VSRS Sodba IV Ips 7/2016

Jedro

V prvem odstavku 8. člena ZPrCP je vzpostavljena domneva storilca prekrška. Zakon predpostavlja, da je storilec prekrška lastnik vozila. Lastnik vozila pa lahko to domnevo ovrže. Izpodbojna domneva storilca prekrška je predvidena tudi v primeru, ko je lastnik vozila pravna oseba.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Celju se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ,

Medobčinski inšpektorat za redarstvo občin Dobje, Dobrna, Oplotnica, Slovenske Konjice, Šentjur, Vitanje, Vojnik in Zreče

je storilcu prekrška, M. D., dne 7. 11. 2013 izdal plačilni nalog 51500498, s katerim mu je izrekel globo v višini 250,00 EUR in 3 kazenske točke, zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP).

Okrajno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je zoper plačilni nalog vložil kršitelj ter mu naložilo plačilo 150,00 evrov sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka, zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) v zvezi s 3. alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo Okrajnemu sodišču v Celju vrne v novo odločanje, saj je sodišče zmotno štelo, da se odgovorna oseba pravne osebe z dokazovanjem svojega alibija za čas prekrška ne more razbremeniti odgovornosti za prekršek ter posledično ni upoštevalo podatka iz računa o nakupu letalske karte in izvedlo predlaganega dokaza z opravo poizvedb na letališču v Benetkah o uri kršiteljevega vkrcanja na letalo

za Pariz. S tem je kršilo pravico kršiteljevo pravico do obrambe po 29. členu Ustave.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrškov, ki se po svojem zagovorniku v vlogi z dne 1. 2. 2016 strinja s stališči vrhovne državne tožilke in vztraja pri svojih navedbah v pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

4. V obravnavani zadevi je udeleženec v cestnem prometu dne 16. 10. 2013 ob 12.40 uri v naselju Šentjur, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, (ob že upoštevani varnostni razliki) vozil s hitrostjo najmanj 65 km/h, kar je za 15 km/h več od dovoljene hitrosti. Prekršek prekoračitve največje dovoljene hitrosti je bil ugotovljen s samodejno merilno napravo za nadzor hitrosti, ki vozila slikovno dokumentira. V obravnavani zadevi so relevantna naslednja procesna dejstva:

- prekrškovni organ je s vpogledom v evidenco ugotovil, da je lastnik vozila s katerim je bil storjen prekršek, pravna oseba P., d. o. o., zato jo je dne 17. 10. 2013 zaprosil za podatke o vozniku. Dne 28. 10. 2013 je odgovorna oseba pravne osebe M. D. prekrškovnemu organu posredoval odgovor, v katerem je navedel, da sam predmetnega vozila v času storitve prekrška ni vozil, saj se je na dan storitve prekrška ob 9.35 uri v Benetkah vkrcal na letalo za Pariz. Kot dokaz je priložil račun za letalsko karto in predlagal, da prekrškovni organ v zvezi s tem opravi na letališču v Benetkah. Kršitelj je v odgovoru na poziv prekrškovnega organa navedel še, da je bilo vozilo na dan storitve prekrška kot ponavadi na razpolago zaposlenim v pravni osebi, kdo natančno ga je vozil, pa ni mogel ugotoviti;

- v skladu z drugim odstavkom 8. člena ZPrCP je prekrškovni organ plačilni nalog zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 46. člena ZPrCP izdal odgovorni osebi pravne osebe, M. D. Slednji je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je ponovil, da se je na dan storitve prekrška ob 9.35 uri v Benetkah vkrcal na letalo za Pariz in je bil v času storitve prekrška ob 12.40 uri že v Parizu. Zahtevi za sodno varstvo je ponovno priložil račun za letalsko karto in izpisane podatke leta št. 4292 iz Benetk v Pariz ter tudi sodišču predlagal, da na letališču v Benetkah opravi poizvedbe v zvezi z njegovim letom;

- Okrajno sodišče v Celju je zahtevo za sodno varstvo kršitelja zavrnilo. Navedlo je, da storilca prekrška ni bilo mogoče ugotoviti, zato za prekršek skladno z drugim odstavkom 8. člena ZPrCP odgovarja odgovorna oseba pravne osebe. Po stališču sodišča bi se kršitelj v obravnavanem primeru lahko razbremenil odgovornosti za očitani prekršek le v primeru, če bi povedal, kdo je prekršek storil, saj te dolžnosti ni oproščen, ker ne navaja, da bi naj voznik bil njegov sorodnik. Storilec noče povedati, kdo je bil voznik v kritičnem času in zato ni bistveno, da dokazuje, da je v kritičnem času bil v tujini, saj se za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe. Storilec ni dokazoval, da ni odgovorna oseba pravne osebe ali da je storilec njegov sorodnik za katerega po zakonu ni dolžan povedati podatkov.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je slednje stališče sodišča materialnopravno zmotno. Prvi odstavek 8. člena ZPrCP določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. V drugem odstavku navedenega člena pa je določeno, da če je lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je storjen prekršek iz prejšnjega odstavka, pravna oseba, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, se kaznuje za prekršek njihova odgovorna oseba.

