VSRS Sodba XI Ips 3968/2016-104

Jedro

V času odreditve začasnega ekstradicijskega pripora utemeljenega suma sodišče ne more presojati, saj posredovani podatki države prosilke tega ne omogočajo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Zoper obdolženega tujca S. K. je država Rusija razpisala mednarodno tiralico 2015/54407-1 z dne 7. 8. 2015 po dne 26. 5. 2015 izdanem zapornem nalogu sodišča v kraju Naberezhnochelninskiy v Republiki Tatarstan, Rusija, zaradi storitve kaznivega dejanja hude goljufije po četrtem odstavku 159. člena Kazenskega zakonika Rusije. Zoper obdolženca je bil na podlagi mednarodne tiralice dne 2. 2. 2016 z uvodoma navedenim sklepom dežurne preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Kranju dne 2. 2. 2016 odrejen začasni ekstradicijski pripor po prvem odstavku 525. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sklep dežurne preiskovalne sodnice je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je senat Okrožnega sodišča v Kranju s sklepom I Ks 3968/2016 z dne 4. 2. 2016 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik, kot navaja uvodoma, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in odpravi pripor, podrejeno pa, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Vrhovni državni tožilec je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da se izpodbijani sklep utemeljeno sklicuje na 525. člen ZKP in Evropsko konvencijo o izročitvi, ki sta jo ratificirali tako Rusija kot Slovenija. Skladno z določbo 525. člena ZKP so v sklepu navedeni podatki za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja ter številka odločbe in ostali podatki, ki se nanašajo na odločitev tujega organa. Meni, da je določba 525. člena ZKP namenjena zgolj premostitvi obdobja, v katerem mora tuj organ vložiti predpisano prošnjo za izročitev, pri čemer je potrebno v primeru, da prošnja za izročitev ni podana, pripor zoper obdolženca odpraviti. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca je sodišče obstoj pripornega razloga begosumnosti obrazložilo v zadostni meri, zagovornik pa s svojimi navedbami v pretežni meri izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča, kar predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji v izjavi z dne 29. 2. 2016 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Po navedbah zagovornika v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljen sum ni obrazložen in izkazan, saj edini dokaz o storitvi obravnavanega kaznivega dejanja predstavlja tiralica. Zagovornik navaja, da Rusija v konkretnem primeru ni zaprosila za odreditev pripora. Meni, da bi moralo sodišče pripor odrediti ob dosledni uporabi določb ZKP. Ker je bil pristojnim ruskim organom znan obdolženčev naslov stalnega prebivališča na Češkem (ki je naveden tudi v tiralici), zagovornik meni, da razpis tiralice ni utemeljen.

6. V obravnavanem primeru je v postopku izročitve obdolženca potrebno uporabiti Evropsko konvencijo o izročitvi (v nadaljevanju EKI), ki velja med Slovenijo in Rusijo. Navedena konvencija v prvem odstavku 16. člena določa, da pristojni organi naprošene države presodijo o zahtevi za začasen odvzem prostosti v izročitvenem postopku skladno z notranjim pravom, kdaj je mogoče odrediti pripor. EKI je mednarodna pogodba, ki ureja ekstradicijo in jo je naša država ratificirala (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 22/94), ratificirala pa jo je tudi Rusija. V prvem odstavku navedene konvencijske določbe je predpisano, da lahko v nujnem primeru pristojni organi pogodbenice prosilke zaprosijo za začasen pripor iskane osebe, pristojni organi zaprošene pogodbenice pa morajo odločiti o zahtevi v skladu s svojim pravom. V prošnji za začasen pripor mora biti po drugem odstavku 16. člena EKI navedeno, da obstaja eden od dokumentov, omenjenih v drugem a) odstavku 12. člena (izvirnik ali overjena kopija izvršljive sodbe ali pripornega naloga s takojšnjo veljavnostjo ali zapornega naloga ali druge listine z istim učinkom, izdane v skladu s postopkom, določenim v zakonu države prosilke) in da se namerava poslati prošnja za izročitev. Navesti je treba tudi, za katero kaznivo dejanje se bo zahtevala izročitev, kje in kdaj je bilo kaznivo dejanje storjeno in če je to le možno, podati opis iskane osebe. Določeno je tudi, da je prošnji za izročitev treba priložiti izvirnik ali overjeno kopijo izvršljive sodbe ali pripornega naloga s takojšnjo veljavnostjo ali zapornega naloga ali druge listine z istim učinkom, izdane v skladu s postopkom določenem v zakonu pogodbenice prosilke. Po prvem odstavku 521. člena ZKP je v postopku za izročitev obdolžencev (tudi osumljencev) in obsojencev predpisana subsidiarna uporaba tega zakona, če v mednarodni pogodbi ni določeno drugače. Zato sta sodišči za odreditev začasnega pripora pravilno uporabili 16. člen te pogodbe v zvezi s prvim in drugim odstavkom 525. člena ZKP.

7. V skladu z določbo prvega odstavka 525. členu ZKP sme policija na prošnjo pristojnega tujega organa, ne glede na to, na kakšen način je poslana, v nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril, tujcu vzeti prostost. V prošnji je treba navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. Po določbi drugega odstavka 525. člena ZKP mora policija tujca, kateremu je vzela prostost, brez odlašanja odpeljati k preiskovalnemu sodniku pristojnega sodišča, da ga zasliši. Če preiskovalni sodnik zoper tujca odredi pripor, poroča o tem ministrstvu za zunanje zadeve.

