroma drugačne okoliščine glede begosumnosti, uveljavljati pri odločanju o podaljšanju ali odpravi pripora.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornica izpodbija obstoj pripornega razloga begosumnosti ter navaja, da bi moralo sodišče pri odreditvi pripora upoštevati in se opredeliti do vseh okoliščin konkretnega primera. Po navedbah zagovornice begosumnosti ne more utemeljevati zgolj visoka kazen zapora, ki je predpisana za obravnavano kaznivo dejanje. Za obstoj begosumnosti prav tako ne zadostuje okoliščina, da je obdolženec državljan Republike Makedonije, ki ni država članica Evropske unije. Zagovornica meni, da je sodišče obdolženca zaradi njegovega državljanstva obravnavalo diskriminatorno ter s tem kršilo pravici do varstva obdolženčeve osebnosti in dostojanstva ter enakega varstva pravic (21. in 22. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS).

6. Vrhovno sodišče pritrjuje zagovornici, da zgolj visoka predpisana kazen zapora za obravnavano kaznivo dejanje ali dejstvo, da je obdolženec državljan Republike Makedonije (ki ni država članica Evropske unije), za odreditev pripora iz pripornega razloga begosumnosti ne more zadostovati. Kot je navedla že zagovornica, sodišče v obravnavanem primeru pri presoji begosumnosti ni upoštevalo zgolj ene okoliščine; obrazložilo je, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana visoka zaporna kazen, da je obdolženec tuj državljan, da ima v Sloveniji prijavljeno le začasno prebivališče, da je sezonski delavec, državljan Republike Makedonije, ki pogosto prehaja mejo in se vrača v Makedonijo, nezaposlena pa je tudi obdolženčeva žena. Sodišče je zaključilo, da glede na ugotovljene okoliščine obstaja resna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec v primeru, če zoper njega ne bi bil odrejen pripor, Slovenijo zapustil in s tem onemogočil izvedbo tega kazenskega postopka (točka 5 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 6 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice). Navedbam zagovornice, da je sodišče obdolženca zaradi njegovega državljanstva obravnavalo diskriminatorno in s tem kršilo 21. in 22. člen URS, ni mogoče pritrditi; državljanstvo obdolženca je po naravi stvari ena izmed okoliščin, ki vplivajo na verjetnost bega(1), zato je sodišče ob upoštevanju obdolženčevega državljanstva v povezavi z drugimi okoliščinami utemeljeno zaključilo, da je pri obdolžencu podana begosumnost. Zagovornica v zahtevi predlaga nove dokaze in drugače ocenjuje okoliščine glede obstoja begosumnosti, kot jih je sodišče ugotovilo v izpodbijanem sklepu, s čemer uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno presodilo, da je pripor edini ukrep, na podlagi katerega bo mogoče izpeljati kazenski postopek. Zaključek o neizogibni potrebi po odreditvi pripora v skladu z ustaljeno sodno prakso(2) implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa, kot je javljanje na policijski postaji (točka 5 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 7 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice).

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

----

(1) Tako tudi sodba VSRS XI Ips 35830/2011-113 z dne 1. 9. 2011.

(2) Tako tudi sodbi I Ips 356/2005 z dne 24. 11. 2005 in

XI Ips 31981/2012 z dne 19. 7. 2012.

Datum zadnje spremembe:

25.07.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 41/2001
• Sodba I Ips 203/2003
• Sodba I Ips 398/2005