VSRS Sodba XI Ips 48978/2015-112

Jedro

Možnost za uporabo evropskega naloga za prijetje in predajo pride v poštev, kadar begosumnega obdolženca – državljana EU ni mogoče prijeti v naši državi, če so izpolnjeni tudi ostali pogoji za uporabo tega instituta.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega P. H. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je osumljenčevo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve Ustave RS. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor nemudoma odpravi, osumljenca pa izpusti na prostost.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zagovorničinim navedbam ni mogoče pritrditi ter da je sodišče ustrezno obrazložilo vse okoliščine, ki kažejo na obstoj pripornega razloga begosumnosti. Zagovorničino zatrjevanje, da so bile ugotovljene okoliščine napačno upoštevane in da ni podana sorazmernost ukrepa, ne presegajo uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Osumljenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija obstoj pripornega razloga begosumnosti z navedbami, da osumljenčevo državljanstvo Republike Italije ne predstavlja razloga za begosumnost, saj je zoper njega kot državljana Evropske unije mogoče izdati tudi evropski nalog za prijetje in predajo. Osumljenčeva predkaznovanost za istovrstno kaznivo dejanje ni v nobeni povezavi s pričakovanjem glede izmikanja kazenskemu postopku. Sodišče je povsem spregledalo, da je osumljenec kaznivo dejanje v Republiki Italiji storil v letu 2004, zato zaradi velike časovne oddaljenosti ne more biti relevantno za obravnavani postopek. Osumljenčeva nastanjenost v različnih hotelih v Republiki Sloveniji po vložničinem mnenju ne predstavlja razloga za utemeljitev begosumnosti, temveč nasprotno dokazuje, da je osumljenec pogosto prebival v Sloveniji. Prav tako ne drži, da ga na Slovenijo ne veže nobena okoliščina, dejstvo, da naj bi ozemlje Slovenije izkoriščal zgolj za izvrševanje kaznivih dejanj, pa ne vzdrži resne presoje. Vložnica še navaja, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o neogibnosti pripora in o tem, zakaj sodišče ni uporabilo milejšega ukrepa, domnevno povzročena škoda pa ni v nobeni povezavi s potekom postopka. Končno vložnica še navaja, da ni podana sorazmernost med storjenimi premoženjskimi kaznivimi dejanji in osumljenčevo svobodo gibanja.

6. Sodišče sme odrediti pripor, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, če je podan kateri od pripornih razlogov, navedenih v prvem odstavku 201. člena ZKP, in če je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Pripor je mogoče odrediti iz pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, če se oseba, zoper katero se pripor odreja, skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. Osumljenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti obstoja utemeljenega suma ne izpodbija, zatrjuje pa, da nista podana priporni razlog begosumnosti in neogibnost pripora.

7. Preiskovalni sodnik je v izpodbijanem sklepu obstoj pripornega razloga begosumnosti in neogibnosti pripora utemeljil s tem, da je osumljenec državljan Republike Italije, kjer ima stalno prebivališče, družino in zaposlitev, ter da ga na ozemlje Republike Slovenije ne veže nobena pravno relevantna okoliščina. Osumljenec je kazniva dejanja izvrševal že v Italiji, kjer je bil tudi pravnomočno obsojen zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja. V Sloveniji je osumljenec bival v dveh hotelih, vendar je vsakič, ko je bil deležen policijskega postopka ali pa je policijo le videl, bil pripravljen na hitro oditi. Po navedbah preiskovalnega sodnika naj bi osumljenec, ki naj bi očitana kazniva dejanja storil skupaj s še neugotovljenimi sostorilci, ozemlje Slovenije izkoriščal zgolj za izvrševanje kaznivih dejanj. Glede na višino povzročene škode je odreditev pripora neogibno potrebna za zagotovitev izvedbe kazenskega postopka, pripor pa je tudi sorazmeren ukrep. Takim razlogom je ob reševanju zagovorničine pritožbe zoper prvostopenjski sklep pritrdil tudi zunajobravnavni senat in še navedel, da je bil osumljenec v različnih hotelih prijavljen le kratek čas ter da je begosumnost utemeljena tudi s težo očitanega kaznivega dejanja, z zagroženo kaznijo zapora (do pet let), povzročeno škodo in dejstvom, da je bil osumljenec za istovrstno kaznivo dejanje že obsojen. Nadomestitev pripora z milejšim ukrepom glede na take razloge ne pride v poštev, kar obenem pomeni, da je odreditev pripora glede na težo kaznivega dejanja v razumnem sorazmerju z dokončanjem sodne preiskave in uspešnim zaključkom kazenskega postopka.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu logično in razumno utemeljeno obrazložilo obstoj objektivnih okoliščin (tuje državljanstvo, prebivanje družine in zaposlitev v tujini, kratkotrajna nastanjenost v hotelih in izogibanje stiku s policijo, teža kaznivega dejanja, predpisana kazen, izkoriščanje slovenskega ozemlja za izvrševanje kaznivih dejanj, višina povzročene škode), ki dajejo dovolj trdno podlago za sklepanje, da je osumljenec begosumen. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da pride možnost za uporabo evropskega naloga za prijetje in predajo v poštev, kadar begosumnega obdolženca - državljana EU ni mogoče prijeti v naši državi, če so izpolnjeni tudi ostali pogoji za uporabo tega instituta. Osumljenec je državljan države članice EU in je bil prijet v Republiki Sloveniji, v postopku pred našim sodiščem pa je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, da se zoper njega odredi pripor. Zato je v taki procesni situaciji presoja pripornega razloga begosumnosti z vidika možnosti, ki jih daje Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije v zvezi s prijetjem in predajo oseb, pravno nepomembna oziroma nepotrebna (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 284/2008 z dne 28. 8. 2008). Na podlagi enakih, že zgoraj navedenih okoliščin je sodišče tudi utemeljeno presodilo, da je pripor edini ukrep, ki pride v poštev za izvedbo (pred)kazenskega postopka zoper osumljenca, s čimer je izključilo možnost, da bi bilo zoper njega mogoče odrediti katerega od milejših ukrepov za zagotovitev njegove navzočnosti v (pred)kazenskem postopku. Vložnica z golim nasprotovanjem razlogom pravnomočnega sklepa ter podajanjem lastnih zaključkov o okoliščinah, s katerimi je sodišče utemeljilo obstoj begosumnosti in neogibnosti pripora, pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa, vložnica ni obrazložila, zato se Vrhovno sodišče do njih ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčeve zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 174/2008
• VSRS Sodba XI Ips 25329/2021
• VSC Sklep I Kp 53251/2023