8. Zoper obdolženca je bil začasni pripor odrejen na podlagi prvega in drugega odstavka 525. člena ZKP. Iz uradnega zaznamka o privedbi Postaje letališke policije Brnik z dne 1. 6. 2016 je razvidno, da je zoper obdolženca razpisana mednarodna tiralica Interpola Moskva z dne 7. 8. 2015, ki jo je izdalo sodišče v kraju Naberezhnochelninskiy v Republiki Tatarstan, Rusija. Iz vsebine tiralice je razvidno, da je obdolžen storitve kaznivega dejanja hude goljufije, za katerega je predvidena zaporna kazen do deset let zapora. Predloženi so bili podatki o istovetnosti tujca, njegovi osebni podatki, fotografija, opis očitanih kaznivih dejanj s pravno označbo. V tiralici je navedena tudi prošnja, naj slovenski organi pregona v primeru prijetja obdolžencu odvzamejo prostost in ga v skladu s 525. členom ZKP privedejo k preiskovalnemu sodniku, da ga zasliši. Izročitev za obdolženca bodo pravosodni organi Rusije zahtevali po redni diplomatski poti. V zaključku tiralice pa je navedeno, da gre za uradni zahtevek za začasno prijetje skladno z določbo 16. člena EKI, ki v obravnavanem primeru predstavlja relevantno pravno podlago za izročitev obdolženca (list. št. 28). Iz sklepa preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Kranju z dne 2. 2. 2016 izhaja, da je bil obdolženec dne 1. 2. 2016 priveden k preiskovalni sodnici, ko je bilo zoper obdolženca odrejeno sodno pridržanje; preiskovalna sodnica je ugotovila obdolženčevo identiteto, ga poučila o pravicah, zaradi odvzema prostosti pa mu je bil postavljen zagovornik po uradni dolžnosti.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zaprosilo za začasen odvzem prostosti vsebuje vse podatke, ki jih zahteva določba prvega odstavka 525. člena ZKP. V skladu z navedeno določbo je policija obdolžencu odvzela prostost, nato ga je odpeljala k preiskovalni sodnici, da ga zasliši. Pri zaslišanju je obdolženec imel zagovornika, njegova istovetnost je bila ugotovljena, prav tako je preiskovalna sodnica po zaslišanju v skladu z drugim odstavkom 525. člena ZKP na podlagi navedenih okoliščin utemeljila, da je pri obdolžencu podana begosumnost in odredila začasni pripor. Mnenje vložnikov zahteve, da bi bila poleg tega potrebna tudi vsebinska presoja obstoja utemeljenega suma, ali so podani pogoji za odvzem prostosti, je napačno, saj je bil začasni pripor odrejen na podlagi zaprosila za začasen odvzem prostosti, navedenega v 16. členu EKI, ki je po stališču Vrhovnega sodišča (npr. I Ips 103/2004 z dne 15.4.2004) po vseh značilnostih listina, ki je enakovredna odločbi o priporu oziroma zapornemu nalogu. V času odreditve začasnega ekstradicijskega pripora utemeljenega suma sodišče niti ne more presojati, saj posredovani podatki države prosilke tega ne omogočajo. Sodišče pa bo praviloma lahko pretehtalo ali so podani pogoji po 2., 3. in 4. točki 522. člena ZKP, saj se začasni pripor odredi ravno za zagotovitev uspešne izvedbe postopka za izročitev obdolžencev in obsojencev v nujnih primerih, ko je nevarno, da bi ti pobegnili ali se skrili. Če ti pogoji, ki onemogočajo izročitev niso podani, sodišče začasnega pripora ne sme odrediti. Da bi bilo v obravnavani zadevi tako, zahteva ne zatrjuje(1).

10. Neutemeljene so tudi navedbe zahteve, da begosumnost pri obdolžencu ni podana, saj okoliščine, navedene v sklepu o odreditvi pripora (dejstvo, da je obdolženec tujec in da ni vezan na Slovenijo, saj je bil v Sloveniji le v tranzitu, da se je obdolženec v času odreditve pripora seznanil z dejstvom, da ga država Rusija išče in da bo v Sloveniji izpeljan izročitveni postopek), nedvomno predstavljajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost pobegnil. Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišč, da je v obravnavani zadevi pripor edini učinkovit ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z milejšimi ukrepi, na primer s predlagano varščino, ki ne zagotavlja, da obdolženec ne bi zapustil Slovenije. Ker Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi na podlagi navedb zahteve presoja zakonitost odreditve začasnega ekstradicijskega pripora na podlagi mednarodne tiralice, zagovornikove navedbe, da je bilo ruskim pravosodnim organom znano obdolženčevo stalno prebivališče na Češkem in da obdolženec ni storil obravnavanega kaznivega dejanja, niso relevantne. Zagovornik z navedbami, da se obdolženec ni skrival, izraža nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka

(95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper

pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o

sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

----

(1) Tako tudi sodba VSRS XI Ips 15/2009 z dne 5. 3. 2009.

Datum zadnje spremembe:

17.06.2016

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Kp 18437/2014
• Sodba I Ips 376/2002
• UPRS Sodba I U 589/2020-9