6. Kot izhaja iz obsežne ustavno sodne prakse(1) je v prvem odstavku 8. člena ZPrCP vzpostavljena domneva storilca prekrška. Namen te določbe ni kaznovati lastnika vozila namesto dejanskega storilca prekrška; zakon predpostavlja, da je prav lastnik vozila slednje upravljal v času storitve prekrška in je torej storilec prekrška. Lastnik vozila pa lahko to domnevo ovrže, pri čemer zadostuje, da predloži dokaze, s katerimi izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva. Izpodbojna domneva storilca prekrška je predvidena tudi v primeru, ko je lastnik vozila pravna oseba, le da se v takem primeru domneva ne more vzpostaviti glede lastnika vozila, saj je jasno, da pravna oseba ne more biti voznik vozila in s tem storilec prekrška. Zakon je zato moral za tak primer določiti fizično osebo glede katere se bo vzpostavila domneva. V drugem odstavku 8. člena ZPrCP je določil, da se v takem primeru za storilca prekrška šteje odgovorna oseba pravne osebe. Vrhovno sodišče je že v sodbi v zadevah IV Ips 40/2015 z dne 23. 7. 2015, na katero se sklicuje tudi vložnica, in ponovno v zadevi IV Ips 69/2015 z dne 15. 12. 2015, pojasnilo, da kljub temu, da zakon v navedenem drugem odstavku ni ponovil sintagme iz prvega odstavka „razen če dokaže, da tega prekrška ni storil“, ne pomeni, da razbremenitev odgovornosti v takem primeru ni mogoča. Tudi v primeru drugega odstavka 8. člena ZPrCP velja vse to, kar izhaja iz prvega odstavka (na katerega se drugi odstavek tudi izrecno sklicuje), torej da se domneva vzpostavi šele, če storilca prekrška ni mogoče ugotoviti ter da se lahko odgovorna oseba odgovornosti razbremeni, če predloži razbremenilne dokaze, s katerimi izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva.

7. V obravnavanem primeru je sodišče sprejelo materialnopravno zmotno stališče, da se kršitelj kaznuje kot odgovorna oseba pravne osebe in bi se lahko razbremenil odgovornosti za očitani prekršek le v primeru, če bi povedal, kdo je prekršek storil, saj te dolžnosti ni oproščen, ker ne navaja, da bi naj voznik bil njegov sorodnik. Storilec noče povedati, kdo je bil voznik v kritičnem času in po tem ni bistveno, da dokazuje, da je v kritičnem času bil v tujini.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča v posledici takšnega materialnopravnega zmotnega prepričanja Okrajno sodišče v Celju v prvi vrsti v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni presodilo navedb kršitelja, da očitanega prekrška ni storil, saj je bil v času storitve prekrška v Parizu. Tako je potrebno ugotoviti, da je izpodbijana pravnomočna sodba obremenjena tako z bistveno kršitvijo iz drugega odstavka 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sodbe, saj je bila s tem kršitelju v postopku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja (drugi odstavek 155. člena ZP-1), kot tudi s kršitvijo pravice do obrambe po tretji alineji 29. člena Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, kot v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja vrhovna državna tožilka, saj sodišče ni ocenilo dokaza, s katerim je kršitelj dokazoval svoj alibi.

C.

9. Ob povedanem je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Celju v novo sojenje. Slednje bo v ponovljenem postopku moralo upoštevati materialnopravna izhodišča, ki so navedena v 6. točki te odločbe, v novi odločbi ugotoviti in obrazložiti vsa odločilna dejstva ter se opredeliti do podatkov spisa in pravno relevantnih navedb in dokazov predloženih s strani kršitelja. Če bo po oceni vseh relevantnih dejstev in navedb kršitelja v ponovljenem postopku spoznalo, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, pa bo v dopolnjenem dokaznem postopku moralo kršitelju zagotoviti pravico do učinkovite obrambe, med drugim tudi z izvedbo predlaganega dokaza (četrti odstavek 65. člena ZP-1).

----

(1) Predvsem odločba Ustavnega sodišča RS U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008.

Datum zadnje spremembe:

17.06.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 78/2013, enako tudi IV Ips 62/2016
• VSRS Sodba IV Ips 21/2016
• Sodba IV Ips 23/2014, enako tudi IV Ips 34/